Matej Bogataj
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Katharina Winkler: Modro okrasje
Avstrijska pripovednica Katharina Winkler (letnik 1979) se v prvencu nasloni na resnično zgodbo turške priseljenke iz Anatolije, ki je z možitvijo samo zamenjala roko, ki jo hrani in še raje pretepa: po nasilnem očetu, ki je mlatil za vsako figo ženo in otroke, se s poroko proti očetovi volji izroči na (ne)milost možu in tašči, ta dva pa nadaljujeta zanju in večino okoli nesporno in samoumevno vzgojno in posedovalno tradicijo.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Nathacha Appanah: Povratnik nasilja
Kako je to mogoče, saj to je vendar Francija, reče v romanu francoski prostovoljec in humanitarec, ki vodi mladinski center na otoku Mayotte in poskuša s predvajanjem filmov in branjem animirati tamkajšnje fante, da bi v življenju počeli še kaj drugega: pohajo namreč in kradejo na drobno, se pustijo malo podkupovati politikom pred volitvami, da med kampanjo ne delajo preveč kravala, sicer pa postopajo po getu, enem od francoskih okrožij v Mozambiškem kanalu. Ta je hvaležen cilj za vse migrante, območje s civilizirano azilno politiko, obljuba raja, kakršna je recimo za tiste, ki z afriških obal gledajo čez morje proti severu, italijanska Lampedusa.
-
Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji
Pisateljici Dubravki Ugrešić (1949) in še nekaj »čarovnicam« so možati in ortodoksni hrvaški poznavalci književnosti in kreativnega bontona očitali vse mogoče, od izdaje nacionalnih interesov do konkretnih neprimernosti, in s tem pokazali, da je hrvaška v tranziciji pred nami – tu je bil podoben pogrom proti umetnicam namreč natreniran in sprožen z vrha šele pred kratkim. Avtorica sicer že četrt stoletja živi v Amsterdamu in potuje po festivalih (pred dvema letoma je recimo obiskala Vilenico in te dni Fabulo), to pa ji omogoča vpogled v širok nabor intelektualnega delovanja, in o pisateljskem vsakdanjiku tudi največ piše.
-
Henry James: Kaj je vedela Maisie
Ameriški literat Henry James (1843–1916) velja za enega ključnih realističnih pisateljev, ukvarjal se je med drugim s kontinentalnim nesporazumom, z razliko med angleškim in ameriškim použivanjem sveta, in takšen trk v obliki temnopolte bogatašinje z druge strani luže je popisan tudi v njegovem romanu Kaj je vedela Maisie.
-
Cesta sestradanih, za katero je v času izida na začetku devetdesetih let nigerijsko-britanski prozaist Ben Okri (letnik 1959) dobil bookerja, je radikalizacija Ovidovih Metamorfoz s stališča še živega animizma; tudi ta roman je skoraj religiozen in profetski, kaže pa protejsko in neobstojno, spremenljivo naravo vsega. Oblike in pojavi so v stalnem stiku in izpostavljeni svetu duhov in sukubov in vdoru živali in laznine in mrčesa v rojih, vse zlahka in venomer prehaja in se preobraža. Roman vrvi od brenčeče sile preobrazbe, čeprav je za silo zasidran v nigerijskem političnem vsakdanjiku, v katerem se prerivajo dve stranki in njuni oprode, mišičnjaki in čarovniki, vse pred množico beračev, brezpravnih in lačnih.
-
Andrej Volos: Vrnitev v Pandžrud
Rudaki je bil perzijsko-tadžiški pesnik iz 9. stoletja, izmojstren v orientalskih tradicionalnih pesniških oblikah. Mladi in nadarjeni pesnik je z leti postal car poetov, nekakšen delovodja in mentor številnim kolegom na dvoru, katerih glavna naloga je bila postavitev spomenika suverenu, vezirju Nazru. Ker spomenik v islamu ne sme biti podoba ali kip, so mu ga postavljali v poeziji in žanru primerno brezsramno veličali njegovo slavo.
