Matej Bogataj
-
8. 6. 2012 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman
Hrabal je hecna in humorna, kontroverzna figura s češke povojne literarne scene, možakar, ki se je na režim in dogodke, povezane s sovjetskim vkorakanjem, odzval skoraj servilno in za domače izdaje pridno popravljal tisto, kar bi lahko motilo cenzorje.
-
1. 6. 2012 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Konec šestdesetih let v Angliji; razširjena družina, ženski z otrokoma, svaki, ljubimci in prijatelji poslušajo fantastično zgodbo, poznejšo knjižno uspešnico, brez zaključenega konca, polno za popotnike fatalnih in nerazumljivo žvižgajočih žensk, ki so se spremenile v napol ptice, katerih glas je poguben kot pesem siren iz Odiseje.
-
25. 5. 2012 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Thomas Pynchon: Izklic številke 49
Pynchon je gotovo slaven tudi zato, ker se je dosledno izogibal publiciteti; prišel, zažarel, na isti način tudi izginil. V Mavrici težnosti se ukvarja s skrivnostnim nemškim raketnim superorožjem V2 in teorijo zarote, njegova Oedipa, poimenovana verjetno zaradi nujnosti rešitve sfingine uganke, pa je postavljena pred veliko preizkušnjo. Kot izvršitelj oporoke svojega bivšega in slabo poznanega premožnega ljubimca se poda, že prej malo halucinantna, kar bi njen psihiater najraje zdravil z LSD-jem, na pot v neznano. V
-
18. 5. 2012 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba
Absurdistan, prejšnji roman potomca ruskih judovskih emigrantov, je problematiziral razpad Sovjetske zveze, ki ga je gledal iz ameriške perspektive. Pred dvema letoma spisana Ljubezenska zgodba se dogaja med Italijo, tam se začne in konča, in New Yorkom, kjer poteka nič manj kot zaton Zahoda.
-
11. 5. 2012 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Wallovo pisanje o irski urbani kriminaliteti ima močan podeželski antipod; velik del prevedene sodobne irske literature je skoraj tradicionalno popisovanje podeželja in vseh jeb, ki grejo zraven, zdaj pa je optika obrnjena.
-
20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Hanif Kureishi: Polnoč ves dan
Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.
-
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Matjaž Pikalo: Dežela angelov: poročilo
Pikalov lik pojamra, da je pri ustvarjalnosti veliko jalovine in le občasno kaj vrhunskega, presežek. Prekleto res! Težava je, recimo, lahko že pretenciozno pisanje eruditskega romana, če avtorju za to zmanjka načitanosti in poznavanja dogajalnega časa, pa se vsled tega zateka v crnkovičenje, torej v zmes nevednosti in ideologizacije, ki prikriva kondicijo sedanjosti v imenu preteklih svinjarij in današnje početje legitimizira, uravnotežuje.
-
6. 4. 2012 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.
-
30. 3. 2012 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.
-
23. 3. 2012 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja
Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.
-
9. 3. 2012 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.
-
Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti
Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.
-
Dževad Karahasan: Sara in Serafina
Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.
-
Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.
-
Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja
Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«
-
Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?
-
Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.
-
Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.
-
Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje
Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.
-
Harlan Coben: Ne povej nikomur
Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.
-
2. 12. 2011 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.
-
25. 11. 2011 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.
-
18. 11. 2011 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Virginia Woolf: Flush: življenjepis
»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.
-
11. 11. 2011 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo
Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.
-
4. 11. 2011 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.
