Matej Bogataj
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Križišče, zbirka kratke proze in prvenec F. H. Najija, sicer zdravnika, predstojnika Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, se osredotoča na posameznikovo nemoč proti usodi. Nosilci zgodb z akcijami in hotenji drsijo proti končni rešitvi, ki je enkrat fantastična, temna, zla luč, drugič se nerazumljivo znajdejo točno tam, kjer bi si najmanj želeli. To je skoraj edino stičišče z romanom Zadnji gozd.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti
Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Če gre tradicionalna Golobova ekipa s Tarasom na čelu na ogled trupla v Gadovo peč, prestolnico cvička, potem je skoraj pričakovano, da bo plavalo namočeno v vinski kleti in da bodo zamere med vinogradniki in kletarji prvo, na kar bo ekipa pomislila. Čeprav je bil v kleti tudi migrant, ki je, ker je tujec, lahek strelovod in izgovor za vsakršne nečednosti.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie
Gospodična Brodie ima izbran in nekonvencionalen okus, ki ga poskušajo njene zlate punce, šest izbrank, čim bolj posnemati, tudi s posebno in individualizirano nošnjo klobučkov, ki grejo zraven k šolski uniformi. Že na zunaj se ta izdvojena šolska enota, ki ji je tuj in zoprn vsak moštveni duh, razen tistega, ki mu pripadajo njeni udi, loči od drugih. Kompaktnost skupine potrjuje dejstvo, da se uspešno postavlja po robu vsem pritiskom, da bi jo razbili, našli najšibkejši člen ali celo izdajalko, ki bi gospodično Brodie v njenih zlatih letih razgalila pred šolskimi avtoritetami, predvsem pred ravnateljico: vemo, da bo namera uspela, Muriel Spark v tem romanu namreč ves čas napoveduje prihodnje in se suklja v preteklo in dekleta spremljamo od predpubertetniških, zgodnjenajstniških let do zrelosti in zavezanosti gospodični Brodie, ki sega onkraj groba.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Adua je mesto, v katerem so se ob koncu 19. stoletja etiopski vojaki uspešno uprli italijanski kolonizaciji in ohranili regijo nepodjarmljeno vse do sredine tridesetih let, ko je bil naslednji laški pohod na robove imaginarnega večnega imperija bolj brezobziren in tehnično podprt, tudi z bojnimi plini in aviacijo. Kot spomin na upor in vojaško zmago dobi ime Adua somalsko dekle, ki ga sanje o filmu, s katerim je očarana od prvega ogleda, po zavitih poteh pripeljejo v Italijo, središče mehkoerotičnega filma v sedemdesetih letih. Tako dobimo vpogled tudi v zakulisje filmske industrije s poudarkom na stranskih spolnih storitvah kot obveznim polzilom na poti k filmski slavi – opoteči slavi, saj Aduinih filmov oče in kasneje mož ne moreta gledati brez obsojanja in nelagodja ob permanentnem, a slabo utemeljenem razgaljanju.
-
Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi
Domača avtorica Lucija Stepančič (rojena leta 1969) je v zbirki kratkih zgodb Prasec pa tak, ki govori o prezračevanju zatohlih partnerskih odnosov na sindikalnih in podobnih potepanjih po Italiji in bliže, že nastavila atmosfero, ki preveva roman Naj me kdo zbudi. Gre za komentar sveta, duhovit v svoji moraličnosti in obsojanju drugih za stvari, ki jih pretežno pripovedovalke počnejo še bolj, še bolj na poskok; to so večinoma skoki čez plot in vsakovrstno sentimentalno zapletanje, ki naj ženske potegne iz zakonske rutine. Prešuštvo kot kazen za banalnost zakona in še bolj za partnerjevo vsakdanjost, spogledovanje znotraj kolektiva je iskanje približka idealitete, pač v skladu s sentimentalnimi in pocukranimi štorijami, in hkrati linija bega drugam. Nekam proti nebu.
-
Francoz Michel Butor (1926– 2016), poleg Robbe-Grilleta verjetno najbolj znan utemeljitelj in avtor (naj bi) radikalno modernističnega nouveau romana, je konec petdesetih let, malo preden je izdal roman Modifikacije, preden je torej slog in postopek zaostril in omejil na prozni deskripcionizem in objektivizem, izdal zbirko drobnih zapisov o mestih, ki jih je obiskal. To so nekakšni krokiji, ki naj v hitrih potezah očrtajo v mesta naseljenega duha, njihovo specifiko.
