Matej Bogataj
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Evald Flisar: Dekleta, ki se jih spomnim
Že v kakšnem prejšnjem besedilu Evalda Flisarja je bila na preizkušnji možnost avtentičnosti bivanja. V tragikomediji Kaj pa Leonardo, recimo, naslovni junak z okvarjenimi možgani v hipu, ko se osvobodi kompulzivnih vlog, s katerimi se odziva na nemogoče stanje sveta, spet zdrsne v repetitivnost in mehaničnost. Podobnikov najdemo cel kup tudi v Flisarjevih romanih, ljudi z lažnimi identitetami, ponarejenimi spomini, preskakujočo identiteto ali nezmožnostjo, da bi se zanesli na svoje spomine ali jih izrazili. Zdi se, da je maska, persona, tisto temeljno, kar omogoča razvoj in preobrazbo njegovih oseb v dramatiki, romani pa ponujajo premislek o možnosti avtentičnosti na podlagi mitskega potovanja, tako da so vsi Flisarjevi romani odisejade.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Laurent Binet: Sedma funkcija jezika
Francoski pisatelj Laurent Binet je poskušal v prejšnjem romanu HHhH kar najverneje, čeprav s precej simpatije do izvršiteljev, popisati dogodke, povezane z atentatom na t. i. praškega klavca Reinharda Heindricha leta 1942. Pod drobnogled je vzel delovanje iz Anglije prispelih komandosov, njihovo akcijo in še bolj čakanje, pa tudi represalije, ki so sledile smrti vestnega in sposobnega izvrševalca holokavsta. Potem ko je »rešil« judovsko vprašanje na Češkoslovaškem, bi moral namreč uspešno delo nadaljevati v Franciji, pa so se mu zgodili slovaški padalci.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc
Roman Pokopljite me za šprajc je zagonetni naslov dobil po infantilni želji otroka, da bi skrit in neviden še po smrti – s katero mu obilno grozijo, zaradi česar grožnje o njeni vseprisotnosti jemlje zares – oprezal za odsotno materjo, ki je privolila v to, da ga je stara mati mrcvarila.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Adriana Lisboa: Simfonija v belem
Brazilska pripovednica Adriana Lisboa zgodbo o sestrah, njunih razhajanjih in srečevanjih splete okoli enega od njunih zadnjih srečanj, ko je tisto, kar ju je razdruževalo, že nekako ugaslo in odmrlo. Njuno skupno otroštvo in razselitev, velike skrivnosti, ki se kažejo v vrsti odvisnosti, obiskovanju klinike za razstrupitev in sledeh tapetniškega noža na zapestjih ene od njiju, pri drugi pa v muhavem odnosu do partnerjev in srepem pogledu, ki se šele z leti ublaži – vse to popisuje na preskok, nekronološko. Pravzaprav iz trenutka, ko se vse reši in ni več skrivnosti, prehajamo v čase skupnega odraščanja in se prestavimo na pomembne postaje v njunem življenju. Logika je asociacijska, tako ob branju bežimo na vse čase in včasih malo traja, da ugotovimo, v katerem segmentu razkrivanja zgodbe smo.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Alec S. Patrić: Črna skala, belo mesto
Srednjeevropski humor iz sedemdesetih in osemdesetih let se je obilo pasel na neprimernem obravnavanju akademikov. Pri Bohumilu Hrabalu v Prebučni samoti se recimo smetarji menijo o dragih monografijah, saj so vsi profesorji, ki v nemilosti pometajo in delajo na papirnih deponijah. Zdaj, v tem krasnem novem tisočletju brez socialistične represije, se akademiki udinjajo kot bolniški strežniki. O njih beremo v Jergovićevih Psih na jezeru. Podobno je v prvencu Aleca S. Patrića, kjer Jovana, nekdanjega sarajevskega profesorja književnosti, pri delu v bolnišnici doleti privilegij. Med prvimi se seznani z grafiti, ki jih storilec umetelno izrezuje v trupla, žge v menzne krožnike, vodomate polni z maščobjem, pridobljenim z liposukcijo – vse zelo artificielno, v zapletenih mešanih tehnikah. Nad maščomatom bi moralo pisati Izvor vrste, sporoči storilec, vmes zasledimo oftalmološke tablice v obliki vizualne poezije. Slutimo nekoga iz bližine ali iz preteklosti, pesniškega genija, ki je stal na robu prepada in je storil nujni korak naprej.