Matej Bogataj
-
30. 4. 2020 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna
Hemona (1964) zaznamuje tipična begunska usoda; ko je šel na jezikovno izmenjavo v Ukrajino, je bil tam državni udar, ko je užival ameriško štipendijo, je v rodni Bosni izbruhnila vojna, neizogibna, čeprav neverjetna, in začelo se je popisovanje njegovega apatridnega preostanka življenja. Pomožne službe pomivalcev posode, gostinskih strežnikov, čistilcev stanovanj v odsotnosti lastnikov omogočajo čudno intimen vpogled v življenje drugih in poudarjajo odsotnosti lastnega … Zraven je pisal in zbirka kratkih zgodb iz leta 2000 Vprašanje Bruna, ki skoraj povzema tisto, kar že poznamo iz romanov Nowhere Man in Projekt Lazar ter napol fikcijske zbirke Knjiga mojih življenj, je že napisana v angleščini. Jasno, prepoznali so ga kot nadaljevalca Nabokova in Conrada, še dveh, ki sta se v angleščino priselila in jezik obogatila s slovansko skladnjo.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Že pri Vitomilu Zupanu smo, ko je popisoval boksarske, kartaške, popivalske in mornarske izkušnje, nenehna obojestranska špikanja in kazanje mišic z oblastjo, torej z njenimi uniformiranimi predstavniki in tistimi višjimi, v civilu, zaznali navezavo na pikareskno, klateško romaneskno tradicijo. Pri tem je bil posameznik, kot recimo pri Tadeju Golobu, vedno v gardu in pripravljen na batine, vendar tudi plemenito in heroično prepričan, da bo katerega od udarcev vrnil. Vsaj z besedo. Pri Plohlu se je nekdanja plemenitost zreducirala na neprestan beg pred najmočnejšo in najbolj neposredno policijo na svetu, ameriško; batine se tam delijo izključno navzdol, nepovratno.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Pojma nimam, kaj je kriminalist Harry Hole delal v prvih enajstih avtorjevih kriminalkah, v katerih je osrednji lik, ampak v dvanajsti knjigi ga ugledamo že v ogrevalnem delu tega napetega pisanja s spominsko luknjo, ki je posledica nezmernega, totalnega pijančevanja. Ekscesnost in zoprnost njegove dipsomanije je poudarjena s tem, da se pri poskusu razsvetlitve alkoholnega brezna postopno vse bolj razkriva – tudi njemu samemu –, da je bil na kraju zločina. Da je imel motiv, vsaj v očeh kolegov, da je imel krvave roke in da so hlače takšne tudi ostale. In nož.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo
Carrasco je že fantiča v prvencu, romanu Na prostem, postavil v apokaliptičen svet, v katerem sodniki, ki malo potegnejo na tistega iz Ni dežela za starce Cormacka McCarthyja, samovoljno delijo pravico. Fantič je preganjana stranka, dokler ne sreča pastirja, ki njegovo družbo plačuje z modrostmi in življenjskimi izkušnjami, čeprav jih deli bolj molče, in v presušeni pokrajini, presušeni do nerodovitnosti, se vzpostavi simbiotična skupnost dveh in obet za naprej, če bo mali prenesel preneseno.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Frank Herbert: Mesija s peščenega planeta
»Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka,« se glasi podzemni tok prerokbe, opozorilo očeta ekološkega migranta na Puščavski planet, ko prepozna nevarnost sklopa prerokb in eshatologijo nepomembnega bojevitega puščavskega ljudstva v pregnanstvu. Paul Atreides, Muad’dib, plod stoletnih plodilnih strategij spolitiziranih vojščaških nun, v prejšnji knjigi obračuna z dinastijo, ki je umorila njegovega očeta, in začne širiti svoj džihad po vesoljskih prostranstvih. Žrtve grejo v milijarde, saj puščavsko ljudstvo presušenemu pesku prilagojene okrutnosti implementira na večino znanega sveta. Otroci recimo po bitki koljejo ranjene nasprotnike in jok je neoprostljiva poraba najdragocenejšega: vode.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
»Aretirali so me kmalu po udaru Jakobovih sinov, ki so razpustili kongres. Najprej so nam rekli, da so bili to islamski teroristi. Razglasili so izredne razmere, a so nam hkrati dopovedovali, naj živimo kot običajno, da bo ustavni red v kratkem znova uveljavljen in da bo izrednih razmer kmalu konec. To je bilo res, vendar ne tako, kot smo pričakovali,« pravi glavna pripovedovalka Testamentov, ki so nadaljevanje Dekline zgodbe in pogled v njeno zakulisje, teta Lydia, prva med enakimi in skrbnica zavoda Ardua, ženskega in reproduktivnega in vzgojnega dela Gileada. Vodja nekakšnih salezijank, ki obenem poskrbijo za plodilne in siceršnje apetite poveljnikov.
