Matej Bogataj
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal
Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni.
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
»Če bi naju razparali, nobene od naju ne bi presenetila ugotovitev, da si deliva organe, da ena pljuča dihajo za obe, da eno samo srce bije dvojni, vročični pulz,« pravita sestri September in July ob začetnem skupnem »nastopu« v tem novodobnem gotskem romanu, ko se njuna glasova popolnoma, brez preostanka zlijeta in uglasita. Medtem se z materjo vozijo v novo hišo nekam stran in je mati na robu joka, in to v časih, ko »je bila groza nekaj drugega«. Takoj zaslutimo, kako bo angleška pripovednica Daisy Johnson (1990), prozni vzhajajoči up in generacijski glas, speljala pripovedno strategijo in kam poselila napetost – v tesnobo, ki jo povzročata preveliki, neločljivi, skoraj siamski (na mentalni ravni) bližina in zlitost.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč
Roman Pes je lajal vso noč je sestavljen iz dobrega ducata prepletenih zgodb, torej iz zaključenih in glede na druge mimobežnih izjav in pričevanj, spominjanja in premislekov, ki pripadajo različnim osebam. Še pes, ki neusmiljeno in neustavljivo tuli za vrati v uvodnem delu, dobi na koncu svoj glas, zdaj že zaprt v zavetišču, roman daje glas sami hiši in v razvoju zaostalemu fantu, ki je seveda mamin zlati fant, in si o intenzivnosti in razsežnostih te skrbničine ljubezni tudi mislimo svoje.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih
Elena Ferrante je po Neapeljskem ciklu in njegovem prenosu v televizijsko nadaljevanko v medijskem ospredju. O njej se pogovarjajo kot o prelomni pisateljici, še več se pogovarjajo zato, ker skriva svojo identiteto, kar je sploh vaba za množice, ki kot da hočejo prodreti v zadnje skrite kotičke življenja avtorjev in manj same literature. Njen zadnji roman Zlagano življenje odraslih, ki je izšel lani, a po branju kliče tudi to poletje, je napisan dvotirno; na eni strani je radovednost pripovedovalke, odraščajoče punce Giovanne, ki jo starši v napeti, prepirljivi debati primerjajo s teto in njeno grdoto, zato bi teto rada spoznala. Teta Vittoria, ki jo kličejo tudi vdova, ker je enajstkrat spala s poročenim moškim in zdaj tolaži njegovo pravo vdovo in njene otroke, je vse tisto, česar starši nočejo: neposredna, malo divja in nepredvidljiva, govori v narečju, govori o čutnih in telesnih vidikih ljubezni. Njeni, Giovannini, so bolj nobel in izobraženi, študiozni, njim se takšne nemarnosti ne morejo zgoditi.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Roman v Zenici leta 1969 rojenega bosanskega pripovednika Selvedina Avdića govori o strahovih, nekateri od njih so tradicionalni in jih pozna islamska tradicija, drugi so preneseni z drugih poklicnih področij in iz podzemlja, recimo razni perkmandeljci, rudniški škrati, tretji iz literature, recimo z Borgesovih seznamov fantastičnih bitij, in četrti iz antropologije. Ker so v romanu strahovi prav otipljivi, lahko prikazni spregovorijo, in pripovedovalec od kriminalcev in morilcev izve: več ko imaš strahov, bolj si človek, sam nima čisto nobenega, mu reče glavni, pripovedovalec pa jih ima sedem. Zelo človeško, zato se tudi zavzema za resnico o šoli, ki je bila morišče in mučilnica.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Na Dunaju živeča slovenska pisateljica Ana Marwan (1980) je v avstrijskem Celovcu za besedilo Wechselkröte ravnokar prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Pred tem je na tej in oni strani meje odmeval njen drugi roman Zabubljena, ki ji je doma nedavno prinesel nagrado kritiško sito. Njena prozna pisava v tem romanu, ki že z naslovom sugerira prehod in metamorfozo v nekaj drugega, bolj veličastnega in izpopolnjenega, se ukvarja s krizo. Najprej identitetno in duševno; popisuje poskuse premagovanja odraščajniške krize – tudi po nasvetu terapevta, ki prevzame celo vlogo arbitra za slog – iz psihiatrične ustanove, od koder poskuša pobegniti, še drugam kot v pisavo.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Antti Touomainen: Zajčji faktor
Vse se začne kot čista psihedelija, kot mora; ogromen zajec, labirinti s preprekami, pred vso to kuliserijo pa nemočen, zato simpatičen bežeči posameznik, za njim močan streniran moški strašljivega videza in z nožem, ki v hipu, ko preganjani pomisli, da morda nože tudi meče in jih ima več, prvega res vrže in izvleče drugega. Nakar preganjalca skoraj čudežno do mirovanja potolče z zajčjim ušesom.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Evald Flisar (rojen leta 1945) pogosto variira in zaostruje predpostavke svetov, ki jih je že izpisal, kar je sploh značilno za izkušene avtorje z obsežnim opusom. V pisemskem in ljubezenskem romanu Nevidni ot®ok prepoznamo nekatere njegove metafikcijske prijeme in zastavke od prej, pa tudi svetopisemsko podlago in morda polemiko s predlogo ali njeno nadgradnjo, ne le v poimenovanju trojice iz Stare zaveze in njenih funkcij.
