Heni Erceg
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Hrvaška
Je vse skupaj zgolj naključje ali časovno dobro tempirano izsiljevanje, za katero se je odločil hrvaški premier, potem ko je zmolil dva Očenaša in nekaj Zdravamarij? Vrag vedi, kajti prav on se je od glave do kopit vmešal v totalno vojno med cerkvijo in vladajočo klerikalno stranko. Poleg tega so huda nesoglasja, ki so od znotraj razklala to nacionalistično stranko, povzročila pa jih je skorajšnja ratifikacija istanbulske konvencije, resno ogrozila že tako omajani položaj predsednika vlade in vodje stranke. Na eni strani radikalci v lastni stranki, na drugi močna in neuklonljiva katoliška cerkev, ki ji je tako ali tako figo mar za omejevanje nasilja nad ženskami, od vseh skupnosti pa priznava samo skupnost moškega in ženske, v kateri je ženska implicitno podrejena, pač v skladu z modelom izpred milijona let, ko je bila Eva ustvarjena iz Adamovega rebra. Vse drugo je protinaravni razvrat, zoprvanje bogu, Satanovo delo …
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Hrvaška
Kdo jih ne bi razumel? Teh skupin Hrvatov, ki jih spravlja ob pamet, da jih silijo v nekaj, česar od samega nastanka države niso vajeni – v neposlušnost, postavljanje po robu najljubši partiji, ki si jih je pred četrt stoletja dobesedno izmislila kot svojo falango in zvest volilni stroj. A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: popolna shizofrenija je z vladajoče stranke prešla tudi na njene najzvestejše podložnike, in to zaradi precej nepomembne malenkosti, za kar večina tukajšnjih kleronacionalistov v resnici ima istanbulsko konvencijo. Eden od dokumentov Sveta Evrope, kakršnih je v Hrvaško prispelo že na stotine, se je nenadoma izkazal za grozeče jabolko spora, najprej v vrstah vladajočih desničarjev, potem pa kot samodejen odziv tudi med zmedenim članstvom. To tako ali tako ne razume niti, da je Zemlja zares okrogla, kaj šele, da bi zdaj moralo dojeti in celo sprejeti nekakšno ideologijo spolov, o kateri menda govori, čeprav dejansko sploh ne, ta pomembna konvencija.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Hrvaška
»V interesu javne varnosti naj se vsi Judje (krščeni ali ne) in Srbi (najsi so prestopili v katolištvo ali ne) … pošljejo v zbirno taborišče Županijske uprave v Gospiću.«
-
Če si majhen, še ne pomeni nujno, da moraš biti neznaten. Ravno nasprotno, lahko si majhen, a kljub temu velik. Takšne skupnosti, države … obstajajo. Obstajajo, toda mednje nikakor ne sodijo tukajšnje državice, nastale z razpadom matične države; ne le prva, druga, tretja … vse, ki jih vodijo nesvobodni, omejeni birokratski umi, se ozirajo za pokrovitelji med velikimi in močnimi, z zahoda ali vzhoda. Hrvaška bi se odrekla celo Piranskemu zalivu in delu Donave na meji s Srbijo, dokončno bi dvignila roke od tako ali tako namišljene politične suverenosti in še od marsičesa … samo če bi to od nje resno zahtevala Amerika, pa čeprav ta zdajšnja, bedna, Trumpova. Prav kakor bi Srbija slekla še zadnje hlače, če bi to od nje terjala Rusija, celo takšna, kot je zdaj, Putinova. Kaj pa BiH? Ta obnemogla skupnost treh narodov, v kateri dve nacionalistični stranki nenehno pogledujeta proti Zagrebu in Beogradu, tretja, bošnjaška, pa se dobrika Ankari in zaradi vdanosti turškemu diktatorju resno grozi z muslimanizacijo Bosne po zgledu Turčije pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana.
