-
SpectraSoul: Delay No More
Z drugim albumom brightonskega tandema SpectraSoul se po poslušanju slabe ure godbe zgolj utrdi prepričanje, da je fantoma uspelo; ne zgolj preseči okvire in si ustvariti svoj zvokovni svet, ampak tudi upravičiti velike upe, ki jih je srenja polagala vanju. Kar malce paradoksalno je, da ju še vedno uvrščajo v okvire liquid funka, dasiravno to le ni povsem neupravičeno, a njuni pobegi drugam se tu in tam kar pošteno nagibajo k nebobenbasovskim tirnicam, tjakaj k atmosfersko-downtempo rešitvam in minimalističnim podlagam. Specifika zvoka, h kateremu sta nagnjena, po slišanem tudi zahteva filigransko iskanje ter ustvarjanje na prisluh preprostih podlag in melodij. Inteligentno.
-
L.A.O.S.: Finally
Finski kvartet Large Amount of Soul je prvenec Finally pacal skoraj štiri leta in na srečo je z njega prišlo bistveno več dobre godbe, kot se je dalo slutiti po singlih. Zven producentsko-DJ-skega trojčka in pevke Alexx je polnomasten na basu, melodično raznolik in skoraj brez težkih primesi, z duše polno skledo. Tudi ženski vokal ne posiljuje v tri dni, ampak je serviran al dente. Če bi tale izdaja datirala pol desetletja nazaj in bi bila ustvarjena na Otoku, bi šlo za eno velikih zadev na liquid-atmosferski sledi drum and bassa in bi se zanjo ter za pol prgišča potencialnih hitov borile velike založbe. Tako pa so predaleč od središča dogajanja in si lahko kaj več obetajo doma. Omehčano.
-
Netsky: 2
Triindvajsetletni Belgijec Boris Daenen alias Netsky je pred tremi leti prvič pritegnil pozornost založbe Hospital, kjer je nato izdal tudi prvenec, preprosto poimenovan Netsky. Tale plošček je nadaljevanje, zato nosi številko 2. S tako preprostimi drobci se predstavlja prekljasti navihanec, ki je medtem že postal superzvezda, saj se je album takoj po izidu uvrstil med top pet prodajanih albumov vseh žanrov v angleškem in ameriškem iTunesu. Začinil ga je tudi z živo zasedbo, s katero je dva večera zapored razprodal svoja antwerpenska nastopa.
-
Concord Dawn: Air Chrysalis
Povsem sveža in takisto solidna Mattyjeva nova zora se s tem ploščkom, ki odpeketa ducat krogov v 68 minutah, zelo priljudno odpre ušesom. A kot bi se zvok na začetku malce stopil kakor maslo na poletnem soncu, kasneje pa vendarle očvrsti. Naslovna skladba na petem mestu je nedvomno vrhunec albuma, po katerem pa zadeve niso več tako fokusirane in ponekod celo umanjka pravi pogon. Toda celota, še posebej zapakirana v njegov DJ-evski set, vendarle učinkuje povsem drugače, v značilnih linijah letov. Solidna, ne pa pretresljiva izdaja bo navkljub osnovni temačni usmerjenosti skupine Concord Dawn zaradi razvoja svetle plati ujela še kakšnega poslušalca. Hja, tudi to prinesejo leta. Masleno.
-
-
High Contrast: The Agony & The Ecstasy
Resnično redki so izvajalci, pri katerih je z vsakim novim albumom slišati zvočno napredovanje, raznolikost, iskrivost v dotikih trenutkov ter celoto, ki z vsako novo izdajo vedno bolj prepriča. A prav to so nekateri od realnih opisov del(a) Lincolna Barretta iz Walesa, ki se je k Hospitalu prebil z demoposnetki v začetku tisočletja, pred deset-
-
Krafty Kuts: Let’s Ride
Odprtje sveže izdanega albuma utegne kar malce razočarati ljubitelje dinamičnega spektra Kraftyjevih zvenov, saj uvodni poletni napevnici zvenita, kot bi doneli iz ibiškega dnevnega bara in ne iz nočnega kluba. No, razmerje se pri naslednjih izmed 16 stopnic v uri glasbenega sprehoda s ploščka sicer malce izboljša, basovske linije konkretno zavibrirajo in preidejo v breakbeat-elektro atmosfero, ki pa še vedno ni polnokrvno obtežena. Ponekod je glavnina komada na solidnih MC-jih, ponekod na dobrih ženskih vokalih, dodan je ščepec ali dva eksperimenta, a producentski vložek tokrat ni maksimalen. Glede na raznolikost komadov in razvrstitev pa gre dvomiti, da je to najbolj kompaktno ali konceptualno Kraftyjevo delo. Plaža.
