-
Gramatik: Epigram
Gramatik, po Umeku najuspešnejše slovensko izvozno ime, kar zadeva elektroniko, še naprej izdaja zastonjske spletne albume. Epigram je še ena razmetanka slogov, EDM-jevsko klubskih in tistih bolj kavčarskih, in je še ena interaktivna pogruntavščina, saj lahko feni iz najljubšega epigrama sami sestavijo ovitek albuma. Nekoč »čudežni fant iz Portoroža« ponovno postreže z ogromno v živo odigrane instrumentacije in z rahlo osladnimi solažami, ki jih dostavijo njegovi kolegi. Bolj kot sodelovanje z wutangovskim emsijem Raekwonom pa preseneti komad s skupino Laibach, ki je verjetno tudi najšibkejši del celotnega projekta. Še ena Gramatikova plošča brez kančka preračunljivosti, s katero bi meril v medijski srednjetok in na lestvice.
-
Babyfather: BBF Hosted by DJ Escrow
Dean Blunt je ponovno zadimljeno skrivnostno udaril s projektom, ki ga je treba delno dešifrirati. Ni namreč jasno, kdo je DJ Escrow, mož z visokim, cvilečim glasom, slišan na novem projektu »črnega narcisista« iz Hackneyja, ki vse skupaj vodi in kurira. Gre morda za še en njegov alter ego ali za enega njegovih resničnih kolegov?
-
Open Mike Eagle & Paul White: Hella Personal Film Festival
Britanski »hipi« med producenti čudaške plati hiphopa Paul White serijo sodelovanj z ameriškimi raperji nadaljuje v navezi s pripadnikom losangeleške scene neortodoksnih rimometalcev Open Mike Eaglom. Album Hella Personal Film Festival je talilnica organskega zvoka s preprosto zvočno opremo ploskov, tapkanja, mrmranja in kar precejšnjo količino petja. Eagle v koraku z zahodnoobalno ležernostjo bolj sproščeno pripovedno nametava kot zares rapa: enkrat meče popularnokulturne reference, ki nimajo veliko smisla, drugič zavzame družbeno angažirano pozo. Vedno sicer dovolj duhovito. Plošča, na kateri se dva sanjača odlično ujameta, a ne postrežeta s kakšnim pretiranim vrhuncem ali kavljem, na katerega bi nas ujela. Ohlapno.
-
Blaž: Don’t Listen to This
Veteran z Obale – nekoč Dpek, danes preprosto Blaž – je s pravim pravcatim albumom čakal dolgo. Naslov njegovega prvenca je samoironičen: Don’t Listen to This nikakor ni lahko(tno) poslušanje, je velik zalogaj in ga nima smisla poslušati, če ne misliš resno. Je napol retro: v igrivih sintovskih linijah in zvokcih, v divjih aranžmajih, ki prikličejo elektroniko levega polja devetdesetih let. Je album, ki zveni kot posnet, angažiran, načrtno razdrobljen živi nastop z neštetimi učinki, nenadnimi spremembami in totalnimi šusi. Celo s kančkom akustike. In je zvočno nasičena natlačenka, shizofrenija, za katero se skriva izjemen občutek za skladanje. Brez predsodkov, bolj na strani IDM-a, a tudi s kakšnim trikom EDM-a.
-
-
Fatima Al Qadiri: Brute
Novi album kuvajtske producentke Fatime Al Qadiri naj bi bil »slavljenje pravice do protestov«, a zveni bolj kot »brezupnost časa protestov«, kot spomenik policijski surovosti in stalnemu visokotehnološkemu nadzoru. Zveni hladno, brezosebno, na trenutke temačno, skoraj paranoidno. Konkretni zvoki, streli iz orožja, koščki novic in medijskih izjav, veliko efektov, pedantnega zvočnega oblikovanja. In lebdeče melodike z redkimi ritmi. Brute je kljub jasnemu konceptu formalističen album z bolj malo osebnega pečata, domišljije in konkretnosti. V dobi sistemskega nasilja, ko je izraz »dubstep« že zdavnaj globoko zakopan in ko prakse, ki so sledile temu žanru, nikakor ne smejo biti klubsko plesne, če hočejo biti kul. Art.
-
Kendrick Lamar: untitled unmastered.
