Matej Bogataj
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Če zareže v staro babičino mizo iz češnjevine, potem se bodo kot ostružki pojavili njeni spomini, se zdi pripovedovalki, ki je tudi tokrat ne smemo enačiti z avtorico. Teh spominov je potem za celo knjigo. Miza, s katero se seli med evropskimi prestolnicami, postane skoraj fetišistični objekt, ki omogoča to pisanje in mu daje širšo časovno perspektivo, tako rekoč nadih nadčasnosti spominov in premišljevanj. Te razporedi po dnevih prihoda v Berlin, na trajanje enega tedna, kar sugerira neko dokončnost in zaključenost.
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Yu Hua, kitajski pripovednik, je v tem menda zanj neobičajnem romanu poskušal pisati od znotraj. S pripovedjo se je torej skušal čim bolj približati optiki in govoru malega in navadnega človeka, le da njegov pripovedovalec to pozicijo prezvijači: pri nabiranju folklornega in etnografskega gradiva posluša ostarelega, pa vendar humorja polnega možaka z volom, enako ostarelim, kot je sam, s katerim se obupno mučita na polju. Prisluhne, kot številnim prej, njegovi zgodbi, in ta je slej ko prej žalostna. Starcu so pomrli vsi, oba otroka, žena, vnuk, zet, vsi, ki jih je imel rad, in poleg vola mu je ostalo samo nekaj sprijaznjenosti in trmasto oklepanje življenja.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve
Druga zbirka kratkih zgodb Jedrt Lapuh Maležič je na sledi prvi, vsaj glede pripovedne lege; v prvencu Težkomentalci se je z obilo distance in humorja lotevala psihiatrije, ki je vsaj do konca osemdesetih let veljala za eno stebrnih represivnih ustanov. O zlorabah in neučinkovitosti so pisali fantje, ki so se tja odzvijačili med služenjem vojaščine, in literarni zagovorniki uporabnikov po sili. Težkomentalci pa ne, pišejo, kot da iz osebne izkušnje, vendar duhovito, in nanizajo različne portrete, ki jih Amber, taglavna, sreča med hospitalizacijo, posmeje pa se tudi lastnemu pretiravanju in zmaknjeni percepciji.
-
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Winfried Georg Sebald: Saturnovi prstani: angleško potovanje
Pisatelj nemškega rodu Sebald naredi za vzhodno angleško obalo, Norfolk in Suffolk, podobno, kot je Claudio Magris nekako ob istem času, sredi devetdesetih let, naredil za Donavo, ko se je spuščal od izvira do delte. Popiše kraje in zgodovino in ljudi, na pohajkovanju se srečuje s posebneži, ki se na regijo in njene zamolčane skrivnosti spoznajo, in potem je potovanje včasih bolj popis in katalogizacija zgodovinskih znamenitosti kot pretikanje skozi krajino.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
Tsukuru, kakršnega spoznamo 20-letnega na začetku romana, si želi predvsem umreti, ker so ga iz njemu neznanih razlogov kar naenkrat in brez razlage zavrgli najboljši prijatelji. Vendar poigravanja z mislijo na samomor in s splošnim razpoloženjem podložene tanatologije niti ne poskuša realizirati, plemenita depresivnost in nedejavnost mu povsem zadoščata. Dokler se ne izvleče in mu že povsem odraslemu in uspešnemu v podjetju za načrtovanje železniških postaj – utirjenost oziroma vse, povezano s tiri, je Tsukurujeva obsesija in poslanstvo – dekle, ki mu veliko pomeni in se odloči narediti za zvezo vse, ne svetuje, naj prijatelje obišče in se z njimi pomeni. Ker ga preteklost ovira in je nespontan in komaj še človeški, si mislimo.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Meta Osredkar: Zločin v Stari fužini
Potem ko v Šmihelski vasi z bormašino ubijejo župnika, se tam predstavljena ekipa strokovnjakov za kriminal znajde na triatlonu, na katerem med bruhanjem in ob pričah omahne eden izmed favoritov. Kos, njegov pes in psiholog Edi s policijske postaje Nova vas pri Igu so tam zato, ker imajo na tekmi svojega dirkalnega konja, Simona, ki postane trojanski in oni z njim insajderji. Vse se namreč dogaja okoli apartmajev Alpski svišč, kjer počitnikujejo žrtev in osumljenci, ali vsaj v bližini. Oni pa medtem, ko navijajo za svojega, ki bo garal na triatlonu, razrešujejo mračne skrivnosti zastrupitve.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Mathias Enard: Alkohol in nostalgija
Francosko-ruskega prijateljstva se francoski pisatelj Mathias Enard, sicer poznan orientalist in strokovnjak za Bližnji vzhod, ki brez dlake na jeziku govori o splošnem opustošenju po verižno sproženih vojnah v regiji, loti povsem drugače od recimo Andreia Makina, in tudi v nasprotni smeri. Ta se osredotoči na pobeg iz sovjetskega vsakdana v francosko omiko, čeprav najprej klošarsko, Enard pa na kulturnikov ljubezenski pobeg v sodobno rusko jebo, napol klošarsko.
