-
Rudimental: We the Generation
Prakse velikih imen britanske plesne scene postajajo zadnja leta vse bolj unitaristične. Njihovi albumi so praviloma funkcionalni: glasbo goni jasen dvojni namen. Prvič, delovati mora v živo, na odrih velikih festivalov pred večtisočglavo množico. Delovati pa mora tudi v etru. Te skupine zato za obvezne radijske obrate, pa tudi za nekaj spremljajoče evforije in pompoznosti praviloma angažirajo trenutno smetano pop vokalistov. Tako gre najpogosteje za projekte epskih refrenov, lestvičnih singlov in matematičnih aranžmajev. Za zbirke posnetkov in ne prave albume. In na samem vrhu britanskega elektronskega popa se zadnja tri leta komolčkata dve imeni: Disclosure in Rudimental.
-
St Germain: St Germain
Potem ko je Ludovic Navarre pred dolgimi petnajstimi leti z vmešanjem zvoka delte Misisipija v svojo jazzy housersko žolco zadel terno, je naslednji, sicer neverjetno zapoznel korak jasen. Kaj je bolj bluesovskega, bolj prvinskega od bluesa? Odgovor je en sam: afriški blues. Navarre je na tretjem albumu paradnega projekta St Germain, ki je sooblikoval »francoski zvok« devetdesetih let, posegel po bogati malijski tradiciji in se povezal tudi s tamkajšnjimi glasbeniki. Ter jih pričakovano podložil z nevsiljivimi programiranimi ritmi. Plošček kafanske prenove druge godbe, ki se izgublja v nepregledni množici zbirk »omehčane« paketizacije (zahodno)afriških viž. Popeglana, še preveč ušesu prijetna mantra.
-
Mac Miller: GO:OD AM
Mac Miller se je sprva pojavil kot nadležni beli raper za najstnike. Kot neproletarska in jezično manj spretna različica Eminema. Kasneje je sem in tja le pokazal, da ni vse tako preprosto, in si nabral nepričakovano zalogo street creda. Spotoma pa se je precej zadeval. Njegova nova plata je odvajalna: glavnina podlag je baladna, lahkotnejša in svetlejša, Miller je pozitivnejši, manj nergaški, bolj umirjen, nepridigarsko se ozira po nespametnih dogodivščinah samozastrupljanja. GO:OD AM je tako projekt optimizma brez jokavosti, brez vrhuncev, a tudi brez čisto zgrešenih posnetkov, in kot smo pri mladem zvezdniku že vajeni, z nekaj rimaške okornosti. Zbrana pozibanka.
-
Peaches: Rub
Kanadska nastopačica Peaches je z neposrednostjo, s punkersko držo, z vulgarno, a svežo doktrino šoka udarila nekje na prelomu tisočletja. Pristavila je torej svoj košček k zlatim letom electroclasha, mešanice plesnih udarcev in distorzije. Petnajst let kasneje se zdi, da se zanjo ni kaj dosti spremenilo, le večina svežine je pošla. Še zmeraj vpije opolzka in kvazikontroverzna besedila čez ostri plesni hrup, le da vse skupaj zveni precej bolj postano. Velik del plošče Rub je kliše, s katerim nas Peaches le opominja na nekoč trendovsko sceno klubskega razvrata, in v tem je težava. Album, ki ga poslušamo enodimenzionalno in ki brez konteksta preteklosti ali pevkinega imidža ne navrže kaj dosti. Časovni stroj.
-
-
Run The Jewels: Meow The Jewels
Bralo se je kot bedasta šala. Atlantski pronicljivi raper Killer Mike in newyorški producentski genij El-P, ki pod skupnim imenom Run The Jewels že nekaj let uživata nepričakovan sloves festivalske atrakcije, sta napovedala remiks zadnjega albuma, ki pa naj bi bil narejen izključno iz mačjih glasov. Ja, iz predenja, pihanja in mijavkanja pravih pravcatih mačk.
