Heni Erceg
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Hrvaška
Parlamentarne volitve na Hrvaškem niso prinesle zmagovalca, toda če je verjeti političnim tekmecem, so zmagovalci kar trije. Zmago razglašajo oligarha obeh največjih strank, HDZ in SDP, pa tudi Most, skupina neodvisnih kandidatov, ki so osvojili 19 poslanskih sedežev in brez katerih sedaj nobena od obeh velikih strank ne more sestaviti vlade. A izkazalo se je, da je to amatersko druščino, v kateri so zbrani skupina županov hrvaških mestec in malo večjih vasi, nekaj podjetnikov in kak zdravnik, uspeh na volitvah popolnoma presenetil in je čisto nepripravljena, da bi s 15 odstotki osvojenih glasov prevzela odgovornost v izvršni veji oblasti v koaliciji z eno od dveh velikih strank. Namesto tega je Most z dolgočasno zguljeno mantro o reformah tega in onega ter rudimentarnim razumevanjem demokracije, ki predvideva izničenje volje volivcev in dejanskih izidov volitev, sprva vztrajal pri zamisli o oblikovanju vlade narodne enotnosti oziroma združitvi nezdružljivih nasprotnikov, socialdemokratov in nacionalističnih desničarjev.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Hrvaška
Volitve naj bi bile praznik demokracije, čeprav to verjame le še redkokdo, na Hrvaškem pa so se prelevile v slabo, mračnjaško dramo, v kateri amaterja iz dveh političnih skupin zabavata ljudstvo z nizkimi pouličnimi žaljivkami v slogu: »Bedak si!« In: »Tebi pa smrdijo noge.« Kljub temu so tudi te volitve razglasili za odločilne – vrag si ga vedi, zakaj –, čeprav je na tapeti spet samo ponudba »mi ali oni«, za katero se ne skriva nič dobrega, preprosto, ker so razlike med tako imenovano levico in skrajno desnico tako rekoč zanemarljive.
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Hrvaška
»Napadajo me, ker sem ženska,« je s solzami v očeh tarnala nekdanja hrvaška premierka in skušala ustvariti videz nemočne punčke, ki jo je nekdo pahnil v brezobzirni politični svet, ter tako prikriti plehkost svoje politike. Toda maske so padle že, ko se je gospa Kosor odločila, da se bo vselila v tuje stanovanje, in iz njega prej brez najmanjšega obotavljanja vrgla oba lastnika, fanta srbske narodnosti.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Hrvaška
Nogometaš Zvonimir Boban se je kot domoljub izkazal že davnega leta 1990, ko je na tekmi med Dinamom in Crveno zvezdo, med katero so na stadionu izbruhnili neredi, fizično napadel miličnika. Njegova kopačka na prsih predstavnika jugoslovanskega represivnega organa na predvečer razpada države je postala simbol hrvaštva in odpora zoper srbske »zatiralce«, Boban pa legenda. Mož, ki je po prepričanju konservativni desničar in prezira revolucionarno, skrajno desnico, vendar k njegovemu domoljubju sodi tudi oboževanje lika in dela diktatorja Franja Tuđmana, je sporočil, da bo na bližnjih parlamentarnih volitvah glasoval za premiera Zorana Milanovića. Človek, ki ga zločinska politika Franja Tuđmana ni motila, ampak se je rad družil z njim in govoril, da je »najsrečnejši, ko je lahko v bližini tako pomembne osebnosti«, danes pri Milanoviću ceni prav vnovično tuđmanizacijo Hrvaške in premierovo patetično, tipično malomeščansko domoljubje.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Hrvaška
Hrvaški premier se je odločil, da Hrvaška ne bo zbirno taborišče za ljudi, ki v njej ne želijo ostati, in v skladu s tem za zdaj dobro obvladuje problem množice beguncev. Resda ob pomoči spretnega veznega igralca, ministra za notranje zadeve, igra dokaj objestno, v resnici gre strašansko na živce bližnjim sosedom, saj ti bijejo bitko s časom. Takoj ko Madžari zaprejo en mejni prehod, se begunci nemudoma preusmerijo proti drugemu vstopu v državo, ki je še odprt, tako da skupina beguncev območje ravno razbremeni, ko na Hrvaško že prispe druga. Hrvaška policija, prostovoljci, zdravniki, vozniki avtobusov, strojevodje, državljani … vsi so se odločili pomagati po najboljših močeh, zato pravzaprav še nismo doživeli nobenega incidenta, toda šele čez čas – odvisno od pritiska beguncev – bomo videli, ali ne bo morda to hrvaško človekoljubje splahnelo.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Hrvaška
