Heni Erceg
-
Gospa KGK (50) je tik pred novim letom izginila iz svojega zagrebškega stanovanja in sedem dni ni nihče vedel, kje je. Zanimivo, da družina ni kazala niti najmanjših znamenj vznemirjenosti, saj jo je znala gospa – so povedali svojci – že prej kdaj takole popihati. Toda zakaj so se potemtakem vznemirjali mediji in javnost? Zato, ker govorimo o hrvaški predsednici, ki je vzela precejšnjo vsoto državnega denarja, pobasala tudi tajnico, sedla v letalo in si privoščila enotedenski izlet v Ameriko. O potovanju ni obvestila nikogar, niti podložnikov, ki jih tako ali tako neskončno prezira, niti ministrstva za zunanje zadeve, celo sam premier je bil videti precej presenečen.
-
Pojavil se je med dvema oddajama z versko vsebino na Hrvaški televiziji, medijski izpostavi Kaptola, in prebral poslanico »dragim Hrvaticam in Hrvatom«, dolgo osem minut. Iz te dolgočasne pridige premiera Plenkovića je bilo mogoče razbrati, s kakšnimi neverjetnimi uspehi se ponaša Hrvaška – vse je seveda pripisal svoji vladi, čeprav so jo z največjimi mukami skrpali skupaj šele pred dobrim mesecem. Na programu javne televizije, ki se že prav neokusno duši pod neverjetno minutažo pridig, maš in drugega katoliškega poneumljanja, se je tako pojavila še ena pomembna novost – premierov prednovoletni nagovor državljanom. Ker je bil to zgolj še en prispevek k vladavini populizma, predsednik vlade ni zamudil priložnosti za ganljivo zahvalo avtokratskemu prvemu predsedniku Franju Tuđmanu, brez katerega »ne bi bilo Hrvaške«, pa tudi braniteljem, brez katerih prav tako »ne bi bilo Hrvaške«. S to poslanico je opozoril na neizmerni humanizem svoje vlade in namignil, kako se bodo v skladu z njim delila proračunska sredstva.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Hrvaška
Je še kaj bednejšega od tega, da nekdo, ki sodi v peto ligo, torej navaden niče, mlati ta hip šibkejšega igralca in pri tem zatrjuje, da igra po civilizacijskih pravilih? Za točno takega igralca se je izkazala Hrvaška, ko je Srbiji preprečila začetek dogovarjanja o enem od poglavij v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo. Zdaj smo močni in vplivni, saj je naša država članica EU, sporoča premier. Zato vam bomo končno pokazali, kam sodite, pri čemer bomo svojo politično napako prikrili z domnevno skrbjo za hrvaško manjšino v Srbiji. Ta menda nima učbenikov v materinščini, zato učitelji v šolah otroke poučujejo v srbščini in ne v hrvaščini. Otroci seveda ne morejo slediti pouku v tem »neznanem« jeziku itd. itd. Vse te pritlehne bedarije v Srbiji sicer zanikajo, pa tudi tamkajšnji Hrvati sporočajo, da ne želijo biti predmet političnih obračunov med državama.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Hrvaška
Kaj neki moraš imeti v glavi, da se odločiš zavihati rokave, vzeti kos kakovostnega marmorja, nanj vklesati ustaški pozdrav Za dom spremni in nato ploščo z napisom postaviti v Jasenovcu, na mestu, kjer je bilo nekoč koncentracijsko taborišče, v katerem so ustaši prav pod tem geslom pobili več kot 80 tisoč ljudi? Resda pripadniki ustaške stranke, ki sestavlja radikalno desno krilo HDZ, ne slovijo ravno po bistrosti, so pa kot hijene zavohali, da svoj kretenski fašizem lahko praktično udejanjijo kot obliko trajne ideologije državnega vrha. Zakaj bi se odrekli poniževanju jasenovških žrtev, pljuvanju po spominu in vrednotah civiliziranih družb, če pa se hrvaška prva dama v Kanadi vsa navdušena pusti fotografirati z ustaško zastavo v družbi tamkajšnjih NDH-nostalgikov? Zato se je tisto, kar je v Hrvaški že postalo pravilo družbenega vedenja – splošno razširjena raba fašističnih znamenj – zdaj razkrilo v neizmernem cinizmu, da so prav Jasenovac, in to celo stavbo tamkajšnjega otroškega vrtca, izbrali za postavitev te v kamen vklesane promocije krvavega režima.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Hrvaška
