Matej Bogataj
-
13. 6. 2014 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Kurt Vonnegut ml.: Klavirski avtomat
Vonnegut je nepoboljšljiv satirik in aforistik, njegova proza se bolj kot z umetniškim vtisom ukvarja z močnim in zgoščenim stališčem, ki ga hoče podati udarno, kar pomeni, da se približuje alegoriji. Zato je bil prej, pred preskokom vrzeli (med elitno in množično, popularno literaturo), zelo necenjen, potem pa tako blizu vrhu, da je pravočasno povedal, da bi ga z dodelitvijo nobela zelo zelo postarali, in gospodje akademiki, ki nagrajujejo samo takšne, ki se svojih zaslug za nagrado kot da sploh ne zavedajo, so razumeli izjavo – in ga seveda zignorirali.
-
6. 6. 2014 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Deset Stammovih kratkih zgodb o kraju – to je Bodensko jezero, kjer se dogaja marsikaj, čeprav nič zares velikega, bolj gre za notranje pretrese in drobne razpoke, ki se bodo šele razširile in razmahnile – druži predvsem prav določena pripovedna lega. Odtujenost, nepolnost eksistence in slogovna škrtost so tisti prepoznavni elementi, ki jih uporabljajo še nekateri njegovi švicarski rojaki, recimo Adolf Muschg, Friedrich Dürrenmatt ali Max Frisch.
-
30. 5. 2014 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Roman Rozina: Županski kandidat Gams
Rozina je v prejšnjih delih, dveh romanih in zbirki kratkih zgodb, pokazal odlično obvladovanje sloga in zanimanje za notranjo dinamiko, ki ga je ob poplavi in prelivanju vtisov in podob postavljala v bližino proznega hermetizma, proze o ničemer. Zdaj je na vsakoletnem natečaju Cankarjeve založbe zmagal z zase neznačilno satiro o volilni blaznosti.
-
23. 5. 2014 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona
Graničarski nadporočnik na meji z Jugoslavijo prepozna ustreljeno prebežnico, Évo, v katero je bil zaljubljen, zato stisne v žep njeno beležnico in se odpravi raziskovat. Kliče njene prijatelje, naključne številke, bila je novinarka in imela seveda precej kolegov in virov za reportaže, večinoma neobjavljene, ker je zahtevala predvsem avtentičnost, v precej brezkompromisni obliki. Nesprejemljivo brezkompromisni za režim. Nič čudnega, saj je trdila, da »konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega«.
-
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Landy je malo soroden Moersu in njegovim fantastičnim zgodbam, samo da drugače od nemškega kolega, ki rad katalogizira in si izmišljuje fantastična bitja, cele bestiarije knjigožerov ali farmacevtskih podpoklicev in postopkov, uporablja najdene okruške. Precej bolj se sklicuje na pripovedno tradicijo in fantastični kanon, njegovi junaki se zavedajo, da ponavljajo in obnavljajo izbrane svetle prazgodbe iz zgodovine žanra, pa tudi tega, da so se žanri v resnici razsuli in prav frankensteinovsko zlepili, in so nabrani liki v tej tlačenki v edinem zanje obstoječem svetu – kot takem seveda tudi najboljšem mogočem.
-
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni
Perzijski (menda) mistik, sufi, jurist in pesnik Rumi je ena tistih blagovnih znamk, ob katerih se orosi oko in vztrepeta srce večine novodobnih iskalcev večnih modrosti in modrosti o večnosti, zraven vezanih še na eksotični Bližnji vzhod v času pretežno nerazumljivega izginjanja in vznikanja neobstojnih imperijev. Nič čudnega, da je v pomanjkanju in poplavi čtiva o duhovnosti sufizem kot mistična in neortodoksna, na mejo islamske herezije postavljena praksa dobil vzneseno romaneskno artikulacijo.
