666
-
Behold the Arctopus: Horrorscension
Po nekajletnem zatišju, povezanem z delovanjem enega od glavnih protagonistov v množici drugih zasedb, se slušatelju ponovno ponuja skupina Behold the Arctopus z novim zvočnim izdelkom. Kot je bilo nekako pričakovati, se glasbeniki še vedno dosledno osredotočajo samo na inštrumentalno godbo, ki se uspešno giblje med mešanico agresivnega grindmetala, neobremenjenega jazza in ne ravno definiranega eksperimentala. Pravzaprav se slušatelju ponuja dokaj identična ponudba godbe kot na vseh predhodnih izvržkih, le da je tokrat malce bolj prisotno nehumano izživljanje brenkalske sekcije nad prisotnimi glasbili. Horrorscension je definitivno nežanrska zadeva, ki ni primerna za vsako uho. Zabavno.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Z novimi zasedbami, ki rastejo kot gobe po dežju, je največja težava ta, da ne zdržijo dlje kakor do prvenca, ki po navadi niti ne izplava iz balasta glasbene industrije. Z drugo celovečerno zgoščenko skupina Rings of Saturn uspešno dokazuje, da ta trditev zanjo ne drži. Slušatelju ponuja tehnično in vsebinsko še bolj dodelano godbo, kot jo je bilo mogoče zaznati na prvencu. Dingir prinaša kaotični deathgrindblack metalcore z delčkom šizoidne elektronike, občasno pa ga prežame nedefinirani godbeni eksperiment, ki vse skupaj popelje do vprašljivih mej normalnosti. Kričava in kruleča nabijačina, obsedena z zunajzemeljsko življenjsko formo brez kakršnegakoli občutka za milost. Blazno.
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Zasedbe, ki že leta ostajajo zveste svojemu prvotnemu glasbenemu izročilu, v nekem trenutku pretrese negotovost in preizkusijo se v odmiku od rutine. Takega poskusa zvesti konzumenti po navadi ne sprejmejo najtopleje. To se je zgodilo tudi kanadski zasedbi Cryptopsy s predhodnim izdelkom The Unspoken King. Seveda pa si tehnično podkovani Kanadčani z zadnjo zgoščenko niso privoščili zdrsa v prazno. V ponudbi sta tehnično dovršeni death metal, ki se na trenutke spogleduje z nedefiniranimi jazzerskimi prijemi, in seveda obilica nečloveškega kruleža, ki ga dopolnjujejo objestne kitarske solaže. Lep primer tega, da se nekateri žanri še zdaleč niso izpeli in lahko še marsikaj ponudijo. Nasilno.
-
7. 12. 2012 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
S četrtim celovečernim albumom nemško govoreči Panzerballett uspešno nadaljuje glasbeno izročilo, ki se giblje nekje med progresivnim metalom in do ušesa prijaznim jazzom. Tank Goodness sestavlja predvsem inštrumentalna godba, v ospredju pa so subtilne saksofonske melodije, vešče podprte z ne pretirano distorziranimi metalskimi brenkali. Seveda je večina ploščka popolna godbena reciklaža bolj ali manj znanih avtorjev, med katerimi se najde tudi famozni John Coltrane, vrhunec absurda pa Panzerballett doseže s preigravanjem skladbe (I’ve Had) the Time of My Life, pri čemer slušatelju med drugim postreže še z vokalnimi izlivi gostujočih umetnikov. Neškodljiva in prijetna godba, ki se več kot dobro znajde v korak s časom. Raztroseno.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
The Tony Danza Tapdance Extravaganza: Danza IIII The Alpha – The Omega
Verjetno bi se z lahkoto zapisalo, da ima tale zasedba eno izmed najbolj čudaških imen glede na godbo, ki jo tvori. Tokrat je na vrsti precej nasilni in kričavi hardcoremetal, ki premore še elemente mehanskega industriala, hladne sintetike in zmaličenega eksperimentala. Danza IIII glede na otvoritveno kompozicijo ni ravno predvidljiv izdelek, saj se z vsakim naslednjim trenutkom spreminja v čedalje bolj čudaško zvočno pošast, ki do konca zgoščenke dobi enormne razsežnosti. Ta anamorfni nestvor si privošči precej nelogične sprehode v agresivne inštrumentale, mračnjaške ambientale in kakofonični industrial. Vsekakor album, ki ni namenjen zvočno občutljivim osebam. Srepo.