-
Britanska pisateljica Paula Hawkins je že v Dekletu na vlaku, svoji prejšnji žanrsko pomešani in zaradi podprtosti z umori bralno napeti knjigi, po kateri so posneli film, našla recept za uspešnico: mlada ženska, ki ima amnezije, povzročene z nalivanjem, in se medlo spominja ali pa vsaj sluti, da v času, ki se ga ne spominja, težači svojemu bivšemu, je nekredibilna pripovedovalka. Počasi odstira pajčolan, s katerim ji zakrivajo resnico. Posebej zoprno je dejstvo, da je bila takrat, ko je bilo storjeno krvoprelitje v sosednjem mestu, tam: z ogromno spominsko luknjo, ki jo skuša čim bolj zadovoljivo napolniti.
-
Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa
Richard Flanagan (letnik 1961), tasmanski pripovednik z ženo slovenske krvi, se je, navdihnjen z očetovo epizodo v japonskem vojnem ujetništvu, lotil raziskovanja spomina na gradnjo železniške proge med Bangkokom in Burmo. Tiste, o kateri govori tudi film Most na reki Kwai, le da tam ujetniki požvižgujejo in so polni bodrega duha, tu pa stradajo, umirajo, gnijejo pri živem telesu, gladujejo, padajo v drek in blato, vse pod budnim batinanjem stražarjev, ki se pri kaznovanju ne znajo ustaviti.
-
Hrvaška pisateljica Lada Žigo (rojena 1970) se v romanu Ruleta, ki se pomenljivo začne na psihiatriji, v skupini za zdravljenje hazarderjev, ukvarja s povezavo med tranzicijo z vsemi posledicami ter povečanjem števila odvisnikov od iger na srečo in vznikom novih in novih kockarskih pajzljev. Zgodbo o veteranu domovinske vojne s posttravmatskim stresnim sindromom, ki se je, potem ko je izgubil službo, zakockal in mu zdaj ruleta kroji življenje, avtorica izpiše po načelih naključja ali vsaj prividu teh mehanizmov. Možak, Ante, dodobra na dnu in toneč proti izničenju, se odloči, da bo ruleta izbrala prioritete njegovega maščevanja. Da mu bo tisto, kar mu je uničilo življenje, določilo tudi objekte mržnje.
-
Poljski pisatelj Ignacy Karpowicz (letnik 1976) je napisal Baladine in romance o tem, kako se po bankrotu nebeščanov ti znajdejo v sodobni Poljski. Sin je zadovoljen, da je po popularnosti takoj za Materjo in pred Očetom, Nike ima firmo športnih copat in Hermes, notorični zmikavt, odnese vse likalnike in je skratka svoj med svojimi. Te olimpijske reference pa so samo okvir za gosto parodično in duhovito mesovje romana, v katerem se ne posmehuje le glasbeni govedini in mjuzaku, temu, kar vrtijo recimo po mestnih avtobusih, ampak tudi drugim vejam množične kulture, recimo lacanovski filozofiji. In sploh vsemu.
-
Isaac Bashevis Singer: Moč teme: izbrane zgodbe
Isaac Bashevis Singer (1902– 1991) je bil na Poljskem rojeni literarni nobelovec judovskega rodu in eden temeljnih piscev v jidišu. V knjigi Moč teme, ki v branje ponuja izbor njegove kratke proze, vidimo, kako spretno je mešal stare hasidske bajke in legende z življenjem v moderni državi, kamor njegovi liki prebegnejo ali se zatečejo pred preganjanjem ali po holokavstu.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Roman francoskega pripovednika Laurenta Mauvignierja uvede portret: Bernard, neznanokdaj poimenovan Žerjavica, od življenja in obrobnosti dodobra zdelan, prinese darilo na praznovanje sestrinega rojstnega dne, dragoceno broško. Odziv vseh, ki ga poznajo, ki poznajo njegovo popivanje, njegovo nesolidnost in osamljenost, ki si jo deli s psi v kolibi na robu družbe, je, da je broško ali denar ukradel. To ga razjezi in razžalosti in spije malo več in gre težit prvemu Arabcu, ki se je priselil, na dom. Njegov bratranec, ki ga enako kot drugi tudi sam ne mara, pa ne razumemo čisto vzrokov, se nato ukvarja s tem, ali mora Bernarda pred ovadbo zaradi nasilništva, motenja posesti ali česa tretjega obvarovati in ali ga sploh lahko.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Magdalena Tulli: Italijanski salonarji
