Borka
-
Syd (Tha Kyd) smo najprej opazili, ko je bila še članica najstniškega, skejtarsko-raperskega kolektiva Odd Future, a pravi zalet je dobila šele, ko je postala pevka in gonilna sila skupine The Internet. Ta je zdaj na pavzi, čas je za projekte članov benda. Prvenec, Sydin samostojni začetek, je naslovljen Konec (Fin), kar si lahko razlagamo predvsem kot konec dvomov, ali se mlada vokalistka v dolgi metraži znajde tudi samostojno. Fin je album klasičnega R & B-ja v nizkih obratih, ki prikima zlatim časom druge polovice devetdesetih let. Ne ponudi presenečenj, nič pretresljivo izvirnega, nič revolucionarnega, a tudi nobenih kiksov, nobene naglice, nobene pompoznosti in nobene negotovosti. Zvok, kakršnega smo od Syd pričakovali, v nebahavo čvrstem paketu.
-
Leta 2009 je vešči producent Aaron Jerome imel dovolj. Spremenil je glasbeni slog, spremenil je ime in se lotil basovskega, plesno-klubskega projekta SBTRKT. Dve leti kasneje je pod tem imenom izdal prvi album in ta je bil popolna uspešnica, klubska muzika, ki je pronicala v pop. Eden od ključev do uspeha pa je bil vokal. Ta seveda ni bil njegov, posodil ga je londonski klaviaturist in pevec Sampha. Teren za njegov samostojni pohod je bil pripravljen.
-
Migos je traperski trojec s severa Atlante, ki se je pred dobrimi tremi leti prebil na družabna omrežja z visokomodno mantro, komadom neskončnega ponavljanja besede Versace, njegov drugi album pa je ena najbolj pričakovanih plošč letošnjega leta. K temu je pripomogel trenutni glavni frajer ameriških serijalk Donald Glover, ki je skupino razglasil za Beatle sedanje generacije. Culture je meril visoko in cilj tudi dosegel. Je malo manj gangsterski in bolj spoliran od prvenca. Strnjeno nametavanje zlogov in hudo natančne ter neštete podaje besed so manj abstraktni, špricanje šampanjca pa bolj artikulirano. V edinstvenem ozračju med ležernostjo in strašljivostjo, nelagodnim hedonizmom in neizpodbitno samozavestjo. Ki vtis pokvari z mlačnim koncem.
-
Čisto pravi producentski albumi domače plesne elektronike niso prav pogosta praksa. Tako je skoraj deset let po začetku nadvse uspešnega založniškega pohoda krajših formatov ljubljanski mojster ulične fotografije Igor Škafar postregel tudi z dolgometražnim prvencem. Z albumom kozmičnega diska in žlahtnega zvoka, ki se mu nikamor ne mudi. Aperitiv je poklon zvoku kultnih sintetizatorjev in predvsem zvoku osemdesetih let, ki prikima raznim svetlejšim plesnim tradicijam, od italodisca do wava, in na katerega bi težko stlačil več melodij. Takšne pobude prepogosto delujejo kot zbirke in ne zaokroženi albumi, Ichisan pa se temu vsaj delno izogne s spremembami tempa in slogovnimi ovinki. Venček, primernejši za ogrevanje kot za vrhunce klubskih poplesavanj.
-
William Basinski: A Shadow of Time
Kako narediti kaj zanimivega iz kratkih in neskončno ponavljajočih se zvočnih in glasbenih fraz, je eno osrednjih vprašanj, ki si jih postavljajo ustvarjalci robnih in tudi najbolj popularnih glasbenih praks. Enega od radikalnih odgovorov ponuja raziskovalec zank magnetofonskega traku William Basinski. Njegov novi album sestavljata dve približno dvajsetminutni skladbi. Prva je magnetofonskotračni slavospev ali posvetilo Davidu Bowieju, igra ali napetost dveh kratkih glasbenih zank, ki se počasi sesedata, razkrajata. Druga je hudo razvlečen drone starega sintetizatorja Voyetra-8 z dodatki šuma, glasbenih zank in kopice efektov, ki se spet zelo počasi razkraja. Minljivost je torej osrednja tema projekta, ki teče z občutkom. Brez naglice.