-
20. 3. 2020 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Najprej je v Fitzkovem psihološkem trilerju vse jasno: množični morilec otrok, ki svoje otroške travme preigrava tako, da deluje s pozicije neizpodbitne moči, kot jo je nekdaj moral trpeti sam, je v psihiatrični bolnišnici. Oče otroka, katerega umora ni nikoli priznal, pa se nameni zadevo raziskati na lastno pest. Tako, da se bo morilcu približal in poskušal najti njegov dnevnik – o katerem pišejo mediji, v nadvarovani ustanovi pa ga nekako ne znajo najti – ali ga osebno pobaral po primeru.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Karakaša smo v slovenščini že brali, izbor iz njegovih zbirk kratke proze Kino Lika s preloma tisočletja in Eskimi. Med izidoma je minilo sedem let, vendar sta bili obe osrediščeni okoli zagatne situacije v zakotju in na zgodovinsko poraženi strani. Gre za območje, kjer se moški važijo in junačijo, kjer sta samozadostnost in nesentimentalnost vrlini, kjer se bojijo dohtarjev in so še prav posebej nezaupljivi do vsega tujega. To je svet, v katerem dobro urezana in odmerjena, po možnosti sestavljena psovka pove več kot tisoč besed. Dušan Čater je takrat zaledno dinarsko čakavščino prevedel v precej radikalno dolenjščino, ki občutek rovtarstva in v vse vraščene starožitne trme uspešno podčrtuje.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
»Ne morem se predstaviti, a vendar bi tako rad vse povedal. Kje naj sploh začnem?« so zadnje besede v romanesknem prvencu madžarske pripovednice in urednice Tibor Noé Kiss (1976), nekdanjega obetavnega nogometaša in raznašalca časopisov. Kot bi hotel konec romana poudariti, da pravi začetek šele pride, da bo mogoč, ko se bodo rešile dileme in se bosta vsebina in oblika ujeli. Šele takrat se lahko ta pisava odlepi od kroženja okoli travmatičnega jedra, okoli spolne identitete.
-
Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe
Češka pripovednica in dramatičarka Ivana Myšková (1981) je v zbirko združila enajst enotno usmerjenih zgodb, v katerih popisuje drobna in komaj opazna čudaštva, ki se postopno razmahnejo in popolnoma prekrijejo in nadomestijo siceršnje početje protagonistov. Obsedejo jih in kar naenkrat se morajo sprijazniti z drugačnim in novim. Zgodbe so postavljene v čas, ki akterjem omogoča, da strahove, neizpolnjene želje in fetišizem razvijejo do konca, avtorica pa jim pri tem sledi in jih podpira.
-
Rezman je popisovalec in kronist ekološko spornega in prepoznavnega, tudi ves čas medijsko razvpitega kotička dežele: po poeziji je prozo, ki je ni malo, usmerjal v razkrivanje anomalij v rudniškem bazenu. Natančneje, pisal je o perverzni navezavi politike, nosilcev ideologije in gospodarstva, najpogosteje troedino združenih v zgolj nekaj kantorjevsko premočrtnih in zvijačnih/kriminalnih posameznikov, na širšem območju Škal, Družmirja, Šoštanja, Velenja. Skratka, o vsem tistem, kar občasno izbruhne v škandal in imamo potem po projektih že oštevilčene gospodarske katastrofe, recimo TEŠ 6.
-
»Dejansko bi bil odrešen, če bi si lahko priznal, da mi je zaradi Philipove zgodbe spodletelo. Prevelika je zame – čeprav se zdi povsem preprosta. Tako je, kakor da bi pri vsakem poskusu na nekaj pozabil, podrobnost, ki je nujno potrebna, kakor da bi izgubil znak, ki bi me popeljal na pravo sled,« pravi švicarski pripovednik in dramatik Bärfuss (1971), ko pojasnjuje svojo pisavo in hkratno zagretost za zgodbo o Philipu, ki je v opisanem dnevu in pol sploh zagret. Do pregretosti.