Mediji po navadi stavijo na pompoznost. Na kratek stavek ali naslov, ki bo bralca med vsakodnevnim brskanjem po družbenih omrežjih prepričal k izjemnemu telesnemu in duševnemu naporu – kliku. Pred štirinajstimi dnevi so pisali: »Kendrick Lamar nepričakovano izdal nov album« ali pa »To je nadaljevanje nagrajenega albuma To Pimp a Butterfly«. Oboje je bilo pretiravanje. untitled unmastered. ni niti album niti ni nadaljevanje zadnjega albuma. Gre za ostanke. Za nedokončane demoposnetke. Za komade, odpadle od projekta, ki je zbudil toliko pozornosti. Na to namigujejo datumi, pripisani ob vsakem posnetku, večina jih nosi letnico ’14, torej so iz leta, v katerem je nastajala lani izdana albumska uspešnica.
-
Esperanza Spalding: Emily’s D+Evolution
Pevki, basistki, pa tudi multiinstrumentalistki Esperanzi Spalding so se leta 2011 na široko odprla vrata v nedrje glasbene industrije, ko je presenetljivo pobrala grammyja za najboljšo »novo« izvajalko. A to je ni zmedlo, niti iztirilo, niti pokvarilo. Sledila sta nadstandardno zakompliciran album in dveletni premor, sedaj pa drži tempo s še enim projektom, ki ni mala malica in je precej ambiciozno muziciranje. Tokrat bolj rockovsko in manj soulersko. Fusion jazz, art rock in virtuozni funk. Muzika, ki zaradi marljivega aranžiranja zveni kot muzikal. Jazzovsko šolana vokalna telovadba, ki je tako pikolovsko dosledna, da bo cepila: nekatere bo takoj prepričala, druge odvrnila. Obvladaška izvedba po pravilih.
-
Moodymann: Dj-Kicks
Če ste razumsko pomislili, da je Moodymannov prispevek k priznani serialki didžejevskih miksov Dj-Kicks eno samo veselje disca in housa, ste se pošteno ušteli. Samozavestna starina detroitske scene namreč zmeša pretežno počasno in povsem melodično mezgico nečesa, čemur bi pred petnajstimi leti rekli »lounge« muzika. In to precej površno. Moody, ki nikoli ni veljal za pretiranega tehničarja, le okorno postroji ne najbolj predvidljive kose precej popularnih izvajalcev – Joséja Gonzálesa, Flying Lotusa, Jai Paula, skupine Little Dragon ... Glavozibna štimunga proti koncu le prikotali tempo do plesišča, a v še zmeraj precej cukrastem slogu in brez resnejših zaprašenih izkopov pozabljenih kultov.
-
Različni izvajalci: Star Wars Headspace
Ob vseh dopolnilnih dejavnostih, ki so spremljale novi film Disneyjeve franšize Vojna zvezd, so se lotili tudi rahlo drznega elektronskoglasbenega projekta. Taktirko so zaupali preverjenemu imenu, starosti, ki se je dokazal v produciranju tako rockovskih kot pop in rap zvezd Ricku Rubinu. Najboljši trik je, da je ta dobil v roke velikanski arhiv ne glasbe, ampak zvočnih efektov sage, precej proste roke pa je imel pri izbiri sodelujočih glasbenikov. Flying Lotus, Baauer, Bonobo ... brez blasfemije pustijo glasbo Johna Williamsa pri miru, zato pa poprimejo za dialoge, eksplozije, piskanje robotov. Sliši se zabavno, a zbirka vse prepogosto povleče na brezidejno plesno štanco. Precej neizkoriščen sanjski projekt vsakega producenta.
-
Kanye West: The Life of Pablo
Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.
-
Junior Boys: Big Black Coat
Kanadski elektro pop dvojec Junior Boys je veteranska znamka klubske glasbe za nežnejše duše. Glavna motivacija za peti album je nedavno uspešno sodelovanje: pevec tandema Jeremy Greenspan je pomagal zgnesti zvok mlade pevke Jessy Lanze, ki se je izkazal za vsestranski zadetek v polno. Big Black Coat je mehak, a ne mlačen, sladko-grenak, baladno plesen plašč za dolge kanadske zime. Je retro v slogu in zvoku. Pisani obrat v preteklost k vsemu, kar je »kul« – discu, technu, housu, popu in R & B-ju osemdesetih let. Zveni zastarelo, a hkrati deluje. S sirastimi vokali in linijami sintetizatorjev. Je neobremenjena, plesnejša vrnitev Boysov, ki pa bi ji le stežka pripisali drznost.
