Matej Bogataj
-
8. 4. 2022 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Doug Gold: Ljubezen za bodečo žico
Kako zaidejo v novozelandski ljubezenski in vojni roman prekmurska gibanica, pohorski partizani, mariborska kavarna Astoria in kino Udarnik, taborišče za zavezniške vojne ujetnike v Podbrežju Stalag XVIII-D in poti reševanja od tam pobeglih na osvobojeno ozemlje, po katerih jih vodijo lokalne članice OF? Zlahka, novozelandski medijski lastnik in svetovalec Doug Gold je bolj faktično, tudi slogovno bolj stvarno kot literarno pretenciozno izpisal srečanje ženinih staršev, Jožefine in Brucea, ki se je začelo ob žici taborišča, ko je bil on v ujetništvu in ona v odporu. Zgodbo je, kot je le mogoče zvesto, rekonstruiral iz škatle pisem, pričevanj in zapisov zgodovinarjev, tudi v angleščino prevedenih slovenskih avtorjev.
-
1. 4. 2022 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Dragan Petrovec: Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21
Penolog Dragan Petrovec (roj. 1952) je med drugim tudi pripovednik in avtor nekaj strokovno-publicističnih del. Kot marsikdo danes je spoznal, da je medtem nekdo odnesel šalo. Kot kolumnist časnika Dnevnik je na podlagi bogatih izkušenj iz penologije, prava, podprt s tehtnim premislekom o etičnih zagatah in zastavku za spremembe, potrdil, da je kolumna pogosto res (mali) esej. Komentarji z zgodbo prehajajo od izkustvene ravni k splošnosti, raba literarnih sredstev in osebnih osvetlitev ter menjava pripovednih perspektiv sta tako pogosti in izraziti, da dosegata učinke mimo zahtev za etični angažma. To je mogoče samo pri avtorjih, ki jemljejo pisanje do konca osebno in zavzeto.
-
25. 3. 2022 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Nona Fernández: Neznana dimenzija
Serija, ki je avtorico pri pisanju tega avtofikcijskega in hkrati zgodovinskega romana najbolj okupirala, je bila Območje somraka, v latinskoameriških državah predvajana pod naslovom Neznana dimenzija. Opisovala je, kako ljudje izginejo skozi tanko špranjo v realnosti in se naselijo v nekem drugem svetu, v katerem ne veljajo več zakonitosti, ki so jih vajeni. Ti ljudje v romanu None Fernández (roj. 1971) so večinoma mrtvi, s katerimi je imel opravka Mož, ki je mučil – čilski letalski oficir, ki so ga nanovačili za posebne naloge, za straženje, uboje in pokope nasprotnikov Pinochetovega režima.
-
18. 3. 2022 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza
Beloruska, v Ukrajini rojena in v ruščini pišoča novinarka in nobelovka Svetlana Aleksijevič (1948) je napisala nekaj knjig intervjujev o spominih – z vdovami afganistanskih vojakov, z ljudmi iz okolice Černobila, o svetovni vojni, kakor se je spominjajo takratni otroci. Pisanja o ženskah v drugi svetovni vojni se je lotila obširno in zbrala pričevanja več kot 500 žensk, ki so bile večinoma prostovoljke v različnih rodovih Rdeče armade, od peric in bolničark do pilotk, komandirk in mitraljezk. Pri tem ji je uspelo pokazati vojno skozi spominske drobce udeleženk, ki jih pri sestavljanju splošne slike o bojih niso povsem pripustili k besedi, ker so »kvarile« moško, junaško podobo dogajanja.
-
11. 3. 2022 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Domači avtor Jasmin B. Frelih (rojen leta 1986) sledi pisavi, ki jo je razvil že v romanu Na/pol; gre za gladko in jezikovno nadvse okretno, žanrsko spogledljivo pisanje, ki kaže temeljno razpoko sveta, nadrobljenost je vidna tudi v sami formi romana. V Pikslih je ta pisava dobila še višje obrate.
