Borka
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Robert Glasper Experiment: ArtScience
Klaviaturist Robert Glasper je eden največjih popularizatorjev jazza zadnjih let. Njegov trik mehčanja sicer ni nov: jazzovsko tehniko meša z dostopnejšimi slogi soula in popa. S kančkom hiphopa. Z obveznim vpletanjem vokalov. Teh tokrat za spremembo ne prepusti eminentnim gostom, vlogo pevca si podajajo kar člani benda, glasove pa, kot že v preteklosti, namakajo v učinkih vokoderja. ArtScience je – razen bopovskega uvoda – eksplicitno popovski projekt vatkastega božanja po ušesih in neštetokrat zdrajsanih obrazcev ljubezenskih besedil. Pred pretirano osladnostjo ploščo rešujejo posebna uigranost samozavestne ekipe in redke aranžerske intervencije. Togost in točnost velikega odra.
-
23. 9. 2016 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Priprave na peti album Mathangi »Maye« Arulpragasam oziroma M.I.A. so se pravzaprav začele aprila. Takrat je britanska pevka šrilanškega rodu v intervjuju povedala, da gibanje Black Lives Matter ni nova stvar, da so isto govorili raperke in raperji v osemdesetih in devetdesetih letih in da je zanimivo, da je v medijskem diskurzu legitimno govoriti o njem, vprašanja, ali štejejo sirska ali muslimanska ali pakistanska življenja, pa si ameriški pop izvajalci javno pač ne smejo postaviti. Kar je bilo preveč. Marsikdo je njene besede razumel enodimenzionalno, kot kritiko gibanja BLM. M.I.A. bi morala biti glavno ime med nastopajočimi na londonskem festivalu Afropunk, ki velja za »aktivistično nabritega«, a je ta pod pritiskom občinstva sodelovanje odpovedal.
-
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Ameriški zahodnoobalni trojček clipping. ne priznava konvencij. Zadnjo ploščo je v celoti speljal brez uporabe samoglasnika i, nova pa je »afrofuturistični, distopični konceptualni album«. Točnejša in manj puhla oznaka bi bila znanstvenofantastična zgodba o potovanju po vesolju in računalniškem humanizmu nepomembnosti posameznika. Pa tudi zgodba o tehnični popolnosti v šolski artikulaciji in nalaganju zlogov emsija Daveeda Diggsa in o mogočni vesoljskoladijski zvočni kulisi producentov Snipesa in Hutsona. Zaradi nevsakdanje natančnosti je Splendor & Misery vse prej kot lahko ali prijetno poslušanje – prej dodelana kurioziteta med raperskimi konceptualnimi albumi, kakršnih si zapored pač ne mečemo v ušesa.
-
9. 9. 2016 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Banks & Steelz: Anything But Words
Pajdašenje rockerjev in raperjev piše številna poglavja v zgodovini glasbe, včasih o razburljivih izbruhih domislic, večkrat pa o posiljenih strelih v prazno. Naveza liderja skupine Interpol Paula Banksa in liderja nekoč najbolj razvpite hiphoperske ekipe Wu-Tang Clana RZA-ja sodi pogosteje med slednje. Posnetki sledijo enoličnemu kopitu: RZA (pre)zavzeto strelja kitice, Banks zasanjano brunda refrene. Čez presproducirane podlage, ki si jih le stežka vtisnemo v glavo. Ob referencah obeh bi si upali pričakovati več igračkanja in pestrejših preprijemov, kakršne proti koncu vsaj nakažeta. Anything But Words je plošča, na kateri počasnejši kosi močno prekosijo udarnejše in ki le redko pljuskne čez ravnotežje rock-rap kalupa.