-
»Nas tlači mora ali…?« so se spraševali prebivalci hrvaškega glavnega mesta, ko so opazovali, kako z vseh drogov vihrajo zastave sovražne države. Tako daleč smo torej prišli? Vse mesto je v zastavah, ustavili so celo promet, da bi izkazali spoštovanje človeku, ki je še leta 1995 sredi Hrvaške, takrat vnet radikalec, govoril, da ustaši ne bodo nikoli zavzeli tega dela zasedenega hrvaškega ozemlja? Poleg tega pa še ves ceremonial na dvoru predsednice države. Eh, ja, politika je vrag, ne sprašuje se, kako čuti ljudstvo, ne pojasnjuje, kakšen smisel ima prihod srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagreb. Ne pojasni niti tega, da se s srečanjem obeh predsednikov pravzaprav ne bo rešilo nič v brezupnih odnosih med malima balkanskima državama, ki sta tako zelo podobni druga drugi. Kajti malenkostni napredek, ki ga je bilo mogoče slutiti še pred tremi leti, je medtem strmoglavil na raven nenehnega grobega in nevarnega medsebojnega obtoževanja, v katerem sta prednjačila prav sedanja predsednika obeh držav. Zdaj pa sta se končno sestala v Zagrebu na pogajanjih o vsakdanjih vprašanjih, ki jih urejene države rešujejo z uveljavljenimi diplomatskimi postopki, posebej še, ker v odnosih med Hrvaško in Srbijo pravzaprav ni bistvenih nerešenih vprašanj. Meja na Donavi? Spor zaradi nekaj litrov vode. Podatki o ljudeh, ki so izginili v vojni? Gre za milijone? Ne, za poldrugi tisoč. Hrvatov in Srbov. Vojna odškodnina? Katera od držav bi sploh morala plačati večji znesek?
-
Gospod Mijo je v življenju delal marsikaj, vse, česar se je lotil, pa je počel s srcem in veliko delovno vnemo. Bil je bobnar v rockovski skupini Žanjci, za katero na glasbeni sceni resda ni ostala kaka pomembnejša sled, potem se je v podjetju, v katerem dela, ukvarjal z najrazličnejšimi opravili in se počasi vzpenjal po hierarhični lestvici. Ker je kazal očitne menedžerske sposobnosti, je kmalu postal glavni finančnik in je lahko povsem samostojno razpolagal z denarjem podjetja, saj je užival popolno zaupanje lastnikov in delničarjev. Vedno se je trudil, da bi denar čim bolj oplemenitil in tako povečal vrednost podjetja. To se imenuje katoliška cerkev, gospod Mijo pa v njej opravlja naloge vodje skupnosti prebendarjev. Za ta nenavadni poklic je hrvaška javnost menda prvič slišala šele pred kratkim, ko se je razkrilo, v kaj vse in kako je monsinjor Mijo Gabrić vlagal precejšnje cerkvene denarce.
-
Smejala sva se veliko, veselo, pa tudi grenko, med dolgoletnim sodelovanjem vsak dan, potem pogosto, vedno sproščeno. Nato pa je moj dragi Predrag Lucić, eden izmed ustanoviteljev Feral Tribuna, novinar, pisec, dramaturg, pesnik … umrl. Z njegovim odhodom je plamenček v enem od feralov ugasnil, smeh svobode pa je utihnil, kot bi odrezal. Prijatelji, pisci in novinarji z vseh koncev nekdanje Jugoslavije so se spomnili tega nenavadno blagega človeka in resnobne, nenadomestljive osebnosti hrvaškega novinarstva, pa tudi satire, pesništva in kulture nasploh. O Peđi pa so svoje povedali tudi številni sicer zlovoljni desničarski podleži, vzradoščeni ob smrti človeka, ki jim je šel z nadarjenostjo, humorjem, članki in pesmimi hudo na živce. Svojat si je ob smrti enega od feralovcev dala duška, prav tako brezmejni cinizem vladajoče garniture, ki že leta uspešno proizvaja vso to facebookovsko bedo in se je, skrita za zasloni svojih naprav, silno razveselila Lucićeve smrti, prepričana, da se ji je s tem še bolj na široko odprl prostor za neznosno nasilje in sovraštvo do tistih, ki so, tako kot Predrag, bili in ostajajo trdni, svobodni kontrapunkt ideologije zadušljive provincialnosti.