-
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih
Islandski triptih je s stališča tujca spisana zmes fikcije in realizma vsakdanjika, doživetega in dopisanega, portretov čudakov in krajine. Poljski pripovednik Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) se teme loteva pronicljivo, tudi sočutno do v trdo in vremensko nepredvidljivo okolje izročenih in narojenih ter tja doseljenih, izpostavljenih sto spremembam in prekaljenih v njih. Trdih kot vseprisotni led in mehkih kot židko blato poleti; na Islandijo in na njeno gospodarstvo, mentaliteto lokalcev, (skoraj) odsotnost kulture in podobno gleda z očmi izločenega simpatizerja. In včasih nostalgično, ko se spomni dreves, čeprav v triptihu uspešno orabutajo kosmulje, morda edine na otoku.
-
Therese Ann Fowler: Prijazna soseska
Na koncu balad o nezadržni in prepovedani mladostni zaljubljenosti, recimo tiste o paru iz Verone, grobova preraščata prepleteni plezalki. V romanu Prijazna soseska pa je jabolko spora hrast na sosedovem vrtu. Svetotvorni hrast, o katerem si ženske izmišljujejo bajke in povestice o porodu sužnje in tem, kako so se duhovi porodnice prelili v mogočno drevo.
-
Gorazd Garvas – gre za psevdonim domačega avtorja, s katerim ta uspešno razširi načine branja, saj se tako odmaknemo od dobesednosti in naivne memoarskosti – sledi Gorazdovemu odraščanju. Od otroštva, napornega in stresnega, kot se spodobi: očetu, ki ga mečejo iz službe, se odpre žleza za biznis, vsaj zdi se tako, vendar mu po obljubi blaginje in začetnem sestavljanju seznamov najnujnejšega, malih mercedesov za družinske člane in vikendic za zraven, nekako ne steče. Nadaljuje se s skrivanjem pred upniki in konča z deložacijo, ko gredo z materjo po svoje, oče pa s svojo mamo neznano drugam. Oče samozavest podkrepi z udarci in grožnjami, predvsem takrat, ko gre za denarje in ko teh ne dobi, tudi sicer so batine njegov priljubljeni mnemotehnični pripomoček. Predvsem zaradi njih je debelušni fant nesamozavesten, še najbolj ga veseli, kadar se vrstniki spravljajo na šibkejše in na punce, ki presunljivo cvilijo ob ošlatavanju: to je namreč čas, ko ima mir, brez šikan ali zafrkavanja. Vendar gre z njim navzgor, spozna prave fante, gladko zabrite kamerade v bulerjih in bomber jaknah, pogovarjajo se o preboju obroča pri Stalingradu ali hrabrem odporu »apostolov« svetega Urha proti rdečim oblegovalcem, zraven rečejo tudi kakšno o orožju, radi načenjajo domoljubne teme. Ob njihovi pojavnosti pogledujejo v tla in so malo presrani čefurji in tisti s puncami, Gorazdu in njegovim sicer nedostopnimi. Tudi če bi jih katera hotela, se ga fantje prej do bruhanja napijejo.
-
Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachia (1978) je zajeten in provokativen roman, ki se loteva več tem, vseh kot prepričljive kuliserije silovite ljubezni s starostnim breznom. Na enem polu je gobčni Alexander, komunikacijsko spretna veličina in avtoriteta iz sveta humanitarcev, ki se po delu na terenu v afriški puščavi ustavi v zaledju, povsod tam, kjer se zbirajo sredstva, vendar to početje preseka pedofilski škandal; drugi pol je Aurélie, mlajša in temu primerno vznesena in bolj naivna in optimistična sodelavka, ki zdaj piše biografije in dela intervjuje, kadar ni urednica televizijskih soočenj.
-
V literaturi, tudi domači, najdemo kar nekaj naslovov, v katerih so pisci, fascinirani z lastnim pouličnim in obuličnim odraščanjem, popisali svoje – ali generacijske – prostore druženja, načine sobivanja na javnih mestih, nebrzdane žure s popivanjem in prekajevanjem, tudi s prepikavanjem in smrkanjem. Pripadniki nove proze so pisali o Šumiju, pankerji o Medexu in Unionu, o Kersnikovi, Metelkovi in specializiranih klubih je precej proze, zadnja je s sociologijo in biologijo podkletena zbirka Ekoton in drugi grehi mladosti Jerneja Jurna. Ringlšpil, novo delo zdravnika in pisatelja F. H. Najija (1971), je naslovljen po komadu Đorđa Balaševića, ki je ob prelomu stoletja prvič nastopil na mariborskem Lentu – in tam se zašpili ta roman.
