Matej Bogataj
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Anita Nair: Vaje v pozabljanju
Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče
Schulze (1962, Dresden) je menda kronist združene Nemčije; v prevedenem romanu Adam in Evelyn popisuje, kako erotično sproščen vzhodnonemški par odide na madžarski približek morja, tam pa doživi trenutek svobode in obeta. Na prej hermetično neprepustni meji ne streljajo več, zato zapeljejo v privid in obet raja, brez razmišljanja.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa
Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Hjalmar Söderberg: Doktor Glas
»Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe
Zbirka Jacksonove (1916–1965) je že kompozicijsko izredno premišljena. Epilog je pravzaprav kar škotska ljudska balada o zapeljivcu, ki na razkošni in zlato sijoči ladji pogubi pošteno dekle in ladjo potopi, torej balada o nekakšnem maritimnem povodnem možu z neimenovano Urško. Pred epilogom so štirje deli s po pol ducata zgodb, vsakega od delov pa uvaja odlomek iz protičarovniškega priročnika s podrobnostmi, ki so jih med mučenjem priznale tiste, ki so se spečale s črnim možem. O Jacksonovi je menda kritika zapisala, da piše z metlo, ravno zaradi zanimanja za čarovništvo in z njim (torej z ekscesom in krivdo) povezano vzdraženo duševnostjo junakinj. Zadnja in naslovna zgodba, Loterija, ki je izšla v literarni reviji kar med drugimi članki, je menda povzročila škandal, saj govori o vsakoletnem žrebanju, najprej glave za družino, nakar še mlajših družinskih članov, zadetek pa naravnost v glavo, saj gre za kamenjanje. Surova zgodba o družbeni konsolidaciji na žrtveni kozi, nič čudnega, da so kje na severu to žlahtno tradicijo opustili, pravijo.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Podobno, kot so Dumasovi Trije mušketirji pravzaprav zgodba o četrtem, se tudi zaplet treh prijateljev in nadomestne punce, za katero zaročenka ne ve, suklja okoli njihovega maničnega prijatelja. Ta se naliva, neha jemati medikamente in neprišteven skoči z mostu v ledeno reko. Doma pusti shemo s povezavami med slamnatimi podjetji, ki lastninijo osem pravnih univerz, in ključek, ki potrjuje zapleteno in neetično hobotnično ravnanje.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Na Freudovo lamentacijo, da po vseh bolj ali manj uspešnih poskusih, da bi se približal človeški psihi in jo razumel, še vedno ne ve, kaj ženska pravzaprav hoče, nedvoumno odgovarjata roman Peratove in njegova nosilna heroina Nadežda: v ljubezni želi biti kot moški, torej avtonomna in aktivna, predvsem pa hoče svoj lastni glas. Zlasti po tem, ko jo ta nekajkrat, ko poskuša spregovoriti iz svoje družbene pogojenosti, zapusti.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Alex La Guma: Čas ptice ubijalke
Čas ptice ubijalke je po žanru in manihejstvu blizu vesterna, čeprav se dogaja na Jugu. Globoko na jugu Afrike. V deželi, ki jo je sam Bog podaril priseljencem v enem očitno evforičnih edenskih zamahov. Na eni strani so veristični popisi razkošnih interierjev in kulinaričnih delicij, ki ob klenem rasističnem besednjaku kažejo stopnjo omike in kulture ter ves čas, z vsakim stavkom, poudarjajo skrajno belsko naziranje. Temu naj dodamo premočrtno politično kariero lokalnega prisednika, ki ga grabi pohlep po zemlji staroselcev, ter rahlo naveličanost gospodinj nad banalijami vizavi blišču, ki ga s podobami prinašajo ameriški filmi z zvezdniki. Na drugi strani pa maščevalec, ki hodi skozi presušeno prašno krajino, v vas pred razselitvijo in na grob, da bi se soočil z bratovimi morilci; hodca so takrat, ob bratovi smrti, za veliko let spravili v zapor, ko je v prekoračeni obrambi porezal enega od belih. Kajti prvi so Buri, Afrikanarji, in zraven Anglež za kolateralno žrtev, drugi, ki jih hočejo preseliti zaradi rude pod kočami in pašniki za drobnico, pa kafri, kot se v afrikanščini reče temnopoltim, kadar jih ravno ne zmerjajo s primati ali čim podobnim.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Votlo mesto je nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok, nas opozarja že platnica, in res morda katere od številnih preobrazb ne razumemo, če nismo brali predhodnika. Vendar nas lahko očara nebrzdana domišljija, kajti to pisavo preveva čudežno: deset otrok s posebnimi sposobnostmi, veliko starejših, kot se zdi, prenaša svojo ravnateljico, začasno začarano v ptico, in išče kakšnega njene vrste, da jo spravi nazaj v vsaj približno človeško obliko. Ves čas jih lovijo človečnjaki in votleži, prvi vsaj na videz nekako človeški, drugi s številnimi jeziki in z ničimer omejeno krvoločnostjo.