-
Nabor žaljivk, s katerimi se radi obkladajo Hrvati, je širok, med njimi pa je ena, ki brez dvoma velja za najstrašnejšo, saj je skoraj enaka prekletstvu; tistemu, ki mu je namenjena, preprosto ni pomoči, je slabši od vseh tukajšnjih hudodelcev, vojnih zločincev, politikov. Je dezerter! To besedo uporabljajo vsi, ki kaj pomenijo, od politikov do novinarjev, posebej ljuba pa je nekemu velecenjenemu književniku. Z njo rad, kadar le more, more pa kar pogosto, napada kolega novinarja in književnika, ki je menda dezertiral iz slavne hrvaško-srbske vojne. Čeprav to ni res, zelo temeljito in boleče je oddelal dodeljeno mu vojno porcijo, zaprt v neki vojašnici, v kateri je bil ves čas v smrtni nevarnosti, saj so ga mobilizirali ravno zato, ker naj bi bil »sovražnik« tedanjega režima.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Politika
Pregled leta: V Haagu zločinci, doma heroji
Ko so pred 24 leti s soglasjem Hrvaške ustanovili ITCY, se je to zdela edina pravilna poteza, saj sta tedaj, nič drugače pa ni niti zdaj, srbsko in hrvaško pravosodje zavračali sojenje domačim vojnim zločincem. Vloženih je bilo 161 obtožnic, sodniki so obtožene obsodili na skupaj 1610 let zaporne kazni, med obsojenimi je 70 odstotkov Srbov, 20 odstotkov Hrvatov in 10 odstotkov Bošnjakov. Te številke naj bi kazale tudi, kako je domnevno razporejena krivda za zločine v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu. Toda ali se pravica res lahko deli po vnaprej dogovorjenih matematičnih pravilih? In ali se opustitev sojenja političnim voditeljem zaradi minoriziranja poveljniške odgovornosti zrcali tudi v obsodbi Ratka Mladića, ki je očitno obveljal za edinega pobudnika genocida v Srebrenici? Ali morda v oprostilnih sodbah vojaškim poveljnikom, odgovornim za številne zločine med hrvaško akcijo Nevihta, s katero so državo etnično očistili 200 tisoč srbskih državljanov?
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Hrvaška
Vsi časopisi in TV-postaje so objavili tole obvestilo: »Voznike opozarjamo na posebno prometno ureditev, za vsa vozila je prepovedano parkiranje v okolici Koncertne dvorane Vatroslava Lisinskega, vsem, ki prihajajo z osebnimi avtomobili, priporočamo, da parkirajo v bližini Zagrebškega velesejma, od tam se bodo lahko z mestnimi avtobusi brezplačno odpeljali do Lisinskega.« Je nemara v Zagreb prispel Nick Cave in se je velikodušni zagrebški župan v tem predbožičnem času odločil, da bo njegovim oboževalcem omogočil brezplačen avtobusni prevoz do dvorane? No, to bi bilo krasno, vendar ni bilo tako. V dvorani je bil napovedan prostaški plemenski semenj, uradna generalsko-braniteljsko-proustaška žalna slovesnost za vojnim zločincem Slobodanom Praljkom, hrvaškim mučenikom, ki si je vzel življenje po izreku sodbe, s katero mu je haaško sodišče dosodilo 20 let zapora. Zaradi vtisa, ki ga je patetični dramolet javnega samomora napravil na Praljkove oboževalce, so ti v njegovem dejanju prepoznali pomembnost kakega Sokrata ali Shakespearovih junakov, ne pa recimo Göringa. Zato so na začetku žalne slovesnosti, ki se je je udeležila množica ljudi, prebrali prav Shakespearov sonet.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Hrvaška
Pogosto se je zgodilo, da je poslal sporočilo: »Naj pride, da ji osebno pojasnim, kaj počnejo njeni ustaši!« In kako rad je imel TV-kamere, prav kakor vsi ti nasilni izrodki, vsi so se širokoustili pred njimi in javno blebetali stvari, ki so bile pozneje na sojenju v Haagu zanje zelo obremenilne. Bila sem v Vrliki, ko je ukazal bombardirati to mesto v okupirani Krajini, in posneli smo letala JLA, kako odmetavajo svoj tovor na bolnišnico, kamor so se zatekli stari in bolni meščani, ki jih niso pravočasno evakuirali. Zaradi teh posnetkov so njegovi sodelavci, generali iz vrha JLA, na beograjski televiziji pripravili oddajo, s katero naj bi vsemu svetu pojasnili, da so posnetki divjaškega uničevanja bolnišnice, označene z velikim redečim križem, v resnici navadna montaža in ustaška propaganda. Kajti JLA, se razume, ne bi nikoli napadla svojega ljudstva.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Hrvaška