-
Podobno kot bosanski rojak in soimenjak Aleksandar Hemon, ki v severnoameriški novi domovini vztrajno in tudi melanholično, včasih s trpkim humorjem koplje po lastni in družinski preteklosti, se muza tudi Saša Stanišić – malo iz zadrege in zaradi občutka manjvrednosti, malo zaradi vzvišenosti nad nerazumevanjem in nepoznavanjem balkanske problematike pri novih sosedih, hkrati prevprašuje in lovi lastno identiteto. Na vprašanje iz naslova – Čigav si –, ki mu ga postavi sorodnik iz izvorne vasi, iz zavičaja, kamor peljejo na obisk dementno babico, začne komplicirati in se izvijati, ne premore enoznačnega odgovora. To ga razkrije; naš si, reče sorodnik. Naš v tem primeru pomeni, da se ne moreš brez pomislekov izraziti, od kod in čigav si, kljub istim priimkom na grobovih zraven imen, ki (mu) ne pomenijo nič.
-
Domači pisatelj in prevajalec Andrej Skubic (1967) je slogovno prepoznaven avtor, v njegovi prozi hitro zaznamo premišljeno rabo pogovornega jezika, pogosto tudi poklicno, generacijsko ali etnično natančno in drzno obarvanega. Predvsem pa je za njegove opaznejše in včasih skoraj enigmatične romane ali zgodbe iz zbirke Norišnica značilna razpoka v resničnosti; ta enkrat zazija med govornikovim naštevanjem lastnega poštenjaštva, kar zmoti neprijetno dejstvo, da se je s svojimi dobrimi deli okoristil (Samo pridi domov), drugič so protagonisti napokani in nekredibilni, pogosto tudi bleferji v službi Ideje (Lahko), spet drugič se motivacija napaja iz kultnih produktov množične kulture, recimo iz filma Rojena morilca Oliverja Stona (Popkorn). Vendar je Skubičevo pisanje pogosto podloženo z družinsko zgodbo, z ljudmi, ki se preselijo na podedovano in dobijo zraven tudi podedovane teritorialne apetite, ali pa so, kot v zadnjem romanu Krasni dnevi, zaradi napetih in zgoščenih zunanjih okoliščin prisiljeni v revizijo odnosa s svetom in družino, torej tudi z lastno preteklostjo.
-
Poljak Andrzej Stasiuk (1960) je pisec, pri katerem med potopisom in fikcijo ni prav velike razlike, saj je vselej popotnik skozi prostore, ki jih je zgodovina, vsaj tista velika in pomembna, zaobšla, pozabila. Zato pridobivajo skrivnostnost, mrakobno pravljičnost. Za navdih se potika po vmesnem pasu vzhodno od Zahoda, povsod, kjer gumijaste škornje, ko se blato presuši, zamenjajo z natikači. Potuje med skoraj enakimi, sivimi in od živine posranimi zaselki, pri čemer z zanimanjem opazuje valjenje množic nikamor, vse te slovanske in romanske narode, ki si želijo nekam proti imaginarnemu, v glavah povzdigovanemu Zahodu, kjer bodo počeli isto kot doma: postopali s pivom kje ob bencinskih servisih, teh zadnjih centrih druženja in zapika. Kraji v zaledju Evrope s svojimi sanjami in brezperspektivnostjo potegnejo na ameriški Srednji vzhod, scenerijo iz proze Sama Sheparda – enaka ravnica, enaka tipizacija prostorov srečevanja, tretji svet.