Motnja, leta 2015 prevedeni roman poljske pisateljice Magdalene Tulli (1955), pripoveduje o naenkrat nastali in nejasni begunski situaciji, v mesto naplavljenih in odzivih domačih, ki so do prišlekov bolj ali manj naravnost nestrpni in bi se jih radi znebili. Organizirajo se v mestne straže in obrambne falange, kolaborirajo ... Zdaj, po prebrani zbirki kratkih zgodb Italijanski salonarji, krizo s prišleki vidimo tudi v luči preteklega preganjanja in pogromov, ne le presvetljeno s sodobnimi migracijami in odpori. V zbirki novel je Tullijeva, predstavnica druge generacije po holokavstu, konkretnejša, popisuje odraščanje v Ljudski republiki Poljski. Detektira pa tudi do vsega tujega in predvsem judovskega globoko ukoreninjeno sumničavo atmosfero, ki ji je izpostavljena odraščajnica.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Peščena gora je ime blokovskega naselja, ki zraste po drugi vojni ob rudarskem mestu v Poljski dodeljeni regiji, ki so jo Nemci zapustili, čeprav ne vsi in ne vsi brez pritiskov. V tem čebelnjaku spremljamo več generacij, vse do najmlajše, za katero ukoreninjenost in pripadnost nista več daljni in nedosegljivi cilj in obet, temveč postopno vse bolj mora, iz katere se hoče umakniti, čim dlje in čim prej.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Neil Jordan: Utopljeni detektiv
Irski filmar in pisatelj Neil Jordan tudi tokrat postavlja pred bralca izgubljenca, luzerja, ki je preveč plemenit, da ne bi deloval sebi v škodo. Podobno kot njegovi zbegani in rahlo melanholični junaki v knjigi Sončni zahod z morsko pošastjo ali v filmu Igra solz, kjer glavni iz severnoirske organizacije IRA od britanskega vojaka, ki ga likvidirajo, »podeduje« ljubezen do »transe«. Zdi se, da Jordan tudi v tem romanu uporabi recept proti kolcanju; to mora pač preskočiti na koga drugega in tokrat se mu kot naslednja žrtev kar sam ponuja sodelavec, s katerim ga je prevarala žena.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Guadalupe Nettel: Telo, v katerem sem se rodila
Avtoričine Bodljikave zgodbe so govorile o različnih specializantih na področju spolnosti, ki so v polnosti razvili svoj fetišizem in se ukvarjajo z najbolj nemogočimi in obsesivnimi praksami, se samoskrunijo, recimo po lasišču, zalezujejo, se razkazujejo, vohajo do skrajnih mej vzdraženosti in vonju sledijo do konca in naprej; imajo vse, kar imajo veliki, zato pa prignano do roba. Od avtobiografskega romana mehiške avtorice, ki živi (tudi) v Franciji in piše v francoščini, smo tako pričakovali vse polno drastičnosti in pikantne izpovednosti, posebej še, če je v naslovu dela telo.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Enrique Vila-Matas: Dublineska
Že naslov romana katalonskega pripovednika Enriqueja Vila-Matasa (1948) Dublineska prefriganemu bralcu potegne na velike irske literate, ki so zaznamovali prejšnje stoletje, na Jamesa Joycea in njegove Dublinčane in morda na prijatelja Samuela Becketta. Res gre za roman o smrti Gutenbergove dobe, ta nastopi po smrti avtorja, ki so jo oznanjali francoski literarni kritiki z Rolandom Barthesom na čelu, za roman o smrti romana in o prehodu v novo, digitalno obdobje.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Manuel Baixauli: Peto nadstropje
Tokrat hiša s petim nadstropjem ni pravzaprav trinadstropna, kot je bila pri Ruplu in Dolencu, temveč gre za štirinadstropni Sanatorij, v katerem okreva pisatelj B. po šesttedenski popolni otrplosti zaradi skrivnostne in slabo raziskane bolezni, zaradi katere sliši vse in še več. Šumu bolnišnice se, negiben in čuječen, ne more izmakniti. Najvišje, peto nadstropje zgradbe, ki se ne vidi na fotografijah in ki ga tudi sicer ne vidi vsak, nadstavba, tako rekoč, ga mika, tako da se s to enigmo ukvarja tudi po okrevanju.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Tokrat ameriški pisatelj Jonathan Franzen (1959) v romanu z umazano vodo ni zlil iz banjice tudi dojenčka; dete se je izgubilo, ker ga je pomočil v preveč vode. Sicer je poskrbel za medbesedilni okvir, ki naj bi držal skupaj nabrkljanko človeških usod – hči, Pip oziroma Purity, Čistost, išče očeta, kar je seveda napoved odisejade, pri tem pa je njeno potovanje skozi življenje, medijske in umetniške krajine bolj tavanje in izgubljanje kot razvoj(ni roman).
