Matej Bogataj
-
Krajši Lainščkov romanček – ali razširjena novela – je podnaslovljen kot »ljubezenski«, vendar je postavljen v bližino fantastike. Dogajanje sproži kriminalni naklep, zaradi katerega si protagonist uredi odhod v ludnico, da bi dobil alibi. Vendar gre bolj kot za ljubezen, kakršno nam s silnimi čustvi in še bolj preprekami predstavljajo ljubiči, za literarno spopadanje z velikimi skrivnostmi in prepadi duše, če uporabimo kar imanentno dikcijo te proze.
-
Da Skandinavcem težje zlezemo pod kožo in da se nam zdijo malo odštekani, tega smo se ob prebiranju že navadili. Že v Hamsunovem Gladu, recimo, je prepoznavna čudna in očitno geografsko – morda povezana tudi s protestantizmom – ukoreninjena vročičnost, drugačna od srednjeevropske kafkovske judovske na rob komičnega pretiravanja prignane paranoidnosti. Za zgodnjim Hamsunom so to odlepljenost od realnosti zgoščali paasillinovski prismuknjeni modeli, ki jih nekaj zmoti in se poženejo na še njim samim nerazumljiva romanja, v kolektivne samomore, letajo za zajci in sploh. Ker se je prijelo in je šlo, je dobil žanr mračne komedije kar nekaj slabih in par še slabših posnemovalcev, raznih stoletnikov, ki skačejo skozi okna in podobnih. Liksomova je mlajša in zato samosvoja in radikalnejša, njena proza koncentrirana in s širokim naborom značajskih karikatur, kolikor je karikatura predvsem redukcija na bistveno.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine
Krajši roman nigerijskega avtorja se že začne v krvi, znoju, solzah in mrčesu. Prestrašenega fanta v neznani afriški državi zvlečejo iz skrivališča, ga malo prebutajo in mu ponudijo dneve neskončnih mor – vzamejo ga medse, v nekakšno uporniško paramilico, ki se dela, da se bojuje, vendar so njene metode, skrpucane uniforme in slaba oborožitev bolj razbojniške kot vojaške. Enota lakotnikov pod poveljstvom Komandanta, menda nekoč res oficirja, hara, kolje in požiga počez in na vse strani. Za iniciacijo in potrditev pripadnosti mora Agu, kot se mulo z muko spomni lastnega imena, z nožem izkrvaveti enega od civilistov, še bolj izstradanih od te enote raztrgancev, drugi medtem dokončajo sopotnike v konvoju.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
O centrih so pisali že prej, recimo Uroš Zupan o nogometnih, klateži dharme o kalifornijskih duhovnih, nekaj vzhodnoevropskih popivalcev o razstrupljevalnih, Lojze Kovačič razglednice iz ljubljanskega centra in Orlando Uršič o Gosposki, torej mariborskem centru, vendar nobeden od njih z manj rezerve in z več pristnega pritrjevanja in celo navdušenja kot Kleč o nakupovalnih centrih. V tem veselo razsvetljenem podzemlju kraljujejo nizki nakupovalni nagoni, ki jih najraje obsojamo in se jih sramujemo, napol na skrivaj potrjujemo z abonmaji in točkami zvestobe – nikakor pa ne tudi Klečev nakupovalni »flaneur« in že skoraj tudi fetišist, ki se tam zares počuti kot doma.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Colm Tóibín: Marijin testament
Nihče ni prerok v svoji domovini, pravi pregovor, in o Njem, ki je zastavil vse, čisto vse, da bi ga potrdil, čeprav je nastal o Njem in na podlagi Njegovih neuspehov, piše v kratkem romanu irski pripovednik Colm Tóibín. Piše skozi oči matere, ki zdaj, na stara leta, obnavlja spomine, na veliko grozo tistih, ki se čutijo poklicani, da bi jih zapisali in s tem manipulirali s prihodnostjo.