Mlada ženska je stopila za govorniški pult v parlamentu in spregovorila o slabem položaju hrvaških upokojencev. Govorila je v glavnem o splošno znanih stvareh in dodala, da se na Hrvaškem najslabše godi srbskim upokojencem, ki so »zaradi okoliščin, na katere niso mogli vplivati, prikrajšani za pokojnine, s čimer so kršene njihove temeljne človekove pravice«. To zadnje se nanaša na čas vojne in množičnega pregona državljanov srbske narodnosti, od katerih večina vse do danes nima priznane pravice do pokojnine, hiše, stanovanja … Vse to so znana in tisočkrat prežvečena dejstva, zakaj je torej ta nastop dvignil toliko prahu v parlamentu, medijih, javnosti? Menda poslanka takšnega vika in krika ter nacionalističnega besnila ni povzročila zgolj s tem, da je govorila o ogroženih pravicah upokojencev?
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Hrvaška
Pred kratkim je na Poljsko odpotoval nov, tokrat večji kontingent hrvaške vojske in se tam pridružil enotam Nata, ki varujejo vzhodne meje Evrope pred strašno nevarnostjo iz Rusije. Nekako sočasno je Hrvaška po napotkih ameriških mentorjev sprejela nov zakon o domovinski varnosti, obrambni minister pa je pred dnevi v rezervni vojaški sestav vpoklical 18 tisoč državljanov, da bi teden dni počeli vse, kar odrasli fantki pač počno. Tekali, preskakovali vrv, buljili skozi merek na puški, v prostem času pili pivo in si pripovedovali šale, v glavnem pa bili daleč od žena in službenih obveznosti. Sicer bodo za vsak dan, ki ga bodo preživeli na vojaškem urjenju in v skrbi za domovinsko varnost, primerno plačani, tako da bodo domov prinesli kar lepo vsotico.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Hrvaška
Točno ob petih in 50 minut je množica policistov pod plaščem noči prihrumela v dvorec Ivice Todorića z nalogo, da opravi hišno preiskavo v tej ogromni stavbi. Policiste je spremljala kopica novinarjev, ki so jih, kot je na Hrvaškem v navadi, pravočasno povabili, naj se udeležijo pomembne akcije pravne države proti kriminalu in mafiji. Spektakel se je lahko začel. Sočasno so policisti planili tudi v vile Todorićevih tesnih sodelavcev in pozaprli vso poslovno smetano podjetja Agrokor, v katerem je s sprejetjem posebnega zakona oblast prevzela država. Spektakel nočnih aretacij najvplivnejših Todorićevih sodelavcev pa je skazila resna pomanjkljivost. Lastnika Agrokorja niso našli v dvorcu in ne ve se, kje je. Menda naj bi bil v Londonu. Nemara pa tudi ne. Mogoče se bo vrnil ali pač ne. Morda so ga pravočasno obvestili, da ni več državni ljubljenec. Da je čisto navaden razbojnik, ki je uničil svoje podjetje. Vsekakor je za zdaj plebs prikrajšan za veselje, da bi osovraženega veljaka namesto v razkošnem terencu videl v policijski marici. Še prej so javnost dodobra napitali s pikantnimi podrobnostmi o prevzetnosti družine Todorić, o letovanjih na eksotičnih otokih, o razkošnih porokah, državni organi pa so krivdo za propad Agrokorjevega cesarstva seveda v celoti zvalili na lastnika in upravni odbor. Kajti leta in leta naj bi bili vodilni v podjetju prirejali finančna poročila in na podlagi tega dobivali ogromna posojila brez veljavnega kritja, čeprav je bilo vnaprej jasno, da jih Agrokor ne bo mogel vrniti. Vse to verjetno drži, prav tako to, da se je vanj stekal celo denar iz pokojninskih skladov in da je danes zanje dokončno izgubljen.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Hrvaška
