Matej Bogataj

  • Matej Bogataj

    21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Knjiga

    Julie Bonnie: Soba 2

    Bonniejeva, sicer skladateljica in instrumentalistka, se v tem romanu odpravi v porodnišnico. V zakulisje stavka, da so otroci naše največje bogastvo, da je starševstvo radost vnaprej in že sama na sebi in da ni lepšega kot porod načrtovanega in želenega otroka; v zakulisje, kjer se odkrije predvsem nemoč sodobnih staršev, da bi se ob rojstvu otroka zares razveselili. Tudi zaradi akutne izčrpanosti, zaradi poporodne depresije, zaradi veličine naloge, ki jim je kar naenkrat dodeljena, če ne celo vsiljena.

  • Matej Bogataj

    14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Knjiga

    Tanguy Viel: Pariz–Brest

    Otroci in golobi hišo ponečedijo, pravi pregovor. Ker poznajo družinske skrivnosti in jih dajo na plano v neprimernem trenutku, izpod preproge pometeno nagrabijo na kup, vsem, vsemu svetu pokažejo za javnost neprimerne in kar najbolj varovane skrivnosti, ki zamajejo krhko družinsko stavbo.

  • Matej Bogataj

    7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Knjiga

    Brane Mozetič: Objemi norosti

    Objemi norosti so zgodba o pisateljskem vsakdanjiku. H kateremu sodijo tudi nabiranje gradiva na terenu, druženje s kolegi in klavzura v kakšni od pisateljskih kolonij oziroma raba štipendije, ki vključuje bivanje in hrano. Ta, v katero gre prvoosebni pripovedovalec, ima kar nekaj smešnih elementov; ne samo stereotipizirani kolegi, ki se zaradi takšnih ali drugačnih zgodovinskih razmer ne morejo ali ponavljajo že večkrat obrnjene stavke o lastnem narodu in njegovi veličini, še smešnejši so tisti, ki celotno ustanovo vodijo. Patetični, blago kaznovalni, z utečenimi in popolnoma neživljenjskimi rituali.

  • Matej Bogataj

    30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Knjiga

    Joyce Carol Oates: Pikov fant

    Julian Barnes je, potem ko je preučil življenjepise nekaterih izbranih francoskih in britanskih pisateljev, ovrgel prepričanje, da so pisatelji kaj boljši, bolj moralni, prijaznejši, bolj sprijaznjeni od drugih. Ne, od drugih se ločijo le po tem, da bolje pišejo. Tudi Rush, srednje uspešen pisec žanrskih romanov, ki ga nekje hvalisavo označijo za Stephena Kinga za džentelmene, karkoli že naj bi to pomenilo, kaj res dobrega razen v sfero sterilnega verjetno ne prispeva; ko pošlje velikemu vzoru svoj roman, mu ta odpiše le s posmehljivo repliko.

  • Matej Bogataj

    23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

    Achille Campanile: Zgodbe proti nespečnosti

    Ko začnemo brati po nekaj strani dolge kratke zgodbe, se najprej spomnimo Campanilovega rojaka in prijatelja, preberemo potem, Pirandella; tudi pri njem je v pretežno meščanskem svetu razpoka, iz katere se napajajo bistroumni nesmisli. Le da je Pirandello bistveno več dal na ontološko negotovost dramskih oseb, Campanile pa je bolj šegav in imamo občutek, da gre za humoreske nekoliko starejšega kova.

  • Matej Bogataj

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Knjiga

    Jure Jakob: Hiše in drugi priložnostni spisi

    Jure Jakob, ki se sklicuje na Rilkeja, nekje v ozadju pa se nam prisvetlika romantični ideal prekletega in nerazumljenega pesnika, se v tem spisju predaja spominom na čase, ko se je pesniško izoblikoval, ko se je likal in ko je brusil svojo občutljivost. Ta gre v dveh smereh, špiči dar opazovanja in jezikovno okretnost, to je očitno temelj veščine.