-
Apollo 440: The Future’s What It Used To Be
Apollo 440, ena malodane prvih sodobnih elektronskih zasedb še tam od leta 1990, je po devetih letih premora znova tu. In medtem ko so se drugim dogajali novi svetovi in menjave žanrov, fantje iz A440 vztrajajo pri znanih zvočnih portretih, ki jim trendovski odkloni ne morejo do živega. Akoprav jih uvrščajo v drum and bass, so še vedno bolj raznožanrski bend kot producentski zbor – vsem ducatom remiksov navkljub, ki v misli prikličejo pregovor o kovačevi kobili. Ta skupinska glasbena plat se kot deficit sliši v produkciji komadov, ki jim ne bi pripisali aktualne letnice, bo pa razveselila retrogradne nostalgike iz dni, ko je bila elektronika še v otroški stajici. Retro-gardno.
-
John B: Light Speed
Superzvezda v Rusiji John B se je vrnil z izdajo, s katero skozi 70 minut in 13 odsekov kaže svojo kondicijo. V laserski inačici z DJ-evsko dolžino komadov dokazuje formo, ki že leta pluje po trasi elektro-trance variacij na drum and bass taktih. V zanj zelo dobri izdaji pa vendarle umanjka progresiva, saj se mojster frizur in make-upa drži tistega, kar nosi uspeh, ter nove takte in vokale prepušča gostom. Zmanjka pravega razburjenja, ponekod zveni plehko, a še vedno gladko zaokroži dober vtis ter doda nov ducat komadov, ki bodo utrdili njegov status. Nejasno ostaja, zakaj na album ni uvrstil velikega hita Send My Love To Mother Russia, ki ga je kar zastonj ponudil v dolpoteg na svojem blogu. Stilskovadbeno.
-
Edo Maajka: Štrajk mozga
Nove generacije, ki se rojevajo v svet, so vedno na koga jezne in imajo svoje idole, ki širijo njihovo besedo. Eden izmed sodobnih kraljev (mladih) ljudskih src je zagotovo tudi Edin Osmić alias Edo Maajka. Potem ko je v svojem žanru prilezel do mikrofonske zvezde regije in se uveljavil kot tisti, ki ima kaj povedati, ni presahnil ali zaspal na lovorikah med turbulencami svojega življenja.
-
Smooth: Blinded by the Light
Drum and bass producent Smooth, slovenske gore list, je v prvih dneh leta učakal svojo prvo resno izdajo pri založbi Viper, ki ima z njim ekskluzivno pogodbo. Dobre pol ure trajajoči EP nosi šest komadov ter dodaja še remiks enega izmed njih – napevnice Shifting Sands, v kateri poje Shaz Sparks. Tudi sicer v komadih prevladujeta hipnotični bas ter duhovita in domišljijska produkcija, s katerima je 25-letni Luka Per (kot je Smoothu ime) zadnje leto zbudil ogromno zanimanja po svetu. Pri razi–skovanju svetle plati bobna in basa (ter prebliska brejkov) postreže z resnično vrhunskim prefinjenim in tenkoslušnim pristopom, s katerim se bliža mojstrstvu svetovnih razmer. Izbrušeno.
-
Goran Bare & Majke: Teške boje
Nove Majke? Ne, novi Goran Bare z bendom, imenovanim Majke, ki iz prvotne postave iz leta 1984 nima več niti enega člana. Ker Bare ni več član, ampak pop ikona, ki jo Majke zgolj še spremljajo. Na srečo je prisoten vsaj Zoran Čalić, ki je prišel osem let po začetku in je odsihmal (kakovostna) konstanta njihovih del. Težke barve v tri četrt ure navržejo deset skladb, ki prijetno presenetijo glede na to, kaj vse smo že slišali od tega izvirno vinkovškega glasbenega sestava. Če se omejimo zgolj na tokrat slišano izdajo, smo lahko zadovoljni.
-
General Woo: Verbalni delikt
General Woo je skrajno zanimivo bitje. Pri 14 ga je bilo mogoče srečati v Vukovarju, ko je ta padel v vojni za hrvaško neodvisnost. Nato je bil v srbskem taborišču, dolga leta je živel v Zagrebu, tale album pa je nastal ob vrnitvi domov. Album (ki ga kot brezplačen dolpoteg najdete na straneh MTV-ja) je protestniško-socialnega tipa, sporočilno spominja na angažirane protestnike, njegove podlage pa ne bodo same po sebi dvigovale publike na noge. Toda besedila so raketa. In ker sta Hrvaška in Slovenija sosedi, se marsikaj iz lepe njihove dogaja tudi v podalpski deželi. Avtor je luciden in dobro obvlada govor in sporočila. Poseben rešpekt gre izrazu banksterji, ki je mešanica besed bankir in gangsterji. Sočno.