Pred kratkim je hrvaška predsednica prejela zahtevo številnih akademikov in klerikov, naj se za uradni pozdrav v hrvaških oboroženih silah uvede ustaški vzklik Za dom spremni, ki se je v teh krajih sicer uporabljal kot ustreznica nacističnemu pozdravu Sieg heil v času Neodvisne države Hrvaške. Predlog so poslali samo njej, ker se je predlagateljem zdelo samoumevno, da lahko računajo na njeno podporo pri dokončnem uzakonjenju simbola, pod katerim so v preteklosti zrasla taborišča smrti za Srbe, Rome, Jude, komuniste ... sprejemali so se rasni zakoni, izvajali pregoni in deportacije, vse po zgledu Hitlerjeve Nemčije. Množica teh velepomembnih akademikov, škofov, nogometašev, novinarjev, bivših diplomatov, tako imenovanih zgodovinarjev ... kar tri tisoč jih je, je pričakovala, da bo gospa Grabar Kitarović navdušeno sprejela njihovo zamisel, katere udejanjenje bi Hrvaško pahnilo v še globlji mrak, saj pobudniki predsednico doživljajo kot svojo, ljudsko, ikono in »kraljico«. Ki jih je že takoj na začetku mandata sprejela, uživala njihovo neomajno podporo in izpred oltarja njihov blagoslov. Ravno zato so samo njej poslali zahtevo, naj se zloglasni pozdrav – ki se je do zdaj, tako kot plemensko običajno pravo, že uveljavil na stadionih in koncertih – končno uvede tudi v uradno rabo. Najprej v vojski, potem pa verjetno tudi v vrtcih, šolah, tramvajih, sodnih dvoranah ...
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Hrvaška
Pred nekaj dnevi je prijatelj rekel, da komaj čaka, da bodo begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka ... končno prišli na Hrvaško, saj se bo potem silovita nestrpnost do nevšečnih Hrvatov in do Srbov nekoliko omilila in preusmerila na nove »napadalce«. Cinizem? Brez dvoma, toda misel je popolnoma zgrešena, kajti ksenofobija je tu tako razširjena bolezen, da ga ni pripadnika drugega naroda, ki bi ga na Hrvaškem z veseljem sprejeli, razen seveda, če je turist. Tem se ne gleda na zobe, niti se ne preštevajo njihove krvničke, zgolj evri, ki jih bodo pustili tukaj in potem čim prej odšli. No, že samo ob namigih, da bi begunci z vzhoda lahko stopili na hrvaško ozemlje, je slišati »človekoljubna« sporočila, »naj gredo, od koder so prišli«, spletni portali se dušijo od obilice sovražnih sporočil, slišali pa smo tudi praktični predlog predsednika Istrskih demokratov, ki je, zaskrbljen zaradi razmišljanja, da bi morebitne prišleke namestili v opuščene vojašnice v Pulju, dejal: »Naj gredo v Savdsko Arabijo!« Premier pa dan za dnem miri Hrvate, češ da ni strahu, da bi v državo prišli emigranti, dokler minister za notranje zadeve zagotavlja, da so meje trdne in jih je tako rekoč nemogoče ilegalno prestopiti.
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Hrvaška
Brez dvoma se norost širi kakor gozdni požar sredi poletja. Ena sama iz neprevidnosti povzročena iskra bo scvrla kilometre gozda ali pa možgane celotnega naroda. Letošnji avgust je na Hrvaškem nevzdržno vroč, piromani pa prežijo za vsakim vogalom. Najdete jih po otoških zakotjih, kjer čakajo na priložnost za uresničitev svojih bolestnih fantazij, pa tudi v hrvaški vladi, ki ji je uspelo razpihati nenehno tleči nacionalistični ogenj. Poleg tega si je ponosno pripisala vse zasluge za popolno anestezijo naroda in se resnično potrudila dokazati, da bolj od kogarkoli ljubi retardirane vojaškoparadne in nevarne revizionistične zabave. Takšne, na kakršnih se v celoti razkrije vsa beda frustriranega naroda, ki mu je oblast končno omogočila, da pokaže, kako razume demokracijo – kot režeči nacionalistični totalitarizem.