-
25. 4. 2014 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka
Pelevinov Čapajev in Praznota je ortobudistični zgledni roman, ki se napaja pri fronti za takojšnjo osvoboditev vseh živih bitij pod vodstvom neustrašnega tulkuja in v povezavi z mitskima stripovskima osebama iz časov oktobra, ki sta se zrinili v naslov, lisicodlaka sukub, glavna v Sveti knjigi volkodlaka, pa je pognala v domišljiji taoističnih lovcev na demone. Lisičja prostitutka, ki z repom ponuja iluzijo erotike, da lahko med umišljenim mečkanjem in kar je tega klientom izpije del seksualnega čija, je v sodobni Moskvi nenavadna pojava. Mojstrica iluzije, zapeljiva kradljivka energije, ki daje taksistom lekcije iz narave trpljenja in – drugače od Šakjamunija – je brezčasna in anahrona. Nič čudnega, saj je stara več kot dva tisoč let. Oziroma toliko se sebe spomni za nazaj.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes
Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.
-
11. 4. 2014 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna
»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.
-
4. 4. 2014 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj
Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.
-
28. 3. 2014 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Golobov protagonist iz Svinjskih nogic, risar erotičnih stripov na temo Krpanovega podiranja na cesarskem dvoru, pa ne lipe, živi v svetu, ki mu ni naklonjen. Padajo, no, iz sekreta lezejo žabe, nova hiša zamaka, kripa slabo vžiga, prijatelj mu pusti prašek, ki ga potem skriva pred lastnim nosom in praska iz fug v podu, in rešitev najde v spustu in prizemljitvi, v prehodu iz umetnosti v tetovažo. Naslednji roman. Zlati zob, Golobovo čtivo za mladostnike o skritih zakladih, lokalnih barabah, predvsem pa o plezariji dveh plus ene, se proti koncu razvije v pravi akcijski mladinski triler s streljanjem in helikopterji in plezanjem za življenje.
-
21. 3. 2014 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved
Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.
-
14. 3. 2014 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.
-
7. 3. 2014 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman
Tavaresa sem zamenjal z nekim drugim Tavaresom, z avtorjem Jeruzalema, ki se je tako imenitno norčeval iz avtoritarnih ritualov in predsodkov v romanu Naučiti se moliti v dobi tehnike, in sem potem čakal zgodbarski preobrat, menjavo pripovednega modusa, karkoli. Čakal zaman, čeprav preobrat pride, po nekaj njegovih poglavjih spregovori Ona, spremljevalka, ki jo je spoznal samo nekaj dni pred odhodom v puščavo. Spoznal za skupno potovanje s karavano Portugalcev z džipi za štirideset dni v pesek in ostalo.
-
White, avstralski nobelovec, v nedokončanem romanu popisuje srečanje in druženje grške punce in angleškega poba, ki ju zaradi težavnih družinskih razmer in smrti v družini, predvsem pa zaradi druge velike vojne v Evropi pošljejo v Avstralijo, v rejo in v svet, ki ga ne obvladata in ki ga s svojim tujstvom in sumničavo ter včasih štorasto distanco po svoje tudi komentirata. Odraščajoča in neprilagojena tujca omogočita pogled s strani na stanje stvari, ki je potopljenim vanje samoumevno.
-
Roman ima izrazito cezuro, po nekoliko črno-belem in manihejskem, tipiziranem prikazovanju Simona, nadvse problematičnega mulca in osnovnošolskega(!) repetenta, se sprevrne v smer rešitve, v smer odraščanja. Najprej ga ugledamo kot karikirano goljufivo, zvijačno in pofukljivo bitje, ki se mu nihče ne more upreti, v drugem delu se zato nujno sooči(mo) s poskusi, ki ga spravijo k sebi, no, na nekakšno pot dozorevanja, sodelovanja, kakorkoli.
-
Siri Hustvedt: Poletje brez moških
Profesorica književnosti Mia se čez poletje vrne domov, potem ko si po tridesetih letih zakona mož vzame Pavzo, sodelavko iz laboratorija, in ko se prebije skozi psihotično krizo in izplava iz depre. Njena rekonvalescenca sestoji iz kurza pesnikovanja za mule, obiskovanja generacije na pragu smrti, materine generacije, spominov na lastno dozorevanje in druženja s sosedi, da vidimo, kje je hakeljc mladih nefunkcionalnih družin.
