666
-
18. 5. 2012 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Na srečo se pod oznako hardcore od časa do časa najde še kaj drugega kot porniči in maloumni tetovirani bodibilderji, ki največji godbeni domet vidijo v ubranem zborovskem petju refrenov. Skupina Narrows na zadnjem izdelku postreže z neko ne ravno vsakdanjo mešanico, ki jo sestavljajo hardcore, sludge, industrial in noise z delčkom eksperimentala. Vse skupaj seveda sestavlja mračnjaško zvočno podobo, ki ne išče splošne všečnosti. Ker Painted po instrumentalni plati ponudi kar nekaj zanimivih izvlečkov, bi kaj podobnega pričakovali tudi pri vokalnih dosežkih, vendar ti, žal, nekako ne zmorejo prek enobarvne vreščeče podobe. Vseeno je končni izkupiček precej ugoden in zanimiv za večkratno konzumiranje. Razjedeno.
-
11. 5. 2012 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Obsedenost s krvjo, klanjem in mučenjem verjetno ni nič takega za zasedbe, ki se opredeljujejo kot goregrindmetal in med katere se lahko mirne duše doda tudi kanadski Gore Bash. Izdelek Gore Forever vsebinsko postreže z devetimi pesmicami, posvečenimi kanibalizmu, mučenju, notranjim organom in seveda hektolitrom prelite krvi. Godbeno pa Gore Bash izloči povsem soliden in umirjen goregrind s kančkom death metala, kjer skorajda pretirano dominira krvoželjni brundavec, ki ga najbrž ne razume niti sam Satan osebno. Da je krvava gostija popolna, Gore Bash vse prisotne počasti še z maloumno priredbo skladbe Raw, Brutal, Rough & Blody, ki jo je za življenja nekoč izvajal GG Allin. Bolno.
-
26. 4. 2012 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Redke so zasedbe, ki bi s svojim delovanjem dodobra spremenile ustaljeni glasbeni tok in ga tudi neposredno preoblikovale. Napalm Death brez vsakršnega dvoma je ena izmed takih zasedb. V drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja je z izdelkom Scum za vedno spremenila in preoblikovala kar nekaj glasbenih zvrsti in obenem izumila novo.
-
20. 4. 2012 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Po letih premora je Spawn of Possession izvrgel na trg nov digitalni nosilec zvoka, ki dostojno nadgrajuje predhodnike. Incurso ponuja godbeno razgiban izdelek, ki temelji na kompleksnem in tehnično dodelanem death metalu. Seveda se na deathmetalsko osnovo priklopijo še elementi jazza in novodobne klasike z avantgardnim pristopom, kar tvori zanimivo zvočno podobo. Popolnoma sterilni in nezmotljivi godbi je primerna tudi kristalno čista produkcija zvoka, ki na trenutke v celoti zabriše organske sledi glasbenikov in daje občutek, da zadaj ne stojijo več ljudje, temveč kibernetični organizmi. Ne glede na to je Incurso visoko kakovosten izdelek novodobnega death metala v ne ravno pogosti obliki. Kompleksno.
-
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Po zaslugi skupine Meshuggah so metalsko usmerjeni kritiki pred časom dobili novo globokoumno žanrsko oznako djent. Kaj naj bi to bilo, je mogoče preveriti na zadnjem izdelku švedskih čudakov z imenom Meshuggah. Koloss slušatelju ponudi mračno in ne ravno pozitivno metalizirano glasbo z več godbene avantgarde, kot je je bilo zaznati na predhodnem izdelku Obzen. Vsekakor je še vedno prisotna popolnoma mehanska ritemsekcija z nenavadnimi brenkali, ki se vedno bolj odtujujejo od normalnih vzorcev nedomiselnega povprečja. Dejstvo pa je tudi, da se Meshuggah čedalje bolj odtujuje od metalskih vzorcev in se postavlja na precej samostojno polje, ki bi se mu brez težav reklo: bodočnost. Fetišistično.
