-
Nenad Veličković: Oče moje hčere
Trik, kako neumljivo in zagatno situacijo povedati duhovito, je tokrat obrnjen, pripovedovalec ni otrok, temveč izmodren na novo brezposeln krativec srednjih let, tisti, ki ne razume, pa njegova hči, kot vse radovedna in čisto preveč lucidna, da bi razumela aporije današnjega sveta. Ta zgodba je močno podprta z neko prejšnjo, z generacijo pripovedovalčevih staršev in starih staršev, s slikami iz nekih drugih,...
-
Ma Jian: Rdeči prah
Jian, emigrant v Veliko Britanijo in eno spornih imen na predstavitvi kitajske literature na letošnjem Frankfurtu, je s svojo boemsko umetniško druščino, z zabavami s poezijo in kakšno prenočitvijo kolegice kot dolgolasec, ki ni sposoben radikalne samokritike, med drugim recimo fotografira težko industrijo, čeprav direktiva zahteva lahko, v nemilosti pri ideologih (in) sodelavcih.
-
Vlada Urošević: Divja liga
Okolje, v katero postavlja Urošević - sicer profesor, kar se pozna - svojo arheološko kriminalko z ezoteričnim zapletom, je napol makedonska prestolnica in njen francoski metropolski brat, napol pa tisti gorati, robati in fascinantni Balkan, ki ga je opisoval Karl May v seriji dogodivščin iz dežele Škipetarjev. To je ista hribovita vukojebina, ki jo tako poetično slika Mančevski v svojem filmu Pred dežjem, to je...
-
Mare Cestnik: Motnje v raju: potopisne pripovedi
V raju brez motenj, kolikor ni že vsak popotnik, kaj šele turist!, motnja sam na sebi, se začnejo Cestnikove prigode; na Tihomorskih otokih, kjer brhke punce poplesujejo in se spogledujejo s popotnikom. Ta tudi sicer ni, tako pisec, nič drugega kot zbiralec nasmehov, in te tisti, ki nimajo preveč polne riti, bistveno rajši in bolj dobrohotno trosijo naokrog.
-
-
Maxine Hong Kingston: Bojevnica
Proza, z nekaj žanrske dobrohotnosti kar roman, nosi podnaslov Spomini na deklištvo med duhovi, govori pa o ženski iniciaciji, predvsem o punci, pripovedovalki, ki se postopno otresa rigidne vzgoje, tradicionalnega patriarhalnega bontona in utesnjujočih življenjskih pravil, ki so preživela pet tisočletij in so zdaj, v novi domovini, na zahodni ameriški obali, relikt in ovira.
-
Andrzej Stasiuk: Galicijske zgodbe
Stasiuk je navdušil že s svojimi potepanji po divji strani železne zavese. V izbrušenih potopisih iz zbirke Na poti v Babadag popisuje, kako se je s transportnimi podrtijami potikal po krajih, v katere zgodovina še ni prišla, v katerih ljudje še vedno živijo za svojo živino in z njo, nomadsko, vse, kar je v pokrajini razen blata ali prahu, je obsojeno na propad, že od začetka postarano in zavezano minevanju.
-
Joshua Slocum: Sam z jadrnico okoli sveta
Kapitan Joshua Slocum je v zadnjem desetletju 19. stoletja prvi sam obplul svet, z legendarno 11-metrsko jadrnico Spray, v nekaj manj kot treh letih. Gnal ga je dobri stari pohlep; uspešen in izkušen pomorščak je, potem ko je prenovil staro razmajano lupino podarjene barke, ribaril in spoznal, »da pri natikanju vabe na trnek ni prav nič spreten«.
-
Emil Filipčič: Problemi
Paradoksalna natura želje je, da se slej ko prej izpolni, je nekje zapisal Cankar. Kot farsa, dodajmo. Filetovi Problemi so pisanje o tem, kako se trgovskemu pomočniku utrne želja, da bi bil slaven (in) pisatelj, da bi bil taglavni, cel roman je lepljenka spominov na lastni lik in delo. Naslov je dvoumen, nekje pravi eden od alteregov, da noče harmonije, temveč probleme, ti problemi so pisani z veliko začetnico,...