-
Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja
Oče si sproti zmišljuje pravljico o očetu, ki se dvakrat znajde v nemogočem položaju, ki se ne more izteči brez žrtev, in to je ključ za branje romana. Večkrat preigra osnovno temo žrtvovanja, zle sreče in izdaje, predvsem čustvene, ki je sicer storjena z najboljšimi nameni, vendar zaradi muhavosti usode pogubi vse, izdajalca in izdane, pa še koga za povrhu. Obenem je tisto najgloblje in najbolj notranje žrtvovanje v očeh drugih izdaja in pripelje akterje v stanje skrajne izolacije in blizu socialne smrti.
-
Roberto Bolaño: Telefonski klici
Telefonski klici so zbirka štirinajstih kratkih zgodb, ki večinoma odsevajo razburljivo in kozmopolitsko avtorjevo življenje; dogajajo se nekje med Mehiko in Čilom, med Španijo in njenim podeželjem, slutimo bližino krajev, kjer je preživel čas od emigracije od začetka Pinochetove diktature, ko je bil s številnimi zaprt, do prezgodnje smrti.
-
Oče pred smrtjo odpelje sina desetletnika na nepozabno potovanje. Da bi mu predal izročilo, že ded je bil šofer kamiona in stric tudi, še sam bi moral biti, pa se je obrnilo drugače. Razvažata, on vse bolj utrujen, na smrt utrujen, mali od celotne poti razume samo drobce, še najbolj se napali na najbolj nemogoče nepomembne podrobnosti, na različne vrste igrač in atrakcij ob poti. Celota mu izginja in se razblinja in od zgoščene predaje dediščine očitno ne bo haska.
-
Čeprav je Velikić srbski pisec, sta vsaj romana Via Pula in Dantejev trg posvečena Pulju, kraju odraščanja. Sicer v njegovi prozi ne manjka premisleka o tujini in domu, pisateljskih konferenc in hotelskih sob, iskanja spomina na najzgodnejša leta in zavesti o provizoričnosti bivanja in poseljevanja. Pulj z vojaško zgodovino, s plemeni in z narodi, ki so zasedli mesto in poseljevali okolico in se je vsakič zdelo, da bo posedovanje za večno, mesto s trdnjavo in z luko in morja široka cesta je za to kot nalašč.
-
Fant proti koncu devetletke, s kopico problemov, ki grejo zraven, z materjo, ki redno in ciklično hodi na zdravljenje, vmes pa pije, z očetom, ki ima komaj polnoletno ljubico in je pred stečajem, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo šel bazen pred hišo in vse drugo, je zaljubljen v najlepšo sošolko. Nihče ga ne šljivi, malo ga zafrkavajo, čeprav zna skočiti v višino, po ne slabem spisu o materinih ’lepotnih terapijah’ mu pravijo Psihič in sošolka ga ne povabi na rojstni dan. Malo prej se spoprijatelji z asocialnim Rusom, ki prvi dan v šolo prismrdi po alkoholu in je tudi sicer skrivnosten. S Čikom, kot mu pravijo, ker njegovega priimka skoraj nihče ne zna izgovoriti, preveč šumnikov je notri, potem ko ne smeta na rojstnodnevni žur, stakneta žice na ladi in se odpravita na Vlaško. Se sliši kot Transilvanija, to leglo grozljivke, slutimo, da bo krvavo. In je.
-
20. 12. 2013 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Dotik v tej prozi ni zgolj stvar kože ali taktilnosti, dekleta se dotakne vsaka čutna zaznava, odraščajnica nekje na palestinskem ozemlju je izpostavljena in hiperobčutljiva za vse, kar jo včasih napada iz sveta; tišina, ki jo poskuša doseči in ji potem skoraj prebode ušesa, da se umika v samoto in beži pred svetom, barvne ploskve, iz opisov katerih zaznavamo nekatere situacije, trdno vpete v določen in prepoznaven prostor. Sosed, ki se kot madež približuje in leže nanjo, dokler mu ne zarije prstov v oči, mati, ki jo okoli rešilca obdaja črnina sosed, in za vedno tihi brat na sliki na steni, drug – ali isti – sosed, s katerim se dotikata in z rokami prisluškujeta utripom srca, samo enkrat, v dežju, in je tisto popisano kot nedolžno in razneženo in nostalgično, ker se ne ponovi.