-
Hidden Jazz Quartett: Raw and Cooked
Nemška souljazzovska zasedba Hidden Jazz Quartett je po dobri petletki delovanja le pririnila do prvenca. Do albuma neštetokrat preverjenega zvoka, tradicije »tržno usmerjenega« jazza druge polovice šestdesetih let, do ušesa prijazne mehkobe, nežnih vajeti in sladkih melodij. Najmočnejši so deli, ki so sicer še zmeraj retro, a vlečejo močno na jezik avtohtono britanske scene acid jazza izpred petindvajsetih let, k čemur pripomore tudi junak prav te scene, soulovski pevec veteran Omar. Med s srečno roko izbranimi vokalisti izstopata še mično skrivnostna Bajka in globokoglasni mojster govorjene besede Anthony Joseph. Raw and Cooked ni prav nič surova plošča, je večkrat prekuhan in pogret souljazzovski standard.
-
Rihanna: Anti
Rihanna je pridno in disciplinirano, prav po šolsko nizala po album na leto. Do osmega, ko se je zataknilo. Anti tako ni le ena najbolj pričakovanih pop plošč letošnjega leta, ampak tudi lanskega. In predlanskega. Tokrat je med albumi zazevala več kot triletna luknja. Z novo ploščo pa je prišla tudi nova založba: mlada pevka je lojalno sledila Jay-Z-ju in prestopila od založbe Def Jam k njegovemu mlademu zabaviščnemu velikanu Roc Nation. Tako soustvarja pomemben del njegovega imperija, sodelovanje pa se je po njenih besedah začelo tako, da jo je raperski mogul zaprl v pisarno in rekel, da ven vodita dve poti. S podpisom pogodbe skozi vrata ali skozi okno. Bilo je v 29. nadstropju.
-
Saul Williams: MartyrLoserKing
Newyorški nevsakdanji raper Saul Williams je mojster različnih obrti – dokazal se je že kot pesnik, pisatelj, igralec ... Njegove plošče praviloma glodajo kakšno družbeno temo in tako je tudi tokrat. MartyrLoserKing ni samo album, je tudi grafični roman, ki z aktivistično noto udari po zadnja leta precej priljubljeni temi hekanja. Čeprav zelo drugače od serije Mr. Robot. Williams značilno recitirajoče nameče abstraktne kritike ali le ponavljajoče se »pančlajne«, včasih lucidne, drugič že prav puhlične. Še bolj kot njegova vokalna gimnastika pa sem in tja skače sama produkcija. Od težke industrije do klavirske komornosti. Zvočno in idejno nasičen projekt in na trenutke težko poslušanje. A ravno, če ne bi bilo takšno, bi bilo skrb zbujajoče.
-
Tricky presents: Skilled Mechanics
Nova plošča bristolskega črnega račka se začne povsem značilno, takoj prepoznavno. Sivo počasen kos z mično tragičnim ženskim vokalom in Trickyjevim mrmranjem v ozadju. A takoj zatem nam postrežejo žanrsko gibanico. Malo wava osemdesetih let, malo hiphopa, malo niti ne tako mračnih balad. In vokali – poleg zrnatega šepetanja ikone bristolskega zvoka – raznih gostujočih pevk in bobnarja Trickyjevega koncertnega benda Luka Harrisa. A ravno v tem je fora. Skilled Mechanics je kolektivni stranski projekt, katerega jedro poleg enfanta terrible triphopa sestavljata še njegov mladostni prijatelj Dj Milo in Harris ter številni glasbenice in glasbeniki. Šumeč, ne preveč fokusiran sestanek v studiu.
-
Anderson .Paak: Malibu
Anderson .Paak ni novinec v bazenu novega soula, je pa večji del preboja »v prvo vrsto« opravil lani. In to z dvema sodelovanjema. Najprej s producentom Knxwledgom pod imenom NxWorries, potem, pompozneje, pa z Dr. Drejem, ko je zapel več kot eno na povratniškem albumu ikone zahodne obale. Malibu tako prihaja v ključnem trenutku pevčeve kariere in se tudi sliši pripravljeno. Ušesu prijetno, lirično nezadržano, tudi rahlo ogrenjeno, slogovno aerobično, s skrbno izbranimi gosti in producenti. .Paak ponovno očara s prepoznavno raskavim glasom in besedili, ki so ta trenutek klišejsko lahkotna, drugi pa že refleksija ne ravno najlažjega pevčevega odraščanja. V nekoliko razvlečenem formatu.