-
Prince: HITNRUN Phase One
Prince spet brca. Z že tretjo ploščo v pičlem letu. Z lanskim paketom Art Official Age nas je spomnil, da še ni zrel za odpis, a sedaj dober vtis precej pokvari z albumom, pri katerem že naslov ne obeta nič dobrega. HITNRUN Phase One so promovirali kot eksperimentalni izdelek, pri katerem pa je nenavadno le dejstvo, kako poceni trike sodobne plesne godbe slišimo na prvi polovici. Presenečenje traja vse do zadnjih nekaj posnetkov, zvočno bolj zbranih balad, kosov, končno vrednih podpisa princa popa. Precej kratek venček, ki se začne glasno, plesno in slogovno kodrlajsasto, a se po vsem bezljanju na koncu le umiri in otrese povsem odvečnih okraskov. Venček, ki ga bomo kaj hitro pozabili.
-
The Arcs: Yours, Dreamily,
Projekt The Arcs se je začel kot stransko prčkanje bolj razvpite polovice dvojca The Black Keys, kitarista in pevca Dana Auerbacha, a je spotoma postal pravi bend. Pridružili so se mu namreč različni prekaljeni žlahtnovižarski mački prepričljivih referenc in tako ni čudno, da dostavijo album, ki je čisto skupinsko delo, ki je narejen picajzlasto, če ne kar piflarsko natančno in ki se najpogosteje obrača v smer klasičnega soula. In je na trenutke zelo blackkeyjevski, a manj udaren, bolj baladen. Predvsem pa popolnoma brez hitovsko popovskih aspiracij. Yours, Dreamily, je prijetno zasanjana plošča, ki žanr soula jemlje preveč resno in deluje rahlo togo. Plošča, na kateri ni nič narobe, a je tako pravilna, da nam v glavi ostanejo le koščki.
-
Trap-asta muzika
Rihanna ima komad v trapovskem stilu. Prav tako Lady Gaga in Katy Perry. Beyonce ima kar nekaj komadov s trapovskim pridihom. Še nedavno kraljična country glasbe Taylor Swift pa na odru poje trapovski hit z vrha lestvic z naslovom Trap Queen ...
-
Your Gay Thoughts: Watercolours
Domača zasedba Your Gay Thoughts, prejemnica lanskega kulturnega evra, vsakoletne nagrade sklada, v katerega z dvoevrsko donacijo prispevajo obiskovalci Kina Šiška, se zdaj drži svojega dela kupčije z izdajo prvenca. Skupina, ki se je spotoma zredila za enega člana, dostavi ploščo, ki postavi ob stran vse velike besede iz njenega promocijskega zapisa. Ob stran pa postavi tudi stari material, saj preseneti s številnimi aranžerskimi domislicami in obilico tehnične samozavesti. Watercolours je zasanjana in elegantna pobarvanka številnih zvočnih nians in je lagana elektronska, a topla glavozibnica z mehkimi, skoraj jazzovskimi miniaturami in s produkcijo, ki letvico prestavlja precej više. A tudi z dikcijo besedil, ki se ji bodo nekateri le stežka privadili.
-
Dâm-Funk: Invite the Light
Kalifornijski kralj stila Dâm-Funk je pred leti ponovno postavil črko p pred besedo funk. Mlajše občinstvo je navdušil s slogom, ki ga je konec sedemdesetih let populariziral George Clinton, potem pa so ga gnetli mnogi. Novi album je dolgo potovanje po galaksiji elektro funka s številnimi in pestrimi gosti, med katerimi izstopajo Ariel Pink, Snoop Dogg, Q-Tip in Flea. Potovanje, ki je večinoma zelo »zahodnjeobalno«: ležerno in glavozibno. Ne manjkajo niti presenečenja, predvsem redki trenutki bizarnosti in psihedelije, ki prijetno prekinejo mrtvi tok prevečkrat že osladnega popa. Invite the Light se vleče kot na soncu stopljeni sir, a hkrati pokaže večplastnost izvajalca, ki sicer prepogosto stavi na isto karto.