-
Evald Flisar: Moje kraljestvo umira
Domači avtor Evald Flisar (rojen leta 1945) ima v obsežnem pripovednem opusu dva svetilnika, dve tradicionalni predlogi, ki usmerjata zgodbo in ji dajeta podlago, in z njima vstopa v dialog. Prva je navezava na Odisejo, takrat požene protagonista na pot in skozi martirij, kot v pasijonski igri ga izpostavi zunanjim hudobcem in notranjim viharjem, skozi force de tour; takrat razgrne tisto znotraj na premikanje skozi prostore in situacije. Druga opora, od trinajstega leta, kot zapiše, ko je pisanje prvič naslonil na orientalsko nanizanko, je Tisoč in ena noč; tudi tokrat, ko se loteva možnosti pripovedovanja in je besedilo literarno vasezažrto, ga skozi zgodbo vodi Šeherezada. Ga zapeljuje in se izmika in preoblači, vse, da bi ga z igro zapeljevanja in odtegovanja muzasto vodila.
-
Oliver Guez: Izginotje Josefa Mengeleja
Roman francoskega pisatelja Oliverja Gueza (rojenega leta 1974) Izginotje Josefa Mengeleja je zmes faktičnega in domišljije, ki faktično dopolnjuje. Na podlagi dejstev govori o zdravniku in doktorju antropologije, »alkimistu novega človeka«, ki je marljivo in v živo delal poskuse na dvojčkih, orjakih, pohabljencih in ljudeh nižjih ras, vsaj s stališča zagovornikov arijske nadrase in pozitivne evgenike, med katerimi in v službi katerih je bil. Gre torej za eno tistih biografij, ki se, kadar je le mogoče, opirajo na dejstva, pridobljena iz najrazličnejših virov, od časopisnih do bolj uradnih in sodnih, tudi iz poročil tajnih služb in iskalcev vojnih zločincev, ki so z leti postala dostopna; seznam virov na koncu knjige je dolg kar pet strani. Kjer podatkov ni, se takšne biografije zatekajo k pomoči literarnega dopisovanja, ki neugotovljivo dopiše na način verjetnega, podloženega s splošno psihologijo in poznavanjem razmer na terenu.
-
Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem
Flamski pripovednik Dimitri Velhurst v toplem in duhovitem romanu Beda stvari piše o lastni nefunkcionalni družini in stricih, ki na pivskih tekmah zmagujejo, ker imajo, saj so brezposelni, dovolj časa za trening, se ustijo in napihujejo, grdo govorijo o ženskah, to se kajpak poda pravim moškim iz proletarskega okolja, najlepše, ki pridejo v hišo, pa so socialne delavke. Podobno okolje opisuje Louis v romanu o odraščanju na revnem francoskem podeželju. Samo brez socialnih delavk.
-
Gaële Josse: Poslednji varuh otoka Ellis
»Migranti, emigranti, imigranti. Tranzit. Besede, ki so vselej nabite z ostro aktualnostjo. Nekaj tednov pozneje se mi je, ne da bi si za en sam trenutek zamišljala ali sploh želela napisati karkoli na to temo, utrnila ta zgodba,« je v za-govoru h knjigi zapisala francoska pripovednica Gaële Josse (rojena leta 1960) o globokih vtisih, ki so jo obhajali ob obisku Muzeja imigracije na ameriškem otoku Ellis, desetletja ključni vstopni točki v ZDA. Pretresle so jo fotografije migrantov, pogosto slikanih v njihovih slovesnih nošah z vseh koncev sveta, torej v kar najbolj eksotičnih oblačilih. Fotografije so bile, ne glede na morebiten dober namen, da bi prikazale surovino, iz katere se v talilnem loncu kuhajo bodoči ameriški državljani, zlorabljene v rasistične namene.
-
Davorin Lenko: Psihoporn: ženska. Del 1, Rezilo
Lenko je od romanesknega prvenca, romana Telesa v temi, na sledi urbanim spolnim praksam, ki jim je dal pri nas literarno še ne izpisano radikalnost in ostrino. Ta proza se zaveda, da je poslednji užitek mogoč le s pretiravanjem in zaostrovanjem, telo in pripadajoča psiha postaneta objekt mrcvarjenja, preizkušanja meja, hkrati prostor svetega in presežnega. V Psihopornu ni redko, da punce s prakso na terenu sanjarijo, da bi postale spolne tempeljske svečenice, da bi se predale in razdale, raztopile v užitku, kot je o izbrisu telesa v pulzirajoči množici sanjaril in premišljal protagonist Lenkovega prvenca. Ta je že vključeval samopremislek, poleg te avtorefleksivne in metafikcijske plasti je bilo prisotno tudi zadovoljevanje ob pisavi, ob tekstu, ki ga je v Psihopornu nadomestil užitek ob govorjenju, spovedovanju, pričevanju o že doseženem ali šele hotenem v erotiki. Tipično je, da so sogovorniki pogosto terapevti, zasliševalci, spovedniki, tisti torej, ki naj bi vedeli vse o vsem, nakar jim prepričljiva in idejno artikulirana izpoved o skrajnih in realiziranih praksah dodobra načne prejšnja prepričanja.