-
31. 7. 2015 | Mladina 31 | Hrvaška
Hrvaška je končno našla rešitev. Njeni oblasti je padel v naročje izjemno učinkovit in star recept, preizkušen v sleherni poldemokraciji – z razglasitvijo vojnih razmer je mogoče prikriti vso družbeno in gospodarsko bedo, poraz pri upravljanju države pa razglasiti za zmago. OK, res ne gre za pravo vojno z orožjem, ampak za politično vojno, ki jo je Hrvaška napovedala sosednji Sloveniji, toda vojna je lahko v veliko pomoč, v njej se doseže tisto, kar v miru in blaginji v glavnem odmre – »nacionalni konsenz«, »enotnost« ljudi, ptic, rib ... Vse te neznosne kategorije, ki vedno razvnemajo le eksplozivna kolektivna čustva. Ta hip torej Hrvaška doživlja vso lepoto nacionalnega zanosa, ki jo je spet prevzel, vnovič je odkrila pomembnost ohranitve nacionalnega ozemlja, pa čeprav gre samo za nekaj kilometrov morja tam v Piranskem zalivu. Mediji enoglasno širijo tezo, da »ima Hrvaška zdaj v rokah vse karte«, ker se z razveljavitvijo arbitražnega sporazuma pri vprašanju razmejitve v Piranskem zalivu vrača na začetek, in ker je zdaj članica Evropske unije, je nihče – tako se glasi družbeni dogovor – ne more prisiliti niti v najmanjše razumno popuščanje.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Hrvaška
Politične garniture po vsej tako imenovani regiji, kot se zdaj – da slučajno ne bi omenili osovražene Jugoslavije – reče ozemlju nekdanje skupne države, so se te dni zelo razživele (in skoraj zakuhale prelivanje krvi); letele so medsebojne obtožbe malih vodij še manjših tukajšnjih držav, obtoževali so se v pismih, resolucijah ... Eni trdijo, da je bil zločin v Srebrenici genocid, drugi, da je bil samo navaden zločin, zato je bila vsa v srce segajoča 20. obletnica srebreniške tragedije ovita v meglico lažnega sočutja, perfidnih izjav pritlehnih svetovnih in domačih politikov. Ti so se množično zgrnili v Potočare, da bi ob grobovih osem tisoč pobitih Bošnjakov imeli svojo politično mašo in se prav narahlo posuli s pepelom, ker so pred 20 leti zavestno žrtvovali ogromno skupino prebivalcev ene izmed pokrajin, menda zato, da bi se vojna v Bosni končala.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Hrvaška
V tujih občilih se čudijo in sprašujejo, kako da se Hrvaška ne more otresti duhov preteklosti in od kod nenadoma ta oživitev fašizma v državi, v kateri se je vojna končala pred več kot 20 leti. V resnici je to, da doživljamo le oživitev blagih simptomov stare bolezni, dobronamerna zabloda, saj gre dejansko za trdovratno več desetletij trajajočo usmeritev, stalno navzoči fašizem, le bolj ali manj prikrit glede na trenutne politične razmere. Hrvaška skrajna desnica si namreč ni nikoli predstavljala, še manj želela države, v kateri bi delovala kakršnakoli demokratična infrastruktura, iz katere bi se potem porodila še hudičeva kritičnost do nacionalizma, ksenofobije, fašizma ...
