Matej Bogataj
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Lem, poljski in svetovno prepoznavni pisec znanstvene proze, se je v romanu Gospodov glas lotil znanstvenih paradigem. Z obskurnega mesta orumenele ezoterike se pojavi teorija, da so premori in premolki šuma v nevrinskem delu spektra ločila. Da ločujejo sporočila. Spodbujeni s škandalom ugotovijo, da se vesoljski šum dobesedno ponovi, ergo, nekdo ga uporablja za medij. Če hočejo sporočilo dekodirati, morajo špekulirati o tuji civilizaciji kot sprejemniku in zraven nujno tudi o naši.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Rojstvo romana iz duha pisma, lahko rečemo, saj je bilo najprej pismo, poslano vsem Dedkom mrazom in Miklavžem. To pismo, ki je bilo leta 2014 objavljeno v prednovoletni številki Mladine, je na družabnih omrežjih postalo takšna uspešnica, da so se ljudje spet začeli počasi in z zanimanjem voziti okoli Hiše. Podobno kot takrat, na začetku, ko je bil oglas za prodajo prvič objavljen in so navalili predvsem nepremičninarji, ki so hoteli pristaviti še svoj piskrček.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Eka Kurniawan: Lepota je pogubna
Od prvih strani, ko se najbolj cenjena prostitutka v vasi odloči umreti in se zavije v mrtvaški prt in jo pokopljejo, po 21 letih pa vstane od mrtvih in se odpravi na maščevalni pohod, vidimo, da bo roman o lepoti kot rani in viru vsega zla brodil po čudežnem. In hkrati po indonezijski zgodovini, od holandske kolonizacije do japonske okupacije in krvavih notranjih razprtij, ki pripeljejo najprej do osvobodilne gverile in kasnejšega pokola komunistov. Gre za en sam masaker in tok krvi, in to med ožjimi sorodniki in tistimi, ki so si v svaštvu, podobno kot v veliki zgodbi o Bharatu, Mahabharati, na katero se roman nekajkrat sklicuje. Tudi tokrat imamo eno samo veliko družino, zato je krvi do kolen in roke so krvave do komolcev in čez.
-
5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Globalni pisateljski vsakdanjik sestavljajo pisanje prošenj za štipendije, rezidence, ukvarjanje z davkarijo in mreženje s kolegi, ki ti svetujejo ali te vsaj seznanjajo s pogoji za druge štipendije in rezidence, in potem malo tudi bivanje v teh posvečenih krajih, in če ostane kaj časa, še promocija svojih del in pisanje. Baskovski pripovednik Bernardo Axtaga, tudi pri nas precej prevajan, je tako ubodel rezidenco na ameriški univerzi in z družino odšel v puščavo zvezne države Nevade, natančneje v Reno. Ta je znan po igralnicah in bližnjem indijanskem rezervatu. Nekakšen mirnejši mini Vegas, kolikor razumemo.
-
26. 4. 2017 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Mularija na irskem podeželju in v malih mestecih niha med krvoločnostjo, črednostjo in otožnostjo. Njeni najljubši brlogi so pajzli, dom je nekje za zraven in nekaj travmatičnega, čeprav jim družinske vrednote niso čisto tuje, vsaj na deklarativni ravni ne. K pripadnosti krdelu pa sodi tudi prilagajanje pričakovanjem okolice in ta od njih zahteva, da so frajerji v vsakem trenutku in ne glede na ceno.
-
21. 4. 2017 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Že začne se precej grozljivo; z ovčjim kadavrom z napihnjenim trebuhom in mularijo, ki kaže sredinec in rit, in s tesnobnim nebom, na katerem krakajo vrane in je vreme za bruhat, ves čas. Punca, ki sicer striže ovce, je temu primerno prestrašena. Kot v trilerju, a ne vemo, ali smo v žanru ali kje zraven.