-
Aquasky: Raise the Devil
Minilo je že debelo poldrugo desetletje, odkar je iz angleškega Bournemoutha odrinila troedina posadka pod celostnim imenom Aquasky. Do danes se je trojica razvila v eno največjih svetovnih imen breakbeata in je v vrhu tega žanra od samega razcveta - kar je precej ironičen podatek glede na to, da se fantje sami nočejo ukalupiti in je to slišno tudi na njihovem svežem, sicer sedmem studijskem albumu.
-
Fierce Presents: Oblivion
Fierce je na kompilaciji zbral precej zanimivo druščino sodelavcev in dodatnih solistov: legendo Optiva (ki ta konec tedna vrti v 4-ki), Vicious Circle, S.P.Y. in dBridgea. Skupaj pričarajo zvoke za enourno lebdenje med dvema svetovoma drum and bassa, med plitko temačnostjo in pojemajočo svetlobo. Ponekod gre tudi za svetove, ki so veljali za izgubljene v svetu današnjega zvoka in zbudijo asociativne spomine na minule partije, spet v drugih trenutkih pa zvok zelo pritiče času. Uporabno gorivo za kakovostne zvočne udare je z zaključnim delom albumske trilogije Dominion - Zenith - Oblivion pomembna visokometražna celota. Troedino.
-
Justice: Audio, Video, Disco
Razdalja med elektroniko in rock glasbo se z leti vse bolj manjša. Elektronski producenti v svojih delih pogosto kažejo navezanost na klasični zvok kitar, a ga radi povzorčijo in navijejo skozi računalnike. Nastopajo z živimi skupinami, ki so podaljški elektronskih kolektivov oziroma izvajalcev. A še vedno nihče ni odkril eldorada, idealne fuzije obeh svetov. S precejšnjimi upi navdaja francoski tandem Justice, ki je pred štirimi leti izdal fenomenalno prepoznaven, zvočno kompakten in udaren albumski prvenec Cross.
-
Tali: Dark Days, High Nights
Nov album, manj angažmaja, tak je najkrajši oris dela, ki se spogleduje s sodobnostjo elektronike in iz drum and bassa odhaja proti širšemu žanru urbanih glasbenih podlag. Dovolj za njeno MC-janje, ki občasno preide v petje, pretežno pa trpi zaradi pomanjkanja šusa, kakršnega je nekoč imela, ali jedrnatosti izraza. Ducat komadov v 61 minutah za sabo ne pusti epohalne ali kakšne sorodne presežne oznake, marveč sodi med maksimalno solidne - a glede na to, da so jih delali staroste (Ed Rush, Shimon) in tudi boljši mladiči (Lynx, Atlantic Connection, Dirtyphonics), so rezultati sila dietetični. Dve dobri postaji nekoč vroče, zdaj pa precej ohlajene Novozelandčanke v londonskem eksilu sta premalo za albumsko izdajo. Neimpresivno.
-
Calibre: Condition
Irski mojster se po lanskem biseru, naslovljenem Even If, vrača s precej tenkočutnim izdelkom, ki morebiti ni tolikanj sončno narejen, da bi popolnoma sledil stopinjam prejšnje albumske izdaje. A navkljub trenutkom potapljanja v nizkem vodostaju basa in temačnejših sekvencah, ki izvabljajo premike in ne težijo zgolj per se, se bo publika nemara bolje poistovetila s sončnimi sekvencami, ki samo nadaljujejo traso ene od zvočnih perfekcij možaka s statusom staroste in veterana. Tempo izdajanja albumov in izdelkov nasploh ostaja hud, znotraj 13 komadov v dobrih 71 minutah pa se znajde marsikaj v drum and bass širini. Nepretenciozno.
-
Camo and Krooked: Cross the Line
Camo and Krooked sta Marcus Wagner in Reinhard Rietsch, avstrijska 21- in 25-letnik, katerih nagli vzpon spremljamo dobri dve leti, najboljši v obdobju njunega petletnega znanstva. Čas je iz dveh posameznikov ustvaril tandem, ki je že davno presegel raven banalne enkratnosti sodobnih plesnih hitov in ki načrtno dela samo še skupaj. Sta tipična predstavnika digitalne generacije, ki sta iz domačih kleti in mladinskih beznic prek interneta in s svojo vztrajnostjo ter producentskim vajeništvom z obilo talenta v kratkem času pririnila do ravni, ko glasbeniki svojih izdelkov ne dajejo več vsakemu, ki jih pocuka za digitalni rokav.