-
Med velikimi, pompoznimi naslovi v lanskem glasbenem tisku je bil tudi ta, da je bilo leto 2016 leto vrnitve grima, britanskega avtohtonega (uličnega) sloga emsijanja. Gre za slog, na katerega sta ključno vplivala tradicija jamajških zvočnih sistemov (ki je na Otok s priseljenci prišla zgodaj, že v šestdesetih letih) in sodobni ameriški rap. Razvil se je neposredno iz jungla in garagea. Grime so lani v ospredje, na naslovnice, lestvice in svetovne odre ponovno postavila imena, kot so Skepta, JME in Stormzy. A s pomembnim premikom. Pred desetletjem so prvaki grima, med katerimi sta izstopala Dizzee Rascal in Wiley, na vrhuncu popularnosti preskočili v bolj plesne, prijazne pop obrazce. Lani ni bilo tako. Grime se je s svojo surovostjo prebil v pop, in to brez prilagajanja.
-
Subtilni premik britanskega mojstra kavčarskih nizkih obratov Simona Greena k bolj klubskim udarcem je star že dva albuma. Toliko časa v njegovem nasičenem, organskem, gostem soku čutimo nežen priokus cehovskih kolegov, kot so Four Tet, Daphni in Burial. In po nekoliko nepričakovanem uspehu zadnje plošče North Borders razlogov za spremembe ni. Migration je še en Greenov tehnični apgrejd, velik odmerek harmonije in melodik, značilnih, v živo posnetih godal in pihal, z nekoliko več plesnega ritma in ustaljenim odmerkom vokalnih posnetkov z gosti, kot so Milosh (Rhye), Nick Murphy (Chet Faker) in Nicole Miglis (Hundred Waters). Bonobo v najkompaktnejši izdaji, s precej dinamike in kar nekaj generičnimi trenutki.
-
Kot je značilno za zamudniške albume, je tudi četrti album kalifornijskega raperja Ab-Soula neusklajen in nedosleden konglomerat zamisli in zvokov. Član založbe Top Dawg Entertainment oziroma zvezdniške ekipe Black Hippy nam v dolgih sedeminsedemdesetih minutah pove veliko: o teoriji spolov, teoriji zarote in praksi uživanja prepovedanih tvarin. Ljubezen do žensk, prijateljev in drog, nič ljubezni do sistema nadzora. Besednim zankam, ugankam in premetankam je včasih kar težko slediti, še najbolj pa navdušijo kompleksne strukture res preprostega jezika. Do What Thou Wilt. je precej čuden album, Ab-Soula pa hkrati slišimo v top in tudi najbolj brezvezni izdaji. Majavo.
-
Yasiin Bey (v preteklosti bolj znan kot Mos Def) je na začetku lanskega leta oznanil upokojitev iz kolesja glasbene, pa tudi hollywoodske industrije. Potem je bil nekaj mesecev pridržan v Južnoafriški republiki in nazadnje iz nje izgnan. Napoved o upokojitvi še zmeraj drži, December 99th pa je prvi od treh napovedanih poslovilnih albumov, ki ga je Bey posnel v navezi z umetniškim multipraktikom Ferrarijem Sheppardom, tokrat v vlogi producenta. Plošča fenom zgodnjega (raperskega) materiala hiphoperskega veterana ne ponudi veliko. Prej nasprotno, s tega vidika gre za antialbum ohlapnih (spiritualnih) napevov, težko razložljivega mrmranja in mrtvega toka »drugačne« umetnosti, ki zveni precej nedokončano.
-
Run the Jewels: Run the Jewels 3
Killer Mike in El-P. Nekoč precej nepričakovana naveza med raperjem trdega stila iz Atlante in podzemnim producentom iz New Yorka je prvič pokazala svojo moč na albumu R.A.P. Music leta 2012. Torej na Mikovem albumu, ki ga je produciral El-P. Ta album, eden glasnih spomenikov afroameriškega razočaranja nad Obamovo administracijo, je izšel, še preden je dvojec mojstrsko splavil projekt Run the Jewels. Pod tem imenom sta nato sledili dve zvočno brezkompromisni plošči kratke minutaže, s katerima sta glasbenika dosegla malo verjetno: postala sta prava festivalska zanimivost in ljubljenca glasbenih kritikov, tudi mainstreamovskih.
-
23. 12. 2016 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Little Simz: Stillness in Wonderland
Little Simz, mlada emsijka iz severnega Londona, je britansko rapersko sceno osvežila pred kakšnimi tremi leti. Neodvisni, samostojni in samozaložniški glasbeni model je sicer ni izstrelil v nedrje pop scene, je pa zato z njim naletela na zvedava ušesa po vsem svetu.