  • Matej Bogataj

    9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Knjiga

    Thomas Bernhard: Mraz

    Thomas Bernhard je pisal komedije. Da bi prikril svoje stališče do sveta in še bolj do družbe in še prav posebej do njene smetane, stališče, ki je bilo radikalno odklonilno in obojestransko – avstrijska smetana mu pač ni prizanašala, ko se ji je posmehoval na različne načine in ob vsaki priložnosti –, je pisanje pogosto predstavil kot navedek. Kot povzemanje, ki ga prvotno izgovori kakšna tečnoba in odljudnež. Če tečnoba in odljudnež, toliko bolje in toliko bolj smešno. Tudi v Mrazu, enem zgodnjih romanov in od vseh, kar sem jih imel v rokah, najobsežnejšem. Celo malo prenapihnjenem in po nepotrebnem obsežnem, povejmo kar takoj.

  • Matej Bogataj

    2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Knjiga

    Štefan Kardoš: Veter in odmev

    Tudi tretji samostojni roman Štefana Kardoša v fokus postavlja neprilagojenca, jurišnika na rob normalnosti, umetnika in obstranca. Adam, ki je delal uspešno glasbeno kariero v tujini v skupini iz naslova romana, ime pa ukradel svoji prejšnji zasedbi doma, se po dolgi krizi, ki jo je povzročil ženin samomor, po zvezah odpravi učiteljevat v zabačeno Gornje selo. To je seveda jermanovska Goličava, le da namesto župnika, ta ima tokrat dovolj težav sam s sabo in svojo pohoto, tam vlada Selan, kantorjevski lik, s podporo svoje dinastije. Župan in ravnatelj obenem, bolj batina kot dobrohotni skrbnik ovčic, lokalni kšeftar, ki s svojimi obvladuje celotno servilno srenjo, predvsem pa učiteljski zbor. Prikazujejo recimo uspehe učencev, ki jih ni. Jasno je, da mora slej ko prej iz metropole, torej iz Bruslja, prileteti revizor, pred katerim morajo prikriti mrtve in neobstojne duše. Vendar je v času globalizacije in povezanosti vsega z vsem tudi ta inšpektor osebno vpleten, nekdaj sta z Adamom igrala z ramo ob rami in se malo ravsala za iste ženske, predvsem pa sta imela psihedelično izkušnjo, ki je vsem članom skupine spremenila pogled na svet: enim je udarilo na mistično, drugi zdaj ne prenesejo alkohola, tretji, očitno brez duše, se izživljajo – kot nihilisti pri Dostojevskem – nad podrejenimi in se igrajo boga.

  • Matej Bogataj

    26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Knjiga

    Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti

    »Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča,« je prvi stavek v romanu italijanske avtorice Elene Ferrante, o kateri se nič ne ve in ki vztraja v anonimnosti ter zato zbuja vsesplošno zanimanje. Vendar je stavek že napoved, ki sproži burno notranje dogajanje, katerega vrhovi eskalirajo v nasilje, bes, psovanje, paniko, maščevalnost, vse, kar mora pripovedovalka preboleti in pretrpeti v pol leta, preden spet približno normalno zadiha. Potem je srečanje z možem in njegovo novo ne vrže več totalno iz tira in se lahko dogodi brez krvi in zmerjanja.

  • Matej Bogataj

    19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Knjiga

    Javier Marías: Slab značaj

    Čuden občutek, brati v kratki formi Javierja Maríasa, tega mojstra besednega pleteža o (skoraj) ničemer, kar se lahko razmahne na debele špehe, a se razen obotavljanja protagonista in približevanja in obkrožanja ne zgodi tako rekoč nič, dobimo le občutek zapuščenosti in melanholije. Ali pa se tema razmahne v trilogijo, ki jo sestavljajo pretežno vase uvrtani in dvomeči stavki. In zdaj novela v obsegu, kakršnega je imela prej kakšna polovica ali pa tudi samo tretjina poglavja, enega od številnih. Zdaj na kratko, vendar ne brez jezikovne prepoznavnosti, po kateri slovi eden največjih stilistov v španščini.