Julian Borger, urednik londonskega časnika Guardian, je napisal knjigo Krvnikova sled, v kateri podrobno, na podlagi dokumentov haaškega sodišča in različnih obveščevalnih služb, vpletenih v vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, opisuje večletna prizadevanja, da bi izsledili vojne zločince na tem območju. Na seznamu mednarodnega sodišča v Haagu je bilo samo 160 ljudi, iskanje pa je trajalo več kot dve desetletji, vendar žal ni bilo ravno uspešno. Poleg zanimivih podrobnosti o sledenju morilcem Borger navaja tudi pomembna dejstva, s katerimi dokazuje politični oportunizem zahodnih sil med krvavim razpadom Jugoslavije, opisuje različne oblike dogovarjanja in korupcije, zaradi česar je tudi minilo toliko časa, preden so se zločinci znašli pred sodiščem, pa še to le nekateri. Ker podrobno opisuje vlogo srbskega in hrvaškega vodstva pri delitvi Bosne – navaja tudi, da je bila za hrvaškega predsednika Tuđmana že napisana obtožnica zaradi »povezovanja z namenom zločinskega delovanja« pri razkosavanju Bosne in etničnem čiščenju Hrvaške, a je umrl, še preden je bila vložena –, je jasno, da knjiga, ki je pomemben zgodovinski dokument, ni bila objavljena niti v Srbiji niti na Hrvaškem, ampak samo v Sarajevu.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Hrvaška
Dovolj je bila novica, da je tožilstvo Bosne in Hercegovine zaradi vojnih zločinov v Orašju na severu Bosne vložilo obtožnice zoper deseterico častnikov Hrvaškega obrambnega sveta, in že je fina proevropsko naravnana gospoda, ki sestavlja hrvaško oblast, pokazala svojo volčjo, izvorno nacionalistično naravo. Začelo se je vsesplošno histerično vreščanje, izhajajoče iz soglasnega mnenja, da gre za politične obtožnice in pritisk na Hrvaško, vreščanje o večni ogroženosti in prirojeni nedolžnosti Hrvatov, kjerkoli že se ti znajdejo. V imenu »ogrožene nacionalne varnosti« vreščijo oblast, opozicija, branitelji, različna združenja, društvo za varstvo beloglavih jastrebov, direktorji živalskih vrtov … Edino, česar iz te vojnohujskaške retorike, v kateri kar tekmujejo voditelji države, degradirani generali, mediji, zgodovinarji, državljani na ulici …, nikakor ni mogoče razbrati, ker se seveda niti ne omenja, je: ali je treba zločine nad srbskimi civilisti, ki so se v Orašju resnično zgodili, kaznovati in zakaj Hrvaška pravosodnim organom BiH ne prizna te pravice? Toda spet, namesto zaskrbljenosti, ker se je razkril še en vojni zločin, Hrvaška kaže samo besno osuplost, ker se zločin, pomislite, preiskuje.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Hrvaška