-
Domači avtor Dušan Merc (1952) je pisec širokega in strastnega pripovednega zamaha, to dokazuje v obsežnih romanih o izobčencih in obstrancih, o tistih na robu zakona in proti postavam, o žrtvah in rabljih – tudi v najnovejšem Črna maska, »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«. Osredišča se okoli neločljivega prepleta genialnosti in norosti skladatelja Črnih mask, opere na besedilo Leonida Andrejeva.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli
Britanska pisateljica Paula Hawkins je že s prvim romanom, jako prodajano in prevajano kriminalko Dekle na vlaku, zadela pravo struno in potem nanjo zabrenkala še enkrat v romanu Pod gladino; gre za prepoznavno pisavo, ki ob zapleteni in preobratov polni zgodbi, saj je storilec pogosto tudi mojster prikrivanja in zvijačen ter dobro razvit morilski um, postavlja pred bralca kopico nekredibilnih prič in pripovedovalcev. Nikogar ni, ki ne bi bil sumljiv, nikogar, ki ne bi imel motiva – in tisti, ki ga nimajo, ga zgolj uspešno prikrivajo, ali pa se jih temeljita preiskava še ni dotaknila –, večina pa jih zase ne ve čisto zares, kaj je dejansko bilo in kaj se jim je pritaknilo ali kaj so si napačno razlagali. Tokrat se zadeva zaplete še za en obrat, saj dobronamerni, vendar zato nič manj maščevalni podtikajo dokaze, da bi razbremenili krivce, ki jih imajo za pravičniške vigilante, s tem pa obremenjujejo druge in temeljno premešajo kriminalistične postopke. Zgodba tako teče na več ravneh, na katerih beži in se izmika bralcu, ki bi morda hotel v skladu s tradicionalno detektivko kakorkoli sodelovati pri reševanju enigme krvoprelitja.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Domači avtor Ivo Svetina (rojen leta 1948) je zanimanje za daljne svetove in poznavanje teh že dokazal, pesniško, dramatično in prevajalsko, tam je obdeloval okruške perzijske tradicije ali pa se ukvarjal s Tibetansko knjigo mrtvih in prevajanjem indijske in severnobudistične dramatike, vse pa s tistim za eksotične kraje in njihovo k cikličnosti naravnano literaturo značilnim bohotenjem, vlaganjem zgodb v večje, s posebnim in izrazitim poudarkom na čutnosti, tudi erotiki. Zdaj se, spodbujen s pisanjem svojega predhodnika, Duarteja Barbose, z ladjo z imenom ene od Kolumbovih odpravlja na daljne zahodnoindijske, malabarske obale, da bi zbežal, da bi predelal veliko ljubezen, ki se zaradi zunanjih okoliščin ne more in ne sme nadaljevati.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Ujemi zajca je literarni prvenec o najboljših prijateljicah, ki sta se izgubili in se po 12 letih nejavljanja ena oglasi in od druge – ta zdaj živi svoje irsko in malo tudi pisateljsko življenje z lokalnim tipčkom, ki ves čas tipka nekakšne vsem in tudi nam skrivnostne kode, in avokadom v Dublinu – zahteva, da jo pelje iz Mostarja na Dunaj. Hkrati se pišoča, pomenljivo rojena na dan Titove smrti, na tej presenečenja polni poti zapelje v svoje spomine, v črno luknjo preteklosti. Tudi vožnja s spet najdeno prijateljico ni čisto brez nedoumljivih preobratov in presenečenj.
-
10. 12. 2021 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Mart Lenardič: Boj v požiralniku
Mart Lenardič (rojen 1963) se je ondan, pred kakšnimi 30 leti, proslavil z zbirkama kratkih zgodb Moje ženske in Še večji Gatsby. Tam je z osmešene pozicije mačizma spregovarjal bolj ali manj marginalizirani akter, ki se svojih prekoračenj ni zavedal, mu pa ni manjkalo filozofičnosti in uporabne, praktične rabe filozofije, kadar je bilo treba razložiti ali opravičiti kakšno nečednost. Teh ni manjkalo, so bile pa bolj iz nabora znašanja in/ali repenčenja nad nasprotnim spolom. Razočaranju je sledilo maščevanje; v tem, kot v praznih oštarijskih grožnjah, je bil lenardičevsko postavljeni protagonist pravi car, neulovljiv, zvijačen in malo nevaren, vsaj po lastnem opisu.
-
3. 12. 2021 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
»Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam.
-
26. 11. 2021 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Sirene iz naslova kriminalke Josepha Knoxa, ki je bil razglašen za najboljši kriminalni prvenec zadnjih let in s tipičnim problematičnim kriminalistom Aidanom pod krinko obeta nadaljevanja, so punce, katerih naloga je po lokalih pobirati denar od prodaje mamil in ga nositi v Lepo vilo k šefu, ki je prevzel trg in je malo bolj uglajen in zvijačen od konkurence. Prej so ubijali bolj s priročnimi sredstvi, da je bilo več krvi in ljudje bolj prestrašeni.
