Matej Bogataj
-
17. 7. 2020 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo
Med hidžrami, v ženske oblečenimi prostituti, in njihovimi občudovalci v Indiji se stke zapletena ljubezenska zgodba, okostje romana Arundhati Roy, ki je zaslovela z romanom Bog majhnih stvari. Vendar v njihovi komuni obstrancev vidimo samo eno od naličij vseh antagonizmov današnje Indije. Upornica med njimi zatrmoglavi in se preseli med narkomane na muslimansko mestno pokopališče; tam se začne zbirati raznovrstna ekipa in potem pokopava (tudi) tiste, ki so ostali brez groba: mučene od indijskih oblasti, posiljene ženske, izginule borce in militante, katerih trupel niso nikoli našli. Podelijo jim posmrtni mir in angeli, ki lebdijo nad pokopališčem, puščajo vrata med svetovi odprta, da lahko vsi sobivajo in se družijo.
-
10. 7. 2020 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Shirley Jackson je ob izidu knjige leta 1959 požela veliko odobravanja in kar nekaj uglednih piscev srhljivk in fantastike ji je priznalo, da jih je njena pisava navdušila in navdihnila. Še prej je zgodba Loterija, ki jo imamo v istoimenskem izboru kratkih zgodb, razdelila javnost; laični bralci so pisali ogorčena pisma, ker rovtarska skupnost izžreba svete žrtve, kolegi in kritiki so jo nezadržno hvalili.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Na vrhu tehnološko skrajno dodelane in energetsko nepotrošne stolpnice v sterilnem labirintu – ta stanovalca po izgubi imunosti varuje pred vsem – prebiva bog. Pravzaprav Martin Marker, ki je iz radovednega otročiča zaradi stričevega darila, commodorja C64, najbolj prodajanega računalnika vseh časov, v hipu postal asocialen in začel razmišljati o uporabnosti te naprave. To je potem izpilil in razvil in je zdaj lastnik in inovacijski navigator najnaprednejše firme za razvoj tehnologije, konkurenčne Nasi. Zasvojen od začetka, ves čas pred drugimi, tudi po neskrupuloznosti, zdaj se s svojimi genialci z vsega sveta ukvarja z razvojem osebnosti – njegova ruska asistentka temu reče duša, česar se sam otepa – likov, nastopajočih v arkadnih igrah.
-
26. 6. 2020 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
David Diop, v Franciji rojeni pisec senegalskih korenin, v romanu tematizira svoje rojake v rovih prve svetovne vojne, tako imenovane senegalske strelce, pripadnike kolonialne najemniške garde. Borili so se zaradi neažuriranih predstav o junaštvu in naravi vojne ter obeta kariere, ko so pridobili francosko državljanstvo in pokojnino. Njih so še bolj kot ostale pošiljali napadat sovražnika čez čistine, nezakrite pred topovskim ognjem.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Roman Rozina: Po cipresah diši
Rozina, vse bolj opazen prozaist, se v zbirki pretežno daljših in novelistično razčlenjenih zgodb spogleduje s končnostjo. Ciprese nam ob otožnih zvokih trobente ali poklicno rdečeličnih pevcih in zamirajočem zvoku trobente v ozadju prikličejo smrtnost, slovo, težak vonj pogrebnih vencev in svečano pokopališko atmosfero. Rozina vse to in še marsikaj zraven izpisuje pretežno zafrkljivo in skoraj humorno, nekatere od zgodb so postavljene v bližino humoreske.
