Borka
-
Tune-Yards: I Can Feel You Creep Into My Private Life
Tune-Yards je bil sprva »one woman band« ameriške pevke Merrill Garbus. Na odru je stala sama, opremljena le z malo ukulelo, tolkalom, loop pedali in frenetičnim, huronsko gromkim glasom, kasneje pa se je projekt razvil v pravo bendovsko atrakcijo ali šov in zdaj je tudi uradno postal dvojec v navezi z dolgoletnim sopotnikom in soavtorjem večine glasbe Natom Brennerjem. Od začetka do konca te evolucije je bil Tune-Yards sinonim za kričeče sijajne nastope, in to je ključni razlog, zakaj je postal festivalska stalnica. Z drugimi besedami: kontinuirano brezkompromisen odrski pristop Garbusove je za preboj v začarani festivalski krog pomemben vsaj toliko kot njena muzika.
-
Nova plošča ameriške basistke, pevke, nekoč wunderkinda, zdaj splošne jazzovske obvladačice Esperanze Spalding je igra sedmic. Posneta je bila v 77 urah neprekinjenega dela in izdana v 7777 fizičnih izvodih. Z nično spletno prisotnostjo. So pa zato na spletu v živo predvajali celotni malce več kot tridnevni delovni proces. Exposure, Izpostavljanje, razkrinkanje ali demistifikacija studijskega čaranja, je še eden od ambicioznih izzivov Spaldingove, je projekt mičnega manevriranja med spomeniki jazzovskega srednjetoka in šablonskimi rockerskimi prijemi. Je plošča zavidanja vrednega znanja žanrskega jezika, kar bi nedvomno držalo tudi brez pretiravanj z vokalno gimnastiko po lestvicah kanona. Dostava pričakovanj.
-
King Gizzard & The Lizard Wizard: Gumboot Soup
Obljuba dela dolg in avstralski psihedeliki iz zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard so svojega poplačali. Za leto 2017 so obljubili kar pet plošč in zadnjo so iz rokava potegnili prav na zadnji dan starega leta. Leta Gizzarda, torej, benda, ki ni le izdal pet razdelanih, premišljenih ali udarnih plat, ampak tudi pet med seboj ravno prav različnih, da scene ni zasičil. Gumboot Soup je praznik tega edinstvenega angažmaja, brez velikobesednih konceptov ali štorij. Bolj skupek pestrih in prostodušnih posnetkov kot resnejši in sklenjeni izraz. Z vsemi prepoznavnimi sestavinami: mastnimi gruvi, večglasnimi domislicami, psihedeličnimi tripi, folkaškimi prebliski in kančkom garažnega šuma. Juha je stekla iz škornja, prerokba je izpolnjena.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Prvenec ameriškega trubadurja Mosesa Sumneyja postavi prozorno, zelo očitno tezo, ki pa je v popevkarskih disciplinah popularne muzike vseeno redko zastopana: romanca in ljubezen sta konstrukt. Ko ju postavimo na stran, laže vsrkamo vso lepoto in grdoto sveta. A ko mi, poslušalci, postavimo na stran ta eksplicitni konceptualni okvir, prisluhnemo eni najprepričljivejših plošč zasanjanega soul-folk-indie-popa tega leta. Aromanticism je zvočni kanjon, prostranost intimnih kitarskih rifov, posrečeno izbranih gostov (najbolj znan je basist Thundercat), vrhunskega aranžiranja in seveda pronicljivega Sumneyjevega falzeta, ki ga verjetno zaradi prostorske, čudaške odtujenosti (površno) primerjajo z glasom Thoma Yorka. Mojstrska potrpežljivost.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Miguel, ameriški zahodnoobalni predstavnik R & B-jevskega »krunerskega« zibanja, je s prvimi tremi ploščami nekako bingljal med šablonskim popom in bolj osebno, rahlo odklonsko štimungo, z novim prispevkom pa očitno zavrže večino »umetniških aspiracij«. Meri na množično klikanje in vrhove lestvic. Njegov pečat ostaja nadstandardna količina kitarskega brenkanja, le da se dvanajstih posnetkov tokrat ne trudi skleniti, ampak raje stavi na skupek všečnih, počasnih popevk pregovorne kalifornijske ležernosti, večinoma erotiziranih metafor in kančka družbenega komentarja. Korekten pop, ki si ga bomo težko zapomnili po čem drugem kot po tem, da eden od gostov, J. Cole, omeni Makedonijo in Srbijo.