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Prejšnji roman turške, vendar po širini in rezidencah kozmopolitske pisateljice Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni – nekakšna sufijska uspešnica z instantnimi nasveti za duhovnost, kjer čas usojenega srečanja med skoraj kristološko pojavo ter pesnikom in modrecem Rumijem odmerjajo aforizmi – je med prebiranjem na plaži zbujal zanimanje za Bližnji vzhod. Tokratni roman je drugačen, Čast pripelje zgodbo o družini s kurdskega območja Turčije v Anglijo in je zato bližje kakšnemu Rushdiejevemu Klovnu Šalimarju. Tudi tam se pomeša tradicija, ki zahteva čast in čistost celo v okoljih, ki so to že prerasla: glavni zaplet je umor matere zaradi prešuštva. Umor mora, spodbujen od sorodnikov in ob odsotnem očetu, opraviti najstarejši sin. Tako se mu vsaj zdi, čeprav se njegovi ortodoksiji potem vsi, tudi tisti, za katere je mislil, da ga k dejanju spodbujajo, čudijo in ga bolj ali manj tiho obsojajo.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Uveljavljenega in popularnega britanskega pripovednika Iana McEwana smo že brali in si ga zapomnili predvsem po romanu V imenu otroka, v katerem literarno premišlja o ugovoru vesti: sodnica dobi primer fanta, ki ga starši in verski starešine na podlagi starih spisov, ki omenjajo, da je v krvi duša, prepričujejo, naj zavrne transfuzijo. Sodnica se zanj zavzame, poudari njegovo pravico ne le do vere, temveč do vsega tistega, kar ga čaka po polnoletnosti, vendar poba zaradi ljubezenskega nesporazuma zatrmari in upošteva napotke starejših.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
V uspešnem in nagrajenem romanu Vojaki Salamine, ki je že preveden v slovenščino, v Kataloniji živeči pripovednik Javier Cercas piše o nekdanjem vojaku, ki je med drugo svetovno vojno osvajal utrdbe v Severni Afriki in ga ima za vzor človeka, ki – podobno kot peščica Grkov pred Perzijci – brani celotno civilizacijo. Na drugi strani te heroične zgodbe je poskus rekonstrukcije biografske epizode protofrankista, enega prvih s strankarsko knjižico in dvornega pesnika, ki ga ceni falanga. O njem pripovedovalec zasledi podatek, da so ga med begom na nedoločljivi meji med vojskama zajeli republikanci, vendar ga je eden od njih iz neznanih razlogov izpustil. Cercas se obilo popase na špekulacijah o tem, ali je njegov prav na bolañovski način najdeni prijatelj ta isti vojak – drzen, kadar je treba poskrbeti za kulturo in demokracijo, ter spravljiv in spoštljiv do človeškega življenja, kadar je to ogroženo.
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Če zareže v staro babičino mizo iz češnjevine, potem se bodo kot ostružki pojavili njeni spomini, se zdi pripovedovalki, ki je tudi tokrat ne smemo enačiti z avtorico. Teh spominov je potem za celo knjigo. Miza, s katero se seli med evropskimi prestolnicami, postane skoraj fetišistični objekt, ki omogoča to pisanje in mu daje širšo časovno perspektivo, tako rekoč nadih nadčasnosti spominov in premišljevanj. Te razporedi po dnevih prihoda v Berlin, na trajanje enega tedna, kar sugerira neko dokončnost in zaključenost.
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Yu Hua, kitajski pripovednik, je v tem menda zanj neobičajnem romanu poskušal pisati od znotraj. S pripovedjo se je torej skušal čim bolj približati optiki in govoru malega in navadnega človeka, le da njegov pripovedovalec to pozicijo prezvijači: pri nabiranju folklornega in etnografskega gradiva posluša ostarelega, pa vendar humorja polnega možaka z volom, enako ostarelim, kot je sam, s katerim se obupno mučita na polju. Prisluhne, kot številnim prej, njegovi zgodbi, in ta je slej ko prej žalostna. Starcu so pomrli vsi, oba otroka, žena, vnuk, zet, vsi, ki jih je imel rad, in poleg vola mu je ostalo samo nekaj sprijaznjenosti in trmasto oklepanje življenja.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve
Druga zbirka kratkih zgodb Jedrt Lapuh Maležič je na sledi prvi, vsaj glede pripovedne lege; v prvencu Težkomentalci se je z obilo distance in humorja lotevala psihiatrije, ki je vsaj do konca osemdesetih let veljala za eno stebrnih represivnih ustanov. O zlorabah in neučinkovitosti so pisali fantje, ki so se tja odzvijačili med služenjem vojaščine, in literarni zagovorniki uporabnikov po sili. Težkomentalci pa ne, pišejo, kot da iz osebne izkušnje, vendar duhovito, in nanizajo različne portrete, ki jih Amber, taglavna, sreča med hospitalizacijo, posmeje pa se tudi lastnemu pretiravanju in zmaknjeni percepciji.