-
23. 11. 2012 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Zasedba Yakuza ni ravno popolna neznanka. V preteklosti je ustvarjala precej nekonvencionalne skladbe, opredalčkane kot avantgardni jazz metal, tako pa se lahko opredalčka tudi album Beyul, čeprav zveni precej drugače kot tisto, kar je bilo zaslediti v preteklosti. Verjetno je tega krivo predvsem to, da je skupina Yakuza na vse, kar je že počela, navesila še očitne elemente hardrocka iz sedemdesetih let. Tako lahko slušatelj na trenutke dobi občutek, da posluša recimo Black Sabbath s saksofonom. Seveda pa Yakuza skozi celoten najnovejši album razvije popolnoma samosvojo godbo, ki se uspešno spogleduje s prvinami hardrocka, metala, jazza, industriala in kdo ve česa še. Umazano.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Po skoraj šestletnem molku skupina Stolen Babies ponuja album Naught, ki ga sestavlja karnevalsko-cirkuška zmes avantgardnega novodobnega rocka s primesmi mračnega industriala, kinetičnega metala in teatralnega punka, kot ga je mogoče zaslediti pri zasedbah Polkadot Cadaver, Sleepytime Gorilla Museum in celo Tiger Lillies. Ker godba na albumu Naught ni ravno običajna rockerska jebada, so tudi sodelujoči inštrumenti precej drugačni, kot bi pričakovali. Med drugim je zaslediti mile zvoke violine, harmonike, klarineta, mandoline in še česa. Izjemno samosvoja godbena pogruntavščina, ki pri ozko usmerjenih privržencih žanra ne bo padla na plodna tla, saj premore več kot le ponavljajočo se stružnico tja v tri dni. Eklektično.
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Japonsko govoreča zasedba tvori nekaj takega, kar je bilo zaznati na zgodnjih izdajah skupin, kot je Carcass ali pa Haemorrhage: hrumeči in kruleči goregrind, utopljen v krvi in ostankih notranjih organov. Ker je Hitoshizuku po vseh znanih žanrskih pravilih korektno sestavljen album, je slušateljev užitek skorajda samoumeven. Z začetno povsem inštrumentalno kompozicijo in njenim nadaljevanjem je mogoče zaužiti popolnoma maloumno in surovo godbo, katere edini namen je sprožati čim več gnusa in ogabe pri naključnem konzumentu. Obilica nečloveškega kruleža in nasilnega nažiganja je tisto, kar zaznamuje celotno zgoščenko. Več kot primerno za vsakega mladoletnega prikritega mesarja. Bolno.
-
26. 10. 2012 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Zasedba But ponuja pravoverni grindcore brez metalskih pritiklin. V dobrih triindvajsetih minutah je moč zaužiti natanko dvajset skladbic čiste grinderske nabijačine, ki se po večini ukvarjajo z žgočo problematiko krivic, nastalih zaradi različnih oblik človeškega pohlepa. In ker je povprečna dolžina komada na albumu približno dobra minuta, je vse skupaj strnjeno v intenzivno godbeno podobo s prevladujočimi neuničljivimi tolkali in hropečim vokalom besnečega političnega aktivista. Ideološko začrtan izdelek se ne obremenjuje s splošno všečnostjo, temveč se posveča jasnemu izročilu enakomislečih posameznikov, žal pa ne ponese svojih idej ven iz zaključenega kroga. Uporniško.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Na prvencu zasedbe Murder Construct je zaslediti člane zasedb, ki so maličili ali pa še maličijo inštrumente v bendih, kot so Cattle Decapitation, Exhumed, Impaled, Uphill Battle in še kakšen. Končni rezultat je resnično razgrajaški deathgrind, ki ne pozna nikakršne milosti do naključnega slušatelja. Se pravi neposredni in popolni zvočni udarec v konzumentovo slušno središče, v maniri modnih smernic omenjenega žanra. Neprestani kaos traja slabe pol ure in se več kot uspešno konča s šestminutno kompozicijo objestne melodike, brez občutka monotonosti ali nenehnega ponavljanja tja v tri dni. Čisti žanrski izdelek, ki se ne spogleduje z ničimer drugim kot le s samim seboj. Podivjano.