-
The Weeknd: Beauty Behind the Madness
Kanada nam je v zadnjih letih postregla z dvema fenomenoma na črni strani popa, ki ne štrlita nujno iz kanona jokavega pjevušenja sodobnega hibrida R & B-ja, hiphopa in elektronike, a sta hkrati dovolj samosvoja, da štrlita iz četice vokalistov mlade generacije. Oba prihajata iz Toronta. Prvi je pravilnež Drake, drugi pa njegov kolega in črni raček popa Abel Tesfaye oziroma The Weeknd.
-
Mick Jenkins: Wave[s]
Mick Jenkins velja za enega močnejših lirikov mlajše raperske generacije. Pa ne le na izjemno živahni sceni Chicaga, kjer domuje, ampak veliko veliko širše. Hitrostno se je postavil na zemljevid pred nekaj leti, ko je osvežil ameriško ponudbo z edinstveno politično nabrito poezijo, še bolj pa s prebrisanimi besednimi igrami, premetankami in lucidnimi rimami. Po mikstejpih je čas za album, še prej pa je navrgel projekt Wave(s), srednjemetražec med klasičnim EP-jem in pravo ploščo. Jenkins se tokrat jemlje malce manj resno, malce manj tudi premisli besedno sestavljanko, kljub temu pa dostavi izjemno tekoč, še zmeraj kritičen miselni tok, podmazan z dokaj trendovskimi, melodično neosoulerskimi podlagami.
-
Willis Earl Beal: Noctunes
Za chicaškega odpadnika, mojstra namešane sivine soula in folka Beala se je zdelo, da je le našel tla pod nogami, ko ga je pred tremi leti v varstvo vzela podzaložba britanske neodvisne velikanke XL. A ni bilo tako. Sledili so prekinitev sodelovanja, izolacija, nasilni izpadi, obisk v zaporu. Njegova nova plošča je, kot pove že naslov, mala nočna muzika brundanja žalosti, osamljenosti in zapečatene usode. Je balada, žalostinka in uspavanka, ki jo večkrat kot konkretnejši ritmi spremljajo melanholija klavirja in sloji turobnih sintetizatorjev. Noctunes nas brez patetike zaziba na temno stran in spotoma navrže abstrahirane tegobe neuspešnega Bealovega zakona. Brez lažnega optimizma, outsider do konca.
-
Julio Bashmore: Knockin’ Boots
House se vedno znova vrača v valovih in tako je spet v modi. Siraste melodije iz osemdesetih let so ponovno in. Eden od pop junakov novega vala, Julio Bashmore, prihaja iz sivega Bristola, a njegova muzika ni prav nič siva, večinoma gre za precej vesele viže, ki se opirajo na zlato vejo rezanja in lepljenja plesnih orodij diska in soula. Na prvencu se izkaže za precej fleksibilnega, saj mu uspe namešanka retro slogov, ki stavi na več kot le en trik in meri na več kot le en prostor: na plesišča ne ravno podzemnih diskotek, pa tudi na valove srednjetočnih radiev. Knockin’ Boots je niti kanček tečen izdelek, je nostalgičen s sodobnim pridihom, retrotrendovski, s preračunanim odmerkom gostujočih vokalistov. Nerobno poletje.
-
Dr. Dre: Compton
Dr. Dre je daleč največji zaslužkar lanskega leta v druščini ameriških raperjev. Zaslužil ni dvakrat ali trikrat, ampak kar desetkrat več kot Jay-Z in Diddy, ki sta pristala na drugem mestu, ter celo več, kot je skupaj zaslužilo vseh 24 raperjev, ki so se na lestvici uvrstili za njim: 640 milijonov dolarjev. Več denarja, kot si ga lahko sploh predstavljamo. Razlog ni naduspešen glasbeni projekt, je pa preprost: najbolj trendovsko znamko slušalk (kjer je Dre imel levji lastniški delež) so prodali najbolj trendovski tehnološki znamki.