-
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Winfried Georg Sebald: Saturnovi prstani: angleško potovanje
Pisatelj nemškega rodu Sebald naredi za vzhodno angleško obalo, Norfolk in Suffolk, podobno, kot je Claudio Magris nekako ob istem času, sredi devetdesetih let, naredil za Donavo, ko se je spuščal od izvira do delte. Popiše kraje in zgodovino in ljudi, na pohajkovanju se srečuje s posebneži, ki se na regijo in njene zamolčane skrivnosti spoznajo, in potem je potovanje včasih bolj popis in katalogizacija zgodovinskih znamenitosti kot pretikanje skozi krajino.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
Tsukuru, kakršnega spoznamo 20-letnega na začetku romana, si želi predvsem umreti, ker so ga iz njemu neznanih razlogov kar naenkrat in brez razlage zavrgli najboljši prijatelji. Vendar poigravanja z mislijo na samomor in s splošnim razpoloženjem podložene tanatologije niti ne poskuša realizirati, plemenita depresivnost in nedejavnost mu povsem zadoščata. Dokler se ne izvleče in mu že povsem odraslemu in uspešnemu v podjetju za načrtovanje železniških postaj – utirjenost oziroma vse, povezano s tiri, je Tsukurujeva obsesija in poslanstvo – dekle, ki mu veliko pomeni in se odloči narediti za zvezo vse, ne svetuje, naj prijatelje obišče in se z njimi pomeni. Ker ga preteklost ovira in je nespontan in komaj še človeški, si mislimo.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Meta Osredkar: Zločin v Stari fužini
Potem ko v Šmihelski vasi z bormašino ubijejo župnika, se tam predstavljena ekipa strokovnjakov za kriminal znajde na triatlonu, na katerem med bruhanjem in ob pričah omahne eden izmed favoritov. Kos, njegov pes in psiholog Edi s policijske postaje Nova vas pri Igu so tam zato, ker imajo na tekmi svojega dirkalnega konja, Simona, ki postane trojanski in oni z njim insajderji. Vse se namreč dogaja okoli apartmajev Alpski svišč, kjer počitnikujejo žrtev in osumljenci, ali vsaj v bližini. Oni pa medtem, ko navijajo za svojega, ki bo garal na triatlonu, razrešujejo mračne skrivnosti zastrupitve.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Mathias Enard: Alkohol in nostalgija
Francosko-ruskega prijateljstva se francoski pisatelj Mathias Enard, sicer poznan orientalist in strokovnjak za Bližnji vzhod, ki brez dlake na jeziku govori o splošnem opustošenju po verižno sproženih vojnah v regiji, loti povsem drugače od recimo Andreia Makina, in tudi v nasprotni smeri. Ta se osredotoči na pobeg iz sovjetskega vsakdana v francosko omiko, čeprav najprej klošarsko, Enard pa na kulturnikov ljubezenski pobeg v sodobno rusko jebo, napol klošarsko.