-
13. 12. 2013 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Lenkovo pisanje ne skriva, da je ljubezenska igra. Na vse strani; po tematiki, po obupanih ostarelih in zmahanih babah z njihovimi kosmatuljami in povešenimi joški, ohlapnimi trebuhi, strijami in celulitom je na sledi Bukowskega in njegovega obupnega poskusa premagovanja samote, ki tam, v za proletariat zaostrenih ameriških razmerah, ni brez pridobitniške dimenzije.
-
6. 12. 2013 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Ura resnice je pogled v zaodrje in podpodje literarne scenerije, kot že prej Moja srečanja s sodobniki, samo radikalnejši; kakor ob poslednji bitki si stojijo nasproti in se hkrati bratijo tisti, ki še pretežno pišejo in se v zadevah (samo)promocije ne znajdejo najbolj, in drugi, ki svojo službo jemljejo visokoprofesionalno in imajo propagandni, stilski in preračunljivsko-opravljivsko-planski oddelek – kjer tržijo in kupujejo celo zadeve srca – bistveno bolj razvit kot kreativnega z delavnico in revizijo, khm, refleksijo. Vmes je Kleč, ki oscilira med obema modeloma.
-
29. 11. 2013 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Hiša duhov je saga, ki zakoplje v zagatna latinskoameriška razmerja: med elitami in množicami, med posestniki in dninarji, med oblastjo in vladanimi, med očeti in hčerami. Z nekaj nezgrešljivimi stalnicami literature s te celine, z družinskimi patriarhi, z na družbeni rob odrinjenimi ženskami in z diktatorji.
-
22. 11. 2013 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Moje družinsko drevo se je olistalo, razvejilo in okrepilo, pravi pripovedovalec, potem ko iz sorodnika po metodi za vsakega bližnjega bombon, prepovedan zaradi sladkorne, izvablja imena. Vendar se je to drevo tudi osulo, od sedeminšestdesetih zdaj ponovno evidentiranih je živih samo pet sorodnikov, šesti, pa ne zaradi bombonov, kmalu umre, naravne smrti; drugi večinoma zaradi zastrupitve. S plinom. Družinska anamneza.
-
15. 11. 2013 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
gospod b, prvoosebno: »Če se prav spomnim, sem sklenil ustvariti vesolje, potem ko sem se komajda prebudil iz sna.« Tako pravi v prvem stavku nekakšne Geneze Lightmanov pripovedovalec, sam b, in že s tem opozori na svojo samovoljo in skoraj ignoranco. Ta ima potem, vsaj za nas, efemerno mrgolenje vesoljskega prahu, izraženo tokrat v številkah, res gromozanske posledice.
-
8. 11. 2013 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Sibylle Lewitscharoff: Blumenberg
Heidegger je še kar literarno obdelan, strastno in uničujoče; kot vase zaverovanega ljubitelja štrikanih dokolenk in brunaric se ga loti Bernhard v Starih mojstrih, še bolj pride do diference med hanzeatskimi ladjarji in avtorjem Biti in časa v Stadlerjevem romanu Smrt in jaz, midva. Pri Lewitscharoffovi je v tem nekajkrat nagrajenem delu čisto postranski; nekaj umetelnih citatov, ki jih študent bere v Amazoniji pred smrtjo in ga očitno prizemljijo, nekaj pripomb, nekaj fusnot na Arendtovo in Freuda, ne vse pohvalne, tudi na Habermasa, sicer pa v ospredju Hans Blumenberg, pri nas nepreveden, brez enote v bibliotečnem katalogu, meni do konca neznan.