-
2. 9. 2016 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
De La Soul: and the Anonymous Nobody
Raperska ultraveteranska trojka De La Soul je za produkcijo prvega albuma po 11 letih imela na voljo največ denarja doslej, več kot pol milijona dolarjev. Nabrala ga je prek Kickstarterja. In ga porabila pri prvem projektu brez enega sempla, z ekipo najemniških glasbenikov, s katero je posnela več kot 200 ur džemarskega materiala. Porabila ga je tudi za številne goste, od Davida Byrna in Damana Albarna do Snoop Dogga. and the Anonymous Nobody je instrumentalno natlačen album neštetih plasti, na trenutke skoraj orkestralnega aranžiranja in netaktnih slogovnih preskokov. Je album odvečnega tehniciranja, odvečnih gostujočih vokalistov in celo odvečnih posnetkov. Z občasnim pravim, »de la« vajbom.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: The Get Down OST
Kot se spodobi za projekt, nad katerim bdi scenarist in režiser Baz Luhrmann, je nova Netflixova serijalka The Get Down močno baročna prenova začetkov hiphoperske kulture v Bronxu. To govori tudi njena glasba. Paket glasbenega izvlečka je namreč kičasto nagnetena in barvita tapeta funk in disco hitov sedemdesetih let, sodobnega motivacijskega popa (z retro pridihom) in novega soula. In ker je jazz spet »kul«, je tu še dodatek s posnetkom Kamasija Washingtona. Izbor starih b-boyevskih in diskotečnih hitov je predvidljiv, a tudi popolnoma primeren, predvsem kosi popa, ki so jih posneli prav za nadaljevanko, pa izzvenijo šibko. Nekaj avtentičnosti le dobimo: glavni igralci tudi pojejo, rapajo in recitirajo. In to precej prepričljivo.
-
26. 8. 2016 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Ko so pričakovanja velika, ni prostora za malenkostne poteze. In ko so pričakovanja največja? Frank Ocean je z nadaljevanjem po prvencu Channel Orange, ki ga je izstrelil med zvezde sodobnega r & b-ja, čakal kar dolgo, štiri leta. Vmes je redko gostoval na kakšnem pop posnetku, sicer pa za kar nekaj časa popolnoma izginil iz družabnih omrežij. Drugače od kolegov da veliko na zasebnost, bolj navadna pa je njegova obsesija s športnimi avtomobili. In sedaj, ko smo dobili nadaljevanje, smo dobili cel paket. Ne en album, ampak kar dva. Praktično naenkrat. Prvi – spremljevalni, »ob-album« – je vizualni, Endless, na njem ob glasbenih skicah gledamo Oceana, kako potrpežljivo, počasi rezbari leseno stopnišče. In zraven smo dobili še zin, revijo Boys Don’t Cry. V kateri je pesem, posvečena McDonaldsu, delo Kanyeja Westa.
-
19. 8. 2016 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Nao prihaja iz že leta najbolj trendovskega predela Velike Britanije, vzhodnega Londona, in tudi njena glasba je precej trendovska, sama ji pravi kar »wonky funk«, kar je prav nerodno primerna oznaka. In Nao lahko postavimo v dolgo vrsto sodobnih britanskih pevk novega soula in R & B-ja, s tem, da v nasprotju z večino stavi na precej svetle, sčiščene, poletne, optimistične in energične podlage. Njen prvenec je zvočno eno samo veselje, lirično pa stara zgodba o odnosih, ki so šli narobe in od katerih se je naučila marsikaj. A novinka, ki je leta služila kruh kot spremljevalna vokalistka, ni od muh, saj velik del svoje glasbe sklada sama, izdaja pa jo pri založbi, ki jo je ustanovila sama. Udarni retro sodobni pop rahlo predolgega enoličja.
-
12. 8. 2016 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Po treh letih za zapahi je kralj, oče trapa Gucci Mane novo ploščo posnel značilno, v le šestih dneh. Sedmi dan je počival. Posnel jo je doma, saj prestaja še trimesečni hišni pripor, največ govora o njegovi vrnitvi pa sodi v rumeni tisk: Guwop je shujšal, začel se je smejati, govoriti razumno, skratka, zdrav je in ni več odvisnik od drog. Svetli, novi, pozitivni Gucci. Album Everybody Looking zveni na hitro narejeno, a je tudi povsem kompakten, tematsko unitarističen, na trenutke duhovit ali surovo reflektiven. Z vsemi klišeji trapovske produkcije in bahaštva. Čeprav bodo številni kategorično trdili, da je trezen brezvezen, na projektu, ki se ne vleče in na katerem slišimo le tri goste, Kanyeja, Draka in Young Thuga, deluje sveže.
-
5. 8. 2016 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Nikoli ni bilo povsem jasno, kdo vse je vpleten v projekt Hype Williams, jasno pa sta se prek njega profilirala skrivnostna šaljivca Dean Blunt in Inga Copeland. Potem ko se je zdelo, da je te zgodbe konec, se je po več kot petih letih premora čisto nepričakovano pojavil album, in to brez kakršnihkoli spremljevalnih informacij razen te, da Blunt in Copelandova nista več zraven. 10 / 10 je popolnoma instrumentalna plošča, bolj »beattape« kot pravi album in bi tako lahko bila pravo razočaranje za fene obeh bivših vokalistov »zasedbe«. A pozor, kosi delujejo precej bluntovsko: sivo, melanholično odtujeno in basovsko obteženo. Narejeni iz pretežno generičnih zvokov, ki zvenijo edinstveno. Nizkoleteče, ne ravno čista desetka.