-
19. 11. 2021 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Finska pripovednica in politična in pravosodna novinarka Piia Leino (rojena leta 1977) je za dogajalni čas romana Nebesa izbrala začetek druge polovice 21. stoletja, čase, ki so v vseh pogledih tako ubožni, da privilegirani iz njih bežijo v Nebesa. Ta po prepovedih »tuje propagande« na spletu z generiranimi svetovi, predvsem podobami neokrnjene narave, rek in travnikov, prinašajo uteho in edino zatočišče pred splošno bedo in sivino vsakdanjika. Čeprav tam nekje onstran Zidu morda živijo uporniki proti vladi, ki niso popolnoma otopeli.
-
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Mestu Bohane dajejo nezgrešljivo atmosfero kužne izparine iz reke, po kateri je dobilo ime. Obkroženo je s sipinami, na katerih živijo divja in skoraj predcivilizirana ljudstva s svojimi divjimi obredi in oblikami suženjstva, pa tudi nekakšni rovtarji, ki bi se radi polastili mestnega blišča; tega sestavljajo kadilnice gandže, kupleraji in vse, kar obljublja zadetost in pozabo. Vse to je prizorišče vesterna. Oziroma grške tragedije. Sentimentalne zgodbe o ljubezenskem trikotniku, ki se vleče že četrt stoletja. Irski pripovednik Kevin Barry (1969) namreč surov prikaz družbe na sredini 21. stoletja nalašč žanrsko kodira in pri tem uporabi cel šop ključev.
-
5. 11. 2021 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Spet prihaja neizbežna pomlad, tako nekako in do konca depresivno se zaključi Kraljestvo, bralni špeh o dveh bratih, družinski patologiji in perverznosti drugih. Švedskega pisatelja Joja Nesbøja (1960) smo doslej poznali, vsaj tisti, ki smo ga slabo, predvsem kot brend za kriminalke, tokrat pa se ukvarja z osnovno družbeno celico, z njenimi patogenostmi, zamolčanostmi in zlorabami, in tega očitno ni na Norveškem zaradi redkejše poselitve nič manj kot drugod, prej nasprotno, vse ostane med štirimi stenami tistega, kar se imenuje dom, kjer so naseljeni tisti, ki se imenujejo družina. »Družina smo. Imamo drug drugega in to je vse. Prijatelji, simpatije, sovaščani, država, vse to so le prividi in niso vredni piškavega oreha, ko gre zares. Mi proti drugim, Roy, mi čisto proti vsem drugim.« To sta tista temeljna popotnica in očetovina, ki ju dobita brata. In posestvo, ki ga radi imenujejo Kraljestvo.
-
29. 10. 2021 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
V prejšnjem romanu domačega avtorja Mirta Komela (1980), v Medsočju, se Erik Tlomm po živčnem zlomu zaradi nerešenega primera umakne gorvodno in tam v do konca prepletenem trškem okolju pričuje umorom, je hkrati priča in osumljenec kriminalistične izvedenke. Vpletenost v umore prikriva vsem, nam in sebi, in zdi se, da je roman bolj kot kriminalka, ki sprevrača žanre, postavljen nekam v bližino fantastike, mask, staroverstva in obrednih umorov, ki pričajo o nezaceljivi shizoidni rani. Torej o norosti in grešnosti, ki se ne more rešiti drugače kot s koncem sveta po tem, ko obredna žrtev ne zadošča.
-
22. 10. 2021 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt
Ameriški pisatelj Stephen King (1947), sicer blagovna znamka in klasik srhljivk, je ustvarjalni presežek po vsakem od romanov pretopil v zgodbe, ki so manj(še) kot romani. Kljub temu imajo dovolj izdelano pripovedno lego, da zaznamujejo obdobja, in ustvarijo toliko atmosfere, da so jih tri četrt od teh, objavljenih v zbirki, uspešno ufilmili.