Pravijo, da se zdaj na Hrvaškem spet laže diha. Da se nam s prihodom Andreja Plenkovića na čelo vlade nasmiha lepša prihodnost, saj naj bi bil novi premier pasiviziral svojo radikalno desnico, resda zgolj na formalni ravni, s tem, da se je odrekel neofašistični ikoni, ministru za kulturo Zlatku Hasanbegoviću. V praksi pa se je temeljito potrudil, da v vladi ne bi manjkalo podobnih modelov. Minister za zdravstvo je pred časom obiskal grob ustaškega poglavnika Anteja Pavelića, podobna ideološka nagnjenja niso tuja niti novemu ministru za izobraževanje, ki je sicer nagnjen k prepisovanju »svojih« znanstvenih del. Doktrina ultrakonservativizma ne le da ni poražena, pravkar so jo predstavili kot temelj nove oblasti. To se je zgodilo na večdnevnem obskurnem »festivalu« neomajnih nasprotnikov sekularizma in človekovih pravic, ki ga je odprl Davor Stier, premierova desna roka in minister za zunanje zadeve. Zato v resnici ni razloga za navdušenje, ki ga je od Bruslja do Beograda povzročil prihod novega človeka na čelo hrvaške vlade, predvsem zato, ker se po osmih mesecih popolne norosti in fašističnega divjanja radikalne desnice vsaka sprememba zdi boljša, kot v resnici je.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Hrvaška
Gospa M. K. se je tistega jutra odpravila na poseg, za katerega je bila dogovorjena – splav. Že tako nesrečna in prestrašena je pred vhodom v bolnišnico doživela pravo grozo – nanjo je planila skupina bogomolk, prepričevale so jo, naj se premisli, češ da je splav zločin, da je njen otrok svet in pomemben … gotovo pa bo pripomogel tudi k demografski obnovi Hrvaške. Toda kako so vedele, da prihaja? Je sploh treba razglabljati o tem, da je za obvestilo, čeprav gre za varovane zasebne podatke, poskrbelo medicinsko osebje? Recimo kak zdravnik, ki se tako rad sklicuje na pravico do ugovora vesti – kakor sicer večina zdravnikov v hrvaških bolnišnicah, s čimer ogrožajo pravice in zdravje žensk.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Hrvaška
Te dni so v Beogradu spregovorili o koncentracijskem taborišču Omarska, o kulturi spominjanja in o prepovedih žalnih slovesnosti v spomin na žrtve strahotnih zločinov, storjenih v tem taborišču, ki so ga leta 1992 ustanovili v bližini Prijedora, na ozemlju današnje Republike srbske. Okrogle mize Štirje obrazi Omarske so se udeležili tudi nekdanji zaporniki v tem taborišču, danes aktivisti, katerih edini namen je ozaveščanje o zločinih in primerno ohranjanje spomina na množično umiranje civilistov. Ne želijo govoriti o strahotah, ki so jih preživeli, nočejo pa niti opustiti misli, da se je treba prijedorskih taborišč, v katerih je bilo ubitih 3126 ljudi, v njih pa jih je bilo zaprtih več deset tisoč, spominjati na žalnih slovesnostih. Zborovanje s peščico udeležencev so seveda varovali policisti, saj vsak narod s tega območja pograbi enak bes in postane enako nevaren, kadar ga kdo opozarja na zločine, storjene tudi v njegovem imenu.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Hrvaška
Zdaj se lahko pritoži dedu ustašu, na katerega se je ponosno skliceval med kampanjo, lahko jadikuje na grobu svojega vzornika, nacionalističnega voditelja Franja Tuđmana, lahko se sprašuje, kje se je uštel, saj je vendar samo dosledno upošteval nacionalistični nauk pokojnega predsednika in s tem uničeval temelje lastne stranke. Zoran Milanović je na volitvah doživel poraz, protislovno pa je to pravzaprav pozitivno za hrvaško levico in Socialnodemokratsko stranko. Ta se bo zdaj, potem ko se bo umaknil z njenega čela, lahko izmotala iz plašča vulgarnega nacionalizma, v katerega jo je ogrnil, volivci pa so se na to odzvali z volilno abstinenco. Zavestno so ga – dobro vedoč, da tvegajo zmago desničarske HDZ – izdali tisti, ki se svetovnonazorsko niso hoteli spustiti na raven njegovega domnevnega pragmatizma, zaznamovanega z odkritim spogledovanjem z ustaško ideologijo, uporabo protisrbske retorike, žalitvami celotnih narodov.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Hrvaška