-
16. 6. 2017 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Ivana Sajko: Ljubezenski roman
Ivana Sajko, ki smo jo poznali predvsem po dramah – nekaj jih je bilo uprizorjenih tudi pri nas –, je na Hrvaškem ena vodilnih v žanru. Tokrat seveda izpisuje nekakšen kontra-ljubič. Namesto silne strasti je že na začetku nekaj fertilno rizičnega in pijanskega počitniškega plažnega mečkanja, ki je cilj in obče mesto tolažniške veje plažne literature. Vendar je ljubavna vznesenost pri Sajkovi samo uvodni kontrapunkt vsemu, kar sledi, in to je sugestivno popisana preživetvena jeba para z otrokom, narejenim pod avgustovskimi zvezdami ob morju, ko se zdi tudi nemogoče mogoče, dokler med nosečnostjo in po njej ne postanejo nemogoče stvari spet še bolj nemogoče.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Jan van Mersbergen: Zadnji pobeg
Ko si enkrat brezposeln, odpadejo vse skrbi, da te bodo vrgli iz službe. Se pa pojavijo nove, povezane recimo z obupom pri iskanju nove službe, pa občutek brezsmiselnosti in zavrženosti, a predvsem pridobiš veliko prostega časa, ki ga je treba z nečim zapolniti. Pripovedovalec v Zadnjem pobegu je ob nogiranju najprej zmeden, vendar kmalu najde zgled in mu začne slediti. Takrat se začne njegova rehabilitacija.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive
Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive je stavek iz Platonova, prve drame Čehova, ki, čeprav iztrgan iz konteksta, pri enem od medicincev navdihne pragmatično razmišljanje o recikliranju organizma. Roman Pokrpajmo žive govori o bitki s časom in omejitvah stroke pri transplantacijah in malo tudi o predsodkih in zadržkih upravljavcev organov umrlih, čeprav ti niso v ospredju, samo čas potrebujejo, da se po prvem šoku pomirijo in unesejo.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Lem, poljski in svetovno prepoznavni pisec znanstvene proze, se je v romanu Gospodov glas lotil znanstvenih paradigem. Z obskurnega mesta orumenele ezoterike se pojavi teorija, da so premori in premolki šuma v nevrinskem delu spektra ločila. Da ločujejo sporočila. Spodbujeni s škandalom ugotovijo, da se vesoljski šum dobesedno ponovi, ergo, nekdo ga uporablja za medij. Če hočejo sporočilo dekodirati, morajo špekulirati o tuji civilizaciji kot sprejemniku in zraven nujno tudi o naši.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Rojstvo romana iz duha pisma, lahko rečemo, saj je bilo najprej pismo, poslano vsem Dedkom mrazom in Miklavžem. To pismo, ki je bilo leta 2014 objavljeno v prednovoletni številki Mladine, je na družabnih omrežjih postalo takšna uspešnica, da so se ljudje spet začeli počasi in z zanimanjem voziti okoli Hiše. Podobno kot takrat, na začetku, ko je bil oglas za prodajo prvič objavljen in so navalili predvsem nepremičninarji, ki so hoteli pristaviti še svoj piskrček.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Eka Kurniawan: Lepota je pogubna