-
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
Pripovedovalka, ki se je izselila v tujino, prodaja družinsko hišo, prej v lasti starih staršev. Med pospravljanjem in izbiranjem tistega, kar bi bilo mogoče lastninsko ohraniti in preseliti, najde medvojno fotografijo, na kateri je njena babica noseča, ob njej pa hči – domnevno edinka. Vse to sproži načrtno ukvarjanje s preteklostjo, kakor jo je mogoče rekonstruirati s fotografij ter iz obsežne, celo pred bližnjimi skrite in ohranjene korespondence ob prej redkih opazkah in fragmentih zgodb že umrlih.
-
Sally Rooney: Pogovori s prijatelji
Študentki skupaj nastopata na literarnih večerih, čeprav piše predvsem ena, Frances, druga, Bobbi, ima performativne in socialne sposobnosti širokega spektra. Mladi par pritegne fotografinjo in esejistko, njena dela so očitno bolj komunikativne in portretne narave, ter njenega moža igralca in potem se koti mnogokotnika malo pomešajo: Bobbi se bolj zagreje zanjo, Frances bolj zanj.
-
Robert Galbraith: Smrtonosna belina
Robert Galbraith je psevdonim J. K. Rowling, avtorice Harryja Potterja, ki se je ob razkričanem mladinskem čtivu o otrocih na čarovniškem kolidžu in njihovih fantastičnih prigodah želela preizkusiti tudi s pisanjem drugih žanrov, pogosto pod psevdonimom. Med njenimi stranskimi produkti smo na primer dobili obsežen roman Nadomestne volitve, kjer spretno pregnete dogajanje v malem mestecu po smrti prejšnjega župana; v njem se frakcije neizprosno bijejo za metadonsko ambulanto s tistimi, ki so proti.
-
Robert Perišić: Območje brez signala
Perišićev prejšnji roman, Naš človek na terenu, je problematiziral razmerje med podeželani in strokovnjaki: ker pri časopisu zaradi varčevanja privolijo, da bo iz vojnega žarišča poročal neizkušen, kasneje se vidi, da tudi duševno nestabilen fante, porine na to mesto pripovedovalec svojega sorodnika. Nepotizem, nesposobnost in slab pregled nad razmerami, ko se pojavijo težave na terenu, ne govorijo le o nizkih standardih poročanja, ampak tudi o klimi, v družbi in v medijih še posebej, na Hrvaškem in v okolici.
-
Jakob J. Kenda: Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike
Kenda, sicer prevajalec, se je odločil, da bo prvi Slovenec, ki bo prehodil Apalaško pot, eno od uveljavljenih pohodniških transverzal, ki prečka kar nekaj ameriških zveznih držav. Speljana je – večinoma, kolikor se le da – po divjih in nenaseljenih območjih, kjer so postavljena asketska, s tremi stenami zaprta zatočišča, popotniki pa niso izpostavljeni le vremenu, ampak tudi divjim živalim in kakšnemu občasnemu rovtarju, ki se še vedno upira razselitvi, saj je ta potekala ravno v imenu pohodnikov in njihovih teženj po ’očiščenju’ ostankov civilizacije ob poti. Vendar so zraven tudi zanesenjaki, pogosto sami nekdanji pohodniki, ki na točke, blizu dostopnosti z avti, prinašajo dobrote, hrano in podobno za izmučene hodce.
-
Moč je roman, ki se pretvarja, da je spisan v času novega matriarhata. Uvede in zaključi ga korespondenca med piscem in njegovo zvesto bralko, ki si – to je ob koncu posebej nepotrebno – dopisujeta o vsebini romana. Rešetata točnost njegovih zgodovinskih premis, med drugim glede na (apokrifne) arheološke najdbe, in se sprašujeta, ali ni mogoče, da bi bili v preteklosti bojevniki tudi moški, na kar napeljujejo najdeni kipi, seveda uničeni in polomljeni. To kaže, kako zgodovino ves čas polirajo in si jo prikrajajo zmagovalci. Polpreteklo zgodovino romana ženske.
