Matej Bogataj
-
V romanih Hardyjeve viktorijanske predhodnice Jane Austen si protagonistke na vse pretege, torej precej pritegnjeno, prizadevajo za poroko – in se zraven v maniri trubadurjev trudijo, da bi pred Ljubezen postavile Razum, Dolžnost, Čast in čim več podobnih ovir. Pri Hardyju, pol stoletja kasneje, se ovire neverjetno razmnožijo, predvsem pa postane poroka vir vsega zla. Ne le kot ekonomska pogodba z veliko možnosti za mahinacije – zadeve dobivajo obrise zle Usode (zato je Jude iz naslova izvirnika, Jude the Obscure, ’obskuren’, preklet in zavržen) in maličijo in krivijo vse vpletene.
-
V resničnostnem šovu, ki poteka v zaporu in naj bi iz kriminalca naredil spoštovano in ljubljeno medijsko osebnost, pripravljeno, da zasede najvišje politične položaje, se pojavi tudi pisatelj Parušev (letnik 1975). V zamreženem okolju se je znašel zaradi naložene programske opreme in kot zaporniškemu insajderju mu namenijo komentatorsko vlogo. Vendar ga maniakalni voditelj prekinja in daje besedo vznesenim odsluženim zvezdam realitijev, saj je komentiranje samo stopnička na pisateljevi poti proti dnu. Slej ko prej naj bi postal ’kuzla’ vnaprejšnjega zmagovalca šova, torej na vse pripravljeni ugodnik, ki mu velika živina iz zaporniške hierarhije ponudi varstvo. Vse bi bilo enako kot v resnici, samo da mu zdaj popravijo zobe, ki so mu jih sojetniki ob asistenci paznika, »alfa prasca«, populili zaradi fafanja, pa tudi odnos je bolj žajfničast, spoliran in brez tistih brutalnosti pri posiljevanju; bolj nekaj, kar naj kaže človeško širino in blagost bodočega zmagovalca. Polikani približek resničnosti.
-
Potem ko je proza na začetku prejšnjega stoletja odkrila, da je notranji svet plodna njiva in ponuja nepreštevno tem in junakov, se je po tri četrt stoletja uvihnila vase. Tako je že recimo pri Filipčičevi prozi, še izraziteje pri metafikcionistih po ameriškem zgledu v osemdesetih letih, ki so bralcu zagotovili pogled čez ramo v sam akt pisanja. Proza, kakor da nastaja sproti, z vsemi dilemami in zagatami v zvezi z roki, ki se jih hočejo uredniki čudežno držati ravno takrat, ko ti ne gre, sicer pa nerazumno zavlačujejo in se izgovarjajo na karkoli že.
-
Gabriel Garcia Márquez: Dvanajst potohodnikov
Gabriela Garcia Márqueza so obsedale usode tistih, ki jih je med novinarskim delom zunaj Latinske Amerike srečeval po svetu, popotniške prigode in opaženi originali, skrivnostni migranti, ki so videli že boljše čase in nosijo spomin na nekdanjo veličino. Doživljal je srečanja s čudaki vseh vrst, s stvarmi, ki so ga vznemirjale, medtem ko se je kot ugleden in nadvse vpliven novinar ter osebni prijatelj Castra in še koga od velikih revolucionarnih in političnih imen tistega časa seznanjal z realsocializmom vzhodnoevropskega tipa. O tem je napisal knjigo potopisov po megleničastih političnih krajinah, ki smo jo ravnokar dobili v prestižni potopisni zbirki. Politično zatohlost je hitro prepoznal in literarno zadel, saj je šlo za podobno netransparentnost in enake neskladnosti besed z ravnanji oblastnikov, kakršne je poznal iz sočasnega realkapitalizma karibskega tipa.