Hrvaški premier se je tistega dne, 16. septembra, gotovo namrgodil, prezirljivo pa je zapihala tudi šefica države, ko je slišala govor, ki ga je imel francoski predsednik Emmanuel Macron pred člani vlade, preživelimi taboriščniki, rabini in župani. S tem govorom je pretrgal 70-letno zavezo molka in priznal francosko odgovornost za Vel’ d’Hiv – leta 1942 so v Franciji aretirali več kot 13 tisoč Judov in večina jih je končala v Auschwitzu, med njimi pa je bilo tudi 4115 otrok. Vsekakor je bilo teh Judov precej manj od Srbov, Judov in komunistov, ki so umrli v hrvaškem Jasenovcu.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Hrvaška
Zdaj ni več vprašanje, kako jih privabiti, ampak kako se jih ubraniti. Govorimo o turistih. Kako ta nenadzorovani množični pojav spraviti v normalne, sprejemljive okvire? Se Hrvaška lahko česa nauči od drugih evropskih držav, iz omejitev množičnega turizma, za katere so se odločile? Kajti to, kar se dogaja letos poleti, le stežka imenujemo civiliziran dopust, prej gre za nevzdržno barbarstvo, pri katerem se dela škoda oziroma se uničuje sleherni še preostali košček javnega dobrega na obali in otokih. V osebni interakciji med gosti in tistimi, ki oddajajo apartmaje, hiše, garaže, lope … se s tihim blagoslovom lokalnih oblasti vsem na očeh uničuje že tako neustrezna infrastruktura mest na obali in ona še bolj pomilovanja vredna v otoških mestecih. Brezbrižnost, pogosto tudi koruptivnost lokalnih oblasti, odsotnost nacionalne strategije razvoja turizma, popolna in namerna administrativna zmeda, kar zadeva pristojnosti in odgovornost za ohranjanje javnega dobrega resno grozijo z nepopravljivim uničenjem Dalmacije, ki se zdaj oglašuje kot »nedotaknjena, čista narava« in območje razkošnih kulturnih znamenitosti.
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Hrvaška
Kaj počnejo Hrvati, ko je zunaj neznosnih 40 stopinj? Mislite, da so, medtem ko vročinski val tali asfalt in povzroča najrazličnejše nevarne neprijetnosti, doma, za zaprtimi naoknicami, v klimatiziranih prostorih? Motite se, Hrvati so bojevit narod, ne bojijo se niti veliko hujšega sovraga, kot je ta peklenska vročina, zato so te dni, oviti v domoljubje kot v nekakšen nepremočljiv dežni plašč, množično drli v mestece Knin, na mitski kraj mogočne zmage nad srbskim okupatorjem. Tam so že dvaindvajsetič proslavili obletnico Nevihte, osvobodilne akcije, s katero je bil v borih treh dneh osvobojen velik del okupirane Hrvaške. V borih treh dneh? Takrat, leta 1995, so se vojaški izvedenci po svetu čudili, kako je to mogoče. Kako ne bi bilo, saj je bila to »osvoboditev« ozemlja, kjer srbske vojske ni bilo več, ostala sta le peščica vojakov in del domačega srbskega prebivalstva. Kljub temu se ta pohod po zapuščenem ozemlju imenuje junaško dejanje, čudežna vojaška akcija, med katero je Hrvaško zapustilo približno 250 tisoč njenih državljanov srbske narodnosti, nekateri izmed tistih, ki so ostali, pa so vero v hrvaško državo plačali z glavo.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Hrvaška
Za vsako ceno je treba obvarovati Karepovac! Samo da ne zajame Karepovca … Tako so dva dni molili Splitčani, ko je ognjena ujma, ki je že zajela predmestja, grozila, da se bo razdivjala tudi v samem mestu. Pa vendarle se je zdelo, da je Karepovac pomembnejši od vseh stanovanjskih hiš, katerih okolico so že oblizovali velikanski ognjeni jeziki, od požganih gozdov, vasi in ohišnic okoli Splita. Da je skoraj tako pomemben kot kak kulturni spomenik, kot sama Dioklecijanova palača. Karepovac je legendarno, ogromno smetišče pred vstopom v mesto, kjer se gromozanske količine odpadkov, ki jih je poleti seveda še dvakrat več kot sicer, ne reciklirajo, niso deležne nikakršne sodobne predelave, ampak jih samo zasujejo z zemljo. Tako zdaj pod površjem tiktaka smrtonosna ekološka bomba. Če bi jo zajel ogenj, bi plini preprosto eksplodirali, močni kemijski strupi pa ne bi ugonobili zgolj meščanov Splita, ampak bi mračni strupeni oblak najverjetneje prekril precejšen del naše male države. Njen nagrobni napis bi se potemtakem glasil: Zadušila se je v lastnih smeteh!
