Matej Bogataj
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Cees Nooteboom: Raj izgubljeni
Nooteboom je eden – vsaj pri nas – bolj znanih in prevajanih sodobnih nizozemskih pisateljev. Njegova razmišljanja o Evropi – včasih tudi esejistična, drugič, kot v romanu Vsi sveti, skozi zgodbe brezdomnih in skoraj izkoreninjenih prebivalcev celine – kažejo živahen preplet kultur in s postavitvijo stališč predstavljajo podobo neke nove in šele nastajajoče nadnacionalne, multikulturne družbe, ki je medtem tako rekoč že preteklost – ali pa vsaj na preizkušnji.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Andrej E. Skubic: Igre brez meja
Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.
-
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti
Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
V Zajčevem romanu tokrat za bolj ali manj ugoden izid za zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, naj stane, kar hoče, poskrbijo kar onstranske sile. Na eni strani punca, ki že vizualno spominja na davno izginulo, védenje o vsem in tistem najbolj skritem ima že takšno, da se nam hitro zazdi, da ni čisto od tega sveta. Na drugi seveda mračne sile, ki so tokrat kar najbolj dobesedno pokončane, v čemer vidimo utopično poslanstvo tega pisanja; narediti v vzporednem žepku iz črk tisto, kar v realnosti manjka.
-
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
John Le Carré: Kotlar, krojač, mornar, vohun
Ko prebiramo Le Carréja, se nam milo stoži; je dosleden negativ bondov in podobnikov, možaki v ofucanih rekelcih z zaplatami na rokavih, tete, ki ga samotno srkajo po univerzitetnih prizidkih v klavrnem stanju, pohabljeni patrioti, ki poučujejo na šolah in s tem vračajo znanje, pridobljeno na vohunskih seminarjih, osamljene in psihotične ruske obveščevalke, ki hočejo prestopiti; vse to je svet, ki je s hladno vojno in z izumom elektronskih presejalnikov informacij počasi izginil. Preživel je samo v žanru glede na dejstvo, da je svet kontrašpijonaže, iskanja dvojnih agentov, krtov in lisic, v takšni pionirski podobi izginil. Razen kot spomin na hrabre fante in zdaj postarane angleške prismuke, ki so se igrali vohunke z enako zavzetostjo, kot bi kdo drug gojil kakšnega od hobijev – vrtnice, pasjevzreja, ribolov, metuljeznanstvo, vremensko proučevanje ali ljubiteljsko druidstvo.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Yasmina Khadra: Bagdadske sirene
Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Edgar Hilsenrath, judovski pripovednik, je v romanu Nacist in frizer duhovito popisal, kako arijski izvrševalec holokavsta postane frizer v Tel Avivu, kako zamenja identiteto, se preobleče iz krvnika v žrtev in kako kljub kar največji vizualni razliki, če bi resno vzeli vse stereotipe, ki so bili v obtoku, vse štima. So bili časi za takšno ironijo in nekaj je je ostalo tudi v duhovitem in hkrati malo srhljivem romanu Max; naslovni poba po težkih preizkušnjah, ki jim je izpostavljen z različnimi merjenji proporcev takoj po rojstvu in po nadaljnjih zahtevah vzgojiteljev, ki ga vzgajajo predvsem v duhu premoči in nadvlade nad vsemi izrojenimi in manjvrednimi, spozna judovskega fanta iz programa Lebensborn. Resničnega programa za izboljšanje rase in poselitev svobodnih vzhodnih prostranstev, osvobojenih Slovanov, in ta mu je edini kos. Še bolj brezobziren, trmast, vzdržljiv kot Max, ki je itak maximalno vse, kar se od pripadnika superiorne rase zahteva. Zato se spoprijateljita, čeprav kamerad ni povsem za stvar; še vedno se spomni vsega, kar so tisti, ki ga navdušujejo za zdrave naci ideale, storili njegovim najbližjim. In širše.