-
6. 4. 2012 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Čeprav je Al Jourgensen leta 2007 z izdelkom The Last Sucker zaključil delovanje skupine Ministry, se mu je očitno milo storilo in na vedno lačni trg je izvrgel nov album. Relapse ne prinaša nič novega ali do sedaj še neslišanega, zato pa v stari dobri maniri brez zadržkov piči od začetka do konca. Sintetični industrial metal s kančkom norosti. V nekem trenutku se od nekje privleče še priredba skladbe United Forces, ki jo je že davno ustvarila zasedba S.O.D., kar je očitno odgovor na S.O.D.-ove priredbe skladb skupine Ministry. Hm, morda bi se od te – glede na veliki comeback – vseeno pričakovalo kaj več. Ali pa tudi ne. Relapse je konec koncev še vedno čisti izdelek skupine Ministry, ki ne poskuša biti nekaj drugega. Zmedeno.
-
23. 3. 2012 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Zasedba Czar na izdelku Old Haunts slušatelju ponuja zanimivo godbeno izpeljanko, ki v osnovi domuje nekje na kričavem hardcoru, vendar ta dandanes tako kot vsak žanr potrebuje še milijardo dodatnih pritiklin: math, sludge, chaotic in kar je še drugih bistroumnih pogruntavščin. Czar nanj uspešno navesi prvine nervoznega jazza, psihotične avantgarde in kakofonične elektronike. Po inštrumentalni plati postreže s precej zanimivo in razgibano godbo, ki pa je, žal, ne izpopolni po vokalni plati, saj ta element pretirano zaostaja za vsem drugim, kar se hitro zazna na tem izdelku. Če bi člani zasedbe Czar konzumentu še vokalno ponudili tisto, kar mu ponujajo inštrumentalno, bi bili res carji. Skoraj.
-
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Pod imenom An Isle Ate Her si glasbeni konzument težko predstavlja, kaj ga čaka: definitivni živčni zlom. Phrenia ponudi šizoidno in kakofonično godbo, ki bi ji v normalnih razmerah rekli tudi avantgardni grindcore. Zasedba se po nekaj taktih več kot uspešno poslovi od naključnih slušateljev, ki niso pripravljeni na slabe pol ure godbene torture. V enajstih kompozicijah je mogoče doživeti obilico hitre, kričave in resnično živčne godbe, ki obenem premore precej inštrumentalne virtuoznosti, vendar je ta namenjena izključno iskanju skrajne meje v podajanju hitrosti informacij slušatelju. Če se je komu kdaj zazdelo, da zasedbe, kot sta Psyopus in Journal, niso ravno normalne, se je hudo motil. Tukaj so pravi bolniki.
-
9. 3. 2012 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Chimp Spanner: All Roads Lead Here
V godbeni industriji se je pojavila kopica zasedb, ki premorejo le enega člana, ta pa je hkrati še skladatelj, producent in vse drugo. To velja tudi za Chimp Spanner, ki je proizvod multiinstrumentalnega osebka z imenom Paul Ortiz. Na zadnjem izdelku ponuja popolnoma instrumentalno godbo, ki temelji na progresivnem metalu z elementi jazza in seveda z obilico sintetike. All Roads Lead Here je do ušesa in okolja precej prijazna pogruntavščina, ki ne izvrže nikakršne organske emocije, temveč raje ostaja v hladnem in brezčutnem digitalnem svetu. Na trenutke spominja na tisto, kar je včasih počela skupina Kong, ali pa na to, kar še vedno počne Meshuggah, seveda brez občutka prisotnosti humanoidnih oblik. Plastično.
-
Združenje argentinskih čudakov, ki so si nadeli ime Camafeo, na zadnjem izdelku ponudi resnično zanimivo zbirko za uho ne preveč ugodnih zvokov, ki se jim lahko reče tudi glasba. Onyria je kar prepričljiva godbena avantgarda, ki svoje korenine polaga nekam v nedefinirano hardcore osnovo, ta pa od časa do časa suvereno priplava na površje izpod obilice plasti samosvoje in ne ravno določene glasbe. Iskati primerjave za Camafeo v preostali ponudbi glasbene industrije, bi bilo precej nesmiselno, saj omenjeni slušatelju resnično postrežejo z izvirno in zanimivo godbo, ki nastaja predvsem iz želje po tvorjenju in ne po komercialni všečnosti ter množični prodaji, ki naj bi jo ta zagotovila. Fraktalno.