  • Matej Bogataj

    12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Knjiga

    Laurent Binet: HHhH

    Binet, ki je kot zahodni vojaški inštruktor zašel na Češko in so ga navdušile lokalne punce v seriji, se je zraven navdušil še nad odporniki proti nacizmu, predvsem tistimi, ki so ubili najnevarnejšega človeka Reicha, enega najbolj dejavnih in učinkovitih izvajalcev končne rešitve judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha. Tega so zaradi dejanj in napotkov in učinkovite logistične organizacije imenovali tudi ‘praški klavec’, ovenčan pa je bil še z nekaj enako mesarskimi in živalskimi atributi. Binet začne pri rojstvu in mladih letih, omeni, ne da bi se preveč ustavljal in špekuliral, da je obstajal sum, da je Heydrich imel judovske korenine in da je torej iztrebljal del sebe – kot bi recimo nekdanji ortokomunisti danes izganjali raje fiktivne komuniste, kot se spoprijeli s stvarnimi. Omenja kariero, načine delovanja na začetku nacizma, razmerja sil v Stranki in podobno. Vse do akcije Antropoid, s katero pošljejo v Angliji izurjene češke domoljube ubit vodjo češkega protektorata. Morda ravno preden bi začel z enakimi prijemi in učinkovitostjo obračunavati s francoskim odporniškim gibanjem in makijevci in izvajati deportacijo rasno ‘nečistih’.

  • Matej Bogataj

    5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Knjiga

    Matthias Göritz: Sanjači in grešniki

    Göritzev roman o zadnjem projektu tipiziranega nemškega holivudskega producenta, stkanega iz številnih podobnih z enako zgodbo, enako pribežanega iz Evrope kot mnogi, samo ta iz NDR in ne pred nacizmom, malo spominja na prozo Thomasa Bernharda. Predvsem zaradi postavitve junaka, ki ne neha govoriti. Iz njega bruhajo podatki in pogledi na stanje stvari in na spremembe, ki so se zgodile, ko je iz industrije sanj nastala industrija za reprodukcijo denarjev, iz njega bruhajo podrobnosti iz filmskega zakulisja. Vendar kot da ne dovolj. Spraševalec se mora, spodbujen s producentovim sporom s Tarantinom, zato vračati, pogosto neuspešno, vendar pri tem sliši izbrana poglavja iz njegove življenjske zgodbe. In zraven veliko vsega, recimo mnenja o Kidmanci, Larsu von Trierju, Griffithu, mednarodnih koprodukcijah in zvezdniških muhah. Ob smrti postane dedič, vsaj duhovni, umirajočega starca.

  • Matej Bogataj

    29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

    Milan Dekleva: Telo iz črk: roman o Almi

    Deklevovi dramatični sopotniki iz ludističnega in poetičnega dela literarnega spektra so uporabljali mitske zgodbe, da so nanje pripenjali jezikovno meso. On, ki je v izhodišču pesnik, se pri pisanju pogosto nasloni na življenjepis močne in izstopajoče osebnosti, od Pirjevca - Ahaca do Gruma in Pengova, s tem pa mu zgodovina priskrbi skelet in protagonista, ki bi si ga sicer moral izmisliti in poskrbeti za njegovo prepričljivost, za katero so se v tem primeru izdatno in uspešno trudili kar sami vzori.

  • Matej Bogataj

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

    Frédéric Beigbeder: Oona in Salinger

    Ona, Oona, zvezda nočnega življenja in hči literarnega nobelovca Eugena O’Neila, ki je družino opustil zaradi odljudnosti in – skladno z irskim temperamentom – odgovornosti izključno do literature in pijače, in pisatelj Jerome Salinger, preden je napisal Varuha v rži, sta simpatizirala in se mladostniško kurila. Dokler ni šel on v vojsko, vojno in tam doživel svašta, njo pa je medtem zasnubil in kasneje poročil veliko starejši Charlie Chaplin, lovec na fančule, zraven po poklicu komik.

