-
Salman Rushdie: Klovn Šalimar
Rushdie, ki je postal popularen po fatvi, obsodbi, ki jo je pred dvajsetimi leti nad njim izrekel Homeini zaradi romana Satanski stihi, premišljene provokacije s skoraj pričakovanimi posledicami (gre za blasfemičen napad na islam in preroka), spretno povezuje lokalno in globalno, fantastiko in na raziskavi temelječ realizem. Klovn Šalimar je ubran na prepoznavno Rushdiejevo temo; gre za prepleten in razmeroma...
-
István Őrkény: Enominutne novele
Goran Gluvić je v začetku devetdesetih let napisal zbirko kratkih štosnih utrinkov o goševcih (literarna Generacija Okrog Šestdesetih) Harms danes in je pri tem seveda hotel povedati, da je na sledi Harmsa in oberiutov, ruskih avantgardistov, ki so, drugače od kakofonične zaumnosti kubofuturistov, gojili absurden in temnikav humor. V Gluvićevih proznih fragmentih se dogaja vse mogoče, predvsem veliko zmaknjenega,...
-
John Maxell Coetzee: Deška leta: prizori iz podeželskega življenja
Otroški pogled je v prozi pogost, izkorišča razlike med odraščajnikovim dojemanjem sveta in razumevanjem odraslih in je potem, da bi bil učinek večji, vse navadno popisovano od znotraj, manjša vednost govorca prinese subverzivnost, ruši dominanten, tog model. Potopljenost v otroško dojemanje najpogosteje očisti svet ideologije, razkriva njegove potlačitve, pričara ga kot čudežnega in še nerazdeljenega, to je svet...
-
Vladislav Bajac: Knjiga o bambusu
Bodhidarma, prvi patriarh, ki je na Kitajsko prenesel budizem, ki je predhodnik japonskega zena, je nedoktrinarnost in odsotnost metode zajel v dovolj znani lapidarni štirivrstičnici, gathi: Poseben prenos mimo spisov, / nobene odvisnosti od besed ali črk; / neposredno kazanje na človekovo dušo, / vpogled v lastno naravo in uresničenje budovstva.
-
-
Pavol Weiss: Maščevanje
Weiss pripoveduje zgodbico o pretežno pasivnem knjižničarju, ki zraven še malo piše, kratke zgodbe, čisto počasi, ki ga lepega dne zapusti punca, očitno veliko bolj ambiciozna in zaposlena pri pravi firmi, pridobitniški. Sklene, da se bo maščeval, zato dela na dveh tirih; piše o svojem maščevanju, roman s pričakovanim naslovom Maščevanje, v katerem naj bi čim natančneje, kot v pred nami potekajoči resničnosti,...
-
Andrej Morović: Progres
Morovićeva prejšnja literarno-memoarska tlačenka Seks, ljubezen in to se je končala s padcem Zidu, protagonist ga je žural in skvotal in namakal in sploh ravno v mestu zdaj po kosih razprodajane Ruševine. Progres nadaljuje z eksotično berlinsko predkoitalno kulinariko, z živahnimi druženji z osveščenimi lezbami, s kelnarjenjem po alterkafičih, z izleti erotične narave na Vzhod, na Poljsko, vse do vrnitve domov in...
-
Dai Sijie: Neke noči, ko luna ni vzšla
Dai Sijie je po nekajletnem stažu v prevzgojnem provincialnem taborišču, kjer so ga gostili v sedemdesetih letih, dobil francosko štipendijo in seveda ostal v Parizu, beremo, ter postal najbolj znan kitajski pisatelj, ki piše v francoščini. Neke noči, ko luna ni vzšla je premeteno spisan roman; ne da bi jahal na naratoloških pogruntavščinah ali prelivanju različnih ravni pripovedi, torej mimo trde metafikcijske...