-
1. 7. 2015 | Družba
Hasan Nuhanović je pred 20 leti preživel pokol v Srebrenici, vendar je takrat izgubil očeta, mamo in brata. Od tedaj se že vseh 20 let trudi dokazati soodgovornost Združenih narodov in njihovega nizozemskega bataljona za strašni zločin v tem bosanskem mestu; srbska vojska je tam pobila več kot osem tisoč Bošnjakov, večinoma civilistov, žensk, otrok ... To je tudi tema Nuhanovićeve knjige Pod zastavo ZN, v kateri je svoje trditve podkrepil s številnimi verodostojnimi dokumenti in spomini na preživeto. Poleg tega je napisal osupljivo knjigo Zbjeg; v njej govori o vojni v vzhodni Bosni in je biografski in zelo podroben opis trpljenja Bošnjakov v tem delu Bosne v letih od 1992 do 1995. Danes Nuhanović z družino živi v Sarajevu in dela v Spominskem središču Potočari v Srebrenici. Med pogovorom je zelo zadržano izražal čustva, ko je govoril o izgubi svojcev, zelo jasno pa se je spraševal o odgovornosti mednarodnih ustanov, pa tudi tukajšnje javnosti, posebej medijev, za vse, kar so Bošnjaki v vzhodni Bosni pretrpeli v dolgem obdobju od leta 1992 do množičnega zločina v Srebrenici julija 1995.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Hrvaška
Predstavljajmo si za hip nekaj nemogočega, torej politike, ki bodo napravili vse, da bi rešili državo, se odločili celo za skrajno nepriljubljene ukrepe, in to za ceno poraza na volit-
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Hrvaška
Leva, »nenarodna« oblast na »heroje« ulice učinkuje nekako tako kot rdeča cunja na bika, zato so spet poskusili izpeljati državni udar, k čemur jih je zavestno navedla nacionalistična desnica, ki je tudi tokrat niso zanimale morebitne posledice poskusa nasilne menjave oblasti. Tako so se po svetu razširile gnusne podobe uličnih nasilnežev, ki so v središču Zagreba napadali policiste, jih grabili za vrat, podirali zaščitne ograje in se nazadnje umaknili v cerkev sv. Marka. Ta se je po posredovanju drugega vzvoda radikalnega nacionalizma, torej katoliške cerkve, čez noč spremenila v kolodvorsko krčmo. V njej so potem »uporniki« pod budnim očesom svetnikov pili, jedli in pijančevali, zanje so po milosti dežurnega škofa privlekli celo prenosni WC, osupli turisti pa so pred vhodom v cerkev spraševali: »Je to kaka vaša lokalna predstava?«
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Hrvaška
Prav nič več ni prepuščeno naključju, udarne skupine najbolj zagrizenih strumno posredujejo ob najlahnejšem sumljivem pišu. Tako je higienski odred prišel tudi na tribuno, ki je potekala na festivalu Subversive v Zagrebu, in dobesedno podivjal ob trditvah gosta festivala, urednika Mladine Roberta Botterija, ki si je drznil reči, da je bilo ob koncu osemdesetih let demokracije več kot danes. Ti osebki so po zagrebškem kinu Evropa razširili nacionalistični smrad z žaljivkami in grožnjami, zaradi česar je posredovala policija, a kaznovan seveda ni bil nihče. Takšna norost pač tukaj velja za del nacionalne folklore, zgolj nepomembno malenkost v tradicionalni matrici sovraštva, ki se je ugnezdilo v družbeno sprejemljiv pojem hrvaškega domoljubja.
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Hrvaška
Hrvati smo face. Ni ga preklicanega sovraga, ki ga ne bi premagali, tudi če je stokrat močnejši in bolje oborožen, kajti Hrvatu bije v prstih junaško srce in svojega ne da. Celo Turke in njihovo mogočno vojsko smo premagali v neki davni bitki, v spomin na to zmago pa že desetletja prirejamo viteško igro alko. In zdaj je končno napočil čas, da se to pomembno tekmovanje, pri katerem mora jezdec na konju s kopjem zadeti sredino kovinske alke, ki visi z napete vrvi, predstavi nikjer drugje kakor prav v Bruslju. Za to je poskrbel naš evroposlanec iz nacionalistične opozicijske stranke – v evropskem parlamentu smo pripravili razstavo, potem pa še sprevod 50 alkarjev v viteški opravi, kar vse so bruseljski uradniki pospremili s čudenjem ob presunljivi zgodbi o hrvaški zmagi nad Turki. Tako pomembni za celotno zmagoslavno zgodovino našega malega naroda, da nikoli ni bilo bistveno, kdo so visoki pokrovitelji prireditve, zato je bil vse od leta 1945 pa do smrti najbolj ljubljen pokrovitelj tisti, čigar ime danes pri nas velja za psovko, torej Josip Broz Tito.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Hrvaška