-
SebastiAn: Total
SebastiAn alias Sebastian Akchoté je mlad(en)ič francosko-srbskega rodu, v preteklosti razpet med Parizom in Beogradom; s skupinama Daft Punk in Justice sestavlja sveto trojico francoskega masivnega elektro zvoka tega tisočletja. Možakar, ki na planetu živi tri desetletja, pol življenja ustvarja glasbo, zadnjih šest let pa konkretno opozarja nase s svojimi komadi in remiksi. In letos je očitno leto svete trojice: skupina Daft je nazadnje izdala jako solidno filmsko glasbo za dolgometražni Tron: Legacy, zasedba Justice ima v paci nov album Audio, Video, Disco in naj bi ga predstavila konec oktobra, Total pa je izšel pred poletjem, v katerem se je pogosto in marsikje predvajal.
-
Bungle: Memories
Že dolgo nismo doživeli tako prijetnega presenečenja v obliki Spominov nekoga. Tokratna Bunglova izdaja prinaša precej bolj artikuliranega in k napevnicam naravnanega producenta, katerega memoari so sodobne drumandbassovske vrste. Napevnice, s katerimi odpre deset komadov in 55 minut dolgo pot, se nagibajo k svetli strani, a posegajo po posamičnih temačnih zvenih, semplih in občutjih skozi molovske sekvence. Toda te v seštevku zvenijo dokaj nemonotono, v nasprotju s klasičnim liquidom. Čeprav ponekod precej zabluzi v poigravanjih z nižjimi frekvencami, ki ne dajo presežkov, je celota zelo zanimiva stvaritev, ki zna najti publiko tudi zunaj svojega vrtička. Simbiotično.
-
Big Bud: Kool Beans
Big Bud, bobenbasovski prvoborec in stari znanec (tudi naše plesne publike), z novo izdajo še utrjuje okope mehkobno poslušljivega zvoka, v katerem ni zvočnih presenečenj in šokov. Na sledi ambientalnega drum and bassa, ki ni pretrpel pretiranih posodobitev, ter mehkobobnajoče spremljave drseče odlebdi svojih 66 minut skozi enajst komadov. Resda se malce odmakne od tistega, kar je delal nekoč - ko v komadu Blues for Zoran s pihalsko solažo malce naloži dinamiko in pokaže skrite kapacitete. Ali na trenutke, ko upočasni zgodbo. A vendar so spremembe neznatne, zvokovje in razpoloženje prepoznavno udobno, počutje pa precej nostalgično. Zicer.
-
Nero: Welcome Reality
Nekaj let je interno krožila šala, da so v dubstep prestopili izvajalci, ki jim ni uspelo v drum and bassu. Sčasoma pa se je ogromno ljudi (in to ne zgolj drum and basserjev) polotil virus raziskovanja globočin počasi odmevajočega basa, ki brez hitrega ritma zveni drugam in drugače. No, po temle ploščku otoškega dvojca Nero (ki ga sestavljata Daniel Stephens in Joe Ray, z vokalom pa zadnja tri leta zvok bogati neuradna redna pevka Alana Watson) lahko na to šalo pozabimo. S koreninami v drum and bassu je Nero po nekaj letih presedlal na dubstep vlak, po lanskih nagradah med dubstep kolektivi pa se je lotil tega ploščka.
-
Ill.skillz: Nectar & Ambrosia
Bili so časi, ko sta DKay in Rawfull ustvarjala zvoke, ki so dvigali obrvi in pete. In so časi, ko sta se za albumski prvenec spustila v mišmaš drum and bassa, dubstepa, trancea in še česa. Rezultat je 14 skladb ter uvod in zaključek v 73 minutah, znotraj njih pa precej upočasnjene godbe, ki ponekod zveni kot izgubljeni posnetki iz osemdesetih let. Resda je pri nekaj posrečenih komadih moč zaznati njune sposobnosti, toda za album, ki ni ne tič ne miš, je to premalo, da bi se večkrat uvrstil v različne sete drugih DJ-ev. In to po desetletki dela. Morda še najbolj asociirata na Marcusa Intalexa, ki bi delal glasbo na zvočnike prenosnika. A Intalex bi vedel, za koga dela tak šmorn. Janhammerovsko.
