Matej Bogataj
-
6. 4. 2012 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.
-
30. 3. 2012 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.
-
23. 3. 2012 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja
Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.
-
9. 3. 2012 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.
-
Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti
Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.
-
Dževad Karahasan: Sara in Serafina
Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.
-
Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.
-
Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja
Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«
-
Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?
-
Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.
-
Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.
-
Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje
Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.
-
Harlan Coben: Ne povej nikomur
Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.
-
2. 12. 2011 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.
-
25. 11. 2011 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.
-
18. 11. 2011 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Virginia Woolf: Flush: življenjepis
»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.
-
11. 11. 2011 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo
Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.
-
4. 11. 2011 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.
-
28. 10. 2011 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig
Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.
-
21. 10. 2011 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki
Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.
-
14. 10. 2011 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami
Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Alice Munro: Preveč sreče: zgodbe
Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe
Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.