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Mario Vargas Llosa: Prikriti junak
»Sprijazni se in ne poskušaj poravnati skrivljenega sveta, v katerem živimo. Mafija je zelo mogočna, infiltrirana je v vse mogoče, začenši z ministrom in sodstvom. Velik naivnež si, da se zanašaš na policijo. Ne bi me presenetilo, če bi bili vpleteni celo kifeljci. Kaj ne veš, v kakšni državi živimo, compadre?« svetuje poštenjakarju prijatelj. Poštenjakarju zato, ker po tem, ko dobi svarilo od mafije in ponudbo, da ga bo ona zavarovala, svoj nedvoumni odgovor objavi kar v časopisu. Postane medijska zvezda in vzor, čeprav je okolica tudi malo zaskrbljena zaradi njegovega izstopajočega dejanja. Vendar možak ve, da nihče, če ne on, da nikoli, če ne zdaj; da se je treba včasih izpostaviti neprijetnostim in strahu, delovati kratkoročno celo proti lastnim interesom in lagodju, če naj se družba prevetri.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Finci in sploh okoliški severnjaki imajo malce zmaknjen humor. Bolj jedek, podnebju primerno bolj mračen in malce pridušen, kot izpod snega, spomnimo se samo epizode iz omnibusa Noč na zemlji ali pa kakšnega Paasiline in njegovih epigonov. Hotakainen se zlahka uvrsti v to trpko-smešno linijo, saj je njegov glavni agens kriza: možak, ki nas skrivnostno nagovarja iz fragmentov, ki jim do konca ne moremo določiti izvora, se imenuje Rezalnik. Iz skromne hišice se je prebil v ozadje vlade, in ko se premier in vsi drugi znojijo, ker morajo pred kamerami povedati, da ne bo več brezplačnih knjižnic, da ne bo več zasneženih tunelov za tek na smučeh, da bodo odprta smučišča osvetljena samo do desetih in da Hamlet spomladi in do preklica odpade, ko ministri doživljajo živčne zlome, on ohrani svoj mir in profesionalnost. Je glasnik zakonov, naravnih zakonov, podprtih z ekonomijo, je izvajalec in agent socialnega darvinizma, marmorni človek, prekaljen v sto levitvah.
-
25. 3. 2016 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
»Ta občutek sramu je bil stalnica. Sram zaradi lastnih premierjev je bil tako rekoč edino čustvo, ki je gladko povezovalo vse nizozemske vlade,« pomisli o Sergeu, velikem politiku in verjetnem prvem v vladi, njegov brat ob večerji, ko se pogovarjajo o prihodnosti svojih otrok, še bolj o njihovih preteklih dejanjih in akcijah. In je vse očitneje, da bo ravnanje mularije ogrozilo ne samo Sergeevo politično kariero, mogoče celo družino in verjetno normalno integriranost odraščajnikov v družbo.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Rui in sestra in mati so povratniki, kot jim pravijo, saj prebegnejo v središče imperija, potem ko Angola in Mozambik preideta v roke revolucionarnih protikolonialističnih oblasti oziroma neprepoznavnih in pomnoženih milic, ki se imajo za njihove reprezentante. Prej jih izženejo in doživljajo krivice, tako samoumevne, kadar gre za butaste črnce, ki ne znajo recimo raznašati pošte, ker sploh ne znajo brati, ki se sovražijo in streljajo med seboj, ki oh in sploh. In potem nam mladi pripovedovalec samo malo oponaša očeta in njegov prejšnji odnos do črnih, ene krivice zamenjajo druge. Krivice druge strani, ki ji eni dajejo prav, zaradi polstoletnega izkoriščanja črncev. Pustijo svoje premoženje, samo vsak po en kovček in majhno vsoto denarja, ki zdaj, v metropoli, tako ali tako ne velja več, lahko vzamejo. Vsi spomini, albumi, vse, kar je sestavljalo njihovo življenje, pa ostane tam, v Angoli. In oče, ki so ga kljub prepovedi nošenja orožja sprovocirali in razorožili in odpeljali z džipom neznani vojaki, pripadniki neznane milice.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Občutek je podoben kot pri Pamukovih protagonistih. Živijo v svetovih, ki so različno napredovali. Na eni strani tisti, ki se jim zdi, da mora biti vse po starem in je vsak odmik že drvenje v pogubo, vsako prizadevanje za boljše že tvegan skok v negotovost, na drugi tisti, ki bi radi kaj spremenili, pa nemočno ugotavljajo, da za kaj takšnega nimajo nobenih vzvodov, morda niti ne besednjaka, s katerim bi lahko nagovorili drugega.
-
Tudi tretja zbirka Likarjeve, v kateri je nabranih šestnajst različno dolgih zgodb, potrjuje artikuliranost njene pisave, ki se suvereno giblje po globalnih in globaliziranih podobah in se še posebej ustavlja ob trkih in prelomih med civilizacijskimi in kulturološkimi ploščami ter se usmerja nanje.
-
J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo
»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.
