-
Dimitrij Rupel: Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis)
Rupel kljub obsežnemu proznemu, esejističnemu in dramskemu opusu ni samo pisatelj in izpostavljen, že tudi odstavljen politik, je prav tako štipendist. Na ameriških univerzah v sedemdesetih se je pod pokroviteljstvom Fulbrightove ustanove temeljito seznanil s takratno naratologijo in ameriško metafikcijo, njene prozne strategije uspešno prenesel v svojo pisavo in bil eden pomembnejših inovatorjev iz generacije...
-
Bernhard Schlink: Konec tedna
Schlink, avtor odmevnega Bralca, je skoraj blagovna znamka. Prej je pisal kriminalke, zato smisel za zadrževanje, za zapeljevanje publike, ob tem je profesor prava, zato ga pisateljsko zanima predvsem etika. Bralec, zgodba o nepismeni čuvajki v kacetu in njenem ljubimcu, nas postavlja pred vprašanje, ali je ona zaradi podizobraženosti upravičena do neustreznega reagiranja, ali lahko zapeljan in zavedên...
-
Hanif Kureishi: Nekaj ti moram povedati
Vemo, vsako pismo slej ko prej prispe do naslovnika. Malo kasneje, če je nenapisano, skrito, še kasneje, če dela v ekspeditu terapevt. Kureishi, sicer eden opaznejših britanskih piscev, se tokrat loteva zgodbe socialno uspešnega ločenega srednjeletnika pakistansko-angleškega rodu, kot je tudi sam, ki postane terapevt po uspešni lastni terapiji in je avtoriteta za mentalno zdravje, piše knjige o bolezenskih...
-
Suzana Tratnik: Dva svetova
Tratnikova se je doslej prozno ukvarjala predvsem z razcepom med večino in manjšino; vedno, naj je šlo za popise pretežno ruralnega okolja, v katerem se odraščajnice zavejo svoje drugačnosti in izločenosti, manjšinskosti, ali za epizode iz urbanega vsakdanjika ozaveščenih lezbijk, pa tako, da so bile simpatije jasno razdeljene.
-
-
Ayn Rand: Izvir
Kadar greš k ženski, vzemi bič s seboj, je eden od Nietzschejevih (za danes) manj posrečenih, pa širše izrabljanih aforizmov, ki najkrajše povzame menda najhujšo uspešnico Randove, menda filozofinje. V Izviru junaki, tokrat mišljeno dobesedno, napredujejo skozi štiri dele tega špeha, ki so poimenovani po vsakem od njih. Napredujejo dobesedno, od podplačancev in uspešnežev na račun mediokritete in nizkotnosti, ki...
-
Srđan V. Tešin: Kuharjeva prekletstva in ostala grozodejstva
Dva brata, dvojčka, dve sestri, postavljeni na pretežno ruralno prizorišče v Banatu v času, ko je zaradi prepovedi uvoza energentov pop glavni organizator prehodov cistern iz Romunije, ko se najdena dekapitirana okostja pripišejo skojevcem oziroma borcem za svobodna srbska ozemlja (do Karlobaga in Virovitice), ko se slaščičar po razstrelitvi lokala promptno pobere nazaj, od koder je bil prišel.
-
Claudio Magris: Na slepo
V Centru za mentalno zdravljenje se na vse kriplje izpoveduje Cippico - tudi Cipico, Čipiko - Salvatore; možak ima očitno razcepljeno osebnost, je nor, čeprav ni neumen. Da je center v Barkovljah, ni naključje; če bi verjeli, da ozemlja pripadajo nekaterim narodom bolj kot drugim, in to za vedno, bi rekli, da postavitev na slovensko etnično ozemlje ni naključna, da je to že vnaprej malo mejna in morda tudi...