-
15. 10. 2021 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Frank Herbert: Otroka peščenega planeta
V prvih dveh delih knjižne serije Sipina (Dune), v Peščenem planetu (težko pričakovani film Denisa Villeneuva, posnet po njem, bo premiero doživel 21. oktobra) in Mesiji s peščenega planeta, se je ameriški znanstvenofantastični pisatelj Frank Herbert (1920–1986) sredi šestdesetih let, torej pred drugimi, ukvarjal z zavojevanjem. Najprej s planetarnim – sipinski in suhi planet Arrakis pride od zunaj preobrazit in žlahtnit ekolog, ki si želi nanj vrniti vodo. Nekoč je tam že bila, zdaj pa je to največja dragocenost. Vendar ima planet še drugo, večjo vrednost, parstometrski črvi, ki zlahka požrejo zaselek ali kombajne, proizvajajo melanžo, drogo, s katero potujejo medplanetarno, omogoča pa tudi vpoglede v naravo časa. V drugem delu vidimo, kako melanža na vrh naplavi Paula Ateidesa Muad’diba, nosilca vsekozmičnega džihada – Herbert prenikavo vpelje besednjak in mentaliteto puščavskih ljudstev in njihovih verskih konceptov –, in ga postavi v vlogo tirana, ki pogublja svetove, podprt z drogo, ki jo vsi potrebujejo. Tretji del, Otroka peščenega planeta, je mističen, karkoli že to komu pomeni.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
Lojze Kovačič, ki je nezakrito in neizprosno prekopaval svoje spomine, v romanu Otroške stvari piše, kako mu je služkinja v Baslu, ko je bil dojenec, po stopnicah nosila čašo mleka. Od tega naprej je vse skupaj popisoval, naslonjen na lastno porozno spominjanje. Zunaj njega, pa tudi od znotraj je ena sama negotovost, ki jo lahko uredi le pisanje, zato so nastajali debeli špehi o občutkih tujstva po prihodu na slovensko podeželje, zato se je kasneje ukvarjal s pisanjem in lutkovno pedagogiko. Tudi Feri Lainšček (1959), ki je v svojem opusu od začetnih Peronarjev prek modernistične Raze in z naratološkimi triki pregnetenega romaneta Grinta prešel vse sloge, se z Obračališčem za vračanje odmaknil v roman v verzih, se zdaj ukvarja s svojim izvorom.
-
1. 10. 2021 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Švedski pisatelj in novinar Anders Roslund (1961), nekdaj član tandema piscev kriminalk in zdaj solo, nas postavi v pregreti Stockholm, kjer vsi, še najbolj pa ostareli inšpektor s tesnobo pred upokojitvijo, trpijo zaradi vročine in drugega. Tam pa se sedemnajst let po tem, ko so izmed trupel družinskih članov, mafijsko likvidiranih na »ulcinjski« način, s streloma v čelo in sence, rešili petletno hčer, ji priskrbeli lažno identiteto in našli novo družino, spet začnejo pojavljati zločini z istim nezgrešljivim podpisom.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Max Seeck: Hamurabijevi angeli
Max Seeck (rojen leta 1985) je Finec, ki je s prvencem Hamurabijevi angeli uspel, saj naj bi bil pravice prodal za prevode v 40 jezikov. To je utemeljitev tega uspeha, mogoče tudi zato, ker se vleče na skandinavsko kriminalno franšizo, le da jo izvozi v našo bližino, v čase balkanskih (in) osamosvojitvenih vojn, kar sočasni kriminal in njegovo dinamiko, in obojega v romanu ne manjka, uspešno pregnete z nenačelnimi zavezništvi in vojaškimi skrivnostmi, ki ždijo za kupi trupel.
-
17. 9. 2021 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Že Pogodba, prva iz trilogije kriminalk novinarke TV Slovenija Mojce Širok, ki je zdaj dobila podnaslov Rim–Ljubljana–Bruselj, se je dogajala z nekakšnim zamikom. Dvajset let po dogodku, ki bi lahko ogrozil ravnovesje sil – ravnovesje med mafijo in delom politike ali pa razmerje med kriminalom in domnevnimi pravičniki. Vendar se ekipa z nekaj istimi člani sestaja še enkrat, tokrat zaradi trupla enega od policijskih ovaduhov iz mafijskih vrst, ki obleži v tuji garaži.