-
he Brookes Brothers: The Brookes Brothers
Duo The Brookes Brothers je klasičen, stereotipen primer za večno razpravo o komercialnosti nek(ater)ih izvajalcev; v tem primeru bi bili takšni očitki povsem upravičeni, saj sta brata Dan in Phil Brookes prerasla žanrske okvire že s prejšnjimi singli, ki so jih predvajali starejši in uglednejši predvajalci glasbe na radiih in v klubih, njuna glasba pa nosi v sebi takšen potencial od samih začetkov. Toda tu pridemo do dileme: je vsa poslušljiva glasba nujno komercialna in ali imajo vsi, ki ustvarjajo poslušljivo glasbo, namen komercializacije ali je vendarle dovolj ustvarjati glasbo per se? Pri bratih Brookes so že od začetka očitnejše producentske ambicije, saj sta se ukvarjala z DJ-anjem, njuna produkcija pa ni kipela od frekventnih polovičarskih izdelkov. Svoje talente sta razvijala počasi, komade izdajala (na videz) premišljeno in šele maja smo po devetih letih del(ovanj)a in nizu odmevnih singlic končno dočakali album, ki je že zaradi renomeja tega bratskega tandema zbujal ogromno obetov. In pričakovanja so se uresničila. Sveža, žmohtna in do ušes prijazna godba se je sprožila, ko je tale biserček stekel prvi krog skozi zvočnike in odigral 13 komadov (in iztočnico) v 69 minutah. Od tedaj jih je naredil še kar nekaj, zvočna slika pa se nikakor ni skazila ali razredčila. Danu in Philu se je odlašanje obrestovalo s kompaktnostjo in z zanimivostjo izdelka, s katerim sta skočila proti vrhu letošnjih albumskih izdaj.
-
Worldwide 001
Matrix in Futurebound na eni najbolj vročih drum and bass založb sedanjosti predstavljata svetovno košaro novosti, ki so se nabrali v njuni založniški nabirki. Slovenski wunderkind Smootha je osvojil dve postaji: Ob čudovitem komadu Calling ter remiksu klasike Strenght 2 Strenght (ter komadu Feel so Free ter Telekinesis v miksu) dežujejo odlični komadi in izvajalci, med katerimi je nuja izpostaviti dela...
-
Marcus Intalex: 21
Med številnimi avtorskimi in samostojnimi prvenci leta je tudi tale, ki ga je Intalex po številnih kolaboracijah in kompilacijah posnel sam - a resda s solidnimi gosti (kot Calibre, DRS, Zed Bias in nekajkrat S.P.Y.). Dobrih 74 minut nam v 13 komadih daje pričakovano zvočno sliko, s kakršno se je proslavil. Morda je v tem vztrajanju izgubljena priložnost, da se zvok premakne še kam naprej.
-
Fourward: Episodes
Avstrijska nova šola drum and bassa je med drugim v svet(ovni splet) izpljunila tudi tale precej soliden plošček spodnjeavstrijskega četverca, ki je s svojimi ranimi deli od leta 2007 zbudil pozornost ne zgolj občinstva, marveč tudi uglednih založb (Virus, Bad Taste Records in drugih). Celostni prvenec kvarteta odlikujejo precej spolirana in razmeroma domiselna produkcija in nekaj res uspelih zvočnih zamisli, ki...
-
State of Mind: Nil By Ear
State of Mind (SOM) je novozelandski dvojec, ki ga sestavljata Patrick Hawkins in Stu Maxwell; skupno zgodbo sta začela pisati na začetku tega tisočletja, uradno pa gre za njun tretji album. Toda SOM je veliko več od zgoščenk in albumskega formata glasbe. Prava moč tega dvojca se zrcali v ogromnem številu založb, pri katerih je doslej izdal komade: Subtitles, Viper, CIA, 31 Records, Technique, Obsessions,...
-
N.O.H.A.: Die in the Process
Noise of Human Art, ki se skriva za kratico N.O.H.A., se doda(t)no imenuje še Circus Underground, na tem albumu pa prinaša štirinajst komadov - in dva remiksa, ki še dodasta žlahtnost dobremu izdelku - v dobri uri in četrt. Eden redkih delujočih (pol)živih bendov v drum and bassu, ki ni žanrsko ali sorodno omejen, že po kozmopolitski sestavi (ter osvežen s pevkama češko-angolskega in brazilskega izvora) napove...
-
Hyper: The Panic
Novi Hyperjev album bi znal biti za poznavalce njegovih minulih del kar drobno razočaranje. Namesto distinktivnega zvena, križanega s sekajočimi kitarami, je tole potop nazaj v klasično sintetiko, ki skrči prostor domišljiji. Četudi se steguje širše kot predhodna albuma, pa vendarle pusti konzumenta sestradanega ostrih brejkov in hrupa. Če vplivov bolezni, imenovane dubstep, niti ne komentiramo.