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Raymond Chandler: Veliki spanec
Raymond Chandler (1888–1959) je premaknil pozornost in prizorišča kriminalnega romana iz foteljaškega udobja tistih, ki so deduktivci v prostem času in za zraven, recimo razni župniki in podeželske gospodinje ali pa prenikave stare gospodične v angleški veji žanra, in pisanje vrgel na cesto. Tudi v Velikem spancu se mora z jezikom oboroženi zasebni detektiv Philip Marlowe, ves čas na preži za cinično repliko, prebijati po blatnih, od dežja razmočenih cestah, po pločnikih na robu poplavljanja, med opuščenimi naftnimi vrtinami, zahajati mora v klube in igralnice, terensko delo je del poklica z zaostreno poslovno etiko.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Roka Vilčnika (rojenega leta 1968) širša javnost pozna kot avtorja besedil za številne domače glasbene zasedbe (Patetico, Papir, Pliš) in pevce, a je tudi vsestranski gledališki ustvarjalec in zlasti književnik. Njegova igra Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je parodija na diktaturo sovjetskega (gruzijskega) tipa in tam je v cirkusu vse narobe, razen obredov, s katerimi se klanjajo velikemu vodji. Absurden je tudi roman Človek s pogledom, ki onstransko bitko z mračnjaštvom prenese na Studence in tam pod vplivom hipnotizerja udeleženci seanse dobijo naloge pri reševanju sveta. V njegovi četrti daljši prozi Sveti gozd gre zadeva še višje proti glavi, kjer pregovorno zasmrdi.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Markus Werner: Kmalu nasvidenje
Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Tomaž Kosmač (1965) jemlje pisanje nadvse zares, kot poslanstvo, ker je po poklicu brezposeln. Že v prejšnjih prozah smo videli, da lahko ženska in trdna zveza pri garaškem ukvarjanju s pisavo pomenita oviro. Zdaj, v zbirki sedmih novel, ki so dobile naslov po repetitivni izjavi protagonistke ene od njih, ki je avtodestruktivno navijala in ožemala tipe in si hodila odpočivat na psihiatrijo, vidimo, da ima enak zastranitveni učinek tudi alkohol. Kavsna, bula, plastenka z bevando, še bolj gajst, žganice, ki ga vedno nokavtirajo in tudi tokrat, vendar kot da to pozabi, in spet. Zato je kar nekaj te proze namenjene praktičnemu modrovanju o tem, da je odnos z alkoholom vzajemen in je zanj nujna disciplina, nujni so preskoki med nalivanji. Veseljačenja v dvoje in skupinsko ne manjka, ne pri njem ne pri spremljevalcih obeh spolov, večinoma samih originalih, s katerimi potuje in se druži.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Tove Alsterdal (1960), ki sicer velja za eno bolj nagrajevanih švedskih avtoric (velja za oba spola) kriminalnega žanra, se tokrat loteva povojnih pobojev. Seveda v tistih mračnih in nepreglednih srednjeevropskih pokrajinah, ki jih je usodno zaznamoval komunizem in še prej habsburški multikulti, selitve narodov znotraj imperija ter zato mešanje krvi in negotovost etničnih meja. Švedski par z zakonsko krizo, on pa še s krizo brezposelnosti, zaradi katere sika in je nejevoljen, se odloči, da gre malo po svoje. Nabavi si hišico z vinogradom in, kot ugotovi pri iskanju vhoda v vinsko klet, ki gre k takšni nepremičnini zraven, z rovi, ki so od srednjega veka povezava med hišami in reko in ponujajo možnost pobega. Tam pa, zgodovinskemu plastenju na naše in njihove primerno, otroško trupelce z reichsmarko v žepu.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen
V proznih delih kolumbijsko-mehiškega nobelovca, novinarja in najžlahtnejšega pripadnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) imajo diktatorji posebno mesto. Že Sto let samote je epopeja o uporih in polkovnikih, ki jim klestijo penzijo, Patriarhova jesen pa je bralni špeh, posvečen tiranovim vzponom in padcem, atentatom in popisom skrunjenja trupla s ploskimi, deformiranimi podplati in bingljajočo kilo. Takrat so vsi vzhičeni, tudi njegovi potomci, vsi rojeni s sedmimi meseci in spočeti v hitrih, trzavičnih popoldanskih patriarhovih kopulacijah kje na podu, z od sieste upočasnjenimi kuharicami, s čistilkami ali številnimi priležnicami, ki si delijo palačo s kravami in razkrivajo caudillev kmetavzarski izvor. In bolj, ko si ljudstvo vedno znova oddahne, češ da se ga je dokončno znebilo, bolj živ in okruten, bolj premočrten in skrivnostno močan se vrne in bolj krvavo se maščuje pučistom.
-
15. 4. 2022 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke
Pisava Jedrt Lapuh Maležič (rojena leta 1979) je bila v prejšnji prozi osrediščena na duhovite avtobiografske in avtofikcijske elemente. Naslov njenega zadnjega romana, ki govori o treh generacijah žensk, je prispeval pregovor, zasmehovalna rimanica, da so Tržačani – »Triestini mezzo ladri, mezzo assassini« – napol lopovi in napol morilci. Mularija, ki to skandira prišlekinjam v Istri, ni nič bolj ali manj žleht kot tista v Mariboru, kjer se njihova migrantska usoda zašpili; tam tamalo, vnukinjo in hčer, zaradi narečja, naglasa in osončenosti okličejo za »ciganico«.
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Doug Gold: Ljubezen za bodečo žico
Kako zaidejo v novozelandski ljubezenski in vojni roman prekmurska gibanica, pohorski partizani, mariborska kavarna Astoria in kino Udarnik, taborišče za zavezniške vojne ujetnike v Podbrežju Stalag XVIII-D in poti reševanja od tam pobeglih na osvobojeno ozemlje, po katerih jih vodijo lokalne članice OF? Zlahka, novozelandski medijski lastnik in svetovalec Doug Gold je bolj faktično, tudi slogovno bolj stvarno kot literarno pretenciozno izpisal srečanje ženinih staršev, Jožefine in Brucea, ki se je začelo ob žici taborišča, ko je bil on v ujetništvu in ona v odporu. Zgodbo je, kot je le mogoče zvesto, rekonstruiral iz škatle pisem, pričevanj in zapisov zgodovinarjev, tudi v angleščino prevedenih slovenskih avtorjev.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Dragan Petrovec: Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21
Penolog Dragan Petrovec (roj. 1952) je med drugim tudi pripovednik in avtor nekaj strokovno-publicističnih del. Kot marsikdo danes je spoznal, da je medtem nekdo odnesel šalo. Kot kolumnist časnika Dnevnik je na podlagi bogatih izkušenj iz penologije, prava, podprt s tehtnim premislekom o etičnih zagatah in zastavku za spremembe, potrdil, da je kolumna pogosto res (mali) esej. Komentarji z zgodbo prehajajo od izkustvene ravni k splošnosti, raba literarnih sredstev in osebnih osvetlitev ter menjava pripovednih perspektiv sta tako pogosti in izraziti, da dosegata učinke mimo zahtev za etični angažma. To je mogoče samo pri avtorjih, ki jemljejo pisanje do konca osebno in zavzeto.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Nona Fernández: Neznana dimenzija
Serija, ki je avtorico pri pisanju tega avtofikcijskega in hkrati zgodovinskega romana najbolj okupirala, je bila Območje somraka, v latinskoameriških državah predvajana pod naslovom Neznana dimenzija. Opisovala je, kako ljudje izginejo skozi tanko špranjo v realnosti in se naselijo v nekem drugem svetu, v katerem ne veljajo več zakonitosti, ki so jih vajeni. Ti ljudje v romanu None Fernández (roj. 1971) so večinoma mrtvi, s katerimi je imel opravka Mož, ki je mučil – čilski letalski oficir, ki so ga nanovačili za posebne naloge, za straženje, uboje in pokope nasprotnikov Pinochetovega režima.