Kaj še manjka vodji tako imenovane levice Zoranu Milanoviću, da postane veliki nacionalistični vodja? Da se v njem dokončno reinkarnira šovinistični diktator, prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman? Eh, manjka mi, manjka mi … kaka manjša vojna, mama, kupi mi majceno vojno … vzdihuje te dni, pred volitvami, kandidat za premiera, hkrati pa prav po kavbojsko izstreljuje salve neokusnih pripomb proti Srbiji, Bosni, družini nasprotnika … Z odločitvijo, da z najhujšim desničarstvom poživini svojo stranko in pri tem užali celotne narode, je bivši premier vznemiril regijo, še poslabšal že tako slabe odnose s Srbijo in se spustil veliko veliko niže od najskrajnejše desnice na Hrvaškem. Srbsko vodstvo je zanj »beograjska čaršija«, srbski narod »peščica bednikov«, ki že 150 let ne vedo, kaj bi, in ki »jih ni niti deset milijonov, pa bi radi gospodarili vsemu Balkanu«.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Hrvaška
Pred dobrima dvema tednoma je sodišče v Nemčiji hrvaška državljana Josipa Perkovića in Zdravka Mustaća, ki sta zasedala vodilne položaje v nekdanji jugoslovanski tajni službi in sta leta 1983 ukazala uboj hrvaškega izseljenca Stjepana Džurekovića v predmestju Münchna, obsodilo na dosmrtno zaporno kazen.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Hrvaška
Hrvaško vrhovno sodišče je razveljavilo razsodbo v primeru vojnega zločinca Branimirja Glavaša in vrnilo postopek na začetek. To pomeni vnovično mrcvarjenje prič, če bo sploh še kje kakšna, in novo farso, medtem pa Glavaš ostaja spoštovan parlamentarni poslanec. Gre za eno izmed političnih odločitev tukajšnjega pravosodja, s katero se človeku, ki je ukazal strašne vojne zločine nad srbskimi civilisti, zaporna kazen v nedogled odlaga in bo nemara celo odpravljena.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Hrvaška
Vsi vemo, da Hrvaška živi v glavnem od turizma, saj je tovarniške dimnike in ladjedelniške doke že davno opustila. Toda turizem je stihijski, nenačrten, na obali ustvarja nevzdržno gnečo, mesta, kot sta Split in Dubrovnik, pa spreminja v velikansko restavracijo s hitro pripravljeno hrano in ogromno apartmajsko naselje. Zato tukajšnji politiki, celo nekdanji, raje dopustujejo v tišini državnih rezidenc; tako je tudi polletni, zdaj že odstavljeni premier Orešković družino nastanil v državni vili v Opatiji, država pa je v času njegovih počitnic samo za catering odštela približno 15 tisoč evrov. Vila na Hvaru je priljubljeno počitniško domovanje bivšega in nemara tudi bodočega premiera Milanovića … Vsekakor so zneski, ki jih država požene za vse te grebatorje iz politične kaste, nedostojni.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Hrvaška
Odločeno je. Zamenjati bo treba glavnega igralca, kajti blockbuster ne prinaša več predvidenega dobička, z vpeljavo novega lika pa bi lahko tudi nekoliko omilili grozljivost dogajanja, tako da se gledalcem ne bi ravno ob vsakem prizoru ježili lasje. Zato se je Hrvaška demokratična skupnost, potem ko je zrušila vlado, ki jo je sama sestavila, in nato še premiera, ki ga je sama privlekla iz Kanade, nazadnje pa celo svojega predsednika, odločila, da se bo prelevila v »spodobno, proevropsko stranko«.