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Hauschka, Nils Frahm, Grandbrothers ... Izvajalci, ki nimajo veliko skupnega, a jih povezujemo, ker glasb, katerih osišče je klavir in ki vključujejo vsaj košček neoklasičnih prijemov, v polju popularnega pač ni veliko. Enako za lase privlečeno lahko sedaj v isti krog bašemo tudi domačega Bowraina, ki z drugo ploščo opusti lep del elektronske draži prvenca in v središče postavi svojega favorita med instrumenti – klavir. To pa ne pomeni, da je Distracted tog ali enozvočen. Prej nasprotno, plošča, v katero je vmešanih kup (post)rockovskih primesi, zveni prav bendovsko, a za tiste, ki Bowraina spremljajo na nastopih, to ni presenečenje. Zrela plošča kolektivnega premika, saj si glavni junak avtorstvo približno polovice materiala deli s sobendašema.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
King Gizzard & the Lizard Wizard: Polygondwanaland
Avstralski psihedelični rockerji iz skupine King Gizzard & the Lizard Wizard so si leto 2017 zastavili velikopotezno. Napovedali so, da utegnejo v tempu, ki se spogleduje z morda kar najhitrejšim ploščarskim revolverašem Frankom Zappo, v pičlem letu izdati pet plošč. To jim nemara ne bo uspelo. A tudi, če jim časa zmanjka in decembra ne bodo potegnili asa iz rokava, bodo napoved zgrešili le za las, saj je ravnokar izdana zastonjska plošča Polygondwanaland njihova letošnja četrta.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Sharon Jones & The Dap-Kings: Soul of a Woman
Točno leto po smrti gromkega glasu soula in izjemne performerke Sharon Jones prihaja njena finalna, poslovilna, posthumna plošča. Na njej še enkrat, še zadnjič pokaže, zakaj so jo mnogi označili za pevko z najmarkantnejšim glasom sodobnega soula novega tisočletja. Bend, ki jo je spremljal na tej poti, pa še enkrat upraviči sloves najbolj uigranega, točnega in žmohtnega benda scene. Soul of a Woman je zbirka žlahtno orkestralnih balad, na dušo pihajoče nostalgije, ljubezenskega šarmiranja, vedno prisotnih razočaranj, večnega tona optimizma in redkih plesnih trenutkov. Je skratka šablonski soul album, katerega okvire Jonesova lomi in drobi s številnimi odtenki interpretacije, z vso čarobnostjo svojega glasu. Konec ere.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Ameriška glasbenica Angel Olsen je lani izdala prelomno ploščo My Woman, ki jo je suvereno prestavila na večje odre – slogovno in dobesedno. Njena tretja plošča je torej pomenila opaznejšo popularizacijo in premik od folka h glasnejši in bolj bendovski formi, nova plošča pa je korak nazaj. Spet dobesedno, saj ne gre za pravi album, ampak za zbirko. Zbirko starejših raritet, demoposnetkov, priredb in neizdanih viž, skratka, materiala, ki se je nabral sproti, medtem ko je snemala »prave« plošče. Če nekateri kosi zvenijo, kot da bi bili posneti doma, je to zato, ker tudi so. A Phases ni samo kup ostankov, ampak vpogled v proces in razvoj glasbenice na vrhuncu. Je folk, je americana, je garaža in je alter rock. Presenetljivo zaokrožen in ob pravem času.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
21 Savage, Offset, Metro Boomin: Without Warning
Kultura mikstejpov, torej ne-čisto-pravih plošč, je precej zabavna. Pogosto se zgodi, da superzvezdniki ameriškega (t)rapa brez pompa dobesedno navržejo nov projekt. Ti najpogosteje pridejo iz Atlante in tako je tudi tokrat. Za zadnji zvezdniški mikstejp je poskrbel trojček, v katerem najdemo enega od raperjev, ki sodijo med ta hip najbolj povzpetne, 21 Savagea, člana enega komercialno najuspešnejših kolektivov trapa Offseta (Migos) in verjetno najbolj iskanega producenta trapa zadnjih let Metroja Boomina. Druščina je brez opozorila izdala kratek in jedrnat venček tega, kar zna najbolje: Savageevega ravninskega pripovedovanja, Offsetovih ritmičnih preskakovanj in Metrojevih hladnih podlag. Dosledno.