-
Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe
Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj.
-
Marente de Moor: Nizozemska devica
Nizozemska devica je roman, ki po kostumski podobi in čustveno trikotniški postavitvi literarnih oseb potegne na bližino zgodovinskih fantastičnih zgodb o junakinjah, pogosto še nedolžnih za povrhu, ki se znajdejo na tujem; tam pa so seveda skušnjave, čedni in pretkani moški brez zadržkov, vse tisto, česar se je preganjana nedolžnost na skrivaj bala – in si poželela. Tokratno izpeljavo pravljičnega srečanja med lepotico in zverjo ves čas zoprno prekinja rožljanje orožja, vojaške druščine in njihov podmladek si želijo priložnosti za maščevanje za vse tisto, kar jih je doletelo v prvi vojni, in v dvorcu trenirajo mečevanje.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura | Knjiga
Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom
V novem romanu domačega avtorja Toma Podstenška (rojenega leta 1981) je navedeno, da veliki večini dobitnikov velikih dobitkov v igrah na srečo ti poslabšajo kakovost življenja. Kar 90 odstotkov srečnih dobitnikov naj bi denar hitro zafrčkalo in pristalo nižje, kot so bili v času velikega dobitka. Če to drži, je srečko Feliks, glavni junak romana, med njimi čisto v vrhu. Polovica zadetka evropske megaloterije mu omogoči, da spozna pravo naravo sveta in odnosov.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Petra Hůlová: Kratka zgodovina Gibanja
»Kajti najbolj neosvojljiva utrdba starosveta je starosvet v nas,« v romanu češke pisateljice Petre Hůlove (rojene leta 1979) ugotavlja pripovedovalka, ki se ji v silnem navdušenju nad krasnim novosvetom zdi, da mora temeljne premike, s katerimi se je človeštvo izvilo animaličnemu in nagonskemu, popisati sistematično. Tudi zato, ker je povsod še toliko ostankov preteklega.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih
Enaindvajset zgodb iz domače zbirke Dobra družba: zgodbe o prevozih, letošnje nominiranke za nagrado novo mesto, se zgošča okoli tiste vrste avto-mobilnosti, ki jo omogoča spletni ponudnik Prevozi. Vožnja in avto predstavljata glavni dogajalni prostor zbirke in tam se protagonisti, večinoma hkrati tudi pripovedovalci, soočijo. Ob tem so prevozi osišče, kot fabulativne vilice, okoli katerih se zvijačno navijajo nenavadni in včasih fantastični, nepojasnljivi dogodki in zapleti ter s svojo demokratičnostjo, dehierarhizirano odprtostjo in nepredvidljivostjo ponujajo pogosto prav čudna in čudežna srečanja neznancev. Ti so seveda izkušeni prevozni mački in nabriti z vsemi frazami in mašili, ki gredo k takšnemu small talku, besedičenju, kramljanju in ubijanju časa.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Gabi Gleichmann: Napoj nesmrtnosti
Na Madžarskem rojeni, na Švedskem odrasli in na Norveškem živeči pisatelj Gabi Gleichmann (rojen leta 1954) v obširnem romanu Napoj nesmrtnosti, v katerem piše o dinastiji Spinoza, ki izvira od neposrednih prednikov filozofa Barucha Spinoze, združi dve pripovedni tradiciji. Del dolguje konspirologiji in pisanju o tajnih, ezoteričnih znanjih, in tokrat ne gre za nič manj kot eliksir, ki so ga iskali alkimisti, za napoj, ki bi uporabniku omogočal večno življenje. To kliče po primerjavi z gralom pa s kabalističnimi skrivnostmi in sploh vse res malo potegne na Meyrinkovega Golema ali od sodobnih na Dana Browna, zraven pa še na eklektično zanimanje za preteklost in skrivna znanja.