-
Marc Levy: Prihodnjič
»Ravnokar si mi povedal dolgo ljubezensko zgodbo, ob kateri bi se zjokala moja stara mama in mogoče celo jaz, če bi le še malo nadaljeval,« komentira pred sladkobnim finalom, skoraj z našimi besedami, celoten ljubavni razplet poučeni in z vsem seznanjeni opazovalec in zvest prijatelj protagonista. Sama štorija res poskuša nagovarjati naše solzne mešičke in je verjetno pri bralkah s takšnim bralnim...
-
Irena Svetek: Sedmi val
Ob branju prvenca Svetkove, romana Od blizu, smo imeli ves čas občutek, da zna pripovedovati, vendar ne ve čisto natančno, o čem sploh bi, da pisavi manjka predvsem podkletenosti z izkušnjo in je zato nekoliko izpraznjena. Avtorica pošlje junakinjo v Romunijo - ki to ni, namreč ni ne posnetek neke recimo daljne, zabačene vzhodnoevropske dežele ne čista izmišljija, niti ni karikiran in s tem literarno učinkovit...
-
Gary Shteyngart: Absurdistan
Dva debeluha tacata po dveh prevodnih bralnih špehih, izdanih v zadnjem času; eden je Toolov vitez žalostne in razmahane postave iz Zarote bebcev, romana iz tridesetih let, ki se spogleduje z Rabelaisom in Don Kihotom obenem, čeprav se dogaja ob Misisipiju v tridesetih letih, drugi je sodobni ruski bogataš Miša iz romana Absurdistan. Miša je sin ruskega mafioza in potem skoraj proti lastni volji naturaliziran...
-
Drago Jančar: Drevo brez imena
Janez Lipnik iz novega Jančarjevega romana je pravi lipe, zraven pa ga muči še vrtoglavica zgodovine. Kot arhivar in kukec trdoglavec se je namreč zažrl v dokument o velikem svetovljanskem pofuklju, katerega življenjsko zgodbo potem rekonstruira, od upravitelja gradu Soteska do četniškega stotnika in spektakularnega pobega iz gorečega Turjaka, pa v emigracijo.
-
-
Amitav Ghosh: Lačna plima
Ghosh, v angleščini pišoči bengalski prozaist, se očitno napaja iz več virov; je do konca očaran nad regionalnim, nad rodno deželo plime, nad delto Gangesa, ki se razteza nekje od Kalkute navzdol in jo na nedoločeni meji z morjem sestavljajo številne struge, rokavi in mrtvice, pri morju se združi z Bramaputro in ustvari, pravi literarna oseba, največji svetovni veletok, če upoštevamo še podvodni del.
-
Osip Mandelštam: Potovanje v Armenijo
Osip Mandelštam je poleg svoje žene Nadežde in Ane Ahmatove eden od stebrov akmeizma, ruske različice pesniškega modernizma. Eden vidnejših pesnikov po oktobru je bil zaradi svoje poezije najprej v nemilosti pri sovjetski oblasti, potem pa izgnan v delovno taborišče in je tam tudi umrl. Mandelštamova pesniška občutljivost je opazna v njegovem potopisu v Armenijo, ki je izšel v dveh različicah, v prvi okrajšan in...
-
Viktor Fischl: Jeruzalemske zgodbe
»Tukaj, v tem čarobnem mestu, v katerem ni nič nemogoče, mi vedno znova prihajajo na misel stvari, ki še mene samega presenečajo,« je varianta enega najpogostejših stavkov v izboru iz dveh zbirk Fischlove kratke proze. Prva, Jeruzalemske zgodbe, opisuje dogajanje na stari ulici, ki vodi proti Jafskim vratom in ob kateri rastejo ciprese, z opisom te četrti se začne večina zgodb iz prvega dela tega...
-
Edwige Danticat: Krik? Krak!
Migracije so usoda Haitijcev, bi lahko rekli po prebrani zbirki kratkih zgodb Danticatove, rojene na Haitiju in živeče v Ameriki. Zbirka je dvodelna in napokana, prvi del govori o nasilju nasploh, v različnih obdobjih, o nasilju dominikanskih vojakov nad Haitijci in o kasnejšem haitijskem državnem udaru in nasilju falange, o metodah Papa Doca in Baby Doca Duvalierja in njunih milic, ki so ubijale in posiljevale,...