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Hrvaška
Tu je padlo vse po vrsti. Padla je vlada, potem je v politično brezno padel še Tomislav Karamarko, prvi človek nacionalistične, do včeraj vladajoče stranke, pri katerem so ugotovili navzkrižje interesov in so ga najbližji sodelavci zrinili s položaja partijskega šefa, češ da je za stranko pred novimi volitvami kot mlinski kamen za vratom. Parlament se je samorazpustil, padel je rejting države, po revščini sicer na zavidanja vrednem visokem mestu med državami Evropske unije.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Kako naj bi človek to sploh opisal v enem članku? Ta koncentrat norosti, to blatenje, sovraštvo in podtikanje v tako imenovani koalicijski vladi, to odločenost, da oblasti ne izpusti iz rok, pa čeprav bo državo vzel vrag in čeprav so želje državljanov drugačne. V finišu te nefunkcionalne vlade, skrpane skupaj pred nekaj meseci, je predsednik HDZ Tomislav Karamarko, obtožen sumljivih poslov, zavrnil odstop s položaja podpredsednika vlade, čeprav ga je zahteval celo premier, ki ga je na položaj ustoličil prav Karamarko. Še več, omajana HDZ vrača udarec z zahtevo po odpoklicu premiera, tajne službe, ki so pod Karamarkovim vplivom, skrbijo za blatenje koalicijskega partnerja Mosta, vrh HDZ pa tarna o »premeščanju« parlamentarne večine, h kateremu kajpada sodijo zanj povsem naravni protizakonito novačenje, podkupovanje in izsiljevanje poslancev. V glavnem, velika »domoljubna« stranka strankarske in zasebne interese spet postavlja pred državne in si z vsemi sredstvi prizadeva za zatiranje javnih interesov in demokracije.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Hrvaška
Mož je predsednik najmočnejše politične stranke na Hrvaškem, Hrvaške demokratične skupnosti, podpredsednik vlade, formalno drugi človek v državi, dejansko pa prvi, vodja skupine lunatikov, pompozno imenovane Domoljubna koalicija, ki se že štiri mesece vede kot vodstvo drugoligaškega nogometnega kluba, ne države. Njegov politični program temelji na praznih, a zelo uporabnih frazah o domoljubju, konservatizmu, družini, cerkvi … Napravil je vse, da bi, potem ko so vlado komaj skrpali skupaj, evtanaziral koalicijskega partnerja Most, ki mu je pomagal priti na oblast, in v drugi plan potisnil premiera, potem ko ga je v nasprotju z volilno zakonodajo sam privlekel iz Kanade. Skratka, ustoličil se je kot kralj spletk, groženj, izsiljevanja in potem …
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Hrvaška
Poskus je vendarle uspel. Seveda če izhajamo iz domneve, da hrvaška vlada ni nameravala izpeljati reform, ampak zgolj kulturno in ideološko iznakaziti sistem; to ji je dejansko uspelo, s tem se strinjajo prav vsi v tej skupini desničarskih lopovov. Zato se v prvih stotih dneh vlade premiera iz Kanade ni zgodilo nič koristnega za državo in tudi tista dva dokumenta, ki so ju s težavo spravili skupaj, sta navadna plagiata: znameniti proračun je do pičice enak prejšnjemu, socialdemokratskemu, reformni sveženj pa je zgolj preslikava bruseljskih direktiv, dokument, nad katerim bodo evropski uradniki vsekakor navdušeni. Gre za popolno podreditev iztirjene države in koristi njenih državljanov velikemu kapitalu – od podaljšanja delovne dobe in razprodaje državnega premoženja do spodkopavanja zdravstvenega in pokojninskega sistema.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Hrvaška
»Hrvaška mladina, malopridnež Pavelić je kot še nihče v zgodovini oblatil ime brezštevilnih legij borcev za svobodo Hrvaške (…), najlepše kraje v državi je prepustil tujcu in Hrvaško preobrazil v kolonijo italijanskih in nemških fašistov. Vpeljal je ustaški režim nasilja, ropanja in prelivanja krvi!« So to besede predsednika SDP Zorana Milanovića, ki se je vendarle odzval na skrb zbujajoče institucionalno zanikanje obstoja hrvaškega antifašizma? Ali nemara besede splitskega župana, člana iste stranke, domnevne naslednice antifašističnega gibanja, s katerimi je Baldasar sporočil, da se odreka nenehnemu spogledovanju z ustaštvom?