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Jezero je roman o devastaciji. Na bregu jezera, od koder se vsi izseljujejo ali pa dobijo med kopanjem izpuščaje in potem bruhajo, kjer se voda umika in ostajajo bregovi neporaščeni zaradi strupov, kjer vkrcavajo jalovino, ostanek nekdanje težke industrije in proizvodnje, za pridelavo žvepla nekje drugje, kjer vse smrdi in so ljudje brezdelni, postanejo takšni tudi odnosi med njimi. Tu so še ruski inženirji in vojaki, ki s kolaborantskimi lokalnimi funkcionarji zganjajo teror, in vse se dogaja pri visokih koruptivnih obratih. V takšnem okolju odrašča Nami, fant, ki mora po babičini smrti na hitro odrasti in se odpravi v mesto, da bi našel mamo, ki se je le bežno spominja.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Naslov romana Ledeni teden je pravzaprav zavajajoč; na turški ladji, ki se znajde v turških ozemeljskih vodah in zato pod turško jurisdikcijo sodijo tudi potniki, med temi izbruhnejo silovite in bežne, vroče in celo pregrete strasti, le na koncu sledi hladen tuš. No, za večino, ne pa tudi za oba akterja in režiserja, par vročekrvne levantinske in nadvse privlačne mlajše ženske ter njenega moža, zdravnika na invalidskem vozičku.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Avgust Demšar je najbrž eden od dveh, ki se prerivata za vrh na slovenskem žanrskem, natančneje kriminalkopisnem Parnasu, in to po obsežnem opusu in po natančni postavitvi zgodbe v okolje, geografsko in socialno, pri čemer ne manjka osumljencev iz vrst politikov, zato tudi ne vmešavanja politike. Njegov deseti roman Cerkev je v tem prepoznaven in paradigmatski: pisanje nekajkrat prestreli svarilo, da »to ni igranje z lokalno politiko, /.../ to ni organiziran kriminal, to ni niti mafija. To je zdaj resno. To je Cerkev.« Po darovanju maše na simbolni Ptujski gori ubijejo, pravzaprav izkrvavijo in s psovkami po čelu popišejo monsinjorja škofa Kneza. Ta je bil v mariborski nadškofiji v času njenih finančnih špekulacij, ki so zazvonile po žepih verujočih v varnost naložb, in ena veja preiskave gre seveda tudi med male opeharjene upnike. Pa med zoprnike med kolegi, recimo tiste, ki so bili po hudobčevem vmešavanju v klerično finančno plemenitenje kazensko premeščeni v samostane s komaj še kaj funkcije, torej v nekakšne izolirane kazenske kolonije.
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Michael Ondaatje, rojen na šrilanškem robu britanskega imperija, je eden najpomembnejših kanadskih pripovednikov, dobitnik bookerja vseh časov za Angleškega pacienta. Pri nas imamo v prevodu tudi Anilin duh, ki se napaja iz šrilanškega praznoverja in čudežnega, ter Mačjo mizo o potovanju v metropolo imperija, ki ga je pisec pri enajstih letih res opravil, vendar se ga, kot pravi, ne spomni. To je dobro izhodišče za pisanje o skupini nabritih najstnikov, ki večine stvari, ki se dogajajo na ladji, sicer ne razumejo, vendar to samo podžiga njihovo radovednost in je produktivno za karakterizacijo.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Adeline Dieudonné: Resnično življenje
»V naši hiši so bile štiri sobe. Moja soba, soba mojega brata Gillesa, soba najinih staršev in soba s trupli,« sta prva stavka v menda nadvse brani knjigi frankofonske avtorice Adeline Dieudonné (1982) in ta stavka že zarišeta atmosfero, ki preveva srhljivo zgodbo.