  • Matej Bogataj

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Knjiga

    John Green: Katherine, Katherine

    Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

  • Matej Bogataj

    8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Knjiga

    Emil Filipčič

    File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.

  • Matej Bogataj

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Knjiga

    Faruk Šehić

    Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.

  • Matej Bogataj

    24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Knjiga

    Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

    V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.

  • Matej Bogataj

    17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga

    Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

    Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.

  • Matej Bogataj

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Knjiga

    Waguih Ghali

    Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.

  • Matej Bogataj

    3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Knjiga

    Cees Nooteboom: Raj izgubljeni

    Nooteboom je eden – vsaj pri nas – bolj znanih in prevajanih sodobnih nizozemskih pisateljev. Njegova razmišljanja o Evropi – včasih tudi esejistična, drugič, kot v romanu Vsi sveti, skozi zgodbe brezdomnih in skoraj izkoreninjenih prebivalcev celine – kažejo živahen preplet kultur in s postavitvijo stališč predstavljajo podobo neke nove in šele nastajajoče nadnacionalne, multikulturne družbe, ki je medtem tako rekoč že preteklost – ali pa vsaj na preizkušnji.

  • Matej Bogataj

    27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

    Andrej E. Skubic: Igre brez meja

    Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.

  • Matej Bogataj

    20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga

    Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti

    Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.

  • Matej Bogataj

    13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Knjiga

    Lenart Zajc: Agencija

    V Zajčevem romanu tokrat za bolj ali manj ugoden izid za zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, naj stane, kar hoče, poskrbijo kar onstranske sile. Na eni strani punca, ki že vizualno spominja na davno izginulo, védenje o vsem in tistem najbolj skritem ima že takšno, da se nam hitro zazdi, da ni čisto od tega sveta. Na drugi seveda mračne sile, ki so tokrat kar najbolj dobesedno pokončane, v čemer vidimo utopično poslanstvo tega pisanja; narediti v vzporednem žepku iz črk tisto, kar v realnosti manjka.

  • Matej Bogataj

    6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    John Le Carré: Kotlar, krojač, mornar, vohun

    Ko prebiramo Le Carréja, se nam milo stoži; je dosleden negativ bondov in podobnikov, možaki v ofucanih rekelcih z zaplatami na rokavih, tete, ki ga samotno srkajo po univerzitetnih prizidkih v klavrnem stanju, pohabljeni patrioti, ki poučujejo na šolah in s tem vračajo znanje, pridobljeno na vohunskih seminarjih, osamljene in psihotične ruske obveščevalke, ki hočejo prestopiti; vse to je svet, ki je s hladno vojno in z izumom elektronskih presejalnikov informacij počasi izginil. Preživel je samo v žanru glede na dejstvo, da je svet kontrašpijonaže, iskanja dvojnih agentov, krtov in lisic, v takšni pionirski podobi izginil. Razen kot spomin na hrabre fante in zdaj postarane angleške prismuke, ki so se igrali vohunke z enako zavzetostjo, kot bi kdo drug gojil kakšnega od hobijev – vrtnice, pasjevzreja, ribolov, metuljeznanstvo, vremensko proučevanje ali ljubiteljsko druidstvo.

  • Matej Bogataj

    29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

    Yasmina Khadra: Bagdadske sirene

    Nekdo sliši pogubno pesem siren, drugemu tulijo tiste z intervencijskih in reševalnih vozil. Vsak se odloči sam, in beduina, ki nam pripoveduje, kako je slišal prve in se premaknil v prestolnico, kjer so se oglašale pretežno druge, hrušč vsega hkrati do konca namede. Oglašajo se vest in ugovori, zahteva po ohranitvi plemenske časti in tradicije ter postopno vse bolj dvom o poštenosti in smiselnosti organizacije, ki se ji pridruži.