-
12. 6. 2020 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Markus Zusak: Fant, ki je postal most
Že v prejšnjem Zusakovem romanu, Odposlancu, je ena od nalog, ki jih mora izpolniti sel neznane sile, ki z njim komunicira s pomočjo igralnih kart, preprečiti ravsanje in garbanje skupini bratov. Zdaj so takšni bratje, vseh pet in en prav posebej, v ospredju pisateljevega zanimanja.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Adam Foulds: Blodnjak prebujenja
Adam Foulds o družbi spregovori s prikazom njene reprezentativne ustanove; podobno kot predhodniki, na primer Peter Weiss, ki v igri Maratovo in de Sadovo srečanje postavi na oder lokalne blaznice, ali Jančar, ki v Velikem briljantnem valčku v zavod poleg pacientov in poblaznelega sluge z bikovskim tilnikom postavi še politične in se vidi, kdo je najbolj problematičen v stanju spreobrnjenih vrednot. Dogajanje postavi v podeželski sanatorij, v katerem se poleg aristokratov, ki jih odstranijo od (premoženjsko) škodljivih porok, bratov Tennyson, neozemljenih ljudskih pesnikov in udarjenih kar tako, versko ali shizoidno, prosto gibljejo tudi člani zdravnikove družine. Ker je roman spisan času, ki ga opisuje, primerno, se seveda zgodba zasuklja tudi okoli domačih punc, godnih za možitev. Te se počez nastavljajo morebitnim snubcem, pač v skladu s svojimi nedozorelimi predstavami, kakšne družabne vloge in maske naj bi pripomogle k najboljši partiji. Ob teh so predhodnikom antipsihiatrije in njihovemu početju nedorasli strežniki in pomožno osebje, ki šibkejšo pripetost varovancev na realnost zlorabljajo za lastno, pogosto okrutno zabavo in pičel zaslužek za zraven; kadar so vsi malo udarjeni, se tistim malo bolj zdi to še najbolj razumno, bogatenje in zloraba.
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Sara Stridsberg: Beckomberga. Oda moji družini
»Včasih pomislim, da je obdobje Beckomberge sovpadalo z obdobjem državne blaginje in socialne države, s časom med letoma 1932 in 1995,« švedska pripovednica Sara Stridsberg (1972) proti koncu nadrobljenega romana zapiše post festum premislek o glomazni psihiatrični ustanovi na robu mesta, v kateri se je zdravil oče alkoholik in suicidnež. Vendar oda družini tokrat ne pomeni samo poklona očetu; družina so poleg matere, bežeče iz zakona, pravzaprav kar vsi varovanci ustanove, s katerimi je prihajala v stik, se vanje zaljubljala ali pa spremljala tamkajšnje očetove sentimentalne zmage, ki jih je, kadar ga ni zalival črni žolč, izvojeval z očarljivostjo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu
Romaneskni prvenec kongovskega pripovednika Emmanuela Dongale (1941) zgošča zgodovino Afrike v času trganja kolonialnih spon. V ospredju je življenjska in politična pot Majela dja Majela, afriškega študenta v Evropi, ki sistem in rasno diskriminacijo zavrne tik pred končanjem študija in se vrne na rodno celino, tam pa gre v partizane in sodeluje pri zmagoslavnem napadu na mesto z belsko tovarno. V trenutku slave doživi nekakšno zlitje z množico, po zmagi ga nosijo na rokah, kar ga skoraj zasvoji, ta moč množic – čeprav je zavzetje mesta krvavo zatrto, z zračnim napadom mednarodnih sil na civiliste in tako dalje.
-
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Parker, naslovni lik, je prodajalec imidža: sin nefunkcionalne nemške pijanke in angleškega vojaškega didžeja. Nosi torej oba svetova, šlif in elokvenco ter težo duha – roman spregovori o spoju tega v globaliziranem in medijsko obvladovanem svetu. Pripoveduje slikajoč usodo najprej precej uspešnega komunikacijskega trenerja, ki ravno preboleva bivšo, dokaj brezbrižno do vseh poskusov pobotanja; ni brezbrižna le zato, ker se je zasidrala v višjem razredu, ampak tudi zaradi Parkerjevih mimobežnih varanj. Predvsem se zdi, da je Parker avtonomen, da se je sam izumil in mu pri tem še kar gre, vsaj na zunaj, vendar je njegov mehurček seveda tudi fragilen, občutljiv za perforacije in ena takšnih ga do konca izpiha. Na oder in pod žaromete se vrne še bolj iskren, s še več nasveti o uspešnosti in iskrenosti in svetovanju.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Slavko Pregl, Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič
Zgodba romana je znana in že obdelana: zbirko del sodobnega slikarstva naj bi bil Šlomovič, asistent pariškega zbiralca Ambroissa Volarda – ta je bil leta 1943 verjetno ustreljen kot talec, ker je bil Jud – skril (poleg 200 slik, ki so bile deponirane v francoski banki in za katere se še vedno prerekajo o lastništvu) in zdaj se občasno »najde«. O njej je pisal že Srb Momo Kapor, Veljko Bulajić pa je o tem posnel film Donator. Vendar nas avtorja na darkerski del umetnostnega trga tokrat peljeta od spodaj, iz slovenske perspektive.