-
Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva
Kehlmann je v Izmeri sveta pokazal, da so znanstveniki, predvsem tisti vrhunski, na robu komedijskih likov, kolikor imajo v razumu preveč, toliko jim zmanjka v čustvih in praktični inteligenci. Gauss in Humboldt, prvi čisti zapečkar in drugi naspidirani raziskovalec, ki mu noben ocean, gorska veriga ali porečje niso uspeli kljubovati, se nam pokažeta kot človeško in emocionalno nerazvita, zakrnela, odljudna in...
-
Vanja Pegan: Potovanje na začetek poti
Potovanje na začetek poti je - ob zbirki kratkih zgodb - že tretji Peganov roman in pisavi se nedvomno pozna zrelost in artikuliranost, čeprav je njena glavna tema dozorevanje. Poba iz razsute družine je razpet med različne nefunkcionalne in provizorične domove, zdomskega, očetovega, ljubičinega, tega samo za kratek, prekratek čas, predvsem v (travmatičnem) spominu obstoječega materinega in sestrinega pa stričevo...
-
Morten Ramsland: Pasjeglavec
Pasjeglavec je predvsem duhovit, geografsko razpršen in časovno razpotegnjen roman, družinska saga o Erikssonih, ki zajame štiri generacije prednikov pripovedovalca, pravzaprav njihov občutek, da gre vse ves čas navzdol. Temu umirajoča babica pripoveduje o svojem odraščanju in lastnih otrocih, o tistem, česar se spomni o svojih prednikih in starših, sploh o vsem, kar se že dodobra izmika njenemu zdaj že...
-
Jani Kovačič: Knjiga
Za Kovačiča težko rečemo, da je začetnik, po vseh teh letih songov in šansonov, in tudi Knjiga ni prvenec, spomnim se vsaj enega knjižnega izbora njegovih besedil, ki jih je uglasbil in seveda tudi odpel, solo ali v eni od številnih zasedb od Škofljice sem. Vendar ima Knjiga nekaj nezgrešljivih lastnosti prvenca, najprej iniciacijski in skoraj kozmogonični začetek, ki opozarja na začetke nasploh, zraven je skoraj...
-
Boris Pilnjak: Celo življenje
Pilnjak, psevdonim si je izbral po samoimenovanju gozdnih delavcev, je eno velikih imen ruske porevolucionarne proze, predvsem je prelomen njegov roman Golo leto. Usodo je delil s tistimi sopotniki in prijatelji, ki so bili potem v času stalinizma izobčeni iz javnega življenja in slej ko prej umaknjeni; njemu konkretno so tik pred drugo vojno prisodili vohunstvo za Japonce in ga odstranili z literarnega in sploh...
-
Philip Roth: Ameriška pastorala
Roth je eden prepoznavnih ameriških pripovednikov, ime iz čakalnice na Nobelovo nagrado. Večina njegovega opusa je detabuizacijska, od zgodnjih del, v katerih je prepletal živahno erotično in samoerotično delovanje, povezano z občutki krivde. Ob tem je svoje osebe vedno umestil v po rezoniranju izstopajočo judovsko skupnost, osmišljal njeno mehčanje v talilnem loncu in analiziral probleme pripadnikov občestvu pri...
-
Italo Calvino: Palomar
V času, ko je Calvino pisal svoj najpopularnejši in takratni refleksiji najbolj všečen in prilagojen, zato za osemdeseta referenčen roman Če neke zimske noči popotnik, roman, ki je narejen iz štrcljev in popasenk različnih literarnih žanrov brez suspenza, samih zase, nedokončanih in zamejenih z banavzastim ljubavnim okvirjem, je vzporedno nastajala zbirka fragmentov o gospodu Palomarju.