  • Matej Bogataj

    22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Knjiga

    Sarah Cohen-Scali: Max

    Edgar Hilsenrath, judovski pripovednik, je v romanu Nacist in frizer duhovito popisal, kako arijski izvrševalec holokavsta postane frizer v Tel Avivu, kako zamenja identiteto, se preobleče iz krvnika v žrtev in kako kljub kar največji vizualni razliki, če bi resno vzeli vse stereotipe, ki so bili v obtoku, vse štima. So bili časi za takšno ironijo in nekaj je je ostalo tudi v duhovitem in hkrati malo srhljivem romanu Max; naslovni poba po težkih preizkušnjah, ki jim je izpostavljen z različnimi merjenji proporcev takoj po rojstvu in po nadaljnjih zahtevah vzgojiteljev, ki ga vzgajajo predvsem v duhu premoči in nadvlade nad vsemi izrojenimi in manjvrednimi, spozna judovskega fanta iz programa Lebensborn. Resničnega programa za izboljšanje rase in poselitev svobodnih vzhodnih prostranstev, osvobojenih Slovanov, in ta mu je edini kos. Še bolj brezobziren, trmast, vzdržljiv kot Max, ki je itak maximalno vse, kar se od pripadnika superiorne rase zahteva. Zato se spoprijateljita, čeprav kamerad ni povsem za stvar; še vedno se spomni vsega, kar so tisti, ki ga navdušujejo za zdrave naci ideale, storili njegovim najbližjim. In širše.

  • Matej Bogataj

    15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

    Peter Rezman: Tekoči trak

    Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.

  • Matej Bogataj

    8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Knjiga

    Mario Vargas Llosa: Prikriti junak

    »Sprijazni se in ne poskušaj poravnati skrivljenega sveta, v katerem živimo. Mafija je zelo mogočna, infiltrirana je v vse mogoče, začenši z ministrom in sodstvom. Velik naivnež si, da se zanašaš na policijo. Ne bi me presenetilo, če bi bili vpleteni celo kifeljci. Kaj ne veš, v kakšni državi živimo, compadre?« svetuje poštenjakarju prijatelj. Poštenjakarju zato, ker po tem, ko dobi svarilo od mafije in ponudbo, da ga bo ona zavarovala, svoj nedvoumni odgovor objavi kar v časopisu. Postane medijska zvezda in vzor, čeprav je okolica tudi malo zaskrbljena zaradi njegovega izstopajočega dejanja. Vendar možak ve, da nihče, če ne on, da nikoli, če ne zdaj; da se je treba včasih izpostaviti neprijetnostim in strahu, delovati kratkoročno celo proti lastnim interesom in lagodju, če naj se družba prevetri.

  • Matej Bogataj

    1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Knjiga

    Kari Hotakainen: Zakon narave

    Finci in sploh okoliški severnjaki imajo malce zmaknjen humor. Bolj jedek, podnebju primerno bolj mračen in malce pridušen, kot izpod snega, spomnimo se samo epizode iz omnibusa Noč na zemlji ali pa kakšnega Paasiline in njegovih epigonov. Hotakainen se zlahka uvrsti v to trpko-smešno linijo, saj je njegov glavni agens kriza: možak, ki nas skrivnostno nagovarja iz fragmentov, ki jim do konca ne moremo določiti izvora, se imenuje Rezalnik. Iz skromne hišice se je prebil v ozadje vlade, in ko se premier in vsi drugi znojijo, ker morajo pred kamerami povedati, da ne bo več brezplačnih knjižnic, da ne bo več zasneženih tunelov za tek na smučeh, da bodo odprta smučišča osvetljena samo do desetih in da Hamlet spomladi in do preklica odpade, ko ministri doživljajo živčne zlome, on ohrani svoj mir in profesionalnost. Je glasnik zakonov, naravnih zakonov, podprtih z ekonomijo, je izvajalec in agent socialnega darvinizma, marmorni človek, prekaljen v sto levitvah.