-
2. 12. 2016 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Patrick Modiano, kolikor sem ga prebral do krajšega romana Dora Bruder, se mi je zdel malo brezstrasten, pikolovski in odveč. Nista mi legla na rob samonamembnosti prignana želja po katalogiziranju in popisovanju podrobnosti, kolikor že artikulirana, in njegovo nobelovstvo; kavarne, v katerih se zbirajo boemi, ali pa obskurne ulice z butiki, za katere ne vemo, zakaj bi si sploh prislužile pisateljsko pozornost, posamezni liki, ki vznikajo in izginjajo, predvsem pa atmosfera s starih razglednic in zgoščanje zgodb z detajli iz preteklosti, vse se je zdelo kot vaja iz nostalgije in vzvišenega občutja ob izginjanju nekdanjega sveta.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Rok Vilčnik rokgre: Človek s pogledom
Vilčnikov roman je postavljen v prepoznavno okolje, to so Studenci, in ta mariborski okraj je poseljen z različnimi precej pikaresknimi figurami, ki jim obisk hipnotizerja v športni dvorani dodobra premeša štrene. Tudi zato, ker se ob nastopu, ki se začne kar najbolj benigno, pokaže, kaj ti ljudje so – in morda kaj bi lahko bili.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Od p(r)oznega prvenca Ime rože se Eco ukvarja s teorijami zarote; v njegovih romanih se drenjajo pisci protokolov sionskih modrecev, prostozidarji, rozenkrojcerji, združbe sedmerih čednosti in svete preproščine, skrivne bratovščine in bradati asasini, skupine za podtalno delovanje. Šele z uvidom v ta podzemni tok zgodovine in politike naj bi razumeli, zakaj je svet narobe. Oziroma tak, kot je. Tudi tokrat ne popusti in zgodbo o zaroti, ki sproducira čisto pravega mrliča, naseli v časopisno redakcijo.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
V Camusovem Tujcu Meursault, ki pride na materin pogreb in je čudno otopel in brezbolečinski ob smrti, lokalnemu alžirskemu zvodniku sestavi pismo in potem jima nejasno pretijo Arabci in enega od njih na plaži ustreli. Sodijo mu in v zaporu razmišlja o kazni in absurdu, si želi podivjanih krikov množice ob usmrtitvi, prava vaja iz dostojevščine.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Rodaan Al Galidi: Avtist in poštni golob
Iraški begunec, ki živi in piše na Nizozemskem, se je malo posmehljivo lotil čudaštva gostiteljev, ki menda raje na kavčih kot na posteljah – nekaj primerov je v romančku – in so slej ko prej odhakljani. Vsaj ti, s katerimi pride v stik Geert, avtist iz naslova, so čudaki, ki delajo z njegovo materjo v centru za predmete iz druge roke. Tudi vse punce, ki se na Geerta nalepijo, dokler ne ugotovijo, da z njim ne gre, so vsaj malo čudne.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba
Doerr malce mehanično in sterilno, vendar obrtno spretno združi dve zgodbi: o fantu, ki si miselni svet oblikuje ob poslušanju radia v pionirskih časih in je potem čisto napaljen, ko ga po šolanju v elitni nemški šoli pošljejo na fronto iskat gverilske in odporniške radijske postaje na okupiranih ozemljih, in o punci, ki se znajde v obleganem francoskem obalnem mestu in poseže po dedovem radiu kot zadnjem mediju, s katerim občuje z zunanjim svetom. Nevidna svetloba je torej radijski del spektra. Da bi bila zgodba bolj napeta, je v igri še zagrizen nacistični iskalec kamna izredne vrednosti in lepote, ki ima pravljično moč: njegovi lastniki živijo večno, vendar vsi tisti, ki jim kaj pomenijo, umrejo.
-
21. 10. 2016 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Bonniejeva, sicer skladateljica in instrumentalistka, se v tem romanu odpravi v porodnišnico. V zakulisje stavka, da so otroci naše največje bogastvo, da je starševstvo radost vnaprej in že sama na sebi in da ni lepšega kot porod načrtovanega in želenega otroka; v zakulisje, kjer se odkrije predvsem nemoč sodobnih staršev, da bi se ob rojstvu otroka zares razveselili. Tudi zaradi akutne izčrpanosti, zaradi poporodne depresije, zaradi veličine naloge, ki jim je kar naenkrat dodeljena, če ne celo vsiljena.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Otroci in golobi hišo ponečedijo, pravi pregovor. Ker poznajo družinske skrivnosti in jih dajo na plano v neprimernem trenutku, izpod preproge pometeno nagrabijo na kup, vsem, vsemu svetu pokažejo za javnost neprimerne in kar najbolj varovane skrivnosti, ki zamajejo krhko družinsko stavbo.