-
12. 10. 2012 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Ob vedno novih oznakah godbenih zvrsti je lahko izkupiček za povprečnega konzumenta več kot ugoden, saj namesto da bi poslušal dvajset zgoščenk različnih žanrov, zaužije le eno in dobi vse. Stealing Axion zagotavlja slušatelju precej raznoliko godbeno ponudbo, ki pod skupnim imenovalcem uspešno združi vse mogoče metalske žanre s kančkom elektronike in eksperimentala. Moč je zaužiti čistokrvno godbeno agresijo, prepleteno s precej subtilnimi harmonijami, brez pretiranega medsebojnega konflikta. Verjetno bi se temu najlažje reklo progressive metal, ki nastopa z veliko potrebo po izredno zaželeni izvirnosti. Te definitivno nekaj je, a vendarle premalo, da bi se dosegle abstraktne avantgardne sfere. Modno.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Scum of the Earth: The Devil Made Me Do It
Ko se člani tima v nekem trenutku razidejo in postanejo posamezniki, lahko za seboj še leta vlečejo posledice neuspešno končanega razmerja. To se je zgodilo gospodu, ki se odziva na ime Mike Riggs in je včasih trgal strune pod taktirko vsemogočnega Roba Zombieja. S tretjim celovečernim izdelkom nadaljuje v pravoverni sleazy rock industrial metal maniri s primesmi disco semplov, ki več kot le spominja na zgodnja dela solo kariere prej omenjenega Zombieja. Obilica plesne elektronike, mehanskih brenkal in dokaj monotona, ponavljajoča se ritemska sekcija niso ravno blazno inovativna pogruntavščina. Predvidljiv in komercialno usmerjen izdelek poskuša biti pretirano všečen, pri tem pa pozabi, čemu je sploh namenjen. Reciklaža.
-
28. 9. 2012 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Ker hardcore že dolgo ni več tisto, kar se je nekdaj zasledilo pod to oznako, je prav presenetljivo naleteti na zasedbo, ki to počne tako, kot se je to počelo pred leti. Seveda k temu pripomore dejstvo, da se v skupini Primate najdejo tudi člani zasedb Brutal Truth in Mastodont. Prvenec Draw Back a Stump ponuja slušatelju čistokrvni hardcore, ki premore delčke punka in grinda, vendar res samo delčke. In ker se Primate ne ozira ravno na trenutne godbene modne smernice, skorajda ni zaslediti novodobnih pritiklin, temveč samo hardcore stare šole. Točno takšen hardcore, kot so ga stružile zasedbe v osemdesetih letih preteklega stoletja, in teh resnično ni bilo malo. Nostalgično.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Incoming Cerebral Overdrive: Le Stelle-A Voyage Adrift
Ker iz bližnje Italije na srečo ne prihajajo samo šminkerske gothicheavymetalrock zasedbe, je med preostalimi čudaki mogoče zaslediti tudi Incoming Cerebral Overdrive (ICO). Na zadnjem izdelku skupine se naleti na precej jeznorito godbeno pogruntavščino, ki se giblje med rockom, metalom, jazzom, doomom, novodobno elektroniko in seveda popolno glasbeno svobodo. Morda bi se v tej zvočni zmesi lahko našle sorodne smernice z zasedbami, kot je Mastodon ali norveška Shining, a vseeno brez pretirane želje po kloniranju. Premišljen in dovršen izdelek, ki lahko kaj hitro zadovolji privržence eksperimentalnejše godbe in tudi tiste, ki se raje zanašajo na preverjene prijeme. Predrzno.