-
16. 12. 2016 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Nick Hook je ime, ki ga poznajo redki, a vendar je pustil pečat na lepem kosu elektronike in rapa zadnjih let. Včasih producira, drugič sklada, tretjič tehnicira, nekoč je celo menedžiral mlade glasbenike. In kelnaril. Seznam njegovih sodelovanj je neverjeten: delal je z dvojcem Run The Jewels, Baauerjem, Azelio Banks, Action Bronsonom, Big Boijem ... Dovolj pove že to, da gostov na svojem novem albumu ni najel, plačal jim ni niti centa. Pa jih ni malo: Novelist, 21 Savage, iLoveMakonnen, Spank Rock ... producenta Hudson Mohawke in Dj Rashad. Vsi so del zunajžanrske sestavljanke, ki ni niti podzemna niti pretirano pop, je pa zato mogočni zid zvoka zavidanja vrednih studijskih veščin. Brez predsodkov.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Tretji album pop zvezdnika Bruna Marsa ne dolgovezi. Začne se z nosilnim, naslovnim posnetkom, enim največjih hitov letošnjega leta, vse skupaj pa traja le devet posnetkov in komaj kaj več kot pol ure. A kompaktni format trapasto naslovljene plošče je racionalen. 24K Magic nima koncepta ali ideje, ne sili z zgodbo, niti nima spremljevalnega filma. Je varna zbirka instantnih žajfnic in plesnih uspešnic. Je tudi retro, spomin na osemdeseta leta, čeprav sam Mars (letnik 1985) in njegovi feni spominov na ta čas niti ne morejo imeti.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Childish Gambino: »Awaken, My Love!«
Igralec, komik, uspešen raper, didžej, ki zna peti in plesati. Rad in dobro kuha. Ne le da igra glavno vlogo v aktualni in izjemno uspešni seriji Atlanta, ampak si je to tudi izmislil. Je njen soscenarist, izvršni producent in, ja, dva dela je celo režiral. Donald Glover dela vse. Še pred serijo, ki je iz njega naredila zvezdnika svetovnega slovesa, pa ga je svetovno rapersko občinstvo poznalo kot Childish Gambina. Bizarnega imena se ni domislil sam, temveč ga je dobil precej naključno, navrgel mu ga je spletni generator imen skupine Wu-Tang Clan. V okvirček si vpisal svoje ime, generator pa je navrgel »wu-tangovski« prevod. In še trivialni podatek: Gloverja so vzgajali kot Jehovovo pričo, vendar se to ni obneslo, saj glede teh prepričanj danes pravi, da so »čudna vera«.
-
2. 12. 2016 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
»Detroitski zvok« je vse prej kot enopomenski označevalec elektronike. Razteza se čez široko obzorje, od techna do housa, od udrihajočih klubskih bomb do mirnejših pulzov za domače prežvekovanje. Prvenec mladega producenta Jaya Daniela spada med slednje, oznaka pa se ga drži zaradi značilnih synthovskih motivov in ker, hm, Jay pač prihaja iz Detroita. A album Broken Knowz se tudi oddaljuje od strogega mestnega kanona. Ritmi niso programirani, ampak jih je Daniel bobnal, tapkal in nasnemaval v mamini kleti. Človeški »tač« material ohlapno zmehča, vseeno pa ostaja glavna značilnost nevsiljiva repeticija. Organska mantra lebdečega gruva in skrbno urejenih ritmičnih zank. Brez metronoma.
-
25. 11. 2016 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Iz osrčja tolminskega hribovja, Čadrga, ne prihaja samo odličen sir, prihaja tudi luciden glas, močno narečna interpretacija Janija Kutina, ki skupaj s harmonikarko Renato Lapanjo sestavlja dvojec Bakalina. Preprosta instrumentalno-vokalna štimunga med ljudskim in popularnim, preteklostjo in sodobnostjo, kmečko pametjo in sistemsko neumnostjo. Nova plošča je poklon instituciji španovije, kulturi druženja, sodelovanja, pajdašenja. Duo se je tokrat podružil s številnimi glasbeniki, Španabije je torej »album sodelovanj«, saj goste slišimo na prav vseh posnetkih. Družabnost projekta deluje, ker vsak sodelujoči k mizi prinese kaj svojega. V zvočnem in tudi slogovnem pogledu.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
The Gaslamp Killer: Instrumentalepathy
The Gaslamp Killer je eden od prepričljivejših didžejev »alter« križanca hiphopa in plesne elektronike, ki občasno poprime tudi za produkcijska orodja – rezultati pa so bolj in manj prepričljivi; eden od vrhuncev je nedvomno sodelovanje z vokalistom Gonjasufijem leta 2010. Njegovi produkcijski koraki so klišejski, kalifornijski ekscentrik se je podal po utrjeni poti od začetnega rezanja in lepljenja semplov do zanašanja na gostujoče glasbenike. Instrumentalepathy je projekt, na katerem Gaslamp spet demonstrira zanimanje za psihedelijo in druge godbe – od turških do zahodno- in vzhodnoafriških. Obrazce gnete s številnimi gosti, prepričljivejši pa so surovejši, bolj pusti deli. Prestiž godalnih aranžmajev ni vedno zadetek v polno.
