Matej Bogataj
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Veljko Barbieri: Epitaf cesarskega sladokusca
Barbierijev romanček, tudi po obsegu, se hrani iz dodobra predelanih negativnih utopij in kulinaričnega eksistencializma; je mešanica Kafkovih zapletov iz Procesa in Gladovalca, malo cikne na totalitarna šikaniranja iz Orwellovega 1984 ali Fahrenheita 451, le da je zgodba omiljena z dialogom s predhodnikom, rimskim hedonistom in gurmanom, katerega recepture v času lakotnjenja najde v knjižnici in si po njih pripravi zadnjo večerjo.
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Roman malo spominja na tisti vic, ko tipček v vojski brez zanimanja za vse drugo pobira in bere papirčke, smeti, embalažo, dokler ga ne pokličejo v sobo z možaki v belih haljah. Ko veter odnese z mize list papirja, ga pograbi in radostno vzklikne: dopolnjeno je! To je iskal, odpustnico, mnenje komisije o njegovi nesposobnosti.
-
19. 8. 2011 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Bernhard je neverjetna tečnoba, nič mu ni bilo tako sveto, da se ne bi usajal in bentil, in to ven in ven, v valovih, včasih repetitivnih, drugič stopnjevano in še bolj jedkih, zakisanih. Avstrijska družba, higienska raven tamkajšnjih gostišč, mesta pa sploh, s Salzburgom in z Mozarteumom na čelu; Salzburg grozen in nevzdržen, mogoče celo pred Dunajem, ki je itak odvraten. Nemogoča je švicarska provinca, obupni in odvratni mnogoštevilni klavirski virtuozi, posebej tisti, ki uspešno nastopajo in nikoli ne podvomijo vase, o svoji veščini, ki ne spregledajo, kako bedno in brezupno je vse skupaj, igranje pred butasto publiko, v studiih, pehanje za slavo, obupno in odvratno. Klavirskih virtuozov se loteva v Potonjencu; naslov priskrbi vzdevek enega od trojice, lahko bi rekli, da gre za nekakšne prijatelje, če ne bi bili vsi do zadnjega takšne tečnobe, prijatelje, ki pri Horowitzu doštudirajo in se potem najbolj nadarjen med njimi po nekaj deset koncertih zapre v svoj studio, druga dva pa odnehata. Ne preneseta, da bi bil tako zelo boljši od njiju, boljši celo od Horowitza, da bi se v senci njegovega pošastnega genija skrivala dva tako inferiorna virtuoza, kot sta onadva. Opustita igranje, ker je slava nekaj, na kar sta računala, s čimer sta hotela prizadeti svoji premožni družini; slava in genialnost, ki pa v senci pravega genija zbledi. In tretji, to nam je ves čas jasno, je kljub svoji pošastnosti in odljudnosti, spremljani s tipično ameriško površinsko dobrodušnostjo in prijaznostjo, nedvomno boljši od obeh, morda celo od samega Horowitza, saj on naredi iz njega kongenialnega učitelja.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Alan Lightman: Einsteinove sanje
Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.
-
5. 8. 2011 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.
-
15. 7. 2011 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline
Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.
-
8. 7. 2011 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Projekt Lazar
Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.
-
5. 7. 2011 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.