-
29. 7. 2016 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Black Hippy je trenutno morda najpopularnejša sodobna raperska ekipa. Za njeno popularizacijo je daleč najzaslužnejši zastavonoša Kendrick Lamar, kredibilnost ali celo ulični ugled skupine pa sta vsaj toliko ali še bolj maslo Schoolboya Q-ja.
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Laura Mvula: The Dreaming Room
Britanska pevka Laura Mvula po sila obetavnem prvencu streže z izjemno velikopoteznim nadaljevanjem. Na njem igrata najstarejši londonski simfonični orkester London Symphony Orchestra in tudi prva kitara disca Niles Rodgers s svojim podpisom plesnega gruva. Izjemen razpon slogov pa klasično šolana pevka z lahkoto ukroti v čvrsto stičišče klasike, jazza, popevke in popa. S kančkom elektronike. The Dreaming Room je album, ki zveni kot muzikal in Laura Mvula je pevka, ki zveni kot nihče drug. Čeprav jo nekateri zgrešeno primerjajo z Nino Simone. Edinstveno vtkan neoklasicizem, brez šminkerskega bohotenja nepotrebnih okraskov. In samozavestna predstava viž, ki si jih je nemogoče požvižgavati.
-
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Chance The Rapper: Coloring Book
Chance The Rapper si je tisto, za preboj v ZDA obvezno »eno šanso« priigral kar sam. Njegov oče, mestni veljak v Chicagu, ki je delal za Obamo, ko je bil ta še senator, in ki je kasneje prevzel pomembno funkcijo v pisarni zdajšnjega župana mesta Emanuela, je imel za mladega Chancelorja Bennetta velike načrte v politiki. A mladenič je šel po svoje. Stavil je na naredi-sam taktiko in še kot srednješolec skoval svoj prvi mikstejp 10 Day. Ne čisto pravi album, saj je plošček izdal sam, brez podpore glasbene založbe. In ušesa v vetrovnem mestu, pa tudi širše, so zastrigla. Nadaljeval je v istem slogu, njegov drugi, leta 2013 izdani mikstejp Acid Rap je bil že pravi hit. Kritiki so ga umeščali na lestvice najboljših (pravih) albumov leta, predvsem pa je zaradi spevnosti in melodičnosti preskočil meje raperskega kroga poslušalstva. A ključna je bila karizma mladega raperja z dokaj antirapersko pozo, ki se drži malce puklasto in nosi hlače in kape malce piflarsko.
-
3. 6. 2016 | Mladina 22 | Kultura | Dogodki
Po velikem pretresu, selitvi iz Križank leta 2011, se je zdelo, da je Druga godba izgubila ne samo pomembno prizorišče, celo del svoje identitete. In po nekajletnem tvikanju smo lani dokončno dobili odgovor, da festival povsem dobro shaja tudi brez veličastnega amfiteatra. Pa tudi brez najspektakularnejših imen koncertnega biznisa »svetovnih godb«. Pred tem smo organizatorju sicer včasih lahko očitali kanček programskega ziheraštva, kljub temu da v svojem poslanstvu navaja »nove pristope in ‘odkrivanje’ neznanih glasbenih vsebin in geografskih teritorijev«.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Manchestrski producent Andy Stott velja za pravega raziskovalca, saj se je v preteklosti lotil različnih slogov temačno prežeče, industrijsko cvileče ali udrihajoče hladne elektronike, od dub techna do podmuklega dubstepa. Ne boji se niti različnih tehnologij, bodisi novih bodisi starih. Leta 2014 je odrinil laptop in posnel ploščo s (starinsko) analogno opremo, za kar je rekel, da je bilo posebej osvežujoče, saj je vse dotedanje prakse pustil ob strani in na novo odkril čar produciranja muzike. Zadnja albuma, leta 2012 izdani Luxury Problems in Faith in Strangers, ki je sledil dve leti kasneje, sta zajahala vrhove letnih presekov referenčnih medijev, drugi je bil tudi tolpa leta na Radiu Študent.