-
Slovenci smo ponosni na svojo deželo, tudi kadar je njena lega najprava za razne nečedne mednarodne združbe in njih domače pomagače. Navdušimo se, kadar tujci popisujejo kriminalne lepote dežele, še toliko bolj, če avtor prihaja iz regije, ki ji je kriminalko, svoj najodmevnejši in najbolje prodajani žanr poleg dramatike s preloma prejšnjega stoletja, uspelo geografsko zaščititi. Ponosni smo tako zelo, da je bila Brunova knjiga na nacionalkinem portalu posebej omenjena – afirmativno – med lanskimi literarnimi fenomeni; med vojno zvezd, odtenki sive in priseljenim pisateljem, ki je začel sanjati v slovenščini, sicer pa dela kot varnostnik v megaštacuni.
-
László Krasznahorkai: Vojna in vojna
Že ko preberemo avtorjeve zahvale ob prejetju nagrade vilenica, vidimo, da se ne zafrkava, od učitelja stare grščine do Ginsberga, Sidharte in Boga, tri drobno stiskane strani s ciničnimi komentarji. Potem gre v vrtoglavem ritmu samo še navzdol. Namreč na Zahod. In nazaj.
-
Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni
Sosičev roman je v marsičem prezrcaljenje prejšnjega, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, in naslov je tudi kar najbolj pravšnji povzetek vsebine; nekdanji prijateljici Olga in Alma se čutita, na daljavo, hodita si v misli in sanje, na nerazložljiv način sta povezani in se tega še toliko bolj zavedata zdaj, ko so pred njima nove grožnje, novi izzivi. Ponovitev stiske iz preteklosti, ki ju je združila, obnovi njuno povezanost, čeprav med njima ni komunikacije, čeprav živita vsaka v svojem svetu in v različnih mestih. Po njunem hitrem razhodu, ki ga je povzročilo strašno spoznanje, da se je nad Olgo znesel Almin zaročenec s svojo škvadro, se je preselila in zdaj v Furlaniji, v Asagiu, daleč od rodnega Trsta, vidi nasilništvo doma. Sin, ki noče govoriti njenega jezika, slovenščine, s prijatelji preiskuje izvor ljudi, ki ga obkrožajo, zanika uničevalnost fašizma in obstoj taborišč, tudi likvidacijskih, kakršno je bila Rižarna, pripravlja se na novo čiščenje, na nov svetovni red, ki bo počistil z migranti, nečistimi in morda celo nepotrebnimi starci.
-
Erica Johnson Debeljak: Tovarna koles
V avtoričinem prejšnjem romanu, v Antifa coni, je policijski načelnik Suban raziskoval smrt emigranta in ob neznancu, za katerega se je na daleč videlo, da ni iz primorskega obmejnega mesteca, so se obudili spomini na tujce in vsiljivce od prej in sprožili kup projekcij, ki so razkrile nekatere skrajne in manj radikalne odnose do tujcev, prišlekov. Tokrat se Suban znajde v prestolnici v času vstaj, stanuje nad opuščeno tovarno koles, spremenjeno v center subkulture, in išče izginulo hčer.
-
Ilija Trojanow: Zbiralec svetov
Roman se sicer opira na zapiske in biografijo raziskovalca Orienta Richarda Francisa Burtona, ki je živel od dvajsetih do devetdesetih let 19. stoletja in končal na Krasu, vendar Trojanow priznava, da si je moral marsikaj izmisliti.
-
Milan Dekleva: Benetke, zadnjič
Dekleva je najprej pesnik in esejist, ki se vse bolj posveča prozi – med njegovimi opaznimi romani je s kresnikom ovenčano Zmagoslavje podgan, romansirana zgodba Slavka Gruma. V drugih so vzor in model za nosilne literarne osebe Tomaž Pengov, Dušan Pirjevec - Ahac in še kdo.
-
Kristian Novak: Črna mati zemla
»Bal sem se, da nas noče nihče priznati in jemati resno. To je bil problem, kajti mi smo sami sebe začeli jemati zelo resno,« pravi osemletni mulo, Matija, ki mora ob hrvaški osamosvojitvi še enkrat zamenjati celoten nabor vrednot. Še enkrat po tistem prej, ko gre očeta po smrti najprej iskat na milico, če bi bil tam, ker je slučajno hodil ob zdomskem delu v Nemčiji k hrvaški maši in bi padel pod vpliv emigrantov, potem pa v mlin, kamor hodijo murske nimfe, ki zadržujejo mrtve na poti navzgor.