-
14. 4. 2017 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Avgust Demšar se je v kriminalki Pohorska transverzala, ki je združila dva preiskovalna tima in dva njegova bivša preiskovalca, poigraval z možnostjo, da je storilec kdo iz mračnega podpodja politike, zato je delo tudi podnaslovil »politična kriminalka«. Čeprav se potem izkaže, da je tistih z motivom več in da so nekateri trdno zasidrani v domačijskosti. Podobno Golob v prvem prispevku h kriminalnemu žanru vplete farmacevtsko industrijo in njene profite, prelomne izume, za tajnost katerih se zdi ubijanje skoraj upravičeno, zraven pa posadi inšpektorja Tarasa med radoživo druščino medicincev, ki ji pripada tudi njegova žena, in se potem ves čas nerazpoznavno mešata družba in služba. Z vsemi antagonizmi, ki grejo zraven, od zgolj slutene do utemeljene ljubosumnosti, prešuštva, precej zapletenih odnosov v ekipi, v kateri so prav watsonovski čudaki, ki opravljajo terensko delo in poskrbijo za pretočnost mrtvih rokavov preiskave.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Poročni prepir Vzhoda in Zahoda »Zahod potrebujemo le zato, da nam ni treba biti del njega,« zapiše provokator Viktor Jerofejev med vsemi drugimi premisleki o ruski duši, ki se je v zbirki kratkih zgodb Telo loti z nam neizmerljivo stopnjo ironije in precej tudi zares. Piše o Rusiji Turgenjeva, ki ji pripada, in rejeni, močni in seveda manj prefinjeni Rusiji diplomata in šepetalca carjem Pobedonosceva, ki predstavlja imperij in vojsko in vse; potem se ti dve vzporedni Rusiji v njegovi zgodbi ravsata na sekretu.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Začetek romana španskega pisatelja Jesúsa Carrasca je opotekav; fant se, skrčen v položaju zarodka, v vlažni luknji v zemlji skriva pred zasledovalci in si zraven misli, da tudi če se pokaže – dosti slabše, kot je, ne more biti. Bo pač odslužil pokoro, katere pravo naravo vidimo, potem ko se sreča s sodnim slugo. Ta mračni neotesanec in krvolok spominja na apokaliptičnega jezdeca na motorju s prikolico, obkroženega s peklensko hordo. Je nenavadno izstopajoča in strašljiva figura, nekakšno materializirano čisto zlo, nekaj podobnega Sodniku iz romana Ni dežela za starce Cormaca M cCarth yja, figura onstran dobrega in zla, čeprav v resnici bližje slednjemu. Potem se Carrascova zgodba počasi zvrne v nekakšen arhaičen ruralni in puščavski približek prav tako McCarthyjeve Ceste, resda brez ostankov pretekle civilizacije. Vsak proti vsakomur, krvi do kolen, odprte glave in pobegi čez puščo, nad vsem pa razbeljeno sonce in opekline po koži, če se ne skriješ.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Roman Mjausk je iz dveh kosov, čeprav nista ločena po delih. Najprej beremo pripoved repatega Benedikta o Eksploziji, ki se je spominjajo in o kateri pripovedujejo Nekdanji, ki so se takrat nehali starati in so skoraj nesmrtni, pa o tem, kakšne Posledice še vedno pušča, predvsem na izrodkih, ki jih uporabljajo za vprežno živino. Čeprav imajo prav ti od vseh največ humorja in tudi zdrave pameti, na kateri se pase roman. Vendar nas že takoj presvetli, kot v Planetu opic, da tista stara in razmeroma visoko razvita civilizacija, ki jo poznajo, ni krajevno, ampak le časovno oddaljena. Močvirja in polja z repo in koče, kjer v podpodju lovijo miši (to je glavna gospodarska panoga in miši skoraj denar), vas s centralno zgradbo, v kateri prepisujejo stare knjige in jih prodajajo za miši, skrivnostna in nevarna prostranstva s Čečeni in vsakršnimi zahrbtnimi stvori, kakršen je mjausk, ki ti s krempeljcem žilo otipa, da nisi več za nikamor – vse to se je nekoč imenovalo Moskva.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Potem ko preberemo uvodne citate o Ojdipu, vemo, da se mora zgodba o mladem fantu, ki se znajde po očetovem pobegu, tokat drugačnem od prejšnjih izginotij zaradi policijskih zaslišanj, zvrniti v dramo. Vemo, da bomo priča silnim strastem in očetomorom in Sfinginim ugankam, mogoče tudi končni oslepitvi. V tem nam pritrjuje to, da je edina zgodba, ki jo vajenec pove (sicer po Freudovem povzetku, čeprav se odloči, da jo bo enkrat zares vso prebral), Ojdipova in je odgovor njegovega mojstra tista znamenita islamska anekdota o možaku, ki je bežal pred smrtjo, ona pa se je čudila, da ga vidi v tem mestu, ko ima vendar srečanje z njim povsem nekje drugje – tam, kamor je zbežal.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Jurij Andruhovič: Dvanajst krogov
Jurij Andruhovič, eden najpomembnejših sodobnih ukrajinskih pripovednikov, si dodobra nanudi celotno domačo sceno. Akademsko sfero, ki gniloživo zažira klasike, voznike terencev, tajkune, srednjeletne pisce, ki za vsako ceno poskušajo prikriti, da jim je alko izpraznil glavo in utopil navdih, novokomponirano arhitekturo povzpetnežev, zraslo na poetiki bunkerjev in kasarn, in še vse zraven.