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Hrvaška
Pred dnevi sem iz trgovine v središču Sarajeva stopila z belo vrečko, na kateri je bil z velikimi črnimi črkami izpisan naslov: Titova 46. Nihče ni buljil vame, nihče me ni gledal postrani. V Sarajevu pač še ne mislijo, da je bil Tito samo peklenski diktator in krvnik, zato Sarajevčanom ne pade na pamet, da bi mu odvzeli lepo, dolgo mestno alejo. Dobro, tudi tam se najdejo biseri in novejše poimenovanje ulic z imeni kakih sumljivih tipov, vendar je to vse naravnost omembe nevredno v primerjavi s Hrvaško, kjer se v glavnem mestu prav zdaj spreminja ime osrednjega Trga maršala Tita. Sicer pa, če bi vprašali mene, ulice in trgi ne bi nikjer nosili imen politikov, osvoboditeljev, tako imenovanih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ampak imena cvetja, ptic, rib …
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Hrvaška
Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Hrvaška
V Pulju je mati ubila triletnega sinka. Oče je za zapahi zaradi kriminala, ona pa je – ker je imela slabo družbo in je gotovo tudi resno duševno bolna – uprizorila to nedoumljivo in zelo redko vrsto tragedije. Malčka ni več, o njegovem kratkem življenju in tragični smrti so spregovorili različne službe, dedki, babice … Nihče noče biti vpleten v dogodek, vsi pa tarnajo in obžalujejo, ker niso pravočasno ukrepali.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Hrvaška
Rumeni labradorec je živahno priskakljal z dvorišča in se pridružil skupini mladih v želji, da bi se poigrali z njim. Toda prisrčno bitje je namesto prijazne igre doživelo mučenje. Nekaj fantov ga je zgrabilo in nato čvrsto držalo, da so ga drugi po telesu porisali s svastikami, potem pa ga odgnali z brcami. Noč je ves preplašen preživel v nekem grmovju. Lastnik je prijavil napad s kljukastimi križi na svojega hišnega ljubljenčka, a ker se ne ve, kdo naj bi bili »umetniki«, se pristojni niso odzvali na to objestnost naše mladine. Prav tako kot se niso odzvali na oblico fašizma, ki je tudi letos v Pliberku zaznamoval žalno slovesnost za »več sto tisoč pobitimi nedolžnimi Hrvati«, kot je v govoru, obkrožen z ustaškimi kapami in simboli NDH, poudaril predsednik hrvaškega parlamenta. Medtem se je iz ozadja drl in dajal ton vsej tej ustaški zgodbi nihče drug kot Marko Perković Thompson.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Hrvaška
Nagradno vprašanje se glasi, ali Hrvaška sploh ima vlado. No, katerikoli tekmovalec na tem kvizu bi si z odgovorom le težko prislužil bogato nagrado, kajti odgovor se preprosto glasi da in ne. Da, če pod oblastjo razumemo uzurpatorske in diktatorske metode, in ne, če upoštevamo, da premieru z ničimer ni uspelo dokazati, da ima še vedno parlamentarno večino. V resnici je nima, zato se nejasna kronologija razpada koalicijske vlade zgolj nadaljuje, parlament je prekinil delo, manjši koalicijski partner Most se je umaknil v opozicijo, institucije se gibljejo na robu zakonitosti, toda HDZ je, ne meneč se za ceno svoje odločitve, ostala na oblasti. Maska domnevno proevropskega premiera pa je padla tisti hip, ko je s severnokorejskim ukazom zamenjal štiri ministre iz partnerskega Mosta samo zato, ker so se pridružili zahtevam opozicije po odpoklicu ministra za finance Zdravka Marića.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Hrvaška