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Prva dama je pisana čez staro zgodbo o Davidu, ki je Goljata pof! na sredo čela, temu alfa samcu se potem nastavi Betšeba, on pa njenega moža na fronto v prve vrste, da naredi prostor. Zraven so še zapleti – in spopad za prestol – s sinom in malo tudi zgodbe z varnostniki, saj se prva dama vede mimo etikete. Ker ji zlata kletka, v katero se je zaprla, ne ustreza, razvije zanimive in včasih dražljive načine kratkočasenja, malo tudi zato, da parira Davidu, ki s svojimi psalmi blesti na estradi in mu je tam vse ponujeno. In si vse tudi vzame, to mu gre.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Christoph Ransmayr: Cox ali Tok časa
Anglež Cox je urar in izdelovalec merilnih instrumentov, največji in najboljši, brend, kakršen je v jajčni veji recimo Fabergé. Sredi 18. stoletja, ko so šle uvozne poti v nasprotni smeri kot danes, dobi od kitajskega cesarja ponudbo, ki je ne more zavrniti. Zanj naj bi izdelal nekaj ur z različnimi pogoni, v ozadju pa je nič manj kot najvišji proračun za poskus, da bi naredili uro, ki bi merila večnost, na trajnostni pogon. Cox in njegovi vidijo v tem priložnost, da bi pod patronatom bogatega in vsemogočnega mecena dosanjali svoje najbolj skrite sanje. Vsi so namreč fantasti, ki jim je obrt samo odskočišče za juriš na nedosegljivo; svojo veščino poskušajo prignati do absolutnega in se temu kar najbolj približajo.
-
V romanih Hardyjeve viktorijanske predhodnice Jane Austen si protagonistke na vse pretege, torej precej pritegnjeno, prizadevajo za poroko – in se zraven v maniri trubadurjev trudijo, da bi pred Ljubezen postavile Razum, Dolžnost, Čast in čim več podobnih ovir. Pri Hardyju, pol stoletja kasneje, se ovire neverjetno razmnožijo, predvsem pa postane poroka vir vsega zla. Ne le kot ekonomska pogodba z veliko možnosti za mahinacije – zadeve dobivajo obrise zle Usode (zato je Jude iz naslova izvirnika, Jude the Obscure, ’obskuren’, preklet in zavržen) in maličijo in krivijo vse vpletene.
-
V resničnostnem šovu, ki poteka v zaporu in naj bi iz kriminalca naredil spoštovano in ljubljeno medijsko osebnost, pripravljeno, da zasede najvišje politične položaje, se pojavi tudi pisatelj Parušev (letnik 1975). V zamreženem okolju se je znašel zaradi naložene programske opreme in kot zaporniškemu insajderju mu namenijo komentatorsko vlogo. Vendar ga maniakalni voditelj prekinja in daje besedo vznesenim odsluženim zvezdam realitijev, saj je komentiranje samo stopnička na pisateljevi poti proti dnu. Slej ko prej naj bi postal ’kuzla’ vnaprejšnjega zmagovalca šova, torej na vse pripravljeni ugodnik, ki mu velika živina iz zaporniške hierarhije ponudi varstvo. Vse bi bilo enako kot v resnici, samo da mu zdaj popravijo zobe, ki so mu jih sojetniki ob asistenci paznika, »alfa prasca«, populili zaradi fafanja, pa tudi odnos je bolj žajfničast, spoliran in brez tistih brutalnosti pri posiljevanju; bolj nekaj, kar naj kaže človeško širino in blagost bodočega zmagovalca. Polikani približek resničnosti.
-
Potem ko je proza na začetku prejšnjega stoletja odkrila, da je notranji svet plodna njiva in ponuja nepreštevno tem in junakov, se je po tri četrt stoletja uvihnila vase. Tako je že recimo pri Filipčičevi prozi, še izraziteje pri metafikcionistih po ameriškem zgledu v osemdesetih letih, ki so bralcu zagotovili pogled čez ramo v sam akt pisanja. Proza, kakor da nastaja sproti, z vsemi dilemami in zagatami v zvezi z roki, ki se jih hočejo uredniki čudežno držati ravno takrat, ko ti ne gre, sicer pa nerazumno zavlačujejo in se izgovarjajo na karkoli že.
-
Gabriel Garcia Márquez: Dvanajst potohodnikov
Gabriela Garcia Márqueza so obsedale usode tistih, ki jih je med novinarskim delom zunaj Latinske Amerike srečeval po svetu, popotniške prigode in opaženi originali, skrivnostni migranti, ki so videli že boljše čase in nosijo spomin na nekdanjo veličino. Doživljal je srečanja s čudaki vseh vrst, s stvarmi, ki so ga vznemirjale, medtem ko se je kot ugleden in nadvse vpliven novinar ter osebni prijatelj Castra in še koga od velikih revolucionarnih in političnih imen tistega časa seznanjal z realsocializmom vzhodnoevropskega tipa. O tem je napisal knjigo potopisov po megleničastih političnih krajinah, ki smo jo ravnokar dobili v prestižni potopisni zbirki. Politično zatohlost je hitro prepoznal in literarno zadel, saj je šlo za podobno netransparentnost in enake neskladnosti besed z ravnanji oblastnikov, kakršne je poznal iz sočasnega realkapitalizma karibskega tipa.