-
Sergij Verč: Mož, ki je bral Disneyjeve stripe
Verč ima že kar precejšnjo žanrsko kilometrino, za zdaj zadnji roman je četrti v zadnjih skoraj dvajsetih letih in spet požene v akcijo glavnega preiskovalca, inšpektorja Bena in njegovo ekipo. To pisanje se kar nekajkrat, kot se za kanonizirana dela spodobi, sklicuje na svoje predhodnike, omenja dogodke in napotuje na bolj poglobljeno razlago od prej.
-
Nagib Mahfuz: Ogledala
Mahfuz, nobelovec, ki ga morda najbolj poznamo po prevedeni Kairski trilogiji, v kateri opisuje tipično arabsko četrt in njene prebivalce, pa tudi sicer s strogo versko moralo sprte, skrivaj splošno priznane odklone, popivanje, prešuštvovanje, lokale s petjem in plesom za poročene, ki se skrivajo za dvolično patriarhalnostjo, se je tokrat egipčanske družbe lotil drugače.
-
Martin Page: Kako sem postal neumen
Page, gre za psevdonim mlajšega francoskega avtorja, se v svojem romančku, prvencu, ukvarja s temeljnim in zato neredko postavljenim vprašanjem: ali znanje in inteligenca kakorkoli prispevata k človekovi sreči, ali sta orodje, ki naj kakorkoli pripomore k spoznanju in samozavedanju, ali nekaj življenju dodanega. Odgovor je nedvoumen: znanje in inteligenca prispevata, ampak negativno, odštevata se od sreče ali...
-
Zoran Živković: Amarcord
Živkovićeva zbirka je dvodelna, v prvem delu so kratke zgodbe, ki se vse ukvarjajo s spominjanjem, takšnim in drugačnim; kaj je spomin, kako na starost, če se nam zdi, da nismo vsega naredili in smo vmes zabušavali, dobiti nove spomine in s tem pomiritev za nazaj, kako izbrisati del spominov kot postopek pri rehabilitaciji zločinca, kako iz celic rekonstruirati spomin genijev, ki se je zalezel tudi še v posmrtne...
-
Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures
Modiano se ukvarja z identiteto kot nečim zagatnim, tesnobnim, neujemljivim, izguba preteklosti oziroma nejasnosti ob poskusih, da bi jo zajeli, so v Ulici - menda pa tudi sicer, beremo - povezane z mučno izgubljenostjo in melanholijo. Njegov pripovedovalec je možak, ki se po dolgem služenju v detektivski agenciji poda raziskat svojo lastno zgodbo.
-
James Kelman: Preživljanje preživljanje
Kelman je razvpit avtor, njegova proza je na začetku sprožila velik odpor kritike; ta ji je očitala robatost, da jezik najdeva v jarku, surovost, takšne stvari. Ki so čisto resnične, samo da je vmes zmagal pank in se je pokazala potreba po socialnem angažmaju, s Thacherjevo in po njej so šle zadeve nepovratno navzdol in ta izbor iz kratke Kelmanove proze je detekcija tega stanja; od prve zbirke iz leta 1983 do...
-
David Malouf: Umišljeno življenje
Umišljeno življenje je roman o Ovidovih zadnjih letih, možak, navajen na skoraj zvezdniško pesnjenje med rimsko aristokracijo, zapade v nemilost pri cesarju in se potem na skrajni meji sveta, ob Donavi, v ograjeni vasi, ki jo večino leta bičajo mrzli vetrovi, kjer čez zaledenelo reko prihajajo plenit volkovi in še bolj barbarski barbari, takšni sovražni, spominja vsega, očeta, bratove smrti, svojega prejšnjega...