-
Borut Golob:Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem
Prvenec, dovolj izrazit in prepoznaven, brez dvoma. Tak, da bo zagotovo plasiral avtorja, če se ne bo ta splašil, pa ne zgleda, da bi se. Zgodba o tistih čisto blizu nas. Ki ga ob tesnobah, in te so bolj ko ne permanentne, že za kaj ali pa kar tako, malo nalijejo, za ta primer imajo (bivši in bodoči) čebelnjak in posebno skrivališče v terencu, seveda prevelikem, dodatno opremljenem, z žarometi, hupo; tudi mi iz...
-
Vedrana Rudan: Ko so ženske kurbe Ko so moški pedri
Knjiga standardiziranih, torej bolj ali manj enako dolgih mešancev med kolumno in proznimi zastavki je tiskana kot igralna karta, moški in ženski del si v obratni smeri prihajata naproti in se združita v kazalu in spremnem besedilu. Rudanova najprej, v kratkih, odsekanih in skoraj manifestativnih izjavah razloži, da je biti peder pravzaprav fino, pravzaprav normalno, pedri so vsi tisti, ki niso 'pravi moški',...
-
Yasunari Kawabata: Snežna dežela
Kawabata je nobelovec in Snežna dežela sodi med njegove najboljše romane, preberemo, da je pisal tudi podlistke, romane, ki so izhajali v nadaljevanjih v časopisih, romane za mlade dame in podobno, kar velja vsaj v evropski tradiciji za tolažniško, se reče trivialno čtivo. Snežna dežela je čudežen in očarljiv roman, nabit s pridušeno eksotiko, na vsak način zgodba iz nekih drugih časov in krajev.
-
Hisham Matar: V deželi mož
Medtem ko sproti gledamo, kako je današnja Libija dežela prijaznih darovalcev kamel in ljubiteljev lipicancev, je Matarjeva osebna izkušnja nekoliko drugačna, tudi zaradi časovne umeščenosti v sedemdeseta leta. Morda pa se ta pisava drži priporočil največjega strokovnjaka v državi za vse, tudi za literaturo, iz znamenite polkovnikove Zelene knjige, da mora literatura namesto besedičenja kar tako in vnemar pičiti...
-
Nenad Veličković: Oče moje hčere
Trik, kako neumljivo in zagatno situacijo povedati duhovito, je tokrat obrnjen, pripovedovalec ni otrok, temveč izmodren na novo brezposeln krativec srednjih let, tisti, ki ne razume, pa njegova hči, kot vse radovedna in čisto preveč lucidna, da bi razumela aporije današnjega sveta. Ta zgodba je močno podprta z neko prejšnjo, z generacijo pripovedovalčevih staršev in starih staršev, s slikami iz nekih drugih,...
-
Ma Jian: Rdeči prah
Jian, emigrant v Veliko Britanijo in eno spornih imen na predstavitvi kitajske literature na letošnjem Frankfurtu, je s svojo boemsko umetniško druščino, z zabavami s poezijo in kakšno prenočitvijo kolegice kot dolgolasec, ki ni sposoben radikalne samokritike, med drugim recimo fotografira težko industrijo, čeprav direktiva zahteva lahko, v nemilosti pri ideologih (in) sodelavcih.
-
Vlada Urošević: Divja liga
Okolje, v katero postavlja Urošević - sicer profesor, kar se pozna - svojo arheološko kriminalko z ezoteričnim zapletom, je napol makedonska prestolnica in njen francoski metropolski brat, napol pa tisti gorati, robati in fascinantni Balkan, ki ga je opisoval Karl May v seriji dogodivščin iz dežele Škipetarjev. To je ista hribovita vukojebina, ki jo tako poetično slika Mančevski v svojem filmu Pred dežjem, to je...
-
Mare Cestnik: Motnje v raju: potopisne pripovedi
V raju brez motenj, kolikor ni že vsak popotnik, kaj šele turist!, motnja sam na sebi, se začnejo Cestnikove prigode; na Tihomorskih otokih, kjer brhke punce poplesujejo in se spogledujejo s popotnikom. Ta tudi sicer ni, tako pisec, nič drugega kot zbiralec nasmehov, in te tisti, ki nimajo preveč polne riti, bistveno rajši in bolj dobrohotno trosijo naokrog.