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Švedska bratsko-sestrska naveza The Knife je leta 2013 odšla v anale z velikim pokom – s finalno ploščo Shaking the Habitual, ki je navdušila glasbene kritike in o kateri smo pri Mladini tedaj zapisali, da »na kvantitativni in kvalitativni ravni sodi v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije«. Pred tem je skoraj 15 let presenečala z med seboj različnimi poglavji electro popa in spotoma ohranjala ovoj skrivnostnosti, saj Karin in Olof Dreijer nista rada dajala intervjujev, še manj rada pa sta govorila o sebi.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Shamirju je s prvencem, ki je pristal na številnih lestvicah najplošč ob koncu leta, in z neodvisno založbo velikanko, ki mu je krila hrbet, pred dvema letoma kazalo, da mu ne uide status disco-pop festivalske stalnice. Pa se je vse obrnilo na glavo. Končal je sodelovanje z založbo XL in svojim menedžmentom, otresel se je elektronskih udarcev in (ponovno) poprijel za kitaro. Prelom ali svež začetek je aprila letos zaznamoval s ploščo alt rocka Hope, narejeno za konec tedna doma in samoizdano. Komaj pol leta kasneje vajo ponavlja, le da manj hiti. Revelations je nizkotehnološko brneča rock-soul-folk-country zazibanka in je nedvoumen odgovor na enosmerno profilizacijo izvajalcev, ki jo zganja industrija. Prišla in odšla bo brez pompa.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Hiatus Kaiyote je avstralski bend, ki zadnjih pet let zavzeto dolbe nišo popa z dostopnim, všečnim, a tudi precej domiselnim sodobnim soulom. Nai Palm je njegova pevka in Needle Paw je njen samostojni prvenec, v avstralski puščavi posneta plošča čiste akustike in enosmerne prostranosti, saj so njene sestavine res osnovne: nežno kitarsko brenkanje, za dobro mero spremljevalnih vokalov in precej v ospredju glas Nai Palm. Nič drugega. No, z redkimi gosti. Enozvočna štimunga niti približno ni »Hiatus Kaiyote Unplugged«, ampak razelektreno, domače posedanje ob ognju. Vseeno: poleg tega, da projekt razkrije neverjetne pevske veščine Nai Palm, bo prej kot novačil ušesa novih poslušalcev navdušil že prepričane – fene njene zasedbe.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Sprememba – čeprav majhna – v imenu zasedbe je ključna: Wu-Tang ni Wu-Tang Clan. The Saga Continues ni prava plošča kultnega raperskega kolektiva, ampak je zbirka starih in novih posnetkov, ki jih je sproduciral glavni učenec RZA-ja in njegovega značilnega zvoka, Mathematics. Klan pri projektu le gostuje, a tudi gluhi sliši in slepi vidi, da je ves kolektivizem že zdavnaj izpuhtel, da gre za zasedbo le še na papirju. Toda čeprav gre v bistvu za dvojno iluzijo ali pač nateg, je učenec očitno dohitel učitelja, saj se ne moremo znebiti občutka, da bi v danih okoliščinah prava plošča utegnila biti dejanski debakel v primerjavi s tole, nepravo. Spodoben paket, v katerem prav posebej ne izstopa nobeden od članov zasedbe, ampak kolega Redman.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Ko se je Archie Marshall tam nekje leta 2010 pojavil v britanskem glasbenem okolišu, je bilo takoj jasno, da gre za mladeniča, ki izstopa, ki ga bodo referenčni mediji hitro evforično prestregli in ki bo obstal. Takrat je bil mladoletnik, pri katerem glas in stas nikakor nista šla skupaj. Bil je bledoličen suhljat rdečelasec edinstveno zrnatega, nizkega glasu, ki se je kmalu še poglobil. Najprej smo ga poznali kot Zoo Kida, potem hitro kot Kinga Kruleja. Sprememba imena ni pomenila tudi resne slogovne spremembe, morda mu prvo ime le ni bilo več všeč.