-
Umberto Saba: Ernesto
Umberto Saba, gre za psevdonim, ki je spomin na poitalijanjen priimek njegove slovenske dojilje, in hkrati poudarjanje judovskih korenin, je eden velikih Tržačanov, ob Scipiu Slataperju in Italu Svevu in, dodajmo, vsaj še Claudiu Magrisu, Fulviu Tomizzi in Borisu Pahorju, ki so stopili na literarno sceno kasneje, po drugi vojni. V na avtobiografski izkušnji podkletenem romanu govori o Trstu na prelomu v dvajseto...
-
Florin Lăzărescu: Naš posebni poročevalec
Roman Naš posebni poročevalec svoj razpršeni zgodbeni skelet ter pripovedne mrtvice in meandre črpa iz brezmejne in ničemur zavezane imaginacije, s katero potem še enkrat in z rahlimi odkloni, ali pa s komentarjem, preigrava in priklicuje mesta iz literarne tradicije, morda nekatera slovenskemu bralcu tudi ne ravno najbližja. Nabor je kar najširši, od Kristusove legende do izbranih poglavij iz pravoslavne...
-
Feri Lainšček: Hit poletja
Za Lainščkove zgodnje romane je značilno, da so nastopali v dvojicah; tisto, kar je doseglo visoko artikulacijo in proizvedlo nedvomen umetniški presežek v enem, recimo motiv ljubezenskega rivalstva, se je potem z variacijo ponovilo v drugem, v bolj žanrski, všečni in kar populistični obliki. Hkrati je bil ves čas eden tistih, ki so zavohali okus množice in znali pisati filmu všečno.
-
Claire Keegan: Čez modra polja
Če je namen zbirke, v kateri je po ena zbirka zgodb ali roman iz vsake članice Evropske skupnosti, predstaviti pestrost Zveze in hkrati najti takšna dela, ki naj bi bila reprezentativna in obenem tipična, ki naj bi čim jasneje začrtala tisto, čemur se reče nacionalni značaj, kakorkoli, ji je pri Keeganovi to popolnoma uspelo. Zbirka sedmih zgodb je po občutju zelo blizu tistemu, kar poznamo iz sodobne in...
-
Cormac McCarthy: Cesta
Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela,...
-
Fay Weldon: Dekameron v toplicah
Fay Weldon je ena najbolj cenjenih in priljubljenih sodobnih angleških pisateljic, piše na zavihku, in se potem ves čas sprašujemo, zakaj, pa zakaj je dobivala ugledne nagrade in kakšne, kar piše takoj zatem. Dekameron v toplicah je namreč tudi z nekoliko znižanimi kriteriji za nezahtevno počitniško branje problematičen, na več ravneh. Čeprav ne brez referenc in sklicevanja na klasiko; že v Boccaccievem Dekameronu...
-
Monigue Truong: Knjiga soli
Pozna dvajseta in trideseta, Gertrude Stein in Alice B. Toklas, Američanki v Parizu, zaposlita vietnamskega kuharja, ta pa se potem spominja svojega odraščanja, v kuhinji in mimo nje. Tako se v hipu pomeša in prepoji več ravni; na eni strani čudaški lezbični par, obe sta zaljubljeni v isto žensko, genialka je namreč tudi sama vase, njune odhaklane in nalašč nekonvencionalne navade, oblačenje psov, vožnje z avtom,...
-
Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah
Peter Handke ima v romančku izpred kakšnih dvajsetih let Trenutek pravega občutka - ali pa je mogoče pristnega, sem bral v enem od južnih jezikov - za glavnega tipčka, ki je čisto preveč občutljiv in se izgublja med množico, sam v sebi in v lastnem paranoidnem komp(l)otu, dokler ga ne prešine in se mu pregnoji; nekaj podobnega čakamo tudi pri Genazinovem Ljubezenskem preplahu - in dobimo.
-
Goran Vojnović: Čefurji raus!
Od Skubičevega romana Fužinski bluz je čefurščina legitimen jezikovni konglomerat, v literaturi je dobila domovinsko pravico. Saj ne, da prej niso pisali v čem podobnem, še največ Filipčič, ampak prej je šlo vedno za zajebancijo, jezik so oponašali ali pa se probali iz njega zajebavat modeli, ki so spizdili iz vojske po nekaj dneh, in prav zabavno je gledati kakšne stare frike, prepričane, da znajo nekakšno...