-
27. 12. 2019 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Viktor Pelevin: Rumena puščica
Pelevin je menda pri nas najbolj prevajan sodobni ruski avtor, kar ni čudno, saj nagovarja različno bralno publiko, na primer mladino, ki jo s sfejkano zgodbo o ruskem vesoljskem programu opozarja, da je itak vse nateg (Amon Ra). Spet drugič imamo v roman nanizane budistične zgledne zgodbice o izstopu iz jazovstva, podložene s stripovskimi junaki iz časov oktobra (Čapajev in Praznota), potem se loti volkodlakov in (taoističnih) lisic, ki na repu prinesejo iluzijo o obstoju (Četrta knjiga volkodlaka) ali pa nam na primeru govnačev, svetih živalic, ki valijo svoj plen in ga imenujejo Jas, pojasnjuje, da v svojem ravnanju nismo kaj več od mravelj, skarabejev in kar je še podobne mrgolazni in laznine, vse pa cepljeno na tradicijo ruske basni (Iz življenja žuželk).
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano
Na Tromostovju, v simbolnem popku dežele, je novinar Rožman, ko se je z dijaki službeno pogovarjal o beguncih, srečal pesnika in založnika, palestinskega begunca druge generacije, pod Asadom versko obrobnega, zato drugorazrednega sirskega državljana Mohamada Al Munema. V času pogovorov in druženja v Ljubljani, ki so trajali dve leti in pol, je bil Al Munem kandidat za pridobitev azila. Med druženjem sta se postopno odkrivala in nastala je knjiga, v kateri begunski mentor razlaga razmere na terenu in razloge za migracijo. Pri tem odkrivamo pasti selitev, dobimo uvid v odnos in postopke birokracije in organov zavračanja ob balkanski begunski poti, usmerjane od zgoraj, ter izvemo za vrsto opustitev dejanj pristojnih in včasih njihovo trdovratno vztrajanje pri črki zakonov, ne njihovem duhu.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Tisto se pojavlja ciklično. To opaža eden od sedmerice zgub in temnopolti kronist mesta Derry med brskanjem po arhivih in med pogovori s pričevalci, ki se jih počasi polašča amnezija, kar je stranski učinek stika z Zlom. Rekonstruira nekaj valov, v katerih so šikanirali temnopolte vojake, zlo pa je, kot vedno, priložnost za masaker v celoti izkoristilo, ali pa so obračunali s sindikalisti in je zadevo za kvartopirsko mizo v njihovem imenu uravnal drvar z dvorezno sekiro. Vendar se na fotografiji, v zapisnikih o pričanju, vedno pojavi figura klovna, takega z imenom; njegovi klici otrokom, da bi lebdeli skupaj, tam spodaj, pa so samo del splošne groze. On je le vidno, je zgolj mamljiva sirena, ki vabi v pogubo.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Celeste Ng (1980), v Združenih državah Amerike rojena hči priseljencev, se je v romanu lotila dveh družinskih skupnosti, pa tudi nekaterih akterjev s strani, ki sicer sobivajo, vendar so njihovi pogledi na varnost in življenjske prioritete tako različni, da razkritje ne more ostati brez posledic. Že takoj na začetku vidimo goreti dom, požgan je namerno, ugotavljajo gasilci. Takoj je tudi jasno, da je požar posledica upora proti togosti ene družine, bolje preskrbljene, v imenu solidarnosti z drugo, bolj fleksibilno in nomadsko, umetniško.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Milan Petek Levokov: Kdo se še boji Anne Riesman?