-
Ennio Morricone: The Hateful Eight OST
Quentinu Tarantinu so se verjetno uresničile sanje. Glasbo za njegov novi film Podlih osem je spisal kar Maestro, mojster Ennio Morricone. Tarantino je sicer navdušenje nad edinstvenim filmskim opusom kultnega italijanskega 87-letnega skladatelja izkazal že z recikliranjem njegovih posnetkov v številnih svojih filmih, za Djanga brez okovov pa je Morricone celo spisal eno skladbo, a bil potem menda precej nezadovoljen z uporabo. Novemu sodelovanju je grozila dodatna pompoznost, saj je minilo okoli 40 let od zadnjega Morriconejevega preizkusa v tem žanru, torej v glasbi za vestern.
-
Širom: I.
Založba Radia Študent nadaljuje hitrostrelno serijo izdaj zadnjih dveh mesecev. Tokrat v navezi z malo etiketo Klopotec, s katero sta skupaj založili prvenec zasedbe Širom, ki jo sestavlja trojec Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren, ali drugače povedano, dvojec Najoua plus tretjina benda ŠKM banda. Plošček I. na prvi posluh zveni povsem folkaško, a je veliko več. Je kraljestvo akustike, vijugasta, a ušesu mehka cesta od senzibilnega brenkanja do močnega tapkanja, tehnološko ljudsko, v prijemih sodobno. Je plejada vsaj desetih glasbil – brenkal, godal, tolkal – iz različnih tradicij, nekaj jih je tudi narejenih doma. Zveni, kot da je plošča posneta v šusu, v enem sešnu s popolno iluzijo spontanosti in občasnega impra, in se izogne pastem plehke eterike folkaško drugogodbaških praks.
-
Olfamož: Hupam, da ste dobro
Drugi album naostrenega alter ega primorskega multiinstrumentalista in improvizatorja Andreja Fona je že tako rekoč ob izidu pobral nagrado za najprepričljivejšo domačo ploščo v oddaji Tolpe bumov na Radiu Študent. Hupam, da ste dobro je izrazito kolektivno delo, saj se brkljaču pridruži obsežna skupina uveljavljenih junakov domače (impro) scene. Poteza, ki postreže s takoj slišnimi učinki: poleg moževega kantavtorskega pečata – lucidnih nesmislov, dovtipov in enovrstičnic vsakdanjika – ploščo kiti še novoletno bogat nabor slogov, od gruva afrobeata do postrockovskega dratanja. Pester, bučen, a vedno pod nadzorom miniorkestrski direndaj, ki na trenutke zveni že prav pod-alpsko sun-rajevsko. Olfamož hupa, z obilico hrupa!
-
Pusha T: Darkest Before Dawn: The Prelude
Pusha T je eden najbolj razvpitih dilerjev med sodobnimi raperji in novopečeni predsednik glasbene založbe GOOD Music Kanyeja Westa. Prodajanje kokaina je stalnica v njegovih besedilih in le redko gre za prispodobo. Njegov drugi album je v resnici predalbum težko pričakovanega projekta, ki prihaja enkrat prihodnje leto, in seznam najodličnejših producentov, ki se bere, kot da se piše leto 2005 in ne 2015: Puff Daddy, Timbaland, Kanye West, Q-Tip. A starine, tako kot številni mlajši sodelavci producenti, muziko primerno zatemnijo, glavni igralec pa dostavi izjemno zbrano zgodbo z napačne strani ulice, brez kančka heca, poveličevanja ali moraliziranja. The Prelude je kompaktno in kratko kraljestvo teme, film noir getoizirane Amerike.