Hrvaška predsednica nadvse ljubi hrvaški nogomet, zato ni zamudila niti nedavne tekme med Hrvaško in Norveško, vendar je ni spremljala iz VIP-lože kot njeni kolegi, tuji pomembneži, ampak se je odpravila na tribune, med svoje ljudstvo, in tam uživala v družbi vodje večmesečnih uličnih protestov veteranskih desničarjev, oblečena, kot se spodobi, v bedasti hrvaški dres. Ni skrivala navijaških strasti, niti takrat, ko se je stadion tresel od fašističnega pozdrava »Za dom spremni!«, značilnega za takšne tekme. Seveda ji ni padlo na pamet, da bi zaradi tega zapustila stadion in tako pokazala, da se ji upira zloraba nogometa za promocijo fašizma, prav tako pozneje ni rekla nobene o nedopustnih in ponavljajočih se fašističnih izpadih na tekmah hrvaške reprezentance.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Hrvaška
Pri nas to sploh ni pomembno, zato živa duša ne sprašuje takih neumnosti kot: »S čim se ukvarjaš?« Ali: »Kaj si po poklicu?« Ne, vprašanje vseh vprašanj na Hrvaškem leta 2015 se glasi: »Kje si bil leta 1991?« Na to velika večina Hrvatov ponosno odgovarja: »Boril sem se, seveda!« Pa čeprav je bilo to en sam dan in četudi so bili v tistem času nekateri komaj polnoletni. Pred kom bi bilo torej treba varovati pridobitve tega neoporečnega narodnoosvobodilnega boja, če je k njemu skrajno nesebično prispevala takšna množica hrvaških državljanov? Poleg tega so tako imenovano domovinsko vojno, podobno kot Dioklecijanovo palačo, Plitviška jezera in beloglavega jastreba, razglasili za varovano dediščino in je vpisana celo v hrvaško ustavo. Kot temelj hrvaške državnosti. Pozneje je to potrdila še Deklaracija o domovinski vojni, prava redkost med ponaredki, ki jo je v času prve socialdemokratske vlade sprejel parlament, v njej pa piše, da je bila ta vojna »pravična, obrambna, osvobodilna«.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Hrvaška
Hrvaška občila so zgrožena nad podobami »barbarskega izživljanja pripadnikov ISIS-a« nad neprecenljivimi kulturnimi spomeniki v Iraku, ki jih gledamo dan za dnem. Televizije v studiih gostijo znane intelektualce in ti popolnoma zgroženi govorijo o dogajanju v iraškem mestu Mosul, kjer so uporniki iz samozvane Islamske države uničili zbirko neprecenljivih kipov v zgodovinskem mestu Nimrud in v starodavni Hatri, preden so ju džihadisti zravnali z zemljo.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Hrvaška
Več mesecev se je pridušala, da njena noga ne bo stopila v rezidenco na Pantovčaku, da bo imela prostore v kaki skromnejši stavbi v središču Zagreba, »bliže ljudstvu«. Seveda je lagala, kajti ta nekdanji Titov veličastni kompleks z vrtovi, po katerih se sprehaja kar nekaj divjih živali in kjer tišino moti samo kričanje pavov, je prav vražja stvar, poleg tega vse skupaj nekako diši po njenem ljubljenem diktatorju Franju Tuđmanu. Zato se je gospa predsednica odločila, da bo za začetek poskrbela za nered, ki so ji ga zapustili malomarni moški predhodniki. Naravnost zgrozila se je, ko je pokukala v neko čumnato in tam našla, kot je dejala, »dragocene artefakte« iz življenja Josipa Broza in njegove soproge Jovanke. Kipa maršala Tita, ki se ga predhodniki gospe Kitarović niso drznili odstraniti, očitno ne šteje med dragocene artefakte, zato je zahtevala, naj ga nemudoma spravijo iz njene rezidence na »kako primernejše mesto«.
-
Stjepan P. je očitno mislil, da živi v dobrovoljni državi z duhovitim prebivalstvom, njemu samemu so, recimo, všeč liki iz risank, posebej Popaj in Sneguljčica, zato si je omislil profil na Facebooku in na njem nemudoma objavil sličico Popaja, kako uživaško kadi marihuano. Nato je dodal še Sneguljčico, ki ji hudobna čarovnica namesto jabolka ponuja kanabis. Čez čas pa je državljan Stjepan doživel precejšnje presenečenje, ko mu je na vrata v imenu pravne države potrkala policija, in to prav na njegov rojstni dan, ki ga je s prijatelji praznoval ob rujni kapljici. Prisega, da marihuane ni še nikoli niti poskusil. Policisti so ga odpeljali na informativni pogovor, ker je menda »užival nedovoljene droge«.