-
Jean-Marie Gustave Le Clézio: Pomlad in drugi letni časi
Lanska podelitev literarne Nobelove nagrade Cléziu je bila svojevrstno presenečenje; drugače od nekaterih velikih pisateljskih imen, recimo Philipa Rotha ali Tržačana Claudia Magrisa, je bil manj znan in verjetno je prevladala frankofilija švedskega mojstra ceremonije, ki vodi ducat in pol akademikov elektorjev. Ob tem, da gre za izrazito kozmopolitskega avtorja, rojenega na otoku Mavriciju ob zahodni...
-
Thomas Gunzig: Najmanjši živalski vrt na svetu
V Kafkovi zgodbi Preobrazba se Gregor Samsa nekega jutra zbudi in ugotovi, da se je spremenil v pošastno žuželko z migetalkami in nožicami in vsem, in potem po mučnem životarjenju na radost družine rešijo težavo, odstranijo truplo. Nekaj te prepoznavne atmosfere je tudi v Najmanjšem živalskem vrtu. Gunzig je mlajši belgijski frankofonski prozaist in zgodbe iz njegove zbirke so polne čudne samote in moraste...
-
Lucija Stepančič: Prasec pa tak
Stavek s prasci, ki priskrbi naslov, se odtrga kot zmerljivka pripovedovalki prve zgodbe, ki v Benetkah v šarmantnem in gajstnem sosedu - medtem ko se ona pretežno zmrduje nad svojim kmetavzastim, družabnim in nadvse živahnim možem - prepozna tip moškega, kakršen je tudi njen sodelavec, bivši ljubimec, ki jo še vedno črviči in bi rada z njim in s takšnimi enkrat za vedno opravila.
-
Vinko Möderndorfer: Vsakdanja spominjanja
Tretja Möderndorferjeva prozna knjiga z lansko letnico - ob pesniški zbirki, dveh po lastnih scenarijih posnetih filmih, romanu Opoldne nekega dne in zbirki Kino Dom - je izbor kratkih zgodb, ki so nastale pretežno v zadnjem času. Vendar ne vse, podnaslov nas obvešča, da gre za skoraj petnajstleten izbor, od leta 1993, ko je izšel Tarok za Marijo.
-
Vladimir Vertlib: Vmesne postaje
Vmesne postaje so roman o migrantih, o večnem tavanju skozi državne ureditve; poba se z družino v sedemdesetih letih izseli iz Leningrada, SZ, na Dunaj, naskakujejo Zahod prek Izraela, Amsterdama, Rima, ZDA, starši intelektualci opravljajo pomožna in podplačana dela. Ko se poba udomači, postane Dunajčan in obvlada novi jezik z naglasom vred, se preseli v Salzburg, v provinco, pred katero ga vsi svarijo.
-
Predrag Matvejević: Mediteranski brevir
Prostor vpliva na miselne koncepte - in obratno, to je izhodišče Brevirja, in potem se Matvejević, erudit in jezikoslovec, strasten polemik in zaljubljenec v podrobnosti, bizarnosti in zakotja, pri nas imamo prevedene Drugačne Benetke, popase po vsem razpoložljivem znanju. Njegovo pisanje je summa, izčrpno poskuša stisniti in zgostiti tisto, kar se je v Sredozemlju, ki je topos krat zgodovina, krajinarstvo krat...
-
Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje
Za Frančičevo pisavo imamo včasih občutek, da je kot muzika iz tistega vica: dva neumorno brenkata, prvi ves čas en sam ton, drugi pa virtuozno, preigrava in sploh, pa reče prvi drugemu, da sliši, da se še išče, on da je pravo glasbo že našel. Vse od proze, ki je s svojim realizmom, pa tudi skrivnostno razboleno občutljivostjo in liričnostjo v osemdesetih odločno zasekala po do takrat še tabuizirani vojaščini v...
-
Dušan Dim: Rdeča mesečina
Pred več kot dvajsetimi leti je prišel mladi pravnik, glavni junak romana Bazen Igorja Karlovška, v industrijsko mesto in je bilo tam vse narobe. Povezane in preveč prepredene so bile stvari, ki ne bi smele biti, policija in vodstvo težkoindustrijskega giganta, partijski vrh in sindikat in sodnija, vse je bila ena sama v vse zažrta hobotnica.