-
Archy Marshall: A New Place 2 Drown
Najprej je bil Zoo Kid, potem King Krule, sedaj je ploščo preprosto posnel pod pravim imenom. Rdečelasi mladenič globoko raskavega glasu iz južnega Londona Archy Marshall se vrača z večmedijskim projektom: A New Place 2 Drown ni samo album, ampak tudi knjiga risb, poezije in fotografij, ki jo je skolažiral z bratom Jackom, spremlja pa jo še mini film. Glasba je tako soundtrack zbrane umetnosti, Marshalla pa predstavi kot zverziranega producenta masirajoče sive elektronike in hiphopa. Tokrat brez kitar, brez distorzije, brez songwritinga. Tudi brez ostrine. Njegova petje in rapanje sta presenetljivo mrmrajoče mehka, tako kot so mehke in prespolirane tudi podlage. Ironija je v tem, da njegov najosebnejši projekt doslej zveni najmanj (p)osebno.
-
Različni izvajalci: Chi-Raq OST
Newyorški režiser Spike Lee je cepil mnenja že leta 1991, ko je sprejel izjemen izziv in posnel film o Malcolmu X-u. Takrat je bil glavni kamen spotike, kako je portretiral organizacijo Nation of Islam in predvsem njenega vodjo Luisa Farrakhana. Pred tem si je s serijo filmov o afroameriški izkušnji sicer hitro zagotovil status najpronicljivejšega cineasta črne Amerike in tudi pozneje, leta 1999, je s filmom Summer of Sam pokazal, da mu ni treba vedno igrati z istim adutom, da se zna uspešno lotiti različnih žanrov in tem. Kasneje je imel serijo hitov in strelov v prazno, vrhunec zgrešenih metov pa je morda bila neposrečena priredba korejske mojstrovine Oldboy.
-
Jamie Woon: Making Time
Britanski popevkar mehkobnega elektronskega soula Jamie Woon gre počasi. Za nadaljevanje po prvencu si je vzel kar štiri leta in v tem času smo njegov glas slišali le ob redkih gostovanjih. Z drugim albumom se je otresel večine elektronike; na to potezo je menda ključno vplivala ena glavnih referenc širšega žanra, D’Angelova plošča Voodoo. Woon se je snemanja tako lotil starošolsko, spajdašen s pravim studijskim bendom. Making Time je nadvse organsko baladen izdelek visoke akustičnosti kitarskih motivov in suhih, »naravnih« bobnov. Redki bolj našpičeni deli spomnijo na klasične trenutke sodobnega R & B-ja in soula, glavnina pa le dodobra uspava. Picajzlasta monotonija.
-
Kneebody and Daedelus: Kneedelus
Zvezdnik elektronskega podzemlja Flying Lotus založbo Brainfeeder še naprej krmari v smer novojazzovsko našpikanih pobud. Tokrat s projektnim albumom, ki je plod naveze jazz funkerskega komba Kneebody in elektronskega dandyja Daedelusa, naveze glasno tulečih pihal, ritmičnih miniimprovizacij in subtilnih intervencij programiranih elementov, efektov. Plošča Kneedelus je nedvomno primer tega, kako »živa« glasba zasenči mašine – poteza, ki je načrtna in ne deluje zadržano ali zastarelo. Prav nasprotno, kombinatorika zveni bendovsko, igrivo, z obilo domislic. Nekoliko zataji le postavitev, štimunga, saj je začetek navdušujoče gromek, druga polovica pa vse bolj zibajoče mantrasta.
-
Arca: Mutant
Kako je venezuelskemu producentu Alejandru Ghersiju uspelo toliko velikih metov s tako malo izdane lastne glasbe, ni čisto jasno. A mu je, še preden je lani izdal prvenec Xen, je že podpisal visoke poteze precej različnih »vizionarjev« Kanyeja Westa in FKA Twigs, kmalu potem še Björk. Z drugim albumom spet želi impresionirati, večji del so z mogočno grobimi zvoki posejane sintetične pokrajine, ki brišejo meje med zvočnim oblikovanjem in muziciranjem. Tu in tam se impulzi le zgostijo v ritmike do obisti distorziranih instrumentov, težke industrije in senzibilnega hlada. Mutant odlikuje napetost med rahločutnostjo in izbruhi agresije, kontrastna dinamika, ki poteka fluidno, z občutkom. Tudi pretenciozno.