-
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
A Tribe Called Quest: We got it from Here … Thank You 4 Your Service
Marca letos je udarila žalostna novica, da je umrl Phife Dawg, droben po postavi in osupljiv po otresanju z rimami, kultni, veteranski in nič manj kot legendarni emsi zasedbe A Tribe Called Quest (ATCQ), ki se je dolga leta boril s hudo obliko sladkorne bolezni. Kmalu so sledile presenetljive govorice, da je bila skupina blizu konca snemanja albuma pobotanja, prvega po osemnajstih letih, prvega po razpadu zaradi različnih vizij, pa tudi spora z založbo. In pred kratkim je sledila še novica, da so govorice tokrat resnične.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Prvenec dvojca Yussef Kamaal je bil eden najbolj pričakovanih letošnjih projektov britanskega jazza. Ne zaradi virtuoznosti ali hude tehnike pretežno samoukih bobnarja Yussefa Dayesa in klaviaturista Kamaala Williamsa, ampak zaradi ležerno potrpežljivega, temeljito tekočega in »drugačnega« lotevanja gruva. Tandem gradi posnetke iz najosnovnejših zaporedij akordov, a z žmohtnim tokom, ki ne zanemarja lokalne londonske tradicije klubskih udarcev od jungla do brokenbeata. Tisti, ki so pričakovali radikalna raziskovanja in vesoljske odklone od norme, bodo razočarani, saj špura zvesto ostaja prizemljena na mehkejši strani, s prikimom novemu soulu in še enemu lokalnemu izročilu, acid jazzu. Brez hrupa, z občutkom.
-
11. 11. 2016 | Mladina 45 | Kultura | Dogodki
Klubski maraton je unikat v našem prostoru. Pobuda, ki je vzniknila na njivi Radia Študent, že šestnajsto leto skrbi za kratko, a intenzivno turnejsko klubsko kaljenje manj izkušenih (one wo-man) bendov, elektroničarjev, kantavtorjev, didžejev ... ter tako zavzema ključno mesto pri institucionalizirani podpori razvoja domačih glasbenih pulzov. Odkrito lahko rečemo, da ta edinstvenost, poleg terenskosti koncepta, izhaja žal tudi iz dejstva, da »konkurence« ali bolje rečeno sorodnih projektov praktično ni.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
V zadnjih mesecih življenja David Bowie ni posnel le mojstrovine Blackstar, ampak je v sodelovanju s pisateljem Endo Walshem napisal tudi gledališki muzikal Lazarus, ki je premiero doživel tik pred glasbenikovo smrtjo. Samo besedilo je svojevrsten poklon mojstru in njegovemu kultnemu glasbenemu opusu, enako to velja za zbirko glasbe iz predstave. Morda še bolj.
-
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Za nekatere novodobna konceptualna umetnica, za druge provokatorka v polju ultra popa. Ena izmed pevk, ki zares znajo peti, čeprav marsikdo tega niti ne opazi. Med drugim zaradi precej izumetničenih, studijsko hudo obdelanih hitov. Lady Gaga ni redno stregla le s kričečimi kostumi, ampak tudi s kričečimi pop ploščami različnih slogovnih obratov, ki so nekaj let dejansko narekovale trende. Zvezda, ki je kariero začela dokaj podzemno in raziskovalno na newyorški off-alter-avantgardni sceni enega redkih še zmeraj malce umazanih kotičkov Manhattna, na Lower East Sidu. Ki so jo vzeli v varstvo in takoj tudi odslovili pri velikanki Def Jam, še preden je posnela karkoli konkretnega. In ki je tudi projekte, ki so na prvi posluh čisti pop pofl, vedno sestavljala premišljeno, z neko konkretno zamislijo, premiso.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Čeprav teksaška elektro raziskovalna skupina S U R V I V E s prvimi izdajami ni niti popraskala, kaj šele prebila ledu v srednji tok, je očitno njena glasba dovolj rezonirala, da je najprej režiser Adam Wingard pobral nekaj posnetkov za triler The Guest, še pomembneje pa je, da so polovico zasedbe angažirali za glasbo nedavne hit serije Stranger Things. Na krilih odmevnosti spletne uspešnice (in glasbe iz nje) je novi album šraufarjev zbudil kar nekaj zanimanja.