-
Fotografija na naslovnici hrvaškega dnevnika je prikazovala človeka s črno masko čez obraz in v črnih oblačilih, ki je v gluhi noči s kladivom v rokah nekaj počel pri kamniti gmoti. Prvi hip si pomislil, da je ta zamaskirana pojava nemara maškara, saj se bliža pustni čas. Pa vendar, v Splitu uradnega karnevala ni več, čeprav neuradni v resnici traja vse leto in ga vodi kar sam socialdemokratski župan, ki bi ga v starih časih Splitčani brez dvoma razglasili za padlega kralja karnevala in zanj odredili obredno smrt s sežigom na kakem mestnem trgu. Če torej ni maškara iz karnevalskega sprevoda, kdo je? Hitro se je izkazalo, da je to spretno zamaskirano bitje v resnici pravna država Hrvaška, ki sredi noči na skrivaj odstranjuje fašistični pozdrav Za dom spremni s spomenika neki paraskupini hrvaške vojske, postavljenega v ulici, ki si jo je precej domiselno nekoč davno zamislil ljubljanski urbanist Vladimir Mušič.
-
Takoj ko se je novoizvoljena hrvaška predsednica jutro po izvolitvi zbudila, je sedla in – opita od novega uglednega položaja, ki ga je zasedla – napisala pismo glavnemu tajniku OZN. Od njega je zahtevala, naj poskrbi, da se bo vojni zločinec Vojislav Šešelj iz Srbije vrnil v pripor mednarodnega sodišča v Haagu. Ne vemo, ali ji je Ban Ki Mun odgovoril, toda celo največjim tepcem, kakršnih na Hrvaškem, žal, ne manjka, je jasno, da je to pismo prišlo prepozno in da ga tako ali tako ni imelo smisla pošiljati, saj naj bi bilo haaško sodišče vsaj formalno neodvisna ustanova, ki odločitve glede Šešlja ne misli spreminjati. Zato je bilo pismo, ki ga je gospa Kitarović napisala, še preden so jo uradno razglasili za predsednico države, namenjeno le za domačo, politikantsko rabo in ga lahko imamo za bedasto razkazovanje mišic sosednji Srbiji.
-
Kakšno izbiro pravzaprav imaš, če se lahko odločaš zgolj med dvema enakima kandidatoma? Dvema, ki imata celo enak volilni program, demagoško prazen, skrčen na eno samo primitivno, plehko frazo: Za boljšo Hrvaško! In pred natančno takšno izbiro se je v drugem krogu volitev predsednika republike znašla Hrvaška, potem ko je v prvem krogu sedanji predsednik države Ivo Josipović dobil le dober odstotek glasov več od kandidatke nacionalistične desnice Kolinde Kitarović. Žal za to politično bizarnost – da volivci stojijo pred izbiro med enako ideološko usmerjenima kandidatoma – nikakor ni kriva Josipovićeva protikandidatka, ne, gospa dosledno in zelo artikulirano predstavlja svojo stranko in njen nacionalistični radikalizem, ki je – tudi zaradi razumevajočega odnosa levoliberalne vlade in predsednika države – povzročil nevarno fašizacijo Hrvaške.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Hrvaška
Ve se, da ima Hrvaška že od nekdaj močno vzporedno oblast – katoliško cerkev, ki se ponaša s precejšnjim premoženjem. Ve se tudi, da ima ta vzporedna oblast praviloma zadnjo besedo, pa vendar je te dni iz tega, kako so se cerkvenjaki spustili z vajeti, mogoče sklepati, da država deluje le še kot nekakšno majhno, strogo vodeno koncentracijsko taborišče. Vse občutnejša zaostalost hrvaške družbe je še hujša zaradi vztrajnega molka večine javnih delavcev, ki so se, tako kot že leta 1990, povzpeli na barikade v bran domovini, tokrat ogroženi zaradi utvar o jugoslovanstvu (po zadnjem popisu prebivalstva se je na Hrvaškem za Jugoslovane izreklo le 300 državljanov), dolgi koloni tistih, ki »črtijo Hrvaško«, pa se je zdaj pridružil še mladi režiser Oliver Frljić. Ne samo pridružil, te dni velja tako rekoč za poosebljenje zla, ki želi uničiti Hrvaško, njene nacionalne vrednote, tisto, kar je katolištvu najsvetejše, itd.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Hrvaška
Opozicijska desnica je za bližajoče se predsedniške volitve izbrala zanimivo kandidatko, žensko trde roke, pred katero menda trepetajo vsi, ki se drznejo dihati tudi samo za kanček drugače, kakor predvideva matrica zadrte hrvaške desnice. Kajti izkazalo se je, da gospa Kolinda Grabar Kitarović ni zgolj neškodljiva »barbika«, za kakršno jo je razglasil protikandidat, sedanji predsednik države – pripomnil je, da ni dovolj samo videz, ampak je treba znati tudi kaj povedati –, temveč ravno nasprotno, jeklena dama, ki je, kot se je pohvalila, »opravila že z marsikatero oviro«.