-
7. 10. 2016 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Objemi norosti so zgodba o pisateljskem vsakdanjiku. H kateremu sodijo tudi nabiranje gradiva na terenu, druženje s kolegi in klavzura v kakšni od pisateljskih kolonij oziroma raba štipendije, ki vključuje bivanje in hrano. Ta, v katero gre prvoosebni pripovedovalec, ima kar nekaj smešnih elementov; ne samo stereotipizirani kolegi, ki se zaradi takšnih ali drugačnih zgodovinskih razmer ne morejo ali ponavljajo že večkrat obrnjene stavke o lastnem narodu in njegovi veličini, še smešnejši so tisti, ki celotno ustanovo vodijo. Patetični, blago kaznovalni, z utečenimi in popolnoma neživljenjskimi rituali.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Julian Barnes je, potem ko je preučil življenjepise nekaterih izbranih francoskih in britanskih pisateljev, ovrgel prepričanje, da so pisatelji kaj boljši, bolj moralni, prijaznejši, bolj sprijaznjeni od drugih. Ne, od drugih se ločijo le po tem, da bolje pišejo. Tudi Rush, srednje uspešen pisec žanrskih romanov, ki ga nekje hvalisavo označijo za Stephena Kinga za džentelmene, karkoli že naj bi to pomenilo, kaj res dobrega razen v sfero sterilnega verjetno ne prispeva; ko pošlje velikemu vzoru svoj roman, mu ta odpiše le s posmehljivo repliko.
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Achille Campanile: Zgodbe proti nespečnosti
Ko začnemo brati po nekaj strani dolge kratke zgodbe, se najprej spomnimo Campanilovega rojaka in prijatelja, preberemo potem, Pirandella; tudi pri njem je v pretežno meščanskem svetu razpoka, iz katere se napajajo bistroumni nesmisli. Le da je Pirandello bistveno več dal na ontološko negotovost dramskih oseb, Campanile pa je bolj šegav in imamo občutek, da gre za humoreske nekoliko starejšega kova.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Jure Jakob: Hiše in drugi priložnostni spisi
Jure Jakob, ki se sklicuje na Rilkeja, nekje v ozadju pa se nam prisvetlika romantični ideal prekletega in nerazumljenega pesnika, se v tem spisju predaja spominom na čase, ko se je pesniško izoblikoval, ko se je likal in ko je brusil svojo občutljivost. Ta gre v dveh smereh, špiči dar opazovanja in jezikovno okretnost, to je očitno temelj veščine.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Thomas Bernhard je pisal komedije. Da bi prikril svoje stališče do sveta in še bolj do družbe in še prav posebej do njene smetane, stališče, ki je bilo radikalno odklonilno in obojestransko – avstrijska smetana mu pač ni prizanašala, ko se ji je posmehoval na različne načine in ob vsaki priložnosti –, je pisanje pogosto predstavil kot navedek. Kot povzemanje, ki ga prvotno izgovori kakšna tečnoba in odljudnež. Če tečnoba in odljudnež, toliko bolje in toliko bolj smešno. Tudi v Mrazu, enem zgodnjih romanov in od vseh, kar sem jih imel v rokah, najobsežnejšem. Celo malo prenapihnjenem in po nepotrebnem obsežnem, povejmo kar takoj.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Tudi tretji samostojni roman Štefana Kardoša v fokus postavlja neprilagojenca, jurišnika na rob normalnosti, umetnika in obstranca. Adam, ki je delal uspešno glasbeno kariero v tujini v skupini iz naslova romana, ime pa ukradel svoji prejšnji zasedbi doma, se po dolgi krizi, ki jo je povzročil ženin samomor, po zvezah odpravi učiteljevat v zabačeno Gornje selo. To je seveda jermanovska Goličava, le da namesto župnika, ta ima tokrat dovolj težav sam s sabo in svojo pohoto, tam vlada Selan, kantorjevski lik, s podporo svoje dinastije. Župan in ravnatelj obenem, bolj batina kot dobrohotni skrbnik ovčic, lokalni kšeftar, ki s svojimi obvladuje celotno servilno srenjo, predvsem pa učiteljski zbor. Prikazujejo recimo uspehe učencev, ki jih ni. Jasno je, da mora slej ko prej iz metropole, torej iz Bruslja, prileteti revizor, pred katerim morajo prikriti mrtve in neobstojne duše. Vendar je v času globalizacije in povezanosti vsega z vsem tudi ta inšpektor osebno vpleten, nekdaj sta z Adamom igrala z ramo ob rami in se malo ravsala za iste ženske, predvsem pa sta imela psihedelično izkušnjo, ki je vsem članom skupine spremenila pogled na svet: enim je udarilo na mistično, drugi zdaj ne prenesejo alkohola, tretji, očitno brez duše, se izživljajo – kot nihilisti pri Dostojevskem – nad podrejenimi in se igrajo boga.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča,« je prvi stavek v romanu italijanske avtorice Elene Ferrante, o kateri se nič ne ve in ki vztraja v anonimnosti ter zato zbuja vsesplošno zanimanje. Vendar je stavek že napoved, ki sproži burno notranje dogajanje, katerega vrhovi eskalirajo v nasilje, bes, psovanje, paniko, maščevalnost, vse, kar mora pripovedovalka preboleti in pretrpeti v pol leta, preden spet približno normalno zadiha. Potem je srečanje z možem in njegovo novo ne vrže več totalno iz tira in se lahko dogodi brez krvi in zmerjanja.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Čuden občutek, brati v kratki formi Javierja Maríasa, tega mojstra besednega pleteža o (skoraj) ničemer, kar se lahko razmahne na debele špehe, a se razen obotavljanja protagonista in približevanja in obkrožanja ne zgodi tako rekoč nič, dobimo le občutek zapuščenosti in melanholije. Ali pa se tema razmahne v trilogijo, ki jo sestavljajo pretežno vase uvrtani in dvomeči stavki. In zdaj novela v obsegu, kakršnega je imela prej kakšna polovica ali pa tudi samo tretjina poglavja, enega od številnih. Zdaj na kratko, vendar ne brez jezikovne prepoznavnosti, po kateri slovi eden največjih stilistov v španščini.