-
Demšar je vztrajen ciklični pisec kriminalk, v dosedanjem opusu je literarno oživil dve ekipi mariborskih kriminalistov, ki sta v prejšnjem primeru, v Pohorski transverzali, združili moči, saj je sled za storilcem vodila tudi v politiko. Med vpletenimi je bil celo hitro napredujoči politik, menda kandidat za premiera – pri tem Demšar ni izpustil priložnosti, da bi opozoril na spolitiziranost karieristov v policijskih vrstah in na to, da politiki ščitijo svoje, čeprav imajo morebiti krvave roke. Na nezdrav preplet politike in podložnost policijskih šefov in usmerjevalcev preiskav še neposrednje opozarja Golobov Leninov park: tam pred preiskavo obvarujejo radikaliziranega pripadnika koalicije sovraštva.
-
Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico
Roman o ženskem prijateljstvu in zagatnih odzivih na evropsko politično stvarnost grške pripovednice Amande Mihalopulu (1966) raste iz travmatičnih spominov: pripovedovalka še po tem, ko se z materjo v Grčijo vrne iz Nigerije, medtem ko oče ostaja v Afriki, zaposlen v naftni družbi, riše votline in si zbaše v usta kakšno kobilico. V otroštvu je bila namreč izpostavljena nasilju, vendar to uspešno potlačuje, in tudi bralci šele proti koncu izvemo za podrobnosti njene afriške epizode, ki sproža neutemeljen občutek krivde.
-
Lemaićeva je bila angažirana že v prejšnji prozi: Kokoška in ptiči je na primer roman o zasedbi prostora pred borzo, o notranji dinamiki gibanja, opozarja na finančne plenilce iz invazivnih tujerodnih denarnih ustanov, ki so si podredile države in celotna gospodarstva. Vendar je ob zanosu in ponosu ob branjenju zgradb, iz katerih so zaradi neplačane položnice deložirali družine, ob pripadnosti in požrtvovalnosti o gibanju od znotraj spisala ne le zgodovino, temveč tudi kritiko. Potem se je področje boja premaknilo drugam in so znotraj kurnika nastale nezaceljive vrzeli in razlike; vendar je vse spisano kot premeščanje, kot niz preimenovanj, ki so omogočala distanco in nekaj humorja ob razliki med vpletenostjo in pogledom od zgoraj.
-
Od torka do torka, ko je odkup posušenih rastlin, živi pripovedovalka Anna, zeliščarica in prevajalka po sili, ki ji gre na živce, da je malo raztresena, njeno življenje pa pe rmane ntna zmeda in nesporazum. Pod sušeče se rože recimo podloži štirideset strani prevoda in mora potem žrtvovati dva dni polne poletne nabiralne sezone. Tudi sicer je založba, za katero dela – a je delo ne zanima in zanj niti ni dovolj zbrana – v fazi prestrukturiranja: natančneje, tistim, ki jih hoče obdržati, postavlja nemogoče pogoje in od njih zahteva prevode v eksotičnih jezikih, ki jih praviloma ne znajo, vse to pa zato, da preveri lojalnost in najde garače, s katerimi bo lahko napadala profite na finančnih morjih.
-
Marko Vidojković: Res vam hvala
Vidojković v tem kratkem in na več mestih duhovitem romanu predpostavlja – pa ni edini –, da je celota sveta sestavljena iz heterokozmosov, torej svetov, ki bivajo drug zraven drugega in drug mimo drugega v različnih dimenzijah, vendar dovolj blizu, da je med njimi mogoč prehod. Ta se zgodi, ko protagonista, zaposlenega na oddelku notranjega ministrstva za nepojasnjene pojave, kar je drugo ime za skrivnostno sinekuro razvajenega očkovega sinčka, pokličejo na resno misijo: pojavljati so se začeli ustaši in četniki, sami takšni, ki so jih že dokončno obdelali likvidatorji za zunanje zadeve (prej KOS). Z istimi prstnimi odtisi, z istimi sovražnimi parolami proti socialistični Jugoslaviji in njenim pridobitvam, do konca pijani. Pijanost je ena od posledic potovanja skozi portale, zato si specialci, ki grejo poizvedovat v alternativno resničnost, v kateri vladajo beda, evro, koruptivne elite, lizači izpostav svetovnega imperializma in kar je še psovk iz tega nabora, špricajo kokain v oči, da so takoj v pogonu.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja
Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
David Grossman: Pride konj v bar
Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus
Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.