-
21. 11. 2014 | Mladina 47 | Hrvaška
Hrvaški mediji so zaskrbljeni zaradi razmer, ki so zavladale v Srbiji, potem ko so iz haaškega pripora izpustili vojnega zločinca Vojislava Šešlja, zaskrbljeni so zaradi zbiranja radikalcev na beograjskih ulicah, nacionalistične retorike iz devetdesetih let ... Zato je predsednik države pisal sodišču v Haagu, saj ga neizmerno skrbi, da bi bolni in nori Šešelj poleg Srbije destabiliziral še Hrvaško. A v resnici je predsednik spisal predvolilni politični pamflet, namenjen pravzaprav tukajšnjim desničarjem in zgolj formalno naslovljen na sodišče v Haagu, njegova sicer »stabilna« država pa je vse bolj podobna tisti izpred 20 let, prekleto nacionalistična, saj je v njej vojnim veteranom dopuščeno, da že več tednov grozijo z ulice sredi Zagreba, ki so jo zasedli.
-
7. 11. 2014 | Mladina 45 | Hrvaška
Prve so ostajale brez služb, podjetja so jim propadala brez kakega posebnega družbenega nasprotovanja, gledale so, kako pred njihovimi očmi uničujejo tovarne, v katerih so preživele vso delovno dobo, v katerih so izdelovale oblačila, obutev, igračke ...
-
24. 10. 2014 | Mladina 43 | Hrvaška
Letos poleti je na skalnati svet na otoku Pagu strmoglavil planinski orel, ki ga je s šibrovko zadel krivolovec, in čeprav je bil hudo ranjen, je preživel operacijo, po njej pa že nekaj mesecev okreva in se pripravlja, da bo spet poletel v nebesne višave. A te dni so orlovim rešiteljem, sokolarjem iz Šibenika, z ministrstva za varstvo okolja ukazali, da morajo ptico nemudoma prepeljati v Zagreb, čeprav bi s tem še enkrat ogrozili njeno življenje. Ukaz je spremljala ohola utemeljitev: »Ministrstvo je dolžno nadzirati vaše delo, zato odloča o takšnih stvareh, za presojanje njegovih odločitev pa niste pristojni.« Eh, ko bi znal orel brati, kot zna njegov rešitelj, ki je, svoboden kakor ptica pod nebom, nadutim birokratom odgovoril, da »imata javnost in stroka pravico presojati vsako odločitev oblasti«, in jim sporočil: »Orla lahko dobite samo z uporabo sile.«
-
10. 10. 2014 | Mladina 41 | Hrvaška
Če bi predsednik kake demokratične države, na primer Škotske, med predvolilno kampanjo odstavil glavnega političnega analitika, ker bi ta menil, da je Združeno kraljestvo za Škote veliko boljši državni okvir kot samostojna država, bi zagotovo obveljalo, da je predsednik s tem napravil politični samomor. S svojim dejanjem bi pač uzakonil verbalni delikt in v temeljih ogrozil demokratične navade; in hrvaški predsednik je storil prav to, ko se je nenadoma odrekel dolgoletnemu političnemu svetovalcu. Toda pri nas je to nasilje nad svobodo mišljenja in nad demokracijo zbudilo enoglasno odobravanje »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, slišati je bilo le redke glasove nasprotovanja.