-
14. 9. 2012 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Dysrhythmia: Test of Submission
Po nekajletnem zatišju in novi založbi nemi trio Dysrhythmia slušatelju ponuja čisto in popolnoma inštrumentalno godbo. Ob omenjenih dogodkih je tudi godba na albumu Test of Submission precej drugačna, kot jo je bilo zaznati na predhodnih izdelkih, na primer na ploščku Psychic Maps ali pa Pretest. Še vedno je to kompleksna in tehnično dovršena inštrumentalna zmes hardcora, jazza, metala, rocka in nedefinirane godbene izraznosti, ki bi se ji najlaže reklo avantgarda. Le da tokrat močneje prednjači eksperimentalna struktura kompozicij, ki se tesneje navezujejo na zapletene matematične formule notnih polj kot v preteklosti. Ne ravno vsakdanja zadeva, ki zahteva popolno slušateljevo pozornost od začetka do konca. Virtuozno.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Ker je black metal najbolj bogokleten od vseh metalskih pogruntavščin, nekako ni čudno, da je tudi godbeno precej obskuren. Satan osebno iz obilice neposlušljivega blackmetalskega šundra občasno izvrže tudi kaj takšnega, kar premore več raznolikosti. Francosko govoreči Blacklodge ponuja že četrto dolgometražno zgoščenko, prežeto s precej artikuliranim black metalom in z obilico mračne zvočne sintetike. Začuda pri Blacklodgeu industrial ni le mašilo, ki zapolni praznino med komadi, temveč popolnoma enakovreden element v celotni godbeni podobi. Zaužiti je mogoče hladne mehanske ritme, obdane z objestno sintetično zvočno pokrajino in seveda bestialnim black metalom. Po dolgem času resnični žanrski izdelek brez balasta. Militantno.
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
The Dr. Orphyus Project: Death Jazz
V dandanašnjem času, ko so ’one man bendi’ trend, ni ravno veliko takšnih, ki to, kar počnejo, spremenijo v umetnost. Zgoščenka Death Jazz je definitivno to, kar obeta naslov: deathmetalski jazz, v katerega vešči doktor s kirurško natančnostjo umesti še prvine swinga, polke, latina in obilico nedefiniranih, psihotičnih zvočnih izločkov. Vsekakor je zmagovalni godbeni element te zgoščenke pihalna sposobnost čudaškega doktorja, ki se odraža v bizarnih tonih milozvočne trobente. Death Jazz je izdelek, ki premore vse, razen dolgočasne in monotone godbene neinovativnosti. In verjetno bo ravno zaradi tega za vedno ostal nekje globoko, globoko v glasbenem podzemlju. Res škoda. Odpičeno.
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Ko se zasedba povzpne na sam vrh prehranske verige v svojem žanru, ji je verjetno do tega, da tam ostane čim dlje. Dying Fetus z albumom Reign Supreme ostaja tam. Zadnji, po vrsti sedmi album je popolnoma čistokrven deathmetalski izdelek, ki se spogleduje le z nenehno godbeno agresijo in pod tankom zmečkanimi trupli. Tehnično in produkcijsko dodelana zadeva poleg strumne žanrske linije ponuja nenehno akcijo, ki jo odlikujeta hitrost izvajanja godbe in neusmiljena komunikacija med prisotnimi glasbili. Ker je Dying Fetus trio, je to izvedbeno toliko zahtevneje, saj v godbi ni trenutka, ki bi ponudil nekaj počitka ali nepripravljenosti. Nečloveško.
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Forgotten Silence: La Grande Bouffe
Metal že dolgo ni več samo metal, saj se je več kot uspešno skurbal z obilico drugih žanrov. Zato je moč naleteti tudi na zasedbe, kakršna je češko govoreča Forgotten Silence. La Grande Bouffe je precej bizarno usmerjen izdelek, ki ga poleg vseh mogočih metalskih žanrskih iznajdb krasijo še elementi hipaške psihedelije, jazza in svobodomiselnega godbenega eksperimenta. Da je ta godbeni hibrid popoln, seveda poskrbi tudi tehnična podkovanost vseh udeleženih v tem godbenem bogokletstvu. Vsekakor celoten izdelek bolj spominja na popotovanje prek stopljenih barvnih glasbenih pokrajin kot pa na čistokrvno brundavsko nabijačino, čeprav je ravno ta edina povezava ene kompozicije z drugo. Kislinsko.