Hrvaška predsednica si je omislila svetovalca za holokavst! Mar to pomeni, da ubožica še ni obvladala lekcije o nacističnem uničevanju Judov ali pa nemara še vedno dvomi, da se je to zlo zgodilo, in misli, da je bilo vse skupaj zgolj judovska zarota? Kdo pa bi lahko bil svetovalec, ki bi ji kaj povedal o množičnem pobijanju Srbov in druge »nesnage« v času Neodvisne države Hrvaške, njej, ki izenačuje ustaštvo in antifašizem, ker naj bi bila to dva enako nevarna totalitarizma? Za svetovalca o genocidni naravi NDH bi recimo lahko uporabila režiserja Jakova Sedlarja, edinega »umetnika«, ki si je letos zaslužil nagrado mesta Zagreba. In to za veliki filmski ponaredek Resnica o Jasenovcu.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Hrvaška
Navsezadnje je vendarle stopil pred kamere in z ganjenim glasom dejal: »Štirideset let sebe sem vložil v gradnjo Hrvaške in zaradi tega sem ponosen človek, kajti vse, kar sem zgradil, sem danes izročil hrvaški državi.« V resnici ji je izročil bankrotirani koncern Agrokor in 50 milijard kun dolga, izročil ji je tudi tistih nekaj deset tisoč delavcev, ki so tako ali tako brez vseh pravic, ni pa jasno, komu je izročil več kot pet tisoč svojih delavcev v Bosni, deset tisoč v Srbiji, na tisoče v Sloveniji. Ivica Todorić, ki je očitno popolnoma izgubil stik s stvarnostjo, je tako odfrfotal v boljšo preteklost, tujim bankam je zapustil sramotne kreditne dolgove, prazne police v približno milijon trgovinah, delavce tik pred odpovedjo… Še prej je s cesarskim ukazom odobril tako imenovani Lex Agrokor, dokument, ki je v popolnem neskladju z vsemi pravnimi in ustavnimi določbami, saj je prilagojen enemu samemu človeku, neprimernost tega državnega posega v zasebno lastnino pa je še toliko očitnejša, ker je bil finančni minister do včeraj eden od vodilnih ljudi v Agrokorju, zato bi moral biti njegov odstop stvar osnovne dostojnosti.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Hrvaška
Začelo se je s Franjem Tuđmanom, končuje pa se, tako je videti, z Ivico Todorićem. Začelo se je pred četrt stoletja z zamislijo hrvaškega predsednika o 200 bogatih družinah, modelu, po katerem naj bi Hrvaška iz socializma prešla v želeni kapitalizem. Tuđman sam je sredi vojne opravil tranzicijo iz skromnega uradnika v prvega buržuja nove države in se je skupaj z razširjeno družino vselil v razkošno vilo v elitni zagrebški četrti, nekaj pozneje pa se je pogled trgovca Ivice Todorića ustavil na pravljičnem dvorcu, ki je bil nekoč v lasti družine Kulmer. S prisvajanjem ogromne zgradbe s pogledom na Zagreb, ki je bila sicer pod varstvom države, ni bilo težav, saj je Todorić zagotavljal, da bo dvorec rešil pred propadom, ga preuredil in odprl za javnost. Toda mecen se je premislil in Kulmerjev dvorec je, obdan z visokim zidom, postal dom družine Todorić. Državi se seveda niti ta prisvojitev, enako kot Tuđmanovo zavzetje vile, ni zdela nič posebnega.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Hrvaška