-
Očitno godbeni ekstrem res ne pozna konca. Za boljši prispevek k spoznanju je brez dvoma zaslužen tudi italijansko govoreči duo Mombu, ki bi ga lahko mirne duše označili za nekakšen čudaški avantgardni grind jazz. V dobrih štiridesetih minutah z bobnom in s saksofonom vokalno molčeča Italijana dodobra namučita slušatelja slušno in tudi psihično. Ne glede na to, da uporabljata le dva inštrumentalna vira zvoka, premoreta obilico domiselnosti, ki slehernega slušatelja brez težav pelje od začetka do konca zgoščenke. Verjetno je to sicer stvar osebnega okusa, a vendarle, če bi Mombu temu, kar že ima, priključil še divjaka na kitari, bi vse skupaj zvenelo resnično nenadjebljivo. Skoraj.
-
Po več kot uspešni izstrelitvi med množicami bolj zaželene zasedbe in nato po rapidnem upadu se Biohazard vrača z novim ploščkom v skorajda enaki zasedbi kot na začetku. Žal pa vse to slušatelju ne prinese ne vem kakšnega presežka. Reborn in Defiance ponuja korekten jeznorit hardcore metal z delčkom preračunljive komercialne spevnosti in obilico junaškega zborovskega petja refrenov, ki jih urežejo tetovirani mišičnjaki. Od zdaj že kar postaranih protagonistov, ponovno zbranih pod skupnim imenovalcem, bi se vendarle pričakovalo malce več od tega, kar je zaznati na tem izdelku. Verjetno gre za največji domet, ki ga Biohazard še zmore, in dandanes to pač ni dovolj. Povprečno.
-
Po navadi od popularnih zasedb skorajda ni mogoče več pričakovati kaj izvirnejšega od prizadevanj za povečevanje prodaje. No, včasih pa se naleti tudi na presenečenje. Lamb of God je na zadnjih dveh izdelkih skrbelo predvsem to, kako vse skupaj čim lepše zapakirati v nekaj čim bolj do okolja prijaznega, z albumom Resolution pa se na to niti po naključju ne ozira več. Ponovno je tu energični in besneči metal, kot ga je bilo zaslediti na albumu As the Places Burn ali pa celo na plošči New American Gospel. Tisto, kar po večini prežema Resolution, je obilica distorziranega kitarskega struženja, kričavo besnečih vokalov in razmeroma domiselnih tolkal. Hja, očitno je prišel čas za slovo od šminkerskega metala. Ruži!
-
Vale of Pnath: The Prodigal Empire
S prvencem zasedbe Vale of Pnath je tehnično bolje podkovani death metal pridobil še en precej kakovosten izdelek, ki v dobrih štiridesetih minutah ponudi prijetno obilico raznolike metalske godbe. Začuda pa omenjeni izdelek premore kar nekaj smiselnih in lahko dojemljivih melodij, ki ne težijo k pretirani godbeni pocukranosti. The Prodigal Empire sicer ne prinaša nikakršnih pretiranih žanrskih inovacij, žanrsko omejenemu konzumentu pa streže s kakovostnimi in delno tudi pričakovanimi harmonijami, ki uspešno zapolnijo vsa pričakovanja. Hitra, melodična in agresivna godba je tisto, kar zaznamuje celoten izdelek razen ene same kompozicije, ki že zabrede v malce bolj eksperimentalne sfere. Natančno.
-
666 Productions in Strup Produkcija danes, 28. januarja 2012 ob 20h, vabijo v Kino Šiška na 'Smrt v nekem filmu ali Chicken of Death', večer kratkega avtorskega filma Tomaža Gorkiča, ki je rojen v prvi polovici sedemdesetih let preteklega tisočletja, mednarodno priznan in večkrat nagrajen ter cenjen filmski ustvarjalec pogrošnih stvaritev v gibljivih slikah.
-
Ob nenehnih žanrskih zmešnjavah je med glasbenimi zalezovalci že precej dobro sprejeta sestavljenka jazzmetal. Prav to ponuja francosko govoreča skupina Cartel Carnage, na njeni zgoščenki Incorporated pa naletimo na dokaj konvencionalno izpeljanko jazza, prepojeno z občasnimi elementi do ušesa prijaznega metala in hardcora. Da ne bo pomote, Incorporated ni splošno všečni izdelek za nezahtevnega slušatelja, prav tako ni nikakršen zvočni ekstrem. Cartel Carnage z delčkom godbenega eksperimentiranja in svojo dokaj umirjeno različico jazzmetala vešče zaokroži celoten album, ki ponuja obilico godbene pozitivnosti. Svetlo.