-
Maxine Hong Kingston: Bojevnica
Proza, z nekaj žanrske dobrohotnosti kar roman, nosi podnaslov Spomini na deklištvo med duhovi, govori pa o ženski iniciaciji, predvsem o punci, pripovedovalki, ki se postopno otresa rigidne vzgoje, tradicionalnega patriarhalnega bontona in utesnjujočih življenjskih pravil, ki so preživela pet tisočletij in so zdaj, v novi domovini, na zahodni ameriški obali, relikt in ovira.
-
Andrzej Stasiuk: Galicijske zgodbe
Stasiuk je navdušil že s svojimi potepanji po divji strani železne zavese. V izbrušenih potopisih iz zbirke Na poti v Babadag popisuje, kako se je s transportnimi podrtijami potikal po krajih, v katere zgodovina še ni prišla, v katerih ljudje še vedno živijo za svojo živino in z njo, nomadsko, vse, kar je v pokrajini razen blata ali prahu, je obsojeno na propad, že od začetka postarano in zavezano minevanju.
-
Joshua Slocum: Sam z jadrnico okoli sveta
Kapitan Joshua Slocum je v zadnjem desetletju 19. stoletja prvi sam obplul svet, z legendarno 11-metrsko jadrnico Spray, v nekaj manj kot treh letih. Gnal ga je dobri stari pohlep; uspešen in izkušen pomorščak je, potem ko je prenovil staro razmajano lupino podarjene barke, ribaril in spoznal, »da pri natikanju vabe na trnek ni prav nič spreten«.
-
Emil Filipčič: Problemi
Paradoksalna natura želje je, da se slej ko prej izpolni, je nekje zapisal Cankar. Kot farsa, dodajmo. Filetovi Problemi so pisanje o tem, kako se trgovskemu pomočniku utrne želja, da bi bil slaven (in) pisatelj, da bi bil taglavni, cel roman je lepljenka spominov na lastni lik in delo. Naslov je dvoumen, nekje pravi eden od alteregov, da noče harmonije, temveč probleme, ti problemi so pisani z veliko začetnico,...
-
Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva
Kehlmann je v Izmeri sveta pokazal, da so znanstveniki, predvsem tisti vrhunski, na robu komedijskih likov, kolikor imajo v razumu preveč, toliko jim zmanjka v čustvih in praktični inteligenci. Gauss in Humboldt, prvi čisti zapečkar in drugi naspidirani raziskovalec, ki mu noben ocean, gorska veriga ali porečje niso uspeli kljubovati, se nam pokažeta kot človeško in emocionalno nerazvita, zakrnela, odljudna in...
-
Vanja Pegan: Potovanje na začetek poti
Potovanje na začetek poti je - ob zbirki kratkih zgodb - že tretji Peganov roman in pisavi se nedvomno pozna zrelost in artikuliranost, čeprav je njena glavna tema dozorevanje. Poba iz razsute družine je razpet med različne nefunkcionalne in provizorične domove, zdomskega, očetovega, ljubičinega, tega samo za kratek, prekratek čas, predvsem v (travmatičnem) spominu obstoječega materinega in sestrinega pa stričevo...
-
Morten Ramsland: Pasjeglavec
Pasjeglavec je predvsem duhovit, geografsko razpršen in časovno razpotegnjen roman, družinska saga o Erikssonih, ki zajame štiri generacije prednikov pripovedovalca, pravzaprav njihov občutek, da gre vse ves čas navzdol. Temu umirajoča babica pripoveduje o svojem odraščanju in lastnih otrocih, o tistem, česar se spomni o svojih prednikih in starših, sploh o vsem, kar se že dodobra izmika njenemu zdaj že...