-
Michel Tournier: Družina Adam
H. C. Artmann je v svoji zbirki proznih fragmentov Sonce je bilo zeleno jajce obdelal stvarjenje sveta tako, da je uporabil apokrifni antropološki material in ga pregnetel s humorjem, z odštekanostmi, predvsem pa jezikovno blizu poetični zgoščenosti, modernistični igrivosti in alogičnosti. Tournier, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih, pri nas ga najbolj poznamo po romanu Jelšev kralj, je čisto...
-
John le Carré: Misijonska pesem
Le Carré je v hladni vojni, v strateškem in operativnem delovanju tajnih služb na obeh straneh železne zavese našel dobro pognojeno njivo, ki jo je v številnih vohunaricah us-pešno obdelal. Vse do padca Zidu, ko se je razdeljenost sveta na hemisferi porušila in imamo samo še Imperij in lokalne obveščevalce, ki si v najboljšem primeru prizadevajo, da bi njihovi šefi čim manj podatkov sporočili Imperiju, od...
-
David Albahari: Vaba
David Albahari je bil v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih eno vodilnih imen mlajše srbske proze, njegova pretežno brezstrastna in minimalistična, fragmentarna in malce hermetična pisava je predstavljala tretji steber ob pretežno borgesovsko usmerjenih metafikcionalistih in piscih postnadrealističnih in fantastičnih besedil. Potem je v devetdesetih letih postal predsednik beograjske judovske občine...
-
Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag
Stasiuk nalašč ostaja na vzhodni strani železne zavese, se izogiba prestolnicam in gnečam, namesto tega išče zakotja in geografske slepiče, pogosto kraje, ki so se zataknili v času, brez preteklosti, brez prihodnosti, pretočne naselbine, kot da bi jih postavili nomadi, provizorične kot ciganski tabori, nakinčane vukojebine. Potuje od Karpatov do Albanije, od Ankarana do Moldavije in Ukrajine, po devastiranih...
-
Članek 43402
To je roman, ki bi si ga morala zbirka Nova Evropa izmisliti, če ga ne bi bil napisal Nooteboom, nizozemski pisatelj, avtor romana Rituali o različnih privrženostih in obredih, med njimi čajni ceremoniji, pa eseja o Evropi in njenih mitoloških koreninah, posilstvu bika, ki je preoblečeni bog in sploh. Vsi sveti govorijo o usodni privlačnosti med nizozemskim snemalcem in eksperimentalnim režiserjem Arthurjem, ki so...
-
Zadie Smith: O lepoti
Zadie Smith, britansko avtorico z jamajško provenienco, je izstrelil med zvezde njen nagrajevani in prevajani prvenec, napisan v začetku njenih dvajsetih, Beli zobje, ki poveže dve družini, temnopolte in Bengalce, ki jih imajo vsi za "pakije", in potem se po navzkrižnih odnosih odvrtinči nekam proti milenaristični futurologiji in v grotesko.
-
Feridun Zaimoglu: Leyla
Zaimoglu, rojen v Anatoliji, živi pa v Nemčiji, svoji naslovni junakinji sledi od otroštva, ki ga preživlja v zaprti muslimanski patriarhalni družini na narodno mešanem ozemlju z očetom Čečenom, takoj zraven, sosedje in prijateljice iz šole, so Kurdi in že kaj kmalu zgodba zdrsi v preteklost, ko je bila dekličina mati žrtev skupinskega posilstva vojakov.
-
Péter Nádas: Lastna smrt//Skrbna opredelitev kraja
Vse življenje sem bil zdrav, zdaj pa tole, je bil po mnenju poslušalcev najduhovitejši napis na nagrobniku, ko so se v radijski oddaji javljali na temo. Tako se začne tudi Nádaseva kratka zgodba Lastna smrt, s čudenjem, da se mu malo po petdesetem kljub telesni aktivnosti tako jasno in sproti kažejo postopni znaki infarkta, in je kar podkovan, da bolečina v rami nastane zaradi zamašenih žil, pa kako...
-
Mary Dorcey: Hrup iz lope
Hrup iz naslova delata punci v spalki za dve, ki se zatečeta v lopo lezbičnega para, in tudi sicer je nekaj - od devetih - zgodb Dorceyjeve posvečenih, dobesedno, ženskim skupnostim, ženskam, ki opravljajo družbeno poslanstvo v skupinah za pomoč trpinčenim, posiljenim, ki se na taborih pripravljajo na samoobrambo, kar pomeni tudi proteste in protiprotidemonstrantske taktike, ženskam, ki se borijo proti...