-
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Yun-Fat: Apocalypse Via Copacabana
Ni ravno veliko zasedb, ki bi resnično proizvajale tisto, za kar se označujejo. Na drugem celovečernem izdelku južnoameriških vaških posebnežev je slušatelj deležen vseh mogočih godbenih žanrov, ki jih zasledimo v bolj ali manj komercialni ponudbi. Skupna točka je seveda besneči deathgrind, ki pa se mu naslednji trenutek priključijo še jazz, funk, bossa nova, reggae, pop in vse druge zvrsti. Apocalypse Via Copacabana je po konceptualni plati popolna zajebancija, a obenem je po godbeni plati resna in izpopolnjena zadeva, kakršne zlepa ni mogoče zaslediti na vsakem koraku. Čudaška in napredna godba, ki lahko premore vse ali nič. Objestno.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
John Zorn Moonchild Trio: Templars-In Sacred Blood
Ker godbeni konzument pri Johnu Zornu večinoma ne ve, kaj ga bo doletelo na njegovem novem zvočnem izvržku, je to, kaj ga čaka, pred konzumiranjem verjetno najlažje presoditi s preverbo drugih sodelujočih. Tokrat si je omislil stare znance, ki se odzivajo na imena Patton, Dunn in Baron, rezultat sodelovanja pa je seveda precej nažigaška godba. Giblje se nekje med prosto, dokaj nedefinirano jazzovsko improvizacijo in glasnim ter besnečim grindom. Izdelek Templars-In Sacred Blood sicer ne dosega norosti kakšnega Pain Killerja ali pa morda Naked Cityja, a vseeno slušatelju ponudi primerno dozo godbene agonije in zvočne bolečine, da vse skupaj ne zveni preveč povprečno in vsakdanje. Dramatično.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
S sedmo celovečerno ploščo se zasedba Nile ponovno odpravi v svet mračne egipčanske mitologije, kjer prevladujejo krvava in hudobna božanstva, katerih edini namen je trpinčenje človeške rase. Slušatelju ponudijo godbeno dovršeni death metal z obilico razgibanosti in glasbenega nasilja. Ker pa je Nile konec koncev vrhunski šund, je res prava škoda, da tokrat malce zaostaja s ponudbo obscenih napevov, ki naj bi ponazarjali življenje oziroma trpljenje posameznikov v antičnem Egiptu. Ne glede na to Nile še vedno premore veliko slabega okusa in komplicirane virtuoznosti ob tvorjenju unikatnega death metala, ki lahko zadovolji slehernega ljubitelja bolj agresivne in brezobzirne godbe. Ithyphallic.
-
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Fear Factory: The Industrialist
Verjetno je največja težava zasedbe, ki se v nekem trenutku prebije iz morja povprečnosti, ostati na isti ali morda višji ravni. Po vzponih in padcih Fear Factory je zadnji digitalni izdelek pravzaprav nekakšen časovni objem vsega tega nihanja. Prav tako tu od kompozicije do kompozicije niha godbena izraznost. Še vedno je prisoten sintetični metal, ki ga enkrat prežema subtilna melodičnost, drugič pa agresivna nažigancija. Za vsakega nekaj? Ne bo šlo. The Industrialist je precej enoličen in v neko obskurno komercialno smernico zasnovan izdelek, ki ne premore skoraj prav nič tistega, kar so bili Fear Factory sposobni nuditi pred časom. Pompozno, naivno in skorajda že popolnoma nepotrebno
-
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Bologna Violenta: Utopie e piccole soddifazioni
Verjetno ni veliko klasično izobraženih violinistov, ki bi nastopanje v prestižnih orkestrih in še prestižnejših ustanovah zamenjali za godenje v mračnih alternativnih luknjah. No, ravno za slednje se je odločil posameznik z imenom Nicola Manzan ali Bologna Violenta. Na zgoščenki Utopie e piccole soddifazioni sam poprime tudi za vsa sodelujoča glasbila, katerih končni izkupiček je agresivni grindcore s primesmi sintetike in nedefinirane klasike. Po večini sicer inštrumentalni izdelek slušatelju v slabe pol ure postreže s kratkimi in hitrimi kompozicijami, močno zaznamovanimi s psihotičnimi godalnimi vložki, ki premorejo resnično širok godbeni spekter. Ekstravagantno.
-
6. 7. 2012 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Death metal je kot žanr verjetno marsikomu dodobra znan, ravno tako vsebine, ki pestijo zasedbe omenjenega žanra. No, Gojira (Godzila v japonskem okolju) poskuša ta death metal spraviti na raven večje konceptualne osveščenosti. In to po godbeni izraznosti in po lirični izpovedi. Verjetno temu še najočitneje botruje raznolikost žanrskih pritiklin, ki jih Gojira navesi okoli večno inkriminiranega death metala, izvirajo pa vsaj še iz hardcora, eksperimentalnega rocka in neke razmeroma samosvoje glasbene smeri. L’enfant sauvage je godbeno raznolik izdelek, ki slušatelja brez zatikanj popelje od začetka do konca in ne utruja z neprestanimi ponavljajočimi se vzorci glasbene monotonosti. Slikovito.