-
Rustie: EVENIFUDONTBELIEVE
Rustie – poleg Hudsona Mohawka eden od dveh glasgowskih narekovalcev trendov novih glasbenih gibanj klubske elektronike – je povsem nepričakovano postregel s tretjim albumom. Dobesedno postregel, saj gre za plošček popolnega artističnega nadzora: ne le da je sam oblikoval naslovnico, poskrbel je tudi za vsa gostovanja na njem, sam je poprijel za kitaro ali mikrofon. EVENIFUDONTBELIEVE je kontrabandovski izdelek s povsem nešolskim, tako glasno distorziranim zvokom, da bo preglasil krike groze avdiofilov, ki mu bodo po nesreči prisluhnili. Na norme se požvižga tudi z grobimi aranžmaji ter prevelikim odmerkom belega šuma in evforično otročjih melodij. Album, ki ga je Rustie brezbrižno posnel zase.
-
Justin Bieber: Purpose
Ploščo, pri nastanku katere naj bi sodelovali superproducent Rick Rubin (ki je, medtem ko je še študiral, produciral prvenec skupine Beastie Boys, zadnja leta pa popilil glasbo poperske prve lige – Lane Del Rey, Eda Sheerana in Adele), Kanye West, ki je »večji kot življenje samo«, in eden najbolj spoštovanih lirikov v raperski igri Nas, bi se splačalo preveriti. Tudi če gre za novi album Justina Bieberja? Za album, ki so ga mediji senzacionalistično označili za njegov veliki »comeback« projekt, čeprav so od prejšnje plošče minila le tri leta in čeprav Bieber vmes ni ravno izginil, saj vmesnega časa ni preživel recimo v izolaciji ali zaporu? Stvar bi bila lahko zabavna, če bi trditve držale.
-
Grimes: Art Angels
Od dreampopa kanadske pevke Claire Boucher je ostal samo pop. Potem ko je leta 2012 izdala album Visions in postala (spletna) alternativa, rahlo čudaški in kulski odklon od tiste najočitnejše, navadne glasbene panorame, se je sedaj izkazalo, da so njene ambicije merile prav tja. Grimes se vrača s samozavestnim albumom, ki ga je ponovno sproducirala kar sama. Z njim ji uspe zreciklirati pestre, a ušesu privlačne obrazce in nezdružljivo zapakirati v zaokrožen radijskolestvični paket, hkrati nastavi ogledalo sceni popa, saj kljub vsej predvidljivosti forme, kljub vsej že slišanosti refrenov izstopa in kljub vsej osladnosti primerno greni trenutno ponudbo osrednjih medijev. Precej drzno za srednji tok in preveč ziheraško za stare fene.
-
J Dilla: Dillatronic
Hiperprodukcija pokojnega hiphoperskega producenta J Dille devet let po smrti še kar pušča sledi. Dilla je kult, čigar edinstveni status znajo kaj kmalu začiniti z dejstvom, da bo po smrti podpisal več »nove« muzike kot pred njo. Na nepregleden kup so sedaj vrgli še 40 instrumentalnih kosov, ki naj bi vlekli na elektroniko oziroma na katere naj bi vplivala predvsem elektronska glasba. Oboje, naslov in promocijski spin projekta, je nateg. Dillatronic je pač še ena zbirka (nedokončanih) bitov, ki so jih spraskali iz mojstrovih samplerjev, venček klasičnih, ki še enkrat opozori na edinstveni gruv Dillovih podlag, a iz katerega ne moremo posebej izvleči niti ene prave cvetke. Dillatantno.
-
Vita Mavrič in Jani Kovačič: Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora
Frajerski avtsajder Vitomil Zupan se je v medijski krajini spet pojavil lani ob stoti obletnici rojstva. Edinstveni pisatelj, dramatik in esejist, za katerega je manj znano, da je v sedmih letih, ki jih je preživel v zaporu, napisal tudi nepregledno množico pesmi. Majhen košček iz kupa so sedaj uglasbili z vokalistoma Vito Mavrič in Janijem Kovačičem v glavnih vlogah. Forma je sicer klasično šlagerska, nekje med zlatim izborom italijanskih kancon in bolj francoskih šansonov, nekaj skladb pa je spisal Kovačič. Plošček, ki ga krasijo nepretenciozno arhaičen pristop, žlahtni instrumentarij in tekoč ritem besed z zdravo količino cinizma. Z dodatkom proze, ki jo prebere Radko Polič.