-
16. 6. 2017 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Ivana Sajko: Ljubezenski roman
Ivana Sajko, ki smo jo poznali predvsem po dramah – nekaj jih je bilo uprizorjenih tudi pri nas –, je na Hrvaškem ena vodilnih v žanru. Tokrat seveda izpisuje nekakšen kontra-ljubič. Namesto silne strasti je že na začetku nekaj fertilno rizičnega in pijanskega počitniškega plažnega mečkanja, ki je cilj in obče mesto tolažniške veje plažne literature. Vendar je ljubavna vznesenost pri Sajkovi samo uvodni kontrapunkt vsemu, kar sledi, in to je sugestivno popisana preživetvena jeba para z otrokom, narejenim pod avgustovskimi zvezdami ob morju, ko se zdi tudi nemogoče mogoče, dokler med nosečnostjo in po njej ne postanejo nemogoče stvari spet še bolj nemogoče.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Jan van Mersbergen: Zadnji pobeg
Ko si enkrat brezposeln, odpadejo vse skrbi, da te bodo vrgli iz službe. Se pa pojavijo nove, povezane recimo z obupom pri iskanju nove službe, pa občutek brezsmiselnosti in zavrženosti, a predvsem pridobiš veliko prostega časa, ki ga je treba z nečim zapolniti. Pripovedovalec v Zadnjem pobegu je ob nogiranju najprej zmeden, vendar kmalu najde zgled in mu začne slediti. Takrat se začne njegova rehabilitacija.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Maylis de Kerangal: Pokrpajmo žive
Pokopljimo mrtve in pokrpajmo žive je stavek iz Platonova, prve drame Čehova, ki, čeprav iztrgan iz konteksta, pri enem od medicincev navdihne pragmatično razmišljanje o recikliranju organizma. Roman Pokrpajmo žive govori o bitki s časom in omejitvah stroke pri transplantacijah in malo tudi o predsodkih in zadržkih upravljavcev organov umrlih, čeprav ti niso v ospredju, samo čas potrebujejo, da se po prvem šoku pomirijo in unesejo.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Lem, poljski in svetovno prepoznavni pisec znanstvene proze, se je v romanu Gospodov glas lotil znanstvenih paradigem. Z obskurnega mesta orumenele ezoterike se pojavi teorija, da so premori in premolki šuma v nevrinskem delu spektra ločila. Da ločujejo sporočila. Spodbujeni s škandalom ugotovijo, da se vesoljski šum dobesedno ponovi, ergo, nekdo ga uporablja za medij. Če hočejo sporočilo dekodirati, morajo špekulirati o tuji civilizaciji kot sprejemniku in zraven nujno tudi o naši.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Rojstvo romana iz duha pisma, lahko rečemo, saj je bilo najprej pismo, poslano vsem Dedkom mrazom in Miklavžem. To pismo, ki je bilo leta 2014 objavljeno v prednovoletni številki Mladine, je na družabnih omrežjih postalo takšna uspešnica, da so se ljudje spet začeli počasi in z zanimanjem voziti okoli Hiše. Podobno kot takrat, na začetku, ko je bil oglas za prodajo prvič objavljen in so navalili predvsem nepremičninarji, ki so hoteli pristaviti še svoj piskrček.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Eka Kurniawan: Lepota je pogubna
Od prvih strani, ko se najbolj cenjena prostitutka v vasi odloči umreti in se zavije v mrtvaški prt in jo pokopljejo, po 21 letih pa vstane od mrtvih in se odpravi na maščevalni pohod, vidimo, da bo roman o lepoti kot rani in viru vsega zla brodil po čudežnem. In hkrati po indonezijski zgodovini, od holandske kolonizacije do japonske okupacije in krvavih notranjih razprtij, ki pripeljejo najprej do osvobodilne gverile in kasnejšega pokola komunistov. Gre za en sam masaker in tok krvi, in to med ožjimi sorodniki in tistimi, ki so si v svaštvu, podobno kot v veliki zgodbi o Bharatu, Mahabharati, na katero se roman nekajkrat sklicuje. Tudi tokrat imamo eno samo veliko družino, zato je krvi do kolen in roke so krvave do komolcev in čez.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Avgust Demšar se je v kriminalki Pohorska transverzala, ki je združila dva preiskovalna tima in dva njegova bivša preiskovalca, poigraval z možnostjo, da je storilec kdo iz mračnega podpodja politike, zato je delo tudi podnaslovil »politična kriminalka«. Čeprav se potem izkaže, da je tistih z motivom več in da so nekateri trdno zasidrani v domačijskosti. Podobno Golob v prvem prispevku h kriminalnemu žanru vplete farmacevtsko industrijo in njene profite, prelomne izume, za tajnost katerih se zdi ubijanje skoraj upravičeno, zraven pa posadi inšpektorja Tarasa med radoživo druščino medicincev, ki ji pripada tudi njegova žena, in se potem ves čas nerazpoznavno mešata družba in služba. Z vsemi antagonizmi, ki grejo zraven, od zgolj slutene do utemeljene ljubosumnosti, prešuštva, precej zapletenih odnosov v ekipi, v kateri so prav watsonovski čudaki, ki opravljajo terensko delo in poskrbijo za pretočnost mrtvih rokavov preiskave.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.