-
9. 11. 2018 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.
-
2. 11. 2018 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Michael Köhlmeier: Gospoda na obali
Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Mrtvi tek je kriminalka s športnega terena. Fanta, ki je kolesaril in odsedel svoje, čeprav se smrti partnerke v nesreči ne spominja, vse je pod kopreno s popivanjem povzročene amnezije, stisnejo z obljubo, da bo rehabilitiran in sprejet na kriminalistično akademijo, če bo sodeloval s policijo. Če bo krt tistih na športni strani profesionalizma na največji kolesarski tekmi, na Touru, kjer potrebujejo insiderja, člana kolesarskega moštva, da bi ugotovili, kdo prireja tekme. Zaradi česar je bila ena od prič dogovarjanja umorjena in slutijo, da bodo sledile nove smrti. In jasno, sledijo, to je kolektivni šport, zatrjuje danski pisatelj Kurt Aust (letnik 1955).
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Osem zgodb, ki sestavljajo prvenec mlade domače avtorice Eve Markun (letnik 1990) Menažerija, je po dogajalnem prostoru razdeljenih na tiste domačijske in tiste kamboške, vendar jih povezuje odnos do človeka in njegove vloge v naravi. In človek do narave in njenih stvorov ni vedno prijazen.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Že v enem prejšnjih prevedenih romanov, v Panterju v kleti, je Amos Oz (letnik 1939), najpomembnejši sodobni judovski pripovednik, obravnaval izdajo in junake iz ozadja: medtem ko se fantje igrajo protiarabsko in protibritansko gverilo in vohunijo za varnostnimi silami, kar nakoplje pripovedovalcu obtožbo izdaje in kolaboracije med lastnimi, se punce brigajo bolj za osvoboditev telesa in spolnosti. To se jim zdi pomembnejše od politike in stalnih vojnih razmer.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Že v prejšnjih delih, Smreka bukev lipa križ, domačijski povesti za motorko, in Raclette, romanu o siru, ki ga ni bilo v fondiju, je domači avtor Borut Golob (letnik 1973) izoblikoval prepoznaven slog. To je predvsem via negativa – od celotnega življenja poskuša z aforističnimi intervencijami, iz katerih so njegovi romani stkani bolj kot iz slasti do fabuliranja, odšteti vse odvečno. Kar ostane, je skoraj nič.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti
Skozi oči bližnjih spremljamo vrnitev Clare ali Chare, ženske, ki je kot njena grška mati govorila toliko jezikov, da so drugi mislili, da govori »vse«, v bližino prvotnega doma na francoski morski obali, od koder sta po očetovi smrti in materinem samomoru z bratom odšla v rejo k sorodnikom in potem naprej v ustrezne ustanove. Nazaj jo nagoni ljubezen iz mladosti, ljubezen do zdaj lekarnarja in župana obmorskega mesteca, s katerim zvezo obnovita, a se on na njen petdeseti rojstni dan vrže z barke. Pred njenimi očmi, saj ženska ne počne drugega, kot da ga vse dneve opazuje, s pečine ali pa med hojo in potepanji.
-
7. 9. 2018 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Marko Pogačar: Bog ne bo pomagal
Zbirka kratkih zgodb hrvaškega pesnika in pisatelja mlajše generacije Marka Pogačarja (letnik 1984) je postavljena v prepoznaven čas. Dogajalni prostor je razprt med domačijske mračne ulice hrvaških predmestij in ždenje v tujih mestih, omenjajo se ameriške province in imena med drugim potegnejo na madžarska, vendar tudi tam s pomenljivo šahovnico kot emblemom in spominom na domači kraj. Tako zgodbe druži predvsem čas, v katerem se nič ne da, v katerem je nebo ne le prazno, temveč tudi mračno in vse skupaj nekako sluzasto.