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Hrvaška
Ko me je leta 1989 v Splitu napadel neznanec, ga je policija kmalu aretirala, obtožen je bil telesnega napada, spodbujenega z nacionalno nestrpnostjo, in nato obsojen na devet mesecev zapora brez možnosti, da se kazen spremeni v pogojno. Moški je bil nezadovoljen z mojim poročanjem s Kosova, vso krivdo za zločine nad Albanci naj bi bila naprtila Slobodanu Miloševiću, zato se je moje besede, moje mnenje odločil kaznovati z udarci in grožnjami. Leta pozneje, le da tokrat v demokratični Hrvaški, ne v osovraženi totalitarni Jugoslaviji, so pisca in novinarja Anteja Tomića v Splitu napadli ljudje, ki ne trpijo njegovih besed, in mimogrede razbili glavo človeku, ki jih je hotel ustaviti, pa vendar bodo v najboljšem primeru kaznovani zgolj simbolično.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Hrvaška
Tistega jutra je bilo v Zadru slovesno, niti marčna burja številnim povabljencem ni mogla preprečiti prihoda na slovesnost, s katero je to mesto še enkrat, še na enem kraju zaznamovalo začetek nove dobe. Bagri so rohneli, delavci so si nadeli čelade, čakali so le še na prihod zadrskega župana, uglednega člana nacionalistične partije na oblasti. Zbirno mesto se je zdelo nekoliko nenavadno, vendar samo tistim, ki ne poznajo dobro razmer v Zadru in na Hrvaškem nasploh. Vsem drugim je bilo bolj ali manj jasno, da je najprej treba odstraniti staro, da bi se na mestu, kjer je stalo, lahko gradilo novo. Staro je bila sicer velika podirajoča se stavba, ki jo je bilo po besedah zadrskega župana treba odstraniti, ker je postala nevarna za javno zdravje, »morebitno leglo okužb«. Podobne ruševine so odstranjevali že prej, vse v imenu zdravja nacije, spotoma pa je bil dosežen še pomemben cilj – z uničenjem zadnjih vidnih dokazov je zločin iz preteklosti končno utonil v pozabo.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Hrvaška
Drgnjenje, čiščenje poštnega nabiralnika ali zidu pred vhodnimi vrati v hišo je postalo eno od rednih gospodinjskih opravil v naši družini. Ne, ne muči nas nikakršna fobija, strah pred umazanijo, a vendar nas v želodcu neprijetno stisne ob temačnosti besed: »Četniki, marš. V Srbijo!« Čeprav so edina zveza, ki jo imamo s to državo, naši tamkajšnji prijatelji. Ah ja, kaj pa policija? Zakaj neki bi človek nadlegoval dremave organe reda, ki logično sklepajo, da so vse te grožnje pravzaprav dopustni izrazi proklamirane vladajoče politike na terenu?
-
V glavnem so zdaj vse špranje zadelane, ministri so torej zbrali vsak svojih milijon namestnikov in pomočnikov in tako se je počasi izoblikovala podoba nove hrvaške vlade. Kar zadeva kulturo, je šlo vse k vragu, dobro znani ustašoljubec se je že ugnezdil na čelu tega resorja, čeprav je osebno preklical opravičila, češ da so njegovi nacistični izdelki nastali, ko je bil še dečko tam nekje pri 25 letih. Še čisto sveža, stara samo dve leti, je trditev, s katero je podkrepil takšno pisanje v preteklosti. Pred pičlima dvema letoma je torej zapisal, da je bilo »leto 1945 največji poraz za hrvaški narod«.
-
Več kot šest tisoč zaposlenih v kulturi, igralcev, pisateljev, novinarjev … je od predsednika hrvaške vlade zahtevalo odstavitev ministra za kulturo. Premier na zahtevo seveda ni odgovoril, sploh se ne ve, kje se ta tip skriva, je pa neformalni predsednik vlade in predsednik Hrvaške demokratične skupnosti Tomislav Karamarko sporočil, da opozicija ne bo zamenjevala ministra, s katerim se »mi popolnoma strinjamo«. Vlada torej nima nič proti ustaški kapi na glavi ministra Hasanbegovića, niti ne nasprotuje njegovim mnenjem, zapisanim v ustaškem glasilu Nezavisna država Hrvatska, ustanovljenem z namenom poveličevanja nekdanje nacistične hrvaške države.