-
Gigan: Quasi-Hallucinogenic Sonic Landscapes
Kakovost glasbenih zasedb se najbolje oblikuje s časom, seveda če zasedba ve, kaj počne. In Gigan brez dvoma ve, kaj počne. Z drugim dolgometražnim izdelkom ponuja slušatelju zvočno precej kompleksen, brezmilosten proizvod, ki se vali v mračnih sferah svobodomiselnega deathgrinda. V smiselno oblikovanih kompozicijah je slušatelj deležen kaotične, nasilne in morbidne godbe z dobro mero čudaškega eksperimentala, ki lahko kaj hitro, pri občutljivejšem konzumentu, povzroči lahkotno živčnost in nelagodje. Čudaška in mračna godba brez kakršnekoli želje po preračunljivi všečnosti, namenjena predvsem globoki komi, povzročeni s padcem v vakuum. Psihotično.
-
S četrtim studijskim izdelkom in čaščenjem trešerskih proizvodov osemdesetih let preteklega stoletja se na godbene lestvice vrača skupina Ghoul. Transmission Zero ponuja slušatelju melodično, malce bolj dodelano zmes krvavega trasha in lepljivega grinda s kančkom hardcora, kot ga je bilo mogoče do sedaj slišati od dotičnih duhov, ki se hranijo z mrliči. Kljub temu pa izdelek po godbeni in po vsebinski plati ostaja zvest konceptualnemu slabemu okusu, ki smo ga v preteklosti zasledili pri zasedbah, kot so Impetigo, Blood in Necrophagia. Šolski primerek splattergoretrashdeathgrinda, ki ga v nobenem pogledu ne gre jemati resno, temveč kot popolnoma sproščeno, maloumno zabavo maskiranih posameznikov. Neobremenjeno.
-
Z iznajdbo djent (!) metala se je pod okrilje tega nastanila obilica izvajalcev, ki prej niso mogli priti pod nobeno žanrsko oznako. Djent metalci naj bi bili tudi člani zasedbe Vazimba, ki konzumentu ponuja istoimenski prvenec. Tisto, kar Vazimba ustvarja, pa je strogo instrumentalna zmes precej raznolikega jazza, novodobne elektronike in zapletenega, kakofoničnega metala. Tako je slušatelj v slabi uri deležen le štirih kompozicij, ki pa bi bile lahko tudi ena sama. Žal se na trenutke pojavi resnična potreba po kakšni vokalni intervenciji. A je ni in prav ta primanjkljaj onemogoča užitek v res vrhunskem izdelku. Obetavno.
-
26. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Ker se je v ljudstvu za železno zaveso vrsto let nabiral raznolik gnev, je po njenem padcu prav temu ljudstvu novi sistem prinesel še več gneva, zato ni čudno, da najekstremnejše grind death metal pogruntavščine izhajajo prav s tega območja. Ukrajinski trio Eclipse ponuja nasilni in psihotični grind death metal, ki se ne spogleduje z nobenim drugim godbenim žanrom, a to je v primeru skupine Eclipse več kot dobrodošlo, saj godbena brutalnost, ki jo premore, prav solidno zapolni celotni izdelek. Triumph of the Pain v dobre pol ure brez predsodkov opravi svoje poslanstvo brez pretirane godbene virtuoznosti in suvereno zasuje slušatelja s kupi godbenega nasilja. Trpeče.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Animals as Leaders: Weightless
Z drugo celovečerno ploščo si je zasedba Animals as Leaders poleg svežih kompozicij omislila tudi organskega tolkalca, ki je uspešno zamenjal ritemmašino s prvenca. Zdaj trio na albumu Weightless ponuja še vedno popolnoma inštrumentalno glasbo, sestavljeno iz elementov svobodnjaškega jazza, mehanskega metala in eksperimentalne elektronike. Celotna godbena ponudba je precej eksperimentalno naravnana, vseeno pa – morda zaradi pretirane tehnične podkovanosti vpletenih – izdelek zveni malce preveč sterilno in brezosebno, kar lahko pripomore k slušateljevi lahkotni odtujenosti. Zapletena in zahtevna godba, ki potrebuje veliko več pozornosti, kot je v resnici ustvari.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Izdelek Ancient Torture japonskih brundavcev, zasedbe Coffins, je zbirka raznolikih EP-jev, kompilacij in druge navlake, ki je bila izdana v digitalni ali vinilni obliki in jo je sedaj skoraj nemogoče dobiti. Gre za resnično pravo stvar, ki ponuja slušatelju vpogled v raznolika časovna obdobja delovanja zasedbe, s tem pa tudi različne produkcije in kompozicije. Skupina Coffins skozi celoten izdelek proizvaja nekakšno gomazečo zmes med primitivnim death metalom in še bolj primitivnim doomom, prežetim z obilico distorzije in zvočne umazanije. Precej nezahteven izdelek po godbeni in po slušni plati, ki se ukvarja predvsem s trupli in z njihovim večnim gnitjem v mračnih, vlažnih grobnicah. Neandertalsko.