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna
Hemona (1964) zaznamuje tipična begunska usoda; ko je šel na jezikovno izmenjavo v Ukrajino, je bil tam državni udar, ko je užival ameriško štipendijo, je v rodni Bosni izbruhnila vojna, neizogibna, čeprav neverjetna, in začelo se je popisovanje njegovega apatridnega preostanka življenja. Pomožne službe pomivalcev posode, gostinskih strežnikov, čistilcev stanovanj v odsotnosti lastnikov omogočajo čudno intimen vpogled v življenje drugih in poudarjajo odsotnosti lastnega … Zraven je pisal in zbirka kratkih zgodb iz leta 2000 Vprašanje Bruna, ki skoraj povzema tisto, kar že poznamo iz romanov Nowhere Man in Projekt Lazar ter napol fikcijske zbirke Knjiga mojih življenj, je že napisana v angleščini. Jasno, prepoznali so ga kot nadaljevalca Nabokova in Conrada, še dveh, ki sta se v angleščino priselila in jezik obogatila s slovansko skladnjo.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Že pri Vitomilu Zupanu smo, ko je popisoval boksarske, kartaške, popivalske in mornarske izkušnje, nenehna obojestranska špikanja in kazanje mišic z oblastjo, torej z njenimi uniformiranimi predstavniki in tistimi višjimi, v civilu, zaznali navezavo na pikareskno, klateško romaneskno tradicijo. Pri tem je bil posameznik, kot recimo pri Tadeju Golobu, vedno v gardu in pripravljen na batine, vendar tudi plemenito in heroično prepričan, da bo katerega od udarcev vrnil. Vsaj z besedo. Pri Plohlu se je nekdanja plemenitost zreducirala na neprestan beg pred najmočnejšo in najbolj neposredno policijo na svetu, ameriško; batine se tam delijo izključno navzdol, nepovratno.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Pojma nimam, kaj je kriminalist Harry Hole delal v prvih enajstih avtorjevih kriminalkah, v katerih je osrednji lik, ampak v dvanajsti knjigi ga ugledamo že v ogrevalnem delu tega napetega pisanja s spominsko luknjo, ki je posledica nezmernega, totalnega pijančevanja. Ekscesnost in zoprnost njegove dipsomanije je poudarjena s tem, da se pri poskusu razsvetlitve alkoholnega brezna postopno vse bolj razkriva – tudi njemu samemu –, da je bil na kraju zločina. Da je imel motiv, vsaj v očeh kolegov, da je imel krvave roke in da so hlače takšne tudi ostale. In nož.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo
Carrasco je že fantiča v prvencu, romanu Na prostem, postavil v apokaliptičen svet, v katerem sodniki, ki malo potegnejo na tistega iz Ni dežela za starce Cormacka McCarthyja, samovoljno delijo pravico. Fantič je preganjana stranka, dokler ne sreča pastirja, ki njegovo družbo plačuje z modrostmi in življenjskimi izkušnjami, čeprav jih deli bolj molče, in v presušeni pokrajini, presušeni do nerodovitnosti, se vzpostavi simbiotična skupnost dveh in obet za naprej, če bo mali prenesel preneseno.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Frank Herbert: Mesija s peščenega planeta
»Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka,« se glasi podzemni tok prerokbe, opozorilo očeta ekološkega migranta na Puščavski planet, ko prepozna nevarnost sklopa prerokb in eshatologijo nepomembnega bojevitega puščavskega ljudstva v pregnanstvu. Paul Atreides, Muad’dib, plod stoletnih plodilnih strategij spolitiziranih vojščaških nun, v prejšnji knjigi obračuna z dinastijo, ki je umorila njegovega očeta, in začne širiti svoj džihad po vesoljskih prostranstvih. Žrtve grejo v milijarde, saj puščavsko ljudstvo presušenemu pesku prilagojene okrutnosti implementira na večino znanega sveta. Otroci recimo po bitki koljejo ranjene nasprotnike in jok je neoprostljiva poraba najdragocenejšega: vode.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
»Aretirali so me kmalu po udaru Jakobovih sinov, ki so razpustili kongres. Najprej so nam rekli, da so bili to islamski teroristi. Razglasili so izredne razmere, a so nam hkrati dopovedovali, naj živimo kot običajno, da bo ustavni red v kratkem znova uveljavljen in da bo izrednih razmer kmalu konec. To je bilo res, vendar ne tako, kot smo pričakovali,« pravi glavna pripovedovalka Testamentov, ki so nadaljevanje Dekline zgodbe in pogled v njeno zakulisje, teta Lydia, prva med enakimi in skrbnica zavoda Ardua, ženskega in reproduktivnega in vzgojnega dela Gileada. Vodja nekakšnih salezijank, ki obenem poskrbijo za plodilne in siceršnje apetite poveljnikov.