-
Demšar je vztrajen ciklični pisec kriminalk, v dosedanjem opusu je literarno oživil dve ekipi mariborskih kriminalistov, ki sta v prejšnjem primeru, v Pohorski transverzali, združili moči, saj je sled za storilcem vodila tudi v politiko. Med vpletenimi je bil celo hitro napredujoči politik, menda kandidat za premiera – pri tem Demšar ni izpustil priložnosti, da bi opozoril na spolitiziranost karieristov v policijskih vrstah in na to, da politiki ščitijo svoje, čeprav imajo morebiti krvave roke. Na nezdrav preplet politike in podložnost policijskih šefov in usmerjevalcev preiskav še neposrednje opozarja Golobov Leninov park: tam pred preiskavo obvarujejo radikaliziranega pripadnika koalicije sovraštva.
-
Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico
Roman o ženskem prijateljstvu in zagatnih odzivih na evropsko politično stvarnost grške pripovednice Amande Mihalopulu (1966) raste iz travmatičnih spominov: pripovedovalka še po tem, ko se z materjo v Grčijo vrne iz Nigerije, medtem ko oče ostaja v Afriki, zaposlen v naftni družbi, riše votline in si zbaše v usta kakšno kobilico. V otroštvu je bila namreč izpostavljena nasilju, vendar to uspešno potlačuje, in tudi bralci šele proti koncu izvemo za podrobnosti njene afriške epizode, ki sproža neutemeljen občutek krivde.
-
Lemaićeva je bila angažirana že v prejšnji prozi: Kokoška in ptiči je na primer roman o zasedbi prostora pred borzo, o notranji dinamiki gibanja, opozarja na finančne plenilce iz invazivnih tujerodnih denarnih ustanov, ki so si podredile države in celotna gospodarstva. Vendar je ob zanosu in ponosu ob branjenju zgradb, iz katerih so zaradi neplačane položnice deložirali družine, ob pripadnosti in požrtvovalnosti o gibanju od znotraj spisala ne le zgodovino, temveč tudi kritiko. Potem se je področje boja premaknilo drugam in so znotraj kurnika nastale nezaceljive vrzeli in razlike; vendar je vse spisano kot premeščanje, kot niz preimenovanj, ki so omogočala distanco in nekaj humorja ob razliki med vpletenostjo in pogledom od zgoraj.
-
Od torka do torka, ko je odkup posušenih rastlin, živi pripovedovalka Anna, zeliščarica in prevajalka po sili, ki ji gre na živce, da je malo raztresena, njeno življenje pa pe rmane ntna zmeda in nesporazum. Pod sušeče se rože recimo podloži štirideset strani prevoda in mora potem žrtvovati dva dni polne poletne nabiralne sezone. Tudi sicer je založba, za katero dela – a je delo ne zanima in zanj niti ni dovolj zbrana – v fazi prestrukturiranja: natančneje, tistim, ki jih hoče obdržati, postavlja nemogoče pogoje in od njih zahteva prevode v eksotičnih jezikih, ki jih praviloma ne znajo, vse to pa zato, da preveri lojalnost in najde garače, s katerimi bo lahko napadala profite na finančnih morjih.
-
Marko Vidojković: Res vam hvala
Vidojković v tem kratkem in na več mestih duhovitem romanu predpostavlja – pa ni edini –, da je celota sveta sestavljena iz heterokozmosov, torej svetov, ki bivajo drug zraven drugega in drug mimo drugega v različnih dimenzijah, vendar dovolj blizu, da je med njimi mogoč prehod. Ta se zgodi, ko protagonista, zaposlenega na oddelku notranjega ministrstva za nepojasnjene pojave, kar je drugo ime za skrivnostno sinekuro razvajenega očkovega sinčka, pokličejo na resno misijo: pojavljati so se začeli ustaši in četniki, sami takšni, ki so jih že dokončno obdelali likvidatorji za zunanje zadeve (prej KOS). Z istimi prstnimi odtisi, z istimi sovražnimi parolami proti socialistični Jugoslaviji in njenim pridobitvam, do konca pijani. Pijanost je ena od posledic potovanja skozi portale, zato si specialci, ki grejo poizvedovat v alternativno resničnost, v kateri vladajo beda, evro, koruptivne elite, lizači izpostav svetovnega imperializma in kar je še psovk iz tega nabora, špricajo kokain v oči, da so takoj v pogonu.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja
Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
David Grossman: Pride konj v bar
Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus
Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.
-
2. 11. 2018 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Michael Köhlmeier: Gospoda na obali
Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.