-
Sebastijan Pregelj: Na terasi Babilonskega stolpa
Pregljeva proza je iz knjige v knjigo bolj fantastična in tokrat, v tretjem romanu, se ukvarja z legendami o preroku, ki bo prišel ob koncu časov, majhen in pokvečen, a velik, kar govori že njegovo ime, Akbar, in bo združil obe ljudstvi knjige, torej muslimane in kristjane. Potem imamo bolj kot novozavezno in apokaliptično linijo v romanu izpostavljeno islamsko, v pripovedi pa orientalsko cikličnost, sama pripoved...
-
Orlando Uršič: Tadejev dež
V domači prozi niso redki marginalizirani, kosmačevski originali, niti slabo prilagojeni odraščajniki s svojo lucidno nevednostjo; takšna je recimo Sosičeva naslovna Balerina pa zaradi možganske okvare afazična junakinja Flisarjevega romana Mogoče nikoli. Nova ni niti pripovedna optika, ki skozi oči mladostnika ali otroka spregovarja o čudnih in s stališča nepokvarjenega pogleda čudaških in nedoumljivih delitvah v...
-
Bibhuti Bhushan Banerji: Pesem ceste je Pather pančali
Čeprav govori pretežno o odraščanju brata in sestre na revnem bengalskem podeželju, je to tudi zgodba o bralni iniciaciji; podobno, kot so v predtelevizijskih časih zahodnjaki odraščali ob branju Karla Maya ali Julesa Verna, je Opu, nadarjen in radoveden poba iz revne brah-manske družine, posrkan v vse tisto, kar prinašata očitno bogato indijsko pravljičarstvo in hinduistična mitologija z močno razvejenim in...
-
Boris Pahor: Nekropola
»... svita se mi, da v odlomkih dojemam pomen, ki ga ima spomenik, pa čeprav samo nagrobni kamen, za nadaljevanje rajnikove pričujočnosti v svetu živih. Bolj kot pietetno dejanje je kos plošče ali kamna, ki ju postavimo na gomilo, poskus, da se zavarujemo pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti.
-
Andreï Makine: Glasba njegovega življenja
Makina poznamo po edinem prevedenem in v Franciji nekajkrat nagrajenem romanu, po Francoskem testamentu (napisanem leta 1996, prevedenem 2005). V njem je s posebno občutljivostjo popisal, nekoliko avtobiografsko, odraščanje v zabačeni provinci v časih realsocializma, sam je rojen v Krasnojarsku v Sibiriji, predvsem pa tisto rešilno in nad množice dvignjeno, kar sta mu dala francoska civilizacija in jezik, kakor ju...
-
Graham Swift: Povodje
Swift je pri nas, zagrizenih bralcih, vžgal že s prvim prevedenim romanom, s Poslednjo željo, kjer pivska klapa pelje raztrest na morsko obalo svojega kamerada mesarja, v žari, v nobel avtu, in imamo potem nekakšno londonsko predmestno in malomestno varianto mučnega pogrebnega potovanja, kakršno poznamo v izrazito kmetavzarski, rdečevrati verziji iz Faulknerjevega romana Ob smrtni uri; mimogrede, oboje je vrhunska...
-
Ken Saro-Wiwa: Soldatko
Soldatko je ena tistih zgodb, kakršne sestavljajo večino zadnje slovenske antologije afriške kratke zgodbe; tudi v Saro-Wiwovem romanu je vse polno nasilja, medetničnega, nerazumnega, požiganja, posiljevanja, bombardiranja, klanja, okrutnosti vseh vrst. Gre za izrazito protivojni roman o fantu, ki je vajenec šoferja kamiona in ki se mu zdi, ko se začnejo odrasli pogovarjati o bližajoči se vojni, blazno imenitno,...