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Beloruska, v Ukrajini rojena in v ruščini pišoča novinarka in nobelovka Svetlana Aleksijevič (1948) je napisala nekaj knjig intervjujev o spominih – z vdovami afganistanskih vojakov, z ljudmi iz okolice Černobila, o svetovni vojni, kakor se je spominjajo takratni otroci. Pisanja o ženskah v drugi svetovni vojni se je lotila obširno in zbrala pričevanja več kot 500 žensk, ki so bile večinoma prostovoljke v različnih rodovih Rdeče armade, od peric in bolničark do pilotk, komandirk in mitraljezk. Pri tem ji je uspelo pokazati vojno skozi spominske drobce udeleženk, ki jih pri sestavljanju splošne slike o bojih niso povsem pripustili k besedi, ker so »kvarile« moško, junaško podobo dogajanja.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Domači avtor Jasmin B. Frelih (rojen leta 1986) sledi pisavi, ki jo je razvil že v romanu Na/pol; gre za gladko in jezikovno nadvse okretno, žanrsko spogledljivo pisanje, ki kaže temeljno razpoko sveta, nadrobljenost je vidna tudi v sami formi romana. V Pikslih je ta pisava dobila še višje obrate.
-
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih
Islandski triptih je s stališča tujca spisana zmes fikcije in realizma vsakdanjika, doživetega in dopisanega, portretov čudakov in krajine. Poljski pripovednik Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) se teme loteva pronicljivo, tudi sočutno do v trdo in vremensko nepredvidljivo okolje izročenih in narojenih ter tja doseljenih, izpostavljenih sto spremembam in prekaljenih v njih. Trdih kot vseprisotni led in mehkih kot židko blato poleti; na Islandijo in na njeno gospodarstvo, mentaliteto lokalcev, (skoraj) odsotnost kulture in podobno gleda z očmi izločenega simpatizerja. In včasih nostalgično, ko se spomni dreves, čeprav v triptihu uspešno orabutajo kosmulje, morda edine na otoku.
-
Therese Ann Fowler: Prijazna soseska
Na koncu balad o nezadržni in prepovedani mladostni zaljubljenosti, recimo tiste o paru iz Verone, grobova preraščata prepleteni plezalki. V romanu Prijazna soseska pa je jabolko spora hrast na sosedovem vrtu. Svetotvorni hrast, o katerem si ženske izmišljujejo bajke in povestice o porodu sužnje in tem, kako so se duhovi porodnice prelili v mogočno drevo.
-
Gorazd Garvas – gre za psevdonim domačega avtorja, s katerim ta uspešno razširi načine branja, saj se tako odmaknemo od dobesednosti in naivne memoarskosti – sledi Gorazdovemu odraščanju. Od otroštva, napornega in stresnega, kot se spodobi: očetu, ki ga mečejo iz službe, se odpre žleza za biznis, vsaj zdi se tako, vendar mu po obljubi blaginje in začetnem sestavljanju seznamov najnujnejšega, malih mercedesov za družinske člane in vikendic za zraven, nekako ne steče. Nadaljuje se s skrivanjem pred upniki in konča z deložacijo, ko gredo z materjo po svoje, oče pa s svojo mamo neznano drugam. Oče samozavest podkrepi z udarci in grožnjami, predvsem takrat, ko gre za denarje in ko teh ne dobi, tudi sicer so batine njegov priljubljeni mnemotehnični pripomoček. Predvsem zaradi njih je debelušni fant nesamozavesten, še najbolj ga veseli, kadar se vrstniki spravljajo na šibkejše in na punce, ki presunljivo cvilijo ob ošlatavanju: to je namreč čas, ko ima mir, brez šikan ali zafrkavanja. Vendar gre z njim navzgor, spozna prave fante, gladko zabrite kamerade v bulerjih in bomber jaknah, pogovarjajo se o preboju obroča pri Stalingradu ali hrabrem odporu »apostolov« svetega Urha proti rdečim oblegovalcem, zraven rečejo tudi kakšno o orožju, radi načenjajo domoljubne teme. Ob njihovi pojavnosti pogledujejo v tla in so malo presrani čefurji in tisti s puncami, Gorazdu in njegovim sicer nedostopnimi. Tudi če bi jih katera hotela, se ga fantje prej do bruhanja napijejo.