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Trinajsti je prišel na petek, trinajstega. Novi album žanrskega žonglerja Becka je nastajal kar štiri leta, največ pa o njem pove to, da ga je sestavljal počasi skupaj s superproducentom Gregom Kurstinom. Skupaj sta odigrala tudi lep del instrumentacije. Colors je tako pričakovano najbolj brezbrižna pop plošča iz Beckove razmetane, barvite in obsežne diskografije. Je kraljica v kraljestvu toplih in veselih barv. Je paket lahkotnih besedil in refrenov, ki si jih zlahka požvižgujemo, a jih stežka ločimo med seboj. Paket jasnih, ploskih struktur in songov. Ironija pa je, da Beck skladbo o tem, kako je pokonci vso noč, ker ga žura, napiše bolje od večine kolegic in kolegov, ki popu prodajo svoje celotne kariere.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Druga plošča tandema francosko-kubanskih dvojčic nigerijskih korenin Ibeyi formalno skoči na tirnice, ki jih je položil že prvenec. Spet gre za meditativne balade grenko-sladke draži, za milozvočno vokalno predstavitev večnih tem, kot sta minljivost in neenakopravnost. Spet gre za preprosto programirane bite, okoli katerih se plete kup tolkalskih gruvov, najpogosteje cajóna, za klavirske harmonije, elektronske dodatke, za bogastvo spremljevalnih vokalov. Spet je produkcijo podpisal vodja založbe XL Richard Russell. Mešanica besedil v angleščini, španščini in jeziku yoruba na trenutke sicer deluje malce lahkoverno, a nekričeča glasbena podstat ponovno potrjuje: jasnost sporočil ni odvisna od njihove glasnosti.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Eden najbolj profiliranih britanskih električarjev preteklega dvajsetletja Kieran Hebden muziko rad uokvirja. Predzadnja plošča je bila tako poklon prelomu, ki se je zgodil na britanski klubski sceni v prvi polovici devetdesetih let, pri zadnji pa je za izhodišče vzel indijsko raga glasbo. A obljube, ki jo daje z naslovom, ne izpolni. New Energy (Nova energija) kljub stilskemu zasuku Foura Teta v zadnjih letih, ko se je približal plesišču house glasbe, do tja ne zleze, bolj kot v klubovje sodi na kakšen močno sčiliran after. In je tudi takoj prepoznavno »fourtetovski« – nikamor ne hiti, je izrazito melodičen, ambientalen, od časa do časa pokuka nazaj v devetdeseta leta, narejen je spet z osnovno programsko opremo. Nič novega, nič visokoenergetskega.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Benjamin Clementine: I Tell a Fly
Benjamin Clementine, ki smo ga nedavno poslušali tudi v Ljubljani, nima le nenavadnega glasu, le nenavadnega načina igranja klavirja in ne sklada le nenavadne glasbe. Ima tudi nenavadno zgodbo, kot nalašč za oblikovanje »umetnikovega profila«, ki ga brusi piarovska mašinerija. Vendar ni bila ključna za to, da je leta 2015 za prvenec At Least For Now nepričakovano prejel nagrado mercury. Zasluge za to je imel prej njegov neverjetni, markantni tenor, njegov pop, ki bi po novejših standardih pop glasbe lahko pogrnil na vsej črti. Tako pa je bil postavljen na piedestal britanskega klavirsko-baladnega popa in s svojo svežino nas pri tem spomnil na čase, ko so se tudi v paradnih panogah mainstreama še dogajali raziskovanje in odkloni. Seveda je treba vendarle upoštevati, da gre za izvajalca s premišljenim imidžem in da nagrado mercury podeljujejo z določeno drznostjo; izbira nikoli ni povsem predvidljiva.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Najbolj hrapavo raskav glas bristolskega sloga trip hopa se vrača z že trinajstim albumom. Glavna novica je nedvomno ta, da po skoraj petnajstih letih Tricky spet sodeluje z Martino Topley-Bird, torej glasom, ki je (so) definiral njegove prve, prelomne plošče. Najbolj bizarna novica pa je, da je ploščo pomagal šravfati Jay-Z. Drugih gostov ni malo, so tudi precej pestra druščina, ki pa le redko prispeva zares kaj bistvenega. ununiform je nepretresljiva mešanica programiranega in odigranega. Industrije, sivine, plesnega udarca in spevne balade. Manj grenka od večine Trickyjevega opusa in precej bolj navadna od njegovih vrhuncev. Brez kritičnih kiksov, a tudi brez čudaškega sveta, ki je Trickyja delal tako zunajserijskega.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Prophets of Rage: Prophets of Rage