-
31. 8. 2018 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Po skoraj treh desetletjih se v založniškem preddverju, čakajoč na objavo, pojavi rokopis. Rokopis mrtvega avtorja, nedokončan ravno tam, kjer bi se stvari začele razkrivati, o predzgodbi tragedije, v kateri je bil umorjen ugleden akademik, psiholog, človek, ki je »gledal drugim v možgane« in včasih manipuliral s svojim znanjem. Za povrhu se je ukvarjal z izgubo spomina in maličenjem spominov pri psihiatričnih bolnikih in pripadnikih posebnih in vojaških enot; menda, da bi dobila zadeva še srhljivejše robove, je delal zraven tudi za tajne službe ali vojsko, o tem ne ve nič nobena od prič, vsaj po vseh teh letih ne.
-
24. 8. 2018 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Konec devetdesetih let je Philip Roth napisal roman Človeški madež, v katerem vzame pod drobnogled usodo obarvanega priljubljenega profesorja Colemana Silka, strokovnjaka za antično tragedijo, ki je zamolčeval svoj izvor in se pretvarjal, da je Jud, se poročil z Judinjo, vse pa zato, da bi prikril morebitno kodravost otrok. Vendar ga odnese rasni škandal, dva manjkajoča študenta, ne da bi vedel za njuno rasno pripadnost, ožigosa z arhaičnim izrazom, ki ga del slušateljev razume kot rasno žaljiv, rasističen. Exit Silk, piše potem v didaskaliji k njegovi osamitvi.
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Pasja pomlad je tipičen modianovski roman, slog prepoznamo že po prvih stavkih in temi: pripovedovalec poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo po tistem, ko sta se spoznala s fotografom Jansenom in mu je ponudil, da mu uredi arhiv fotografij. Jansen je bil prijatelj slovitega fotografa Roberta Cape in je delal za priznano agencijo Magnum, pred tem je bil v taborišču zaradi judovskega rodu in v času, ko se je z njim družil pripovedovalec, morda tudi zato precej odljuden in molčeče skrivnosten.
-
10. 8. 2018 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Pogodba je trda kriminalka. Z dogajalnim krajem v Italiji, od Palerma do Rima, kot se postopno akterji iz ožjega mafijskega okolja selijo v politične centre in tisti na strani pravice v manj operativne in manj izpostavljene službe. Vendar je temeljna dilema romana, namreč, kje se neha mafija in kje začne politika, kolikor sta to sploh še dve različni stvari, tudi problem širše regije, ne samo notranjeitalijanski. Politične in kriminalne razmere pri sosedih Mojca Širok, ki jo poznamo predvsem kot novinarko in dolgoletno dopisnico TV Slovenija iz Rima, dobro pozna in je o tem že pisala, od zadaj in iz zakulisja. Ni naključje, da pomembne podatke in priče za preiskavo pred mafijo in antimafijsko enoto priskrbi in najde novinarka, rudarka po mračnih meandrih kriminala in v zgodbo dvojno osebno vpletena.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Horacio Castellanos Moya: Služkinja in rokoborec
Za vse, ki ne poznamo salvadorske zgodovine in krvavih začetkov osemdesetih let, v katerih se Moyev roman Služkinja in rokoborec dogaja, je situacija na terenu precej nepregledna: zraven centralne zgradbe varnostnih sil, ki imajo sicer tudi bolj skrite lokacije, s katerih potem vozijo manj pomembne kadavre do klifa in čez v morje, pripadnike uglednih družin pa skrivaj zakopavajo zraven, je lokalček. Tam malicajo mačetarji, mojstri brutalnosti, in nekakšni detektivi, ki sicer po ulicah lovijo oporečnike in jih potem tudi ohlajene odvažajo. Tam se vsi ozirajo za mladoletno spogledljivko, sicer pa je to idealno mesto za vohunjenje, kar postopno ugotovi tudi gostinka, malo zaskrbljena, ker ji je denar priskrbel sin, ki ga srečuje samo zakrinkanega in na skrivaj in ki ima očitno s krvavimi operativci svoje namene.