-
28. 10. 2016 | Mladina 43 | Kultura | Dogodki
Popularizacija novega jazza je v polnem zamahu. V ZDA sta glavna krivca novačenja mlajših, razpršenih publik onkraj jazzovske stroke saksofonist Kamasi Washington in klaviaturist Robert Glasper. Severneje, v Kanadi, je to skupina BADBADNOTGOOD. In tudi na tej strani luže najdemo nekaj ansamblov, ki z dokaj klasično jazzovskimi prijemi plesno, všečno, mično ali festivalsko primerno mešajo sloge. Eden od evropskih bendov, ki se zelo dobro znajde na tem zemljevidu, je GoGo Penguin.
-
21. 10. 2016 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Pravljica se za Andresona .Paaka nadaljuje. Najprodornejši pevec r & b-ja zadnjih dveh let sedaj streže s težko pričakovanim sodelovanjem z ležernim producentom Knxwledgeem. A pravljica je prigarana. Poleg žametno markantnega glasu in tehničnega obvladanja – tudi za bobni – je .Paak sijajen performer, njegov prodor pa ni bil tek na kratke proge. Yes Lawd! je še ena demonstracija pevčeve iznajdljivosti in Knxwledgeeve doslednosti. Suverena vokalna gimnastika brez vneme in zapohano preprosto pozankane podlage. Je plošča, ki nas spomni, da za prepričljiv kos sodobnega r & b-ja in soula ni treba komplicirati, ni treba napihovati zvoka do onemoglosti in ni treba kričati. Brezbrižna vožnja po sončnem Los Angelesu.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Solange Knowles je iz medijske sence zvezdniške starejše sestre v preteklosti stopila tudi s čim drugim kot z muziko, pred dvema letoma denimo z epizodo v dvigalu. Sedaj stopa iz nje z albumom, ki ga spremlja tako rekoč identičen »osebni« slogan zdravljenja in samookrepitve kot zadnjo Beyoncéjino ploščo. S to razliko, da je Solange manj vpeta v esteblišment in tako v besedilih bolj eksplicitna, v produkciji ležernejša.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Danny Brown: Atrocity Exhibition
Ko sodobni raper kot navdih pri nastanku nove plošče navrže skupino Joy Division in islandsko alter divo Björk, ortodoksni sledilci muzike dvignejo obrvi. A od Dannyja Browna bi težko pričakovali kaj manj nenavadnega.
-
14. 10. 2016 | Mladina 41 | Kultura | Dogodki
Začetek nove sezone v na novo okrašenem in tehnično posodobljenem K4 je ponudil nov klubski večer. Večer še ene od številnih ljubljanskih repaketizacij hudo izmuzljive in ohlapne scene grima, footworka, (t)rapa, housa ... katere središče, a niti slučajno edini milje, je britansko otočje. Od tam prihaja tudi prvi gost večera, poimenovanega Tigerbalm, glasgowski didžej Inkke.
-
7. 10. 2016 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Pred petimi leti je ob izidu prvenca čilsko-ameriški kolažer »sofisticiranih« elektronskih prijemov Nicolas Jaar prejel kar nekaj laskavih nalepk: vizionar, wunderkind, nekonvencionalnež. Nadaljevanje Sirens se uspešno spoprime z velikimi pričakovanji, čeprav brez večjih sprememb. Jaar še zmeraj stavi na počasno štimungo, nikamor se mu ne mudi, razvija (tmurnejša) razpoloženja. Ogromno je prostora, navidezne tišine. Ogromno je tudi dodatkov konkretnih zvokov, zvočnega oblikovanja, ki se mojstrsko topi v muziki. Še več poje, besedila so odkrito politična, a hkrati metaforična. Album, ki izjemen občutek za dinamiko brcne na novo raven in ki brez tistega kančka naivnosti prvenca zveni celo preveč pravilno.
-
30. 9. 2016 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Glede na to, koliko se je zadnjih nekaj let govorilo o Mykki Blanco, je precej presenetljivo, da je prvenec prišel šele sedaj. Ženski raperski alter ego newyorškega trans ali bolje rečeno multiseksualnega performerja Michaela Quattlebauma je v preteklosti pokazal, kako konservativen je še zmeraj medijski prostor, saj s(m)o ga avtomatično metali v isti koš s sodobnimi gajevskimi raperji. Na albumu pa pokaže, da Mykki ni noben trik, da obvlada širok razpon rapersko-pevsko-pripovedovalske interpretacije in da nametanka trapa, plesnega popa in balad ni nujno tudi razmetanka. Projekt, na katerem produkcija ostaja na vajetih in ki je presenetljivo svetel glede na teme, ki sodijo v temnejše kotičke – kluba in vsakdanjika.