Tri četrtine skupine Rage Against The Machine, plus mastermind zasedbe Public Enemy Chuck D, plus njen didžej Lord, plus najbolj znana faca Cypress Hillov B-Real so Prophets of Rage. Superskupina, njeni člani si radi pravijo »elitna posebna enota«, je nastala lani kot eden hrupnih glasov bentenja »naprednejšega« dela ameriškega ljudstva nad domačim političnim dogajanjem. Sedaj protestira s prvencem tež kih kitarskih rifov in revolucionarnih parol na obroke ali časovnim strojem, ki nas zaluča v najboljša leta križanca rapa in hard cora, torej nekam na sredino 90. let. Žal pa niti približno ne doseže udarne moči najočitnejših referenc, torej sestavnih delov. Plošča med seboj težko ločljivih posnetkov in brezpogojne nostalgije.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Mount Kimbie: Love What Survives
Dvojec Mount Kimbie so z le peščico izdaj za pasom hitrostno proglasili za eno ključnih imen britanskega »novega« zvoka elektronike ali »post dubstepa« – bolj primernega izraza se pač niso spomnili. To je bilo leta 2010. Po precej odmevnem prvencu in preveč pevsko razpoloženem nadaljevanju je sledila štiriletna založniška pavza. Na tretjem albumu tandem vokalne hakeljce prepusti profijem: z Jamesom Blakom, Kingom Krulom in Andreo Balency je v preteklosti že sodeloval, z Mico Levi pa zdaj prvič. Love What Survives se sicer deloma ujame v zanko trenutnih »študiramo krautrock in new wave« trendov, a bendovska forma vseeno brenka in tipka celovito ter sklenjeno. Post-Kimbie?
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Ghostpoet: Dark Days + Canapés
Ghostpoetov vzpon med junake bolj robnega dela britanskega popa je nekoliko počasnejši, kot je sprva kazalo, da bo, a s tremi ploščami v štirih letih se je utrdil kot takoj prepoznavna stalnica. Spotoma je začetni, pretežno elektronski zalet premislil z bolj altrockovskimi prijemi. Četrta plošča le utrjuje okope. Govori nam, kar že vemo: prihodnost ni svetla in že v sedanjosti so dnevi temni. Govori z Ghostpoetovim pečatom, glasom, ki je hkrati raven kot panonska nižina, a nadvse intriganten, neprizadeto na meji med petjem in pripovedovanjem. Je plošča mračnih balad, prostorskih pasaž, epskih kitarskih rifov in melanholije brez pretiravanja ali napihovanja. Je še ena potrditev nekričeče edinstvenosti.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Action Bronson: Blue Chips 7000
Ko je Action Bronson prvič stopil na oder svetovne prepoznavnosti, je bil dokaj nelaskavo zaznamovan kot »tisti beli newyorški raper, ki ima glas na las podoben Ghostface Killahu«, članu kultnih Wu-Tang Clan. A ta »beli raper« iz Queensa, sin albanskega očeta in judovske mame, bivši dokaj uspešni kuharski chef, je potem hitro pokazal, da ne gre za minuto slave zaradi imitiranja. Z jahanjem predvsem preprostih zank funka, prog rocka ... skratka, glasbe preteklosti je dostavil svojstven tok besed. Povsem ležeren, raskavo piskav, 24 ur na dan zakajen tok zgodb čarobnega sveta skanka, petične kulinarike, prostitutk. Hoja po tanki vrvi med eksplicitnim humorjem in vulgarnostjo.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Hype Williams: Rainbow Edition
Zavoljo jasnosti: nova plošča skrivnostnega projekta Hype Williams ne prinaša odgovorov na vprašanja o tem projektu, ne odstira tančice in ne pomeni konca dvoumnosti. Morda imata prste tudi tokrat vmes Inga Copeland in Dean Blunt, a še verjetneje je, da ne. Zato pa plošča prinaša edinstveno skicirko, ki v spomin prikliče neposrednost zgodnje Wu-Tangove produkcije, borghesijevsko surove linije sintetizatorjev in senzibilni melos Angela Badalamenteja. Precej distorzirano, nametano, osnovno, zankano, čudaško, z lucidnimi referencami in namigovanji, subtilnim cinizmom in humorjem ter z redkimi pravimi kosi muzike. Rainbow Edition je še en puh anonimnosti med glasbenimi kriki narcisizma in egotripaštva, a daleč od vrhuncev znamke.