-
25. 11. 2011 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Today is the Day: Pain is a Warning
Z deveto studijsko ploščo in popolnoma prenovljeno zasedbo je Steve Austin stopil precejšen korak naprej v tem, kar počne z bendom Today is the Day. Na Pain is a Warning je mogoče naleteti na dokaj nedefinirano žanrsko podobo, ki se giblje nekje med hardcorom, metalom, punkom in noise rockom ter seveda resničnim godbenim besom. Morda je tokrat na ploščku malce bolj prisotno za odtenek več nekakšne noise rock poetike, za kar sta verjetno zaslužna nova člana zasedbe, ki si ju je Steve sposodil v zasedbi Wetnurse. Vsekakor pa je izdelek popoln primer izbruha godbenega besnenja, kakršnega dandanes v pocukrani glasbeni industriji ne srečamo kar tako. Besneče.
-
18. 11. 2011 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Blotted Science: The Animation of Entomology
Obstajajo zasedbe, ki večino skladb gradijo na močni vokalni prezenci, in seveda obstajajo zasedbe, ki prisotnosti vokalnih izlivov ne potrebujejo. Blotted Science na drugem digitalnem izdelku ponovno ponuja čisto instrumentalno godbo, prepojeno z obilico raznolikih žanrskih prijemov, katerih skupni imenovalec je tehnično dovršen death metal. Poleg novih sedmih kompozicij brezbesedni trio ponuja tudi novega tolkalca, ki se je med drugim uril v zasedbah Necrophagist in Obscura. Slušatelj se tako v slabe pol ure naužije zanimive in premišljene kombinacije raznorodnega metala in vrag si ga vedi kakšnega še jazza ter drugih žanrskih godbenih pogruntavščin. Zahtevna in kakovostna godba z visoko stopnjo virtuoznosti. Neposiljeno.
-
11. 11. 2011 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Skupina Brutal Truth po ponovni formaciji z drugim studijskim izdelkom slušatelju končno postreže z nadgradnjo tistega, kar je bilo moč zaznati na začetku njene godbene kariere. End Time konzumentu streže s hitrim in kakovostnim grindom, ki se na trenutke spogleduje s sintetičnimi elementi mračnega industriala in čudaškimi eksperimentalnimi prijemi, najbolje izkazanimi v zaključni petnajstminutni kakofonični kompoziciji Control Room. Da pa je veselje še večje, Brutal Truth za bonus natrosi še pest priredb, med katerimi se najdejo D.R.I., S.O.B. in še prgišče izbranih. Več kot primeren izdelek grind veteranov, ki ozko zaprtemu žanrskemu slušatelju ponovno nakažejo nove smernice razvoja in obenem zadovoljijo zahtevnejše občinstvo. Razčefuk.