-
30. 10. 2020 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Goroslav Vukšić - Gogo: Norci pomorci
Norci pomorci so, čeprav se dogajajo izključno v eksotičnih krajinah ali na družbenem obrobju, od zabačenih afriških luških predmestij do tajskih zaporov in taborišč, od azijskih kuplerajev do idrijske psihiatrije, roman o ljudeh na morju, njihovih radostih in nabritostih, so premislek o temnem zvenu, ki ga s sabo prinaša takšno življenje. Brezčasnost plovbe, dobra založenost pristanišč z vsem, kar srce si sladkega obeta in na dolgi rok škodi, luška pretiravanja in kazanje mišic ob vsaki priložnosti, švercanje in posledice, če te ujamejo, v teh koordinatah se razvijajo usode tistih z ladij.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Norveški pripovednik Roy Jacobsen (1954) v romanu, ki je prišel v ožji izbor za bookerja, eno najpomembnejših mednarodnih nagrad, piše o razmerah na družinskem otoku, kjer se najprej dve, potem tri generacije prebijajo skozi življenje. Zdi se, da je otok samo zaprt svet, ki nam na primeru mikrokozmosa pokaže premike na družbenem in gospodarskem področju. Ti so se sicer zgodili v svetu, na otoku pa jih zaradi omejenosti morda čutijo še bolj. Ne vemo, katera vojna prinese Švede, ki iščejo delo in sezidajo pomol, da mu ni para, obnorijo pa tudi že prej posebno domačo hčer in gospodarjevo sestro, da jim po opravljenem delu sledi in se vrne v veselem pričakovanju. No, kakor za koga.
-
16. 10. 2020 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
»Politična kriminalka po slovensko,« piše na platnici romana Skesanec kot opozorilo in podnaslov, in nas firbec, kako naj bi se v nečem tako razširjenem in globalnem, kot je kriminalka, pokazala specifika žanra glede na dogajalni prostor. To je že sedma knjiga Toneta Freliha (rojenega leta 1945) s pretežno isto, čeprav z leti spremenjeno in od zoba časa načeto ekipo, ki jo zdaj preselijo s policije na Trdinovi v Ljubljani na Prešernovo, pod perut preverjenih šefov, da ji vzamejo še preostanek samostojnosti. Tako se zaščitijo, premeščevalci, pred njenimi nenadzorovanimi, se pravi morda njim in botrom iz ozadja neugodnimi izsledki preiskav.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni
Dušan Jelinčič (rojen leta 1953) je tržaški alpinist, novinar, pisatelj, esejist, prevajalec z dovolj obširnim opusom, ki sega od na streho sveta postavljene kriminalke Umor pod K2 do gorniških potopisov Kam gre veter, ko ne piha, vmes je literarizacija lokalne mitologije in bajeslovja Bela dama devinska, v eksotične kraje je postavljena tudi zgodba o psu vojne, plačancu v romanu Nocoj bom ubil Chomskega. S Tržaškimi prikaznimi se vrača na domači teren in uvrtava malo v lastne spomine, malo v kolektivni spomin in preteklost mesta v zalivu.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
J. G. Ballard: Potopljeni svet
Britanski pisatelj, esejist in satirik J. G. Ballard (1930–2009) je pisec za današnje čase. V Suši piše o postopnem izginjanju vode in zato do človeka neprijazni, devastirani puščavski krajini. V Stolpnici o skupnosti, ki se zapre pred svetom in zaradi hormonalne prenapetosti posameznikov, ki se vidijo kot vodilni, počasi drsi proti regresiji in predcivilizacijskemu. V Kristalnem svetu se zaradi antimaterije in podvajanja galaksije zgodi napredujoča kristalizacija, ki se ji eni umikajo – za druge je obet večnosti, všečna in trajnostna oblika obstoja. Potopljeni svet pa govori o povodnji svetovnih razmer, o povečanem delovanju Sonca, zaradi katerega se topi permafrost in scvrknejo ledeniki, da je življenje mogoče samo na polih, kjer zaradi kota oziroma odboja sončnih žarkov vročina ni nevzdržna.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Ko lokalnega oziroma podeželskega dopisnika pokličejo v centralo, se najprej zgrozi ob ugotovitvi, da ga mislijo poslati v državo na severovzhodu Afrike, saj je prepričan, da je to zaradi njegove nekoliko sporne teze o prezimovanju čopastega ponirka. A ko izve, da mu bodo plačali vozovnico, in to v obe smeri, je preprosto navdušen.
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Že takoj, ob K.-jevem telefonskem pogovoru z mentorjem z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer dela doktorat, zaslutimo, da so v romanu na tnalu glave velikih živin. Mentor se razburi, da takšno prevrednotenje glav na podlagi pričevanja očividca nekako ne sodi v akademsko sfero, bolj med folkloristiko, prav tako ne enako vehementna zavrnitev pravzaprav vse filozofije in umetnostne misli po Freudu, za katerega se zdi, da edini preživi predhodnike in naslednike. Slabo jo pri K.-ju odnesejo razni Marxi, Heideggerji, Lacani, Žižek in njegovi politični kameradi, kolikor seveda on kot nosilec romanesknega zapleta res spregovarja o njih in ni zadaj drug, avtoritarni pripovedni glas.