-
Vse je kot v na črn način veseli viži, ko gre skupina nekam in potem še člani postopno drug za drugim, kamorkoli že, vsak po svoje. Za pse iz romana kanadskega prozaista Alexisa, ki se dogaja v Torontu in v katerem ima mestna geografija pomembno vlogo, velja enako: trije so že takoj na začetku poklani od vrstnikov, ki dobijo čudne sposobnosti skupnega nastopa, predvsem pa izgubijo občutek za simbolno, za vdajo, s katero pes s tem, da se pomoči, prizna poraz in je zmagovalcu to dovolj, ni mu treba stisniti grla. Krdelu iz romana pa ne.
-
Menda se je res zgodilo: eden od Kennedyjev je konec šestdesetih let na zabavi pobral dekle in potem med vožnjo zapeljal s ceste v vodo, se iz avta rešil in šele nekaj ur kasneje o nesreči obvestil morebitne reševalce. Oatsova zadevo pomakne bolj proti sedanjosti in jo s tem postavi v nov politični kontekst, pri čemer je bolj v sedanjosti predvsem dekle, ki se ukvarja (tudi) s pisanjem o smrtni kazni. Zato je v razširjeni noveli nekaj citatov o načinih ubijanja pa komentarji predstavnikov (vse manj) anonimne množice, da je vsako mučenje z vprašanji, ki bi »tem živalim« in družbenim izmečkom, ki itak ne čutijo bolečine ali empatije, olajšali smrtne muke, nepotreben napor. S to »zob za zob« logiko in zakoni linča so ti deli pisanja postali aktualni tudi pri nas; posebej še, ker o načinih zadušitve z obešanjem ali vdihavanjem ciankalija premišlja dekle, ki se v vodi bori za vsak vdih in hropec.
-
Miljenko Jergović: Psi na jezeru
Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.
-
Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje
Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.
-
»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.
-
Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.
-
Šved Kristian Lundberg je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, preberemo, in potem nam je jasno, zakaj tak slog pripovedi. Oziroma natančneje: zakaj najprej opazimo slog in spotikanje pri branju in šele potem pripoved. Ker je vse povedano brez slasti pripovedovanja, vse je en sam dvom, muka, suho in nadrobljeno in sugestivno, včasih kakšne stvari pove tudi dvakrat, da je bolj zagotovo.
-
Krajši Lainščkov romanček – ali razširjena novela – je podnaslovljen kot »ljubezenski«, vendar je postavljen v bližino fantastike. Dogajanje sproži kriminalni naklep, zaradi katerega si protagonist uredi odhod v ludnico, da bi dobil alibi. Vendar gre bolj kot za ljubezen, kakršno nam s silnimi čustvi in še bolj preprekami predstavljajo ljubiči, za literarno spopadanje z velikimi skrivnostmi in prepadi duše, če uporabimo kar imanentno dikcijo te proze.
-
Da Skandinavcem težje zlezemo pod kožo in da se nam zdijo malo odštekani, tega smo se ob prebiranju že navadili. Že v Hamsunovem Gladu, recimo, je prepoznavna čudna in očitno geografsko – morda povezana tudi s protestantizmom – ukoreninjena vročičnost, drugačna od srednjeevropske kafkovske judovske na rob komičnega pretiravanja prignane paranoidnosti. Za zgodnjim Hamsunom so to odlepljenost od realnosti zgoščali paasillinovski prismuknjeni modeli, ki jih nekaj zmoti in se poženejo na še njim samim nerazumljiva romanja, v kolektivne samomore, letajo za zajci in sploh. Ker se je prijelo in je šlo, je dobil žanr mračne komedije kar nekaj slabih in par še slabših posnemovalcev, raznih stoletnikov, ki skačejo skozi okna in podobnih. Liksomova je mlajša in zato samosvoja in radikalnejša, njena proza koncentrirana in s širokim naborom značajskih karikatur, kolikor je karikatura predvsem redukcija na bistveno.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine
Krajši roman nigerijskega avtorja se že začne v krvi, znoju, solzah in mrčesu. Prestrašenega fanta v neznani afriški državi zvlečejo iz skrivališča, ga malo prebutajo in mu ponudijo dneve neskončnih mor – vzamejo ga medse, v nekakšno uporniško paramilico, ki se dela, da se bojuje, vendar so njene metode, skrpucane uniforme in slaba oborožitev bolj razbojniške kot vojaške. Enota lakotnikov pod poveljstvom Komandanta, menda nekoč res oficirja, hara, kolje in požiga počez in na vse strani. Za iniciacijo in potrditev pripadnosti mora Agu, kot se mulo z muko spomni lastnega imena, z nožem izkrvaveti enega od civilistov, še bolj izstradanih od te enote raztrgancev, drugi medtem dokončajo sopotnike v konvoju.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
O centrih so pisali že prej, recimo Uroš Zupan o nogometnih, klateži dharme o kalifornijskih duhovnih, nekaj vzhodnoevropskih popivalcev o razstrupljevalnih, Lojze Kovačič razglednice iz ljubljanskega centra in Orlando Uršič o Gosposki, torej mariborskem centru, vendar nobeden od njih z manj rezerve in z več pristnega pritrjevanja in celo navdušenja kot Kleč o nakupovalnih centrih. V tem veselo razsvetljenem podzemlju kraljujejo nizki nakupovalni nagoni, ki jih najraje obsojamo in se jih sramujemo, napol na skrivaj potrjujemo z abonmaji in točkami zvestobe – nikakor pa ne tudi Klečev nakupovalni »flaneur« in že skoraj tudi fetišist, ki se tam zares počuti kot doma.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Colm Tóibín: Marijin testament
Nihče ni prerok v svoji domovini, pravi pregovor, in o Njem, ki je zastavil vse, čisto vse, da bi ga potrdil, čeprav je nastal o Njem in na podlagi Njegovih neuspehov, piše v kratkem romanu irski pripovednik Colm Tóibín. Piše skozi oči matere, ki zdaj, na stara leta, obnavlja spomine, na veliko grozo tistih, ki se čutijo poklicani, da bi jih zapisali in s tem manipulirali s prihodnostjo.