En sam dolg kader iz dokumentarnega filma Pod soncem, ki ga je režiral Vitalij Manski, o naravi totalitarizma pove več od številnih knjig na to temo. Ostareli severnokorejski vojni veteran, katerega generalska uniforma je od ramen do kolen ovešena z več kilogrami bleščeče zloščenih odlikovanj, stoji pred razredom, polnim deklic, in govori o slavnih bitkah, veličastnih vojaških zmagah in razlogih, zaradi katerih je treba za vselej črtiti preklete sovrage, predvsem Japonce in Američane. Kamera je med njegovim govorom osredotočena na učenko iz ene od zadnjih klopi, ki se med monotonimi generalovimi litanijami bori z izdajalskim spancem. Od časa do časa ji oči zlezejo skupaj, glava ji omahne na prsi, potem pa se deklič v grozi predrami in spet na vse kriplje trudi držati oči odprte, vendar mu uspe le za kratek čas … Junaški boj traja neskončno dolgo, za navidezno humornostjo prizora je jasno prepoznavna tragika, kajti razlog, zaradi katerega se učenka bori s spancem, se upira sabotaži lastnega organizma, je prvinski strah – celo pri tej starosti ji je popolnoma jasno, kako tanka je v diktaturi meja med dolgočasjem in izdajo. Če zakinka, bo obveljala za izrodek, izneverila se bo idealom, o katerih govoriči z odlikovanji ozaljšani veteran, prav ta odlikovanja pa pričajo o nujnosti kolektivne budnosti, saj sovražnik nenehno preži na nas.
-
3. 3. 2017 | Mladina 9 |
Amnesty International v letnem poročilu o spoštovanju človekovih pravic ugotavlja, da so razmere na Hrvaškem skrb zbujajoče, da se »obuja fašistična ideologija in promovira vnetljiva ikonografija«, da so narodne manjšine, posebej srbska, diskriminirane, Srbi težko dobijo zaposlitev, tisti, ki so se vrnili na Hrvaško, pa imajo težave z vračanjem lastnine … »Obujanje fašistične ideologije pripomore k ustvarjanju sovražnega razpoloženja do manjšin,« piše v poročilu, »vendar se za take primere redko odredi preiskava, hkrati pa sodišča redno obravnavajo novinarje zaradi razžalitev in klevetanja.« V glavnem, Amnesty International je ugotovil, da so politiki poskrbeli za nazadovanje človekovih pravic in da kršijo načeli človekovega dostojanstva in enakosti, populistična gibanja pa so v Evropi postala nekaj vsakdanjega.
-
Na uradnem obisku pri predsedniku hrvaškega parlamenta je bil te dni – kot da bi bil kaka velepomembna osebnost – Roman Leljak, ki naj bi gostitelja poučil, kako se odpirajo arhivi nekdanje skupne države. Možak je sicer večkrat obsojeni kriminalec, kakopak v Sloveniji. Ta pa je tako daleč, da na Hrvaškem pač ne more nihče vedeti, za kakšnega »izvedenca« pravzaprav gre.
-
Ozračje spominja na tisto v kakem starem partizanskem filmu, v katerem se skupina ilegalcev, antifašistov, sestane v mračni, skriti kleti, da bi se dogovorila za diverzantske akcije, ki jih bo v kratkem izpeljala. Razlika v scenariju pri posnetku, o katerem govorimo, pa je, da sredi medlo osvetljenega prostora stoji dolga miza, na kateri so razvrščene različne dobrote, recimo pršut, sir in seveda bokali vina. Za mizo sedi kakih deset ljudi, vsi vneto mlaskajo, kamera pa vendarle večino časa snema glavnega igralca, prijetnega možaka z brado, ki sedi na čelu mize in je očitno glavni operativec skupine. Nenehno prigrizuje, zaužito zaliva z vinom, zraven kadi, med posameznimi grižljaji pa zbrane seznanja s pomembno zgodovinsko lekcijo, ki naj bi bila zanje napotek pri opravljanju partijskih nalog v prihodnosti.