-
24. 12. 2015 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Malo je romanov, v katerih junak tako nepreklicno umre že v prvem poglavju, ob naštevanju vseh poškodb, ki jih dobi ob trku premrlega telesa s čermi, v katere ga neusmiljeno vrže med plavanjem po mrzlem Severnem morju. In malo jih je, v katerih rešuje dileme in dela popravne na področjih, kjer je v preteklosti zamočil. Medtem ko je mama skočila v banko po denar, da bi pobegnila od družine, ju z bratom obišče pobegli kaznjenec in ga, osemletnega, postavi pred odločitev, ali gre z njim on ali brat. Odločitev ga potem krepko preganja, prav tako zafrkavanje sošolcev, ko se nič kaj naključno na spletu pojavijo fotografije z najboljšim in intimnim prijateljem. Vsega skupaj se nabere dovolj za bredenje v mrzlem morju.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
McEwan, ki vrta v aktualne in žgoče družbe teme (v Solarju recimo v izkoriščanje sončne energije in s tem povezano blaginjo in tveganja), spisane zelo duhovito, se tokrat brez tega značilnega britanskega humorja osredotoči na fragment iz življenja sodnice za družinsko pravo. Zvezde iz sodnih dvoran, deležne medijskega pompa in drugega. Zaradi pozornost zbujajočih primerov, v katerih sodi, je Fiona oboževana in osovražena, o njej in o sodbah pišejo rumenjaki in od ogorčenih prizadetih dobiva grozilna pisma.
-
11. 12. 2015 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Punca, Rachel, ki se ji čisto premalo in obenem preveč dogaja, se vozi z vlakom vsak dan v službo, ki je nima več. Gleda odvržena oblačila ob progi, predvsem pa pogleduje proti nekdanjemu domu, kamor se je po njenem odhodu ugnezdila nova žena bivšega moža, rodila, kar sama ni mogla, zato se Rachel naliva, z gintonikom iz pločevinke, z vinom, z vsem, da priduši bolečino. Ob tem pa ima močne amnezije, kar je še posebej zoprno, saj takrat teži bivšemu, njegovi ženi, pobruha stanovanje gostiteljice in ima sploh vsakršne zatemnitve. Ko ji jih bivši razsvetljuje, se pojavi čuden občutek, da jo je sicer nekaterih stvari sram, vendar kot da ne bi bila zraven, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu. Kar je kar zoprno, ko izgine mlada ženska v noči, ko se Rachel potika po sosednjem mestecu in zalezuje bivšega, domov pa se vrne pobuškana in krvava in z ogromnim spominskim breznom, ki ga poskuša na vse mogoče načine presvetliti, tudi z obiskom terapevta in strahovito željo, da bi se sešla z vsemi morebitnimi srečevalci na dan izginotja.
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Čeprav je roman prvenec, se mu to nikjer ne pozna, ne pri suverenem premisleku o tem, kaj se je zgodilo z uporno generacijo iz osemdesetih let, da se je zbirokratizirala, poredila in opustila ideale, niti pri kompozicijski spretnosti.
-
27. 11. 2015 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Daria Bignardi: Popolna akustika
»Bolečina je nerazsodna. Tako kot ljubezen,« ugotovi nekje vmes, približno štiri mesece po ženinem z ničimer napovedanem izginotju, pripovedovalec, osameli mož z otroki, in s tem prizna, da o ženini bolečini ni vedel nič. Da je verjetno ni ljubil, vsaj ne zares ali tako in toliko, kot bi si zaslužila. Da je živel s predstavo o njej, ki je bila neustrezna, vse bolj pa mu prihaja v zavest, v drobnih odmerkih, ob vse občutljivejših pogovorih z bližnjimi, da je morda za krizo v zakonu na neki način sokriv. Da ni vsa krivda v ženinem brezumnem in sebičnem pobegu, da je nekaj v to godljo zakuhal tudi sam.
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Za tiho hišo, v katero se je odmaknil ded zaradi groženj fundamentalistov, imajo tamladi že načrte, sanjajo, kako bo na njenem mestu zrasla stolpnica in si bodo pri prodaji napolnili žepe; ovira je samo babica, ki v njej životari ob pritlikavem služabniku kot Robinzon s Petkom v osami, med zaprašenimi laboratorijskimi instrumenti pokojnega moža in grdimi spomini na njegovo megalomanijo.
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Julie Otsuka: Buda na podstrešju
Roman o japonskih nevestah, migrantkah, ki pridejo v Ameriko in tam spoznajo, da so jih dvakrat nategnili: možje prek oglasa so starejši kot na fotografijah, ki so jih pošiljali na Japonsko, če ni na njih kar brhki prijatelj, niti slučajno pa niso plantažniki, bankirji, hotelirji, temveč težaki, ki opravljajo sezonska in poljska dela v pralnicah in na gradbiščih.