-
Pico Iyer: Videonoč v Katmanduju
Tisto, nad čemer so se navduševali Jugoslovani, ko so njihovo deželo in voditelja poznali v tretjem svetu, se toliko bolj dogaja pripadniku imperialnega naroda, Britancu, Indijcu, Američanu. Iyer se je odločil, da bo potopisno obdelal vpliv ameriškega in britanskega imperija na Vzhod, stehtal dobre in slabe plati, in se tako odpravi v Nepal in Tibet, na Bali in v Bangkok, v indijska in kitajska velemesta v času po...
-
Cormac McCarthy: Ni dežela za starce
McCarthy je čisto navdušil s Cesto, z dovolj abstraktno in nalašč nedorečeno, skrivnostno in pošastno sugestivno podobo nekega možnega jutri, čeprav smo ga verjetno že takrat najbolj poznali ravno zaradi filma Ni dežela za starce; tudi predloga potrjuje njegovo pisateljsko kondicijo. Zgrajena je iz monologov teksaškega šerifa, ki se spominja tega in onega, predvsem vidimo, da ima kljub - ali ravno zato - neskončni...
-
Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon
Tako so nam včasih predstavljali Informbiro; v Partljičevem Kulaku mulo neutrudno pesni o politiki in ponavlja gesla o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in velikem Stalínu, tudi ko je v vasi že ad hoc preiskovalna komisija, ki mora pač najti informbirojevce in jih spraviti na marmorni otoček, v Sidranovem scenariju Oče na službeni poti je očetov odhod na to eksotično - zaradi skrivnostnosti, ne oddaljenosti -...
-
Andre Dubus: Prešuštvo in druge zgodbe
V zbirki Prešuštvo je zbranih pet novel, ki se vrtijo okoli ljudi, temeljno zaznamovanih z izgubo. Gre večinoma za pripadnike ameriškega srednjega sloja, privilegirano mesto minimalistov, recimo Carverja, in njihove vsakodnevne zagate, ki jih usodno določajo; tista iz naslovne zgodbe je samo ena od mnogih. Vendar je Dubusov postopek drugačen od minimalističnega, bolj poglobljen in psihološko podkleten, zastrto...
-
Ivan Klíma: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke
Klíma je eden bolj prevajanih čeških pisateljev, eden tistih, za katere smo bili prepričani, da v celoti sodijo med velika in uporna pisateljska imena iz časov samozaložb, v tujini tiskanih avtorjev, pretihotapljene literature, takšen je tudi njegov PEN-ovski angažma ob srečevanjih na Bledu. Glede na stanje sodobne češke zvišane in popularne literature sem podnaslov zbirke o 'ženskih grozljivkah' najprej...
-
Pavao Pavličić: Lepopis
Pavličić je profesor, literarni praktik in teoretik, prej privrženec fantastike, potem trivializacije, in nič čudnega ni, da se v njegovo prozo vpleta tudi teorija, tisti segment, ki se ukvarja s samorazumevanjem literature, da v njegovi prozi nastopajo bolj ali manj osmešene in karikirane pojave z literarne scene, nekatere čisto konkretne in druge čisto abstraktne, ki so jim pridodane literarne osebe iz proze...
-
Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne
Kar nekaj proze je, ki se ukvarja z angeli, ali pa z oddaljenimi, distanciranimi in skoraj brezčasnimi pogledi na človeško minevanje in mizerijo, ki se potem spremenijo v pripovedno instanco, včasih čudno brezbrižno, drugič spet čutečo in sočutno; od Flanaganove Smrti rečnega vodnika do Uweja Timma in njegovega romana Rdeče, od Časovne puščice Martina Amisa do Jančarjevega Pogleda angela.
-
William Boyd: Katerokoli človeško srce
Boyd, rojen v Gani, je eden bolj znanih in cenjenih britanskih avtorjev srednje generacije, piše prozo in scenarije. Nekaj let pred romanom Katerokoli človeško srce je izšla njegova biografija slikarja Nata Tata, ki je bil menda ob koncu petdesetih, ko je bil abstraktni ekspresionizem na vrhuncu in so se počasi poslavljali Pollock in drugi, veliki up newyorške likovne scene.