Od prvih strani, ko se najbolj cenjena prostitutka v vasi odloči umreti in se zavije v mrtvaški prt in jo pokopljejo, po 21 letih pa vstane od mrtvih in se odpravi na maščevalni pohod, vidimo, da bo roman o lepoti kot rani in viru vsega zla brodil po čudežnem. In hkrati po indonezijski zgodovini, od holandske kolonizacije do japonske okupacije in krvavih notranjih razprtij, ki pripeljejo najprej do osvobodilne gverile in kasnejšega pokola komunistov. Gre za en sam masaker in tok krvi, in to med ožjimi sorodniki in tistimi, ki so si v svaštvu, podobno kot v veliki zgodbi o Bharatu, Mahabharati, na katero se roman nekajkrat sklicuje. Tudi tokrat imamo eno samo veliko družino, zato je krvi do kolen in roke so krvave do komolcev in čez.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Avgust Demšar se je v kriminalki Pohorska transverzala, ki je združila dva preiskovalna tima in dva njegova bivša preiskovalca, poigraval z možnostjo, da je storilec kdo iz mračnega podpodja politike, zato je delo tudi podnaslovil »politična kriminalka«. Čeprav se potem izkaže, da je tistih z motivom več in da so nekateri trdno zasidrani v domačijskosti. Podobno Golob v prvem prispevku h kriminalnemu žanru vplete farmacevtsko industrijo in njene profite, prelomne izume, za tajnost katerih se zdi ubijanje skoraj upravičeno, zraven pa posadi inšpektorja Tarasa med radoživo druščino medicincev, ki ji pripada tudi njegova žena, in se potem ves čas nerazpoznavno mešata družba in služba. Z vsemi antagonizmi, ki grejo zraven, od zgolj slutene do utemeljene ljubosumnosti, prešuštva, precej zapletenih odnosov v ekipi, v kateri so prav watsonovski čudaki, ki opravljajo terensko delo in poskrbijo za pretočnost mrtvih rokavov preiskave.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov
Jurij Andruhovič, eden najpomembnejših sodobnih ukrajinskih pripovednikov, si dodobra nanudi celotno domačo sceno. Akademsko sfero, ki gniloživo zažira klasike, voznike terencev, tajkune, srednjeletne pisce, ki za vsako ceno poskušajo prikriti, da jim je alko izpraznil glavo in utopil navdih, novokomponirano arhitekturo povzpetnežev, zraslo na poetiki bunkerjev in kasarn, in še vse zraven.
-
Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.
-
Menda se je res zgodilo: eden od Kennedyjev je konec šestdesetih let na zabavi pobral dekle in potem med vožnjo zapeljal s ceste v vodo, se iz avta rešil in šele nekaj ur kasneje o nesreči obvestil morebitne reševalce. Oatsova zadevo pomakne bolj proti sedanjosti in jo s tem postavi v nov politični kontekst, pri čemer je bolj v sedanjosti predvsem dekle, ki se ukvarja (tudi) s pisanjem o smrtni kazni. Zato je v razširjeni noveli nekaj citatov o načinih ubijanja pa komentarji predstavnikov (vse manj) anonimne množice, da je vsako mučenje z vprašanji, ki bi »tem živalim« in družbenim izmečkom, ki itak ne čutijo bolečine ali empatije, olajšali smrtne muke, nepotreben napor. S to »zob za zob« logiko in zakoni linča so ti deli pisanja postali aktualni tudi pri nas; posebej še, ker o načinih zadušitve z obešanjem ali vdihavanjem ciankalija premišlja dekle, ki se v vodi bori za vsak vdih in hropec.
-
Miljenko Jergović: Psi na jezeru
Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.
-
Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje
Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.
-
»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.
-
Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.
-
Šved Kristian Lundberg je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, preberemo, in potem nam je jasno, zakaj tak slog pripovedi. Oziroma natančneje: zakaj najprej opazimo slog in spotikanje pri branju in šele potem pripoved. Ker je vse povedano brez slasti pripovedovanja, vse je en sam dvom, muka, suho in nadrobljeno in sugestivno, včasih kakšne stvari pove tudi dvakrat, da je bolj zagotovo.