-
20. 3. 2020 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Najprej je v Fitzkovem psihološkem trilerju vse jasno: množični morilec otrok, ki svoje otroške travme preigrava tako, da deluje s pozicije neizpodbitne moči, kot jo je nekdaj moral trpeti sam, je v psihiatrični bolnišnici. Oče otroka, katerega umora ni nikoli priznal, pa se nameni zadevo raziskati na lastno pest. Tako, da se bo morilcu približal in poskušal najti njegov dnevnik – o katerem pišejo mediji, v nadvarovani ustanovi pa ga nekako ne znajo najti – ali ga osebno pobaral po primeru.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Karakaša smo v slovenščini že brali, izbor iz njegovih zbirk kratke proze Kino Lika s preloma tisočletja in Eskimi. Med izidoma je minilo sedem let, vendar sta bili obe osrediščeni okoli zagatne situacije v zakotju in na zgodovinsko poraženi strani. Gre za območje, kjer se moški važijo in junačijo, kjer sta samozadostnost in nesentimentalnost vrlini, kjer se bojijo dohtarjev in so še prav posebej nezaupljivi do vsega tujega. To je svet, v katerem dobro urezana in odmerjena, po možnosti sestavljena psovka pove več kot tisoč besed. Dušan Čater je takrat zaledno dinarsko čakavščino prevedel v precej radikalno dolenjščino, ki občutek rovtarstva in v vse vraščene starožitne trme uspešno podčrtuje.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
»Ne morem se predstaviti, a vendar bi tako rad vse povedal. Kje naj sploh začnem?« so zadnje besede v romanesknem prvencu madžarske pripovednice in urednice Tibor Noé Kiss (1976), nekdanjega obetavnega nogometaša in raznašalca časopisov. Kot bi hotel konec romana poudariti, da pravi začetek šele pride, da bo mogoč, ko se bodo rešile dileme in se bosta vsebina in oblika ujeli. Šele takrat se lahko ta pisava odlepi od kroženja okoli travmatičnega jedra, okoli spolne identitete.
-
Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe
Češka pripovednica in dramatičarka Ivana Myšková (1981) je v zbirko združila enajst enotno usmerjenih zgodb, v katerih popisuje drobna in komaj opazna čudaštva, ki se postopno razmahnejo in popolnoma prekrijejo in nadomestijo siceršnje početje protagonistov. Obsedejo jih in kar naenkrat se morajo sprijazniti z drugačnim in novim. Zgodbe so postavljene v čas, ki akterjem omogoča, da strahove, neizpolnjene želje in fetišizem razvijejo do konca, avtorica pa jim pri tem sledi in jih podpira.
-
Rezman je popisovalec in kronist ekološko spornega in prepoznavnega, tudi ves čas medijsko razvpitega kotička dežele: po poeziji je prozo, ki je ni malo, usmerjal v razkrivanje anomalij v rudniškem bazenu. Natančneje, pisal je o perverzni navezavi politike, nosilcev ideologije in gospodarstva, najpogosteje troedino združenih v zgolj nekaj kantorjevsko premočrtnih in zvijačnih/kriminalnih posameznikov, na širšem območju Škal, Družmirja, Šoštanja, Velenja. Skratka, o vsem tistem, kar občasno izbruhne v škandal in imamo potem po projektih že oštevilčene gospodarske katastrofe, recimo TEŠ 6.
-
»Dejansko bi bil odrešen, če bi si lahko priznal, da mi je zaradi Philipove zgodbe spodletelo. Prevelika je zame – čeprav se zdi povsem preprosta. Tako je, kakor da bi pri vsakem poskusu na nekaj pozabil, podrobnost, ki je nujno potrebna, kakor da bi izgubil znak, ki bi me popeljal na pravo sled,« pravi švicarski pripovednik in dramatik Bärfuss (1971), ko pojasnjuje svojo pisavo in hkratno zagretost za zgodbo o Philipu, ki je v opisanem dnevu in pol sploh zagret. Do pregretosti.