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Binet, ki je kot zahodni vojaški inštruktor zašel na Češko in so ga navdušile lokalne punce v seriji, se je zraven navdušil še nad odporniki proti nacizmu, predvsem tistimi, ki so ubili najnevarnejšega človeka Reicha, enega najbolj dejavnih in učinkovitih izvajalcev končne rešitve judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha. Tega so zaradi dejanj in napotkov in učinkovite logistične organizacije imenovali tudi ‘praški klavec’, ovenčan pa je bil še z nekaj enako mesarskimi in živalskimi atributi. Binet začne pri rojstvu in mladih letih, omeni, ne da bi se preveč ustavljal in špekuliral, da je obstajal sum, da je Heydrich imel judovske korenine in da je torej iztrebljal del sebe – kot bi recimo nekdanji ortokomunisti danes izganjali raje fiktivne komuniste, kot se spoprijeli s stvarnimi. Omenja kariero, načine delovanja na začetku nacizma, razmerja sil v Stranki in podobno. Vse do akcije Antropoid, s katero pošljejo v Angliji izurjene češke domoljube ubit vodjo češkega protektorata. Morda ravno preden bi začel z enakimi prijemi in učinkovitostjo obračunavati s francoskim odporniškim gibanjem in makijevci in izvajati deportacijo rasno ‘nečistih’.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Matthias Göritz: Sanjači in grešniki
Göritzev roman o zadnjem projektu tipiziranega nemškega holivudskega producenta, stkanega iz številnih podobnih z enako zgodbo, enako pribežanega iz Evrope kot mnogi, samo ta iz NDR in ne pred nacizmom, malo spominja na prozo Thomasa Bernharda. Predvsem zaradi postavitve junaka, ki ne neha govoriti. Iz njega bruhajo podatki in pogledi na stanje stvari in na spremembe, ki so se zgodile, ko je iz industrije sanj nastala industrija za reprodukcijo denarjev, iz njega bruhajo podrobnosti iz filmskega zakulisja. Vendar kot da ne dovolj. Spraševalec se mora, spodbujen s producentovim sporom s Tarantinom, zato vračati, pogosto neuspešno, vendar pri tem sliši izbrana poglavja iz njegove življenjske zgodbe. In zraven veliko vsega, recimo mnenja o Kidmanci, Larsu von Trierju, Griffithu, mednarodnih koprodukcijah in zvezdniških muhah. Ob smrti postane dedič, vsaj duhovni, umirajočega starca.
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Milan Dekleva: Telo iz črk: roman o Almi
Deklevovi dramatični sopotniki iz ludističnega in poetičnega dela literarnega spektra so uporabljali mitske zgodbe, da so nanje pripenjali jezikovno meso. On, ki je v izhodišču pesnik, se pri pisanju pogosto nasloni na življenjepis močne in izstopajoče osebnosti, od Pirjevca - Ahaca do Gruma in Pengova, s tem pa mu zgodovina priskrbi skelet in protagonista, ki bi si ga sicer moral izmisliti in poskrbeti za njegovo prepričljivost, za katero so se v tem primeru izdatno in uspešno trudili kar sami vzori.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Frédéric Beigbeder: Oona in Salinger
Ona, Oona, zvezda nočnega življenja in hči literarnega nobelovca Eugena O’Neila, ki je družino opustil zaradi odljudnosti in – skladno z irskim temperamentom – odgovornosti izključno do literature in pijače, in pisatelj Jerome Salinger, preden je napisal Varuha v rži, sta simpatizirala in se mladostniško kurila. Dokler ni šel on v vojsko, vojno in tam doživel svašta, njo pa je medtem zasnubil in kasneje poročil veliko starejši Charlie Chaplin, lovec na fančule, zraven po poklicu komik.
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
John Green: Katherine, Katherine
Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.
-
8. 7. 2016 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje
V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.