-
Jani Kovačič: Knjiga
Za Kovačiča težko rečemo, da je začetnik, po vseh teh letih songov in šansonov, in tudi Knjiga ni prvenec, spomnim se vsaj enega knjižnega izbora njegovih besedil, ki jih je uglasbil in seveda tudi odpel, solo ali v eni od številnih zasedb od Škofljice sem. Vendar ima Knjiga nekaj nezgrešljivih lastnosti prvenca, najprej iniciacijski in skoraj kozmogonični začetek, ki opozarja na začetke nasploh, zraven je skoraj...
-
Boris Pilnjak: Celo življenje
Pilnjak, psevdonim si je izbral po samoimenovanju gozdnih delavcev, je eno velikih imen ruske porevolucionarne proze, predvsem je prelomen njegov roman Golo leto. Usodo je delil s tistimi sopotniki in prijatelji, ki so bili potem v času stalinizma izobčeni iz javnega življenja in slej ko prej umaknjeni; njemu konkretno so tik pred drugo vojno prisodili vohunstvo za Japonce in ga odstranili z literarnega in sploh...
-
Philip Roth: Ameriška pastorala
Roth je eden prepoznavnih ameriških pripovednikov, ime iz čakalnice na Nobelovo nagrado. Večina njegovega opusa je detabuizacijska, od zgodnjih del, v katerih je prepletal živahno erotično in samoerotično delovanje, povezano z občutki krivde. Ob tem je svoje osebe vedno umestil v po rezoniranju izstopajočo judovsko skupnost, osmišljal njeno mehčanje v talilnem loncu in analiziral probleme pripadnikov občestvu pri...
-
Italo Calvino: Palomar
V času, ko je Calvino pisal svoj najpopularnejši in takratni refleksiji najbolj všečen in prilagojen, zato za osemdeseta referenčen roman Če neke zimske noči popotnik, roman, ki je narejen iz štrcljev in popasenk različnih literarnih žanrov brez suspenza, samih zase, nedokončanih in zamejenih z banavzastim ljubavnim okvirjem, je vzporedno nastajala zbirka fragmentov o gospodu Palomarju.
-
Sergij Verč: Mož, ki je bral Disneyjeve stripe
Verč ima že kar precejšnjo žanrsko kilometrino, za zdaj zadnji roman je četrti v zadnjih skoraj dvajsetih letih in spet požene v akcijo glavnega preiskovalca, inšpektorja Bena in njegovo ekipo. To pisanje se kar nekajkrat, kot se za kanonizirana dela spodobi, sklicuje na svoje predhodnike, omenja dogodke in napotuje na bolj poglobljeno razlago od prej.
-
Nagib Mahfuz: Ogledala
Mahfuz, nobelovec, ki ga morda najbolj poznamo po prevedeni Kairski trilogiji, v kateri opisuje tipično arabsko četrt in njene prebivalce, pa tudi sicer s strogo versko moralo sprte, skrivaj splošno priznane odklone, popivanje, prešuštvovanje, lokale s petjem in plesom za poročene, ki se skrivajo za dvolično patriarhalnostjo, se je tokrat egipčanske družbe lotil drugače.
-
Martin Page: Kako sem postal neumen
Page, gre za psevdonim mlajšega francoskega avtorja, se v svojem romančku, prvencu, ukvarja s temeljnim in zato neredko postavljenim vprašanjem: ali znanje in inteligenca kakorkoli prispevata k človekovi sreči, ali sta orodje, ki naj kakorkoli pripomore k spoznanju in samozavedanju, ali nekaj življenju dodanega. Odgovor je nedvoumen: znanje in inteligenca prispevata, ampak negativno, odštevata se od sreče ali...
-
Zoran Živković: Amarcord
Živkovićeva zbirka je dvodelna, v prvem delu so kratke zgodbe, ki se vse ukvarjajo s spominjanjem, takšnim in drugačnim; kaj je spomin, kako na starost, če se nam zdi, da nismo vsega naredili in smo vmes zabušavali, dobiti nove spomine in s tem pomiritev za nazaj, kako izbrisati del spominov kot postopek pri rehabilitaciji zločinca, kako iz celic rekonstruirati spomin genijev, ki se je zalezel tudi še v posmrtne...