-
4. 11. 2011 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Ob izdajah samostojnih albumov posameznih članov kake prepoznavnejše zasedbe je mogoče pričakovati resnično karkoli drugačnega od tistega, kar počnejo v matični zasedbi. No, pri gospodiču Waynu pa ni tako, saj je njegov prvi samostojni izdelek skoraj popolnoma enak temu, kar je bilo v preteklosti slišati pri zasedbi Static-X, le da tokrat preostali člani niso prisotni. Pighammer slušatelju ponuja mehanski industrial metal z obilico plesne sintetike, kar je, resnici na ljubo, popolnoma enako vsem dosedanjim izdelkom omenjenega gospodiča. Je pa po drugi strani vsaj ostal zvest samemu sebi. Žal se s tem v smislu godbene inovativnosti ni premaknil niti korak naprej. Morda pa se mu ne zdi potrebno ... Diskoidno.
-
28. 10. 2011 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Promocijski oddelek založbe je zasedbi Malakwa prilepil oznako digital punks. Le kaj bi to lahko bilo? To, kar na zgoščenki Street Preacher ponuja francoski duo, je nekakšna mešanica metaliziranega industriala, sintetične plesne elektronike in energičnih distorziranih punkerskih vokalov, definitivno največji vzornik Malakwe pa je ponovno obujeni gigant Atari Teenage Riot. Zgoščenka je na voljo v navadni in deluxe obliki, ta pa na dodatnem ploščku poleg dveh ekstra skladbic ponuja le neprestani in malce nepotrebni miks ene kompozicije v devetih različicah. Ne ravno inovativna ali iz povprečja štrleča stvar, a vseeno dokaj simpatična izdaja, še najprimernejša za zapolnitev luknje med točko A in točko B. Povprečno.
-
21. 10. 2011 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Psychostick: Space Vampires VS Zombie Dinosaurs in 3D
V obilici proizvodov je mogoče zaznati na kupe nepotrebnega balasta, ki lahko pri domiselnem glasbeniku povzroči celo salve smeha. In salve smeha je očitno doživljala tudi zasedba Psychostick, ki se jih je odločila uglasbiti na pričujočem izdelku. Slušatelj se lahko dodobra nasmeje glasbenim pogruntavščinam popularne godbe, ki jih zasedba Psychostick ustvari na kakovostni metalski hardcore podlagi, prežeti z obilico popolnoma kopiranih prijemov komercialno usmerjenih avtorjev. Seveda pa je tu prisotna še čisto jasna izgovarjava besedil, še bolj absurdno zabavna kot godba sama, na katero se v tematskem slogu skupina tudi navezuje. Osvežujoč in do konca nesramen zajebantski izdelek, ki glasbo dojema lahkotno in zanj ni prav nič nedotakljivo. Sarkastično.
-
14. 10. 2011 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Ni ravno veliko izvajalcev, ki bi celoten končni izdelek ustvarili popolnoma sami. Eden takih je bratislavski mladenič z umetniškim imenom Twisted. Čudaško deformirana je tudi godba, ki jo ponuja na izdelku Path. Zgoščenka slušatelju postreže s precej mračno godbo, ki sodi med morbidni industrial in mašinski metal, prepojeno z obilico sintetičnih dodatkov. Na trenutke vse skupaj malce spominja na tisto, kar je nekoč ustvarjala skupina Godflesh. Vendar pa Ono premore tudi samosvoje glasbene vizije, ki se ne ozirajo po godbenih trendih ali neuspešnih poskusih glasbenega kloniranja. Path je godbeno in zvočno zanimiv izdelek, a popolnoma neprimeren za širši krog slušateljev, ker zaradi velike potrebe po eksperimentiranju ne premore niti ene hitro všečne skladbe. Vlažno.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Z drugim celovečernim izdelkom Tombs prepričljivo nadaljuje tisto, kar je bilo moč zaznati na prvencu izpred dveh let Winter Hours. Path Of Totality je definitivna nadgradnja, po godbeni plati in po načinu tvorjenja te godbe. Skozi celoten izdelek je slušatelj deležen mračne postapokaliptične vizije, vpete v kakovostno zmes med hard corom, black metalom in čudaškim ter na trenutke precej eksperimentalnim post rockom. Tako konzument spozna kar nekaj spektrov glasbenih žanrov, ki so vešče umeščeni v smiselno in neposiljeno celoto brez trendovskih dodatkov. Glasna in mračna godba, popolnoma neprimerna za kakršnakoli optimistična nagnjenja, ki bi jih slušatelj želel dodatno spodbuditi s temu namenjeno zvočno obliko. Hladno.