-
2. 12. 2016 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Patrick Modiano, kolikor sem ga prebral do krajšega romana Dora Bruder, se mi je zdel malo brezstrasten, pikolovski in odveč. Nista mi legla na rob samonamembnosti prignana želja po katalogiziranju in popisovanju podrobnosti, kolikor že artikulirana, in njegovo nobelovstvo; kavarne, v katerih se zbirajo boemi, ali pa obskurne ulice z butiki, za katere ne vemo, zakaj bi si sploh prislužile pisateljsko pozornost, posamezni liki, ki vznikajo in izginjajo, predvsem pa atmosfera s starih razglednic in zgoščanje zgodb z detajli iz preteklosti, vse se je zdelo kot vaja iz nostalgije in vzvišenega občutja ob izginjanju nekdanjega sveta.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Rok Vilčnik rokgre: Človek s pogledom
Vilčnikov roman je postavljen v prepoznavno okolje, to so Studenci, in ta mariborski okraj je poseljen z različnimi precej pikaresknimi figurami, ki jim obisk hipnotizerja v športni dvorani dodobra premeša štrene. Tudi zato, ker se ob nastopu, ki se začne kar najbolj benigno, pokaže, kaj ti ljudje so – in morda kaj bi lahko bili.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Od p(r)oznega prvenca Ime rože se Eco ukvarja s teorijami zarote; v njegovih romanih se drenjajo pisci protokolov sionskih modrecev, prostozidarji, rozenkrojcerji, združbe sedmerih čednosti in svete preproščine, skrivne bratovščine in bradati asasini, skupine za podtalno delovanje. Šele z uvidom v ta podzemni tok zgodovine in politike naj bi razumeli, zakaj je svet narobe. Oziroma tak, kot je. Tudi tokrat ne popusti in zgodbo o zaroti, ki sproducira čisto pravega mrliča, naseli v časopisno redakcijo.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
V Camusovem Tujcu Meursault, ki pride na materin pogreb in je čudno otopel in brezbolečinski ob smrti, lokalnemu alžirskemu zvodniku sestavi pismo in potem jima nejasno pretijo Arabci in enega od njih na plaži ustreli. Sodijo mu in v zaporu razmišlja o kazni in absurdu, si želi podivjanih krikov množice ob usmrtitvi, prava vaja iz dostojevščine.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Rodaan Al Galidi: Avtist in poštni golob
Iraški begunec, ki živi in piše na Nizozemskem, se je malo posmehljivo lotil čudaštva gostiteljev, ki menda raje na kavčih kot na posteljah – nekaj primerov je v romančku – in so slej ko prej odhakljani. Vsaj ti, s katerimi pride v stik Geert, avtist iz naslova, so čudaki, ki delajo z njegovo materjo v centru za predmete iz druge roke. Tudi vse punce, ki se na Geerta nalepijo, dokler ne ugotovijo, da z njim ne gre, so vsaj malo čudne.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba
Doerr malce mehanično in sterilno, vendar obrtno spretno združi dve zgodbi: o fantu, ki si miselni svet oblikuje ob poslušanju radia v pionirskih časih in je potem čisto napaljen, ko ga po šolanju v elitni nemški šoli pošljejo na fronto iskat gverilske in odporniške radijske postaje na okupiranih ozemljih, in o punci, ki se znajde v obleganem francoskem obalnem mestu in poseže po dedovem radiu kot zadnjem mediju, s katerim občuje z zunanjim svetom. Nevidna svetloba je torej radijski del spektra. Da bi bila zgodba bolj napeta, je v igri še zagrizen nacistični iskalec kamna izredne vrednosti in lepote, ki ima pravljično moč: njegovi lastniki živijo večno, vendar vsi tisti, ki jim kaj pomenijo, umrejo.