-
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
Pripovedovalka, ki se je izselila v tujino, prodaja družinsko hišo, prej v lasti starih staršev. Med pospravljanjem in izbiranjem tistega, kar bi bilo mogoče lastninsko ohraniti in preseliti, najde medvojno fotografijo, na kateri je njena babica noseča, ob njej pa hči – domnevno edinka. Vse to sproži načrtno ukvarjanje s preteklostjo, kakor jo je mogoče rekonstruirati s fotografij ter iz obsežne, celo pred bližnjimi skrite in ohranjene korespondence ob prej redkih opazkah in fragmentih zgodb že umrlih.
-
Sally Rooney: Pogovori s prijatelji
Študentki skupaj nastopata na literarnih večerih, čeprav piše predvsem ena, Frances, druga, Bobbi, ima performativne in socialne sposobnosti širokega spektra. Mladi par pritegne fotografinjo in esejistko, njena dela so očitno bolj komunikativne in portretne narave, ter njenega moža igralca in potem se koti mnogokotnika malo pomešajo: Bobbi se bolj zagreje zanjo, Frances bolj zanj.
-
Robert Galbraith: Smrtonosna belina
Robert Galbraith je psevdonim J. K. Rowling, avtorice Harryja Potterja, ki se je ob razkričanem mladinskem čtivu o otrocih na čarovniškem kolidžu in njihovih fantastičnih prigodah želela preizkusiti tudi s pisanjem drugih žanrov, pogosto pod psevdonimom. Med njenimi stranskimi produkti smo na primer dobili obsežen roman Nadomestne volitve, kjer spretno pregnete dogajanje v malem mestecu po smrti prejšnjega župana; v njem se frakcije neizprosno bijejo za metadonsko ambulanto s tistimi, ki so proti.
-
Robert Perišić: Območje brez signala
Perišićev prejšnji roman, Naš človek na terenu, je problematiziral razmerje med podeželani in strokovnjaki: ker pri časopisu zaradi varčevanja privolijo, da bo iz vojnega žarišča poročal neizkušen, kasneje se vidi, da tudi duševno nestabilen fante, porine na to mesto pripovedovalec svojega sorodnika. Nepotizem, nesposobnost in slab pregled nad razmerami, ko se pojavijo težave na terenu, ne govorijo le o nizkih standardih poročanja, ampak tudi o klimi, v družbi in v medijih še posebej, na Hrvaškem in v okolici.
-
Jakob J. Kenda: Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike
Kenda, sicer prevajalec, se je odločil, da bo prvi Slovenec, ki bo prehodil Apalaško pot, eno od uveljavljenih pohodniških transverzal, ki prečka kar nekaj ameriških zveznih držav. Speljana je – večinoma, kolikor se le da – po divjih in nenaseljenih območjih, kjer so postavljena asketska, s tremi stenami zaprta zatočišča, popotniki pa niso izpostavljeni le vremenu, ampak tudi divjim živalim in kakšnemu občasnemu rovtarju, ki se še vedno upira razselitvi, saj je ta potekala ravno v imenu pohodnikov in njihovih teženj po ’očiščenju’ ostankov civilizacije ob poti. Vendar so zraven tudi zanesenjaki, pogosto sami nekdanji pohodniki, ki na točke, blizu dostopnosti z avti, prinašajo dobrote, hrano in podobno za izmučene hodce.
-
Moč je roman, ki se pretvarja, da je spisan v času novega matriarhata. Uvede in zaključi ga korespondenca med piscem in njegovo zvesto bralko, ki si – to je ob koncu posebej nepotrebno – dopisujeta o vsebini romana. Rešetata točnost njegovih zgodovinskih premis, med drugim glede na (apokrifne) arheološke najdbe, in se sprašujeta, ali ni mogoče, da bi bili v preteklosti bojevniki tudi moški, na kar napeljujejo najdeni kipi, seveda uničeni in polomljeni. To kaže, kako zgodovino ves čas polirajo in si jo prikrajajo zmagovalci. Polpreteklo zgodovino romana ženske.
-
27. 12. 2019 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Viktor Pelevin: Rumena puščica
Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk).