»Kratki roman o nekem zločinu in pozabi«, kot se glasi podnaslov, se samo po dogajalnem kraju loči od pisanja nobelovca Patricka Modiana. Ta se ukvarja z izginulimi s pariških ulic in iz kavarn, kjer so pustili šibko sled in se naselili le v spomin pripovedovalca, ki zdaj poskuša rekonstruirati njihovo zgodbo in jih iztrgati pozabi. Levokov pa je zgodbo postavil nekam blizu bregov Drave in v gozd ob zaselek, kjer se med gobarjenjem sprašuje, kje natančno je grob naslovne junakinje.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Devetnajstletni Ed, ki mu je umrl oče in je v materinih očeh, predvsem v primerjavi z bratom, čisti luzer, ker vozi taksi in igra karte s sebi podobnimi, dobi, potem ko izpriča junaštvo ob bančnem ropu in zadrži storilca, v nabiralnik igralno karto. Za to pride še cel kup asov, na vsakem pa so naloge, ki jih mora izpolniti, napisane dovolj skrivnostno in namigujoče, da mora zadevo temeljito premisliti in se malo potruditi – tudi z dolgočasnim oprezanjem. Drugič ga k izvedbi in pravemu razumevanju usmerijo šele pretepači; čeprav je bolj kilav in ni za pretepe, ga stranski izvajalci načrta včasih premikastijo, da vzame lekcijo bolj zares in se ga bolj prime.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Andreï Makine: Knjiga kratkih večnih ljubezni
Andreï Makine se je leta 1957 rodil v Sibiriji in je danes član francoske akademije. V Francoskem testamentu je popisal, kako ga je iz realsocialistične sivine reševala francoska civilizacija, kakor je je bil deležen iz babičinih knjig. Draž tujega jezika in obljuba daljnega, lepšega sveta sta ga potem pognala v migracijo in v Franciji je med skoraj klošarjenjem pisal, uspel pa šele, ko je svoje delo predstavil kot prevod ruskega avtorja, izločenca in obrobneža, kar je bil do uspeha v tujini, obljubljeni deželi Franciji, pravzaprav tudi sam.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Martin Michael Driessen: Pelikan: komedija
Nizozemec Driessen (1954), pripovednik, pa tudi gledališki in operni režiser, se je v svoji »komediji«, kakor je podnaslovil roman, lotil življenja v malem obmorskem mestecu z zmernim turizmom in vsemi antagonizmi, ki se v njem kopičijo pred začetkom domovinske – katera pa ni takšna, vsaj samoimenovano in deklarativno – vojne, ko vsi nestrpno pričakujejo spremembe. Pozneje so razočarani, ker te niso nujno takšne, kot so si obetali.
-
30. 10. 2019 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
J. M. Coetzee: Peterburški mojster
Srednjeletni bradati in sključeni možak v starinsko ukrojeni obleki, ki vznikne na prvi strani romana, ni nihče drugi kot Dostojevski v Pitru oktobra 1869, in najdemo ga v mučnem položaju: h gospodinji svojega pastorka pride po njegove posmrtne ostanke v papirni obliki, se v sobici nastani in nosi njegove obleke. V starcu je marsikaj čudaškega in skrušenega, pa tudi sobodajalka in njena hči je ne odneseta dosti bolje.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Ko na prvi strani vidimo doktorja in profesorja, ki si na balkonu stolpnice peče taco alzaškega ovčarja, zaslutimo, da se bodo prebivalci zgradbe iz naslova zadrsali kar precej nazaj v predcivilizacijsko obdobje. Sledi natančna Ballardova analiza, zakaj in kako – in seveda kdo, če sploh, se takšni regresiji lahko izogne.
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Ta na videz spovedna in spominska pripoved se napaja iz brezupa, sproženega z ločitvijo, in se po stopnjevanju zvrne v grotesko in fantastiko. Iz po njem samem smrdeče postelje je pripovedovalcu pobegnila žena, to pa sproži njegove spomine na očetovo depresijo, malo izhajajočo tudi iz ženine bolezni in dejstva, da je starejši sin fatalno padel z drevesa. Potem izbruhne še novi požar v nizu in skuri stričev oljčnik, zadnje očetovo veselje in zadolžitev.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo
Med prvo zgodbo, ki pripoveduje sama o sebi in je izbrisana v hipu, ko se kot osrednji lik namesto blondinke v postelji pojavi neznan fant, in zadnjo, ki se uvrtava v zahojeno življenjsko pot in v samo pisavo, ki je poskus izbrisa, so Navodila za srečo avtorsko prepoznavna zbirka. Möderndorfer pripoveduje na sebi lasten in neprizanesljiv način, s precejšnjo melanholijo in zanimanjem za tiste obstranske in z dna. Pri tem se v njegovem vsestranskem scenarističnem in dramskem in proznem opusu motivi odbijajo in kopičijo, v zgodbah prepoznavamo teme, ki smo jih slišali kot monologe v dramah in kot delce scenarijev, ali pa zgošča katerega od svojih romanov, tokrat recimo prepiše nekatere drugače fokusirane epizode čez dele Nespečnosti, ko opisuje bedno življenje pripadne in nesrečne samske tete.