-
Tistega dne je bila hrvaška predsednica na obisku na Poljskem, pa je skočila še v Auschwitz in se udeležila počastitve dneva spomina na žrtve holokavsta. Tistega dne sem brala knjigo Treblinka – pot v temo Gitte Sereny, čudovito delo o prebujanju nemškega nacizma in njegovih strahotnih posledicah. Tistega dne je novi hrvaški premier v parlamentu imel kratek govor o fašizmu, ki se menda ne sme ponoviti, predsednica države pa je na Poljskem ganjeno dejala, da moramo vsi skupaj preprečiti, da bi se še kdaj zgodilo kaj tako strašnega. Brala sem, kako so v okolici Varšave nastajala taborišča za iztrebljenje Judov. Sobibor, Treblinka, Belzec … Kot sklepno dejanje nacistične propagande, ki se je začela že leta pred tem.
-
»V Kitzbühlu sem predstavil pet glavnih transformatorjev,« se je pred kamerami ponosno pohvalil hrvaški mandatar Tim Oreskovic, ko se je vrnil z nekega druženja bančnikov in guvernerjev v tem avstrijskem smučarskem središču. ‘Transformatorji? What the fuck?’ so se novinarji spraševali v solidni angleščini, popolnoma izgubljeni zaradi Timove polomljene hrvaščine, potem pa hitro poguglali in ugotovili, da je transformator statični pretvornik električne energije ene izmenične napetosti in enega izmeničnega toka v električno energijo druge izmenične napetosti … Itd. Kaj za vraga, se je tale Orešković v kaki elektrarni sešel z Nikolo Teslo? Vsekakor je bi potreben precejšen trud, da smo razbrali, da mandatar med transformatorje šteje naložbe, evropske sklade, pa tudi posege v pokojninski sklad hrvaških državljanov. Toda o vsem tem javnost ne ve prav nič, ker mandatar programa svojih transformatorjev ni predstavil na Hrvaškem, ampak je to storil pred bankirji v Avstriji, in to, še preden so ga uradno imenovali za premiera.
-
Hrvati so v dolgih kolonah, zaradi katerih je bilo treba na mejnem prehodu Bregana čakati več ur, množično zapuščali domovino in romali proti smučarskim središčem. Nenadoma pa je to počasi se premikajočo kolono, ovito v vonj po sarmi – državljani Hrvaške jo obvezno jemljejo s sabo v alpske hotele –, prehitel črn avtomobil v spremstvu dveh policijskih terencev z utripajočimi lučmi in izginil v mrzlo noč. To je povzročilo pričakovan bes nezadovoljnih državljanov, a kmalu se je izkazalo, da ni bilo nič narobe in je bilo vse po zakonu, saj je v avtomobilu sedel pripadnik privilegiranega razreda. Bil je novi predsednik parlamenta, ki je varovana oseba, in kot trdi, sam sploh nima pravice odločati, ali se bo postavil v vrsto z navadnimi ljudmi, saj o tem odloča zakon.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Hrvaška
»Mislim, da bi morali ravnati, kot so Madžari, in se ograditi z bodečo žico. Treba je zavarovati suverenost in poskrbeti za varnost. V teh dveh mesecih in pol je vlada ravnala neodgovorno, ni razmišljala, kaj so begunci po telefonih sporočali prijateljem v Turčiji. Govorili so jim, vi samo pridite, tu nas nahranijo in poskrbijo za nas.«
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Hrvaška
Kadarkoli v kaki državi odkrijejo kakega postaranega vojnega zločinca, se njegovi someščani praviloma na vso moč začudijo, kako je mogoče, da je ta dobri striček in še boljši sosed obtožen najhujših mogočih zločinov nad prav takimi sosedi na nekem drugem kraju v nekem drugem času. Čudenje je seveda posledica tega, da se je ta človek več desetletij vedel popolnoma v skladu z družbenimi pravili, živel tiho in skromno, skrbel, da je zbujal čim manj pozornosti in se ni z ničimer izpostavljal, najpogosteje pa je prevzel novo identiteto.