-
Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachia (1978) je zajeten in provokativen roman, ki se loteva več tem, vseh kot prepričljive kuliserije silovite ljubezni s starostnim breznom. Na enem polu je gobčni Alexander, komunikacijsko spretna veličina in avtoriteta iz sveta humanitarcev, ki se po delu na terenu v afriški puščavi ustavi v zaledju, povsod tam, kjer se zbirajo sredstva, vendar to početje preseka pedofilski škandal; drugi pol je Aurélie, mlajša in temu primerno vznesena in bolj naivna in optimistična sodelavka, ki zdaj piše biografije in dela intervjuje, kadar ni urednica televizijskih soočenj.
-
V literaturi, tudi domači, najdemo kar nekaj naslovov, v katerih so pisci, fascinirani z lastnim pouličnim in obuličnim odraščanjem, popisali svoje – ali generacijske – prostore druženja, načine sobivanja na javnih mestih, nebrzdane žure s popivanjem in prekajevanjem, tudi s prepikavanjem in smrkanjem. Pripadniki nove proze so pisali o Šumiju, pankerji o Medexu in Unionu, o Kersnikovi, Metelkovi in specializiranih klubih je precej proze, zadnja je s sociologijo in biologijo podkletena zbirka Ekoton in drugi grehi mladosti Jerneja Jurna. Ringlšpil, novo delo zdravnika in pisatelja F. H. Najija (1971), je naslovljen po komadu Đorđa Balaševića, ki je ob prelomu stoletja prvič nastopil na mariborskem Lentu – in tam se zašpili ta roman.
-
Podobno kot bosanski rojak in soimenjak Aleksandar Hemon, ki v severnoameriški novi domovini vztrajno in tudi melanholično, včasih s trpkim humorjem koplje po lastni in družinski preteklosti, se muza tudi Saša Stanišić – malo iz zadrege in zaradi občutka manjvrednosti, malo zaradi vzvišenosti nad nerazumevanjem in nepoznavanjem balkanske problematike pri novih sosedih, hkrati prevprašuje in lovi lastno identiteto. Na vprašanje iz naslova – Čigav si –, ki mu ga postavi sorodnik iz izvorne vasi, iz zavičaja, kamor peljejo na obisk dementno babico, začne komplicirati in se izvijati, ne premore enoznačnega odgovora. To ga razkrije; naš si, reče sorodnik. Naš v tem primeru pomeni, da se ne moreš brez pomislekov izraziti, od kod in čigav si, kljub istim priimkom na grobovih zraven imen, ki (mu) ne pomenijo nič.
-
Domači pisatelj in prevajalec Andrej Skubic (1967) je slogovno prepoznaven avtor, v njegovi prozi hitro zaznamo premišljeno rabo pogovornega jezika, pogosto tudi poklicno, generacijsko ali etnično natančno in drzno obarvanega. Predvsem pa je za njegove opaznejše in včasih skoraj enigmatične romane ali zgodbe iz zbirke Norišnica značilna razpoka v resničnosti; ta enkrat zazija med govornikovim naštevanjem lastnega poštenjaštva, kar zmoti neprijetno dejstvo, da se je s svojimi dobrimi deli okoristil (Samo pridi domov), drugič so protagonisti napokani in nekredibilni, pogosto tudi bleferji v službi Ideje (Lahko), spet drugič se motivacija napaja iz kultnih produktov množične kulture, recimo iz filma Rojena morilca Oliverja Stona (Popkorn). Vendar je Skubičevo pisanje pogosto podloženo z družinsko zgodbo, z ljudmi, ki se preselijo na podedovano in dobijo zraven tudi podedovane teritorialne apetite, ali pa so, kot v zadnjem romanu Krasni dnevi, zaradi napetih in zgoščenih zunanjih okoliščin prisiljeni v revizijo odnosa s svetom in družino, torej tudi z lastno preteklostjo.