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Ko pisatelja kmalu po literarnem večeru v rojstnem švicarskem mestu – tam se z bratom zadnjič srečata in se ta odpelje v temo, ne pa tudi v pozabljenje, sam pa odkolovrati do hotela in zjutraj zmačkan čim hitreje in čim dlje stran – doleti vest o bratovem samomoru, se mu kar naenkrat odpre.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Muriel Barbery: Življenje vilinov
V prejšnjem romanu, Eleganci ježa, je francoska pisateljica Muriel Barbery pisala o hišnici, ki prikriva svojo izobraženost. Ta samoukinja in zasilna kantovka mimogrede napade fenomenologijo in še kaj iz filozofije in opravi s tem, skupaj z dvanajstletnico, ki ima močna samomorilna nagnjenja, pa se potem lotita družbe in njene zlaganosti z dveh izločenih pozicij, od spodaj in z obrobja.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Od prvega do zadnjega stavka v hlastnem dolgem dihu izpisan pripovedni tok romana Starec in jaz asociacijsko povezuje in oblikuje zgodbo o intenzivnem druženju mentorja in učenca. Tega, v začetku srednješolsko zbeganega, starec nekako posvoji in mu z neizmerno disciplino, ki je temelj njunega odnosa, v hitrem kurzu približa glasbo do te mere, da se ne samo pobere iz adolescentskega blodenja, temveč tudi uspešno začne kariero z vpisom na glasbeno akademijo.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim
Že v kakšnem prejšnjem besedilu Evalda Flisarja je bila na preizkušnji možnost avtentičnosti bivanja. V tragikomediji Kaj pa Leonardo, recimo, naslovni junak z okvarjenimi možgani v hipu, ko se osvobodi kompulzivnih vlog, s katerimi se odziva na nemogoče stanje sveta, spet zdrsne v repetitivnost in mehaničnost. Podobnikov najdemo cel kup tudi v Flisarjevih romanih, ljudi z lažnimi identitetami, ponarejenimi spomini, preskakujočo identiteto ali nezmožnostjo, da bi se zanesli na svoje spomine ali jih izrazili. Zdi se, da je maska, persona, tisto temeljno, kar omogoča razvoj in preobrazbo njegovih oseb v dramatiki, romani pa ponujajo premislek o možnosti avtentičnosti na podlagi mitskega potovanja, tako da so vsi Flisarjevi romani odisejade.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Laurent Binet: Sedma funkcija jezika
Francoski pisatelj Laurent Binet je poskušal v prejšnjem romanu HHhH kar najverneje, čeprav s precej simpatije do izvršiteljev, popisati dogodke, povezane z atentatom na t. i. praškega klavca Reinharda Heindricha leta 1942. Pod drobnogled je vzel delovanje iz Anglije prispelih komandosov, njihovo akcijo in še bolj čakanje, pa tudi represalije, ki so sledile smrti vestnega in sposobnega izvrševalca holokavsta. Potem ko je »rešil« judovsko vprašanje na Češkoslovaškem, bi moral namreč uspešno delo nadaljevati v Franciji, pa so se mu zgodili slovaški padalci.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc
Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Adriana Lisboa: Simfonija v belem
Brazilska pripovednica Adriana Lisboa zgodbo o sestrah, njunih razhajanjih in srečevanjih splete okoli enega od njunih zadnjih srečanj, ko je tisto, kar ju je razdruževalo, že nekako ugaslo in odmrlo. Njuno skupno otroštvo in razselitev, velike skrivnosti, ki se kažejo v vrsti odvisnosti, obiskovanju klinike za razstrupitev in sledeh tapetniškega noža na zapestjih ene od njiju, pri drugi pa v muhavem odnosu do partnerjev in srepem pogledu, ki se šele z leti ublaži – vse to popisuje na preskok, nekronološko. Pravzaprav iz trenutka, ko se vse reši in ni več skrivnosti, prehajamo v čase skupnega odraščanja in se prestavimo na pomembne postaje v njunem življenju. Logika je asociacijska, tako ob branju bežimo na vse čase in včasih malo traja, da ugotovimo, v katerem segmentu razkrivanja zgodbe smo.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Alec S. Patrić: Črna skala, belo mesto