-
29. 6. 2012 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Prenovljeni in osveženi SFU nenadoma ponuja konzumentu dokaj drugačno godbeno podobo, kot jo je bilo mogoče zaznati na zadnjih dveh izdelkih skupine. Sicer je to še vedno s krvjo in z iznakaženimi trupli prežet death metal na ne ravno pretirano virtuozni godbeni stopnji, ki pa vseeno premore malce več razgibanosti kot ista zvrst na izdelku Death Rituals. Undead ni kaka huda prelomnica v death metalu kot žanru, je pa definitivna prelomnica v delovanju zasedbe, saj je v ponudbi nekako izginil ta tako imenovani groove death’n’roll, ki sprva ni prinesel želenega učinka. Očitno še vedno obstaja upanje tudi za omamljenega Chrisa Barnesa. Prijetno.
-
15. 6. 2012 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Ob stoti obletnici smrti Brama Stokerja so se John Zorn in zbrana banda (Bill Laswell, Kevin Norton in Rob Burger) odločili izdati plošček, posvečen piscu Drakule. V dobri uri ponudijo precej raznoliko in obskurno godbo, ki jo bo rahločutni konzument težko prenesel in mu bo verjetno povzročila obilo zvočnega trpljenja. V resnici je Nosferatu precej subtilen izdelek, ki premore veliko zvočno raznolike glasbe, različnih glasbil in pripomočkov. Mogoče je zaznati morbidne ambientalne izlive, avantgardne jazzovske prijeme, noiserske ovacije, senzitivne klavirske kompozicije, metal brez kitar, morbidne vzdihljaje in druge, še nedefinirane izvržke. Zahtevna in ortodoksna godba, ki ne išče naključnih slušateljev in opeva večni, krvavi mrak. Gothic?
-
8. 6. 2012 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Neuničljivi Tommy Victory se je očitno odločil, da bo na vsakem novem izdelku zasedbe Prong popolnoma zamenjal postavo. Tokrat si je omislil glasbenike, ki so pred tem godli v zasedbah Static-X, Fear Factory, Soulfly in še kje. Rezultat je popolnoma nepričakovan: Carved Into Stone zasedbo postavi v uspešno nadaljevanje obdobja devetdesetih let, ko je Prong maličil slušatelje z izdelki Beg To Differ, Cleansing in Rude Awakening, se pravi v najplodnejše obdobje delovanja skupine. Več kot plodna je tudi zgoščenka Carved Into Stone z enajstimi skladbicami čistokrvnega trashindustrialmetala, brez spogledovanja z glasbenimi modnimi smernicami. Gospod Victory v pravi družbi še vedno zmore veliko več kot marsikateri mladec. Čisto.
-
1. 6. 2012 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Diablo Swing Orchestra: Pandora’s Piñata
S tretjo celovečerno ploščo je švedsko govoreči Diablo Swing Orchestra dokončno razdelal tisto, kar ga je pestilo na predhodnih izdajah, in to je doseči čim nenavadnejši godbeni izraz. Pandora’s Piñata ponudi veselo, lahkotno in poskočno mnogožanrsko zmes, ki se znajde nekje med metalom, klasiko, swingom, sambo in napevi, pobranih iz hudomušnih risank. Seveda bi se našlo še marsikaj, najzanimiveje pa je, da se ta žanrska zmešnjava med seboj prav nič ne tolče, temveč se odlično zliva v skupno smiselno celoto. Definitivno ne ravno vsakdanji metalski izdelek, ki ga lahko mirne duše razglasimo za godbeno avantgardo s svetlo bodočnostjo. Popolnoma neprimerno za posameznike s samomorilskimi težnjami. Sončno.
-
25. 5. 2012 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Po vsej verjetnosti so najbolj kultne tiste zasedbe, ki izdajo album ali dva in nato dokaj hitro razpadejo. Seveda pa morajo s tem pustiti globoko sled v posamezni glasbeni zvrsti, tako da še leta in leta kraljujejo nad vsemi drugimi. Ena izmed takih kultnih zasedb je tudi Terrorizer, ki se je s prvencem World Downfall za vedno ustoličil med temeljnimi predstavniki grindcora.
