Matej Bogataj
-
Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.
-
Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje
Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.
-
Harlan Coben: Ne povej nikomur
Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.
-
2. 12. 2011 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.
-
25. 11. 2011 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.
-
18. 11. 2011 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Virginia Woolf: Flush: življenjepis
»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.
-
11. 11. 2011 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo
Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.
-
4. 11. 2011 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.
-
28. 10. 2011 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig
Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.
-
21. 10. 2011 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki
Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.
-
14. 10. 2011 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami
Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Alice Munro: Preveč sreče: zgodbe
Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Demšarjev četrti - oziroma četrti primer inšpektorja Vrenka - je povezan z udeleženci mednarodne konference o Evropi danes, ki jo organizira Mariborski inštitut za evropske študije, še ena tistih organizacij, za katere ne vemo čisto, s čim se ukvarjajo, razen z zapravljanjem denarja za vnaprej izgubljene stvari. Namreč, eden najbolj opaznih povabljenih, tako rekoč zvezda mednarodnega srečanja, je možak, ki prvič stopi na evropska tla, kar seveda zelo omeji morebitne motive za njegov umor. Evropo pozna torej iz literature, z medmrežja, o njej modruje in sploh, ne da bi dejansko kdaj videl, na čem si je zgradil kariero. Objestnost teorije brez empirije je motiv, najprej pomislimo, ko v Dravi ribiči zapnejo njegovo truplo, sprano forenzičnih dokazov.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe
Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Mišima ima tako heroično biografijo, njegove kasnejše fotografije v ledrastih oblačilih in s strogim, militantnim pogledom so obšle svet, in si skoraj ne moremo predstavljati začetkov, ko je bil še v rasti rahlo zaostal fant z avtoalergijsko boleznijo in ves čas na robu smrti, bolehen in temu primerno intelektualno hiperobčutljiv, čustveno sramežljiv in poln odraščajniških dvomov. Roman Izpoved maske govori o tem obdobju in o časih pred pisateljevim sprejetjem svoje homoseksualnosti in je pisan v prvi osebi, nekatere stvari se močno ujemajo z njegovim življenjepisom. Verjetno gre za roman o odraščanju v homoseksualca, o vseh tistih korakih, ki spremljajo prikrivanje vse bolj manifestirane vsebine. Pri tem se nam še enkrat pokaže, kot pri Kawabati in še nekaterih tudi pri nas znanih in cenjenih japonskih klasikih, da je japonska proza iz prvih dveh tretjin stoletja zelo blizu evropski, po rezoniranju, po dilemah, po pisateljskih tehnikah, da so Japonci po načinu razmišljanja in občutku krivde, časti, postavitvi subjektivitete naši bližnjiki, naši daljnovzhodni somišljeniki. Mišimov roman je podoben vsem internatskim in vojaškim, torej nekaterim evropskim klasikam iz prve polovice stoletja, recimo Musilovemu Törlessu.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca
Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.
-
19. 8. 2011 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Alan Lightman: Einsteinove sanje
Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.
-
15. 7. 2011 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline
Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.
-
8. 7. 2011 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Projekt Lazar
Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.
-
5. 7. 2011 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.