Srednjeevropski humor iz sedemdesetih in osemdesetih let se je obilo pasel na neprimernem obravnavanju akademikov. Pri Bohumilu Hrabalu v Prebučni samoti se recimo smetarji menijo o dragih monografijah, saj so vsi profesorji, ki v nemilosti pometajo in delajo na papirnih deponijah. Zdaj, v tem krasnem novem tisočletju brez socialistične represije, se akademiki udinjajo kot bolniški strežniki. O njih beremo v Jergovićevih Psih na jezeru. Podobno je v prvencu Aleca S. Patrića, kjer Jovana, nekdanjega sarajevskega profesorja književnosti, pri delu v bolnišnici doleti privilegij. Med prvimi se seznani z grafiti, ki jih storilec umetelno izrezuje v trupla, žge v menzne krožnike, vodomate polni z maščobjem, pridobljenim z liposukcijo – vse zelo artificielno, v zapletenih mešanih tehnikah. Nad maščomatom bi moralo pisati Izvor vrste, sporoči storilec, vmes zasledimo oftalmološke tablice v obliki vizualne poezije. Slutimo nekoga iz bližine ali iz preteklosti, pesniškega genija, ki je stal na robu prepada in je storil nujni korak naprej.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Prejšnji roman turške, vendar po širini in rezidencah kozmopolitske pisateljice Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni – nekakšna sufijska uspešnica z instantnimi nasveti za duhovnost, kjer čas usojenega srečanja med skoraj kristološko pojavo ter pesnikom in modrecem Rumijem odmerjajo aforizmi – je med prebiranjem na plaži zbujal zanimanje za Bližnji vzhod. Tokratni roman je drugačen, Čast pripelje zgodbo o družini s kurdskega območja Turčije v Anglijo in je zato bližje kakšnemu Rushdiejevemu Klovnu Šalimarju. Tudi tam se pomeša tradicija, ki zahteva čast in čistost celo v okoljih, ki so to že prerasla: glavni zaplet je umor matere zaradi prešuštva. Umor mora, spodbujen od sorodnikov in ob odsotnem očetu, opraviti najstarejši sin. Tako se mu vsaj zdi, čeprav se njegovi ortodoksiji potem vsi, tudi tisti, za katere je mislil, da ga k dejanju spodbujajo, čudijo in ga bolj ali manj tiho obsojajo.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Uveljavljenega in popularnega britanskega pripovednika Iana McEwana smo že brali in si ga zapomnili predvsem po romanu V imenu otroka, v katerem literarno premišlja o ugovoru vesti: sodnica dobi primer fanta, ki ga starši in verski starešine na podlagi starih spisov, ki omenjajo, da je v krvi duša, prepričujejo, naj zavrne transfuzijo. Sodnica se zanj zavzame, poudari njegovo pravico ne le do vere, temveč do vsega tistega, kar ga čaka po polnoletnosti, vendar poba zaradi ljubezenskega nesporazuma zatrmari in upošteva napotke starejših.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
V uspešnem in nagrajenem romanu Vojaki Salamine, ki je že preveden v slovenščino, v Kataloniji živeči pripovednik Javier Cercas piše o nekdanjem vojaku, ki je med drugo svetovno vojno osvajal utrdbe v Severni Afriki in ga ima za vzor človeka, ki – podobno kot peščica Grkov pred Perzijci – brani celotno civilizacijo. Na drugi strani te heroične zgodbe je poskus rekonstrukcije biografske epizode protofrankista, enega prvih s strankarsko knjižico in dvornega pesnika, ki ga ceni falanga. O njem pripovedovalec zasledi podatek, da so ga med begom na nedoločljivi meji med vojskama zajeli republikanci, vendar ga je eden od njih iz neznanih razlogov izpustil. Cercas se obilo popase na špekulacijah o tem, ali je njegov prav na bolañovski način najdeni prijatelj ta isti vojak – drzen, kadar je treba poskrbeti za kulturo in demokracijo, ter spravljiv in spoštljiv do človeškega življenja, kadar je to ogroženo.