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Glavna Photayeva odlika je, da nežno, melodično, mehko elektroniko gradi z masivnimi, oprijemljivimi, konkretnimi, včasih tudi ostrimi zvoki. Če pri klubski glasbi, prijazni do ušes in dostopni širokemu krogu, sploh lahko govorimo o zvočnih arhitektih, mladi ameriški producent sodi mednje. Onism je skupek eksotično zvenečih tolkal, vatkastih house ritmov, posnetih zvokov in na dušo pihajočih, mogočnih sintetizatorskih melodij, pri katerih je vsaka drobtinica skrbno obdelana, premišljena in slišana. A tisto, kar Photaya loči od številnih podobnih pobud, je njegov subtilni občutek za draženje, presenečanje in nepodrejanje plesišču. Oprijemljiva lahkotnost, pri kateri aranžmajske domislice odganjajo dolgočasje popolnosti zvoka.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Odrski naziv Waxahatchee si je Katie Crutchfield nadela za svoj kitarski, folkaški, indie, nizkotehnološki, garažni, šumeči, intimni samostojni projekt. Nič več! Zdaj jo na nastopih in tudi novi plošči spremljajo tri sobendašice, vključno s sestro Allison, glasba pa je precej polnejša, bogatejša, žmohtnejša in garažna le še po slogu. Tehnično je Out in the Storm skok iz zaprašene lope v pravi (rockovski) studio, saj je ploščo soproduciral prekaljeni mojster neštetih referenc John Agnello. In če bodo zagrizeni untergruntarji bentili nad spoliranostjo zvoka, jih bo utišal Crutchfieldin prefinjeni občutek za skladanje, občutek kantavtorice, ki velja za edinstveno performerko. To lahko kmalu preverimo tudi v Ljubljani.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Soul of a Nation
Soul Jazz je britanska založba, ki jo zainteresirana javnost šteje za pionirsko institucijo glasbene distribucije, izobraževanja in razvoja. S kompilacijami brazilskih, jamajških, newyorških ... godb in scen je razširjala obzorja že v 90. letih, torej močno pred trenutnim trendom poznavalskih zbirk nišnih scen in zvokov raznih kotičkov sveta. Odkrivala je preteklost, ponovno izdajala plesne, producentske, bendovske kulte, danes pa soustvarja sedanjost, spremlja in podpira praktično vse odvode specifične in bogate lokalne basovske kulture (zvočnih sistemov).
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Terrace Martin Presents The Pollyseeds: Sounds of Crenshaw vol. 1
Terrace Martin je multitasker, glasbeni obvladač, ki je imel prste zraven pri nastanku albuma To Pimp a Butterfly Kendricka Lamarja, redno pomaga pri produkciji celotnega TDE-kampa, sodeloval je s Herbiejem Hancockom. Na novi plošči je okoli sebe zbral kup glasbenikov z različnimi ozadji, ki so se poimenovali The Pollyseeds, ker pa sodelujeta tudi klaviaturist Robert Glasper in saksofonist Kamasi Washington, bi lahko rekli, da gre kar za all-star projekt ameriškega novega, dostopnejšega, milejšega, bolj soulovskega, R & B-jevskega jazza. Le na papirju. Sounds of Crenshaw vol. 1 je zibajoča, milozvočna, takoj v uho padajoča zbirka balad, ki bolj uspava, kot zbudi zanimanje. Retro džem, preveč primeren za terasno rabo.
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Sedaj, ko je britanski grime na pohodu oziroma je priljubljen kot še nikoli, se k formi vrača tudi ime, ki je pred desetletjem in pol z uličarskim pljuvanjem rim s te scene edino zares preskočilo v srednjetok. A vrača se samo približno. Raskit ni klasičen grajmerski album, je pa obrat Dizzeeja Rascala k ostrejšemu zvoku, k družbenemu komentarju in grenkejšim vrsticam. Po prvencu Boy In The Corner je začel snemati plesne pop žajfnice in klubske udarce. Komercialo. Toda sedaj, ko je klima ugodna, je nazaj, heca je bilo dovolj. Šesti album nas sicer spomni na edinstveno prodornost ali neposrednost londonskega raperja, hkrati pa pokaže tudi, da se ta ne more kosati s trenutnimi vrhunci živahne britanske scene. Kompilacijsko.