-
Dušan Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha
»Ali se splača vložiti toliko toliko toliko truda za neko neznatno snežno ravnico na vrhu najvišje špice tu naokoli?« se sprašuje avtor, ko ga malo spusti evforija in mu začne v rit skakati kuzla utrujenost po osvojitvi vrha. Pod skoraj zenovsko neodgovorljivim naslovom se skriva tipičen gorniški potopis, kakršen ima pri nas zelo močno tradicijo, tudi zaradi razširjenosti pohodništva, plezalstva,...
-
Marc Levy: Prihodnjič
»Ravnokar si mi povedal dolgo ljubezensko zgodbo, ob kateri bi se zjokala moja stara mama in mogoče celo jaz, če bi le še malo nadaljeval,« komentira pred sladkobnim finalom, skoraj z našimi besedami, celoten ljubavni razplet poučeni in z vsem seznanjeni opazovalec in zvest prijatelj protagonista. Sama štorija res poskuša nagovarjati naše solzne mešičke in je verjetno pri bralkah s takšnim bralnim...
-
Irena Svetek: Sedmi val
Ob branju prvenca Svetkove, romana Od blizu, smo imeli ves čas občutek, da zna pripovedovati, vendar ne ve čisto natančno, o čem sploh bi, da pisavi manjka predvsem podkletenosti z izkušnjo in je zato nekoliko izpraznjena. Avtorica pošlje junakinjo v Romunijo - ki to ni, namreč ni ne posnetek neke recimo daljne, zabačene vzhodnoevropske dežele ne čista izmišljija, niti ni karikiran in s tem literarno učinkovit...
-
Gary Shteyngart: Absurdistan
Dva debeluha tacata po dveh prevodnih bralnih špehih, izdanih v zadnjem času; eden je Toolov vitez žalostne in razmahane postave iz Zarote bebcev, romana iz tridesetih let, ki se spogleduje z Rabelaisom in Don Kihotom obenem, čeprav se dogaja ob Misisipiju v tridesetih letih, drugi je sodobni ruski bogataš Miša iz romana Absurdistan. Miša je sin ruskega mafioza in potem skoraj proti lastni volji naturaliziran...
-
Drago Jančar: Drevo brez imena
Janez Lipnik iz novega Jančarjevega romana je pravi lipe, zraven pa ga muči še vrtoglavica zgodovine. Kot arhivar in kukec trdoglavec se je namreč zažrl v dokument o velikem svetovljanskem pofuklju, katerega življenjsko zgodbo potem rekonstruira, od upravitelja gradu Soteska do četniškega stotnika in spektakularnega pobega iz gorečega Turjaka, pa v emigracijo.
-
Amitav Ghosh: Lačna plima
Ghosh, v angleščini pišoči bengalski prozaist, se očitno napaja iz več virov; je do konca očaran nad regionalnim, nad rodno deželo plime, nad delto Gangesa, ki se razteza nekje od Kalkute navzdol in jo na nedoločeni meji z morjem sestavljajo številne struge, rokavi in mrtvice, pri morju se združi z Bramaputro in ustvari, pravi literarna oseba, največji svetovni veletok, če upoštevamo še podvodni del.
-
Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo
Osip Mandelštam je poleg svoje žene Nadežde in Ane Ahmatove eden od stebrov akmeizma, ruske različice pesniškega modernizma. Eden vidnejših pesnikov po oktobru je bil zaradi svoje poezije najprej v nemilosti pri sovjetski oblasti, potem pa izgnan v delovno taborišče in je tam tudi umrl. Mandelštamova pesniška občutljivost je opazna v njegovem potopisu v Armenijo, ki je izšel v dveh različicah, v prvi okrajšan in...
-
Viktor Fischl: Jeruzalemske zgodbe
»Tukaj, v tem čarobnem mestu, v katerem ni nič nemogoče, mi vedno znova prihajajo na misel stvari, ki še mene samega presenečajo,« je varianta enega najpogostejših stavkov v izboru iz dveh zbirk Fischlove kratke proze. Prva, Jeruzalemske zgodbe, opisuje dogajanje na stari ulici, ki vodi proti Jafskim vratom in ob kateri rastejo ciprese, z opisom te četrti se začne večina zgodb iz prvega dela tega...