-
Golden Rules: Golden Ticket
Kaj si obetati od naveze londonskega hipija med kovači (hiphoperskih) bitov Paula Whita in floridskega raperja, ki rad kakšno tudi zapoje, Erica Biddinesa, je bila precejšnja uganka. White, ki ga najbolje poznamo kot rednega dostavljavca podlag Dannyju Brownu in ki se hitro naveliča praskanja po istih slogovnih skledah, vnovič preseneti. Sicer spet poseže po raznih instrumentih, dostavi pa precej živ, živahen, na trenutke bendovski in slogovno najbolj razmetan venček doslej, kot nalašč za okretno nametavanje Biddinesovih rim. Golden Ticket je tako nežanrska plata, da bi jo le stežka primerjali s kakšnim drugim (južnjaškim) raperskim izdelkom. Golden Rules pač močno štrli. Tako kot je nekoč na primer dvojec Outkast.
-
Quantic presents The Western Transient: A New Constallation
Po več kot petletni ekskurziji v Kolumbijo in poglobljenem raziskovanju lokalnih glasbenih utripov se s premikom v New York logično premika tudi muzika britanskega piflarja Quantica. A New Constellation je sicer plošča, ki je nastala v Los Angelesu z različnimi mestnimi prekaljenimi glasbeniki in je poklon zlati dobi studijskih glasbenikov jazza in soula. Časa, ko so hišni muzicisti definirali zvok živahnih scen in založb. Instrumentalni projekt lahkotnega preigravanja ujame žlahtnost zvoka izpred pol stoletja, ne pa tudi žmohtnega gruva ali subtilnih raziskovalnih vložkov. Poslušanje novega Quanticovega projekta nas kaj kmalu prestavi v dvigalo, kjer nam prijetno krajša čakanje, da se pripeljemo v želeno nadstropje. Benigno.
-
Sleaford Mods: Key Markets
Sleaford Mods je nottinghamski dvojec postpunkerskega rapa in je zvok britanske ulice, bolje rečeno britanskega delavskega razreda na periferiji. Zvok britanskega delavstva je seveda večpomenka, saj je v zadnjih desetletjih zavzel zelo različne zvočnosti in oblike – od punka do postpunka, acid housa, jungla, grima in drum ’n’ bassa. Prav slednja, boben in bas, sta glasbeno izhodišče dvojca Sleaford Mods, vendar povsem drugačno, še bolj retro od tega plesno-elektronskega žanra. Dvojec je bolj punkerski, v nekaterih bolj našpičenih trenutkih spomni tudi na skupino ESG in njen prostotekaški, plesni gruv funk punka newyorške scene osemdesetih let.
-
Ratatat: Magnifique
Brooklynski dvojec Ratatat je nase opozoril z elegantno familiarnostjo: z ideološko neobremenjeno mešanico (retro)trendovskih klišejev, pa naj gre za kitarske ali plesne tradicije. S hakeljci, ki smo jih ponotranjili. Ki smo jih že nekje slišali, pa jih ne znamo povsem popredalčkati. Tako ni čudno, da je njegov do danes morda najprodornejši projekt zbirka remiksov. Na petem albumu fanta molzeta spet isto kravo: Magnifique je overdose osladnih kitarskih rifov z zvesto podporo sintetizatorjev in je igrišče generičnih ritmov med hiphopom in elektroniko, ki nima kaj prida skupnega z aktualnimi pop prijemi. Paradoks je v tem, da z mešanico vsega že neštetokrat slišanega Ratatat ostaja takoj prepoznaven. In to brez vokalov.
-
The Internet: Ego Death
The Internet se je v štirih letih prelevil iz dvojca, ki je zvenel, kot da glasbo dela polovičarsko, v pravi pravcati bend, ki brenka, tipka in tapka, kakor se šika. To transformacijo potrdi tretji album, prvi, ki zveni kompaktno, sklenjeno, in prvi, ki zveni zares dokončano. Ego Death je mehki soul, ki se močno spogleduje z zlatimi devetdesetimi leti, je plošček, ki se začne obetavno, potem pa se ne premakne kaj več kot za ped. Slogovno nikamor ne zavije, ne spremeni tempa ali razpoloženja. Pevka Syd The Kid nam razloži vse stadije ljubezenske zveze, od tistih redkih sladkih do neštetih razočaranj in grenkobe. Vse v ljubkih in jazzy skoncentriranih aranžmajskih paketih, ki jih nazadnje le stežka razločimo. Tekoče v leru.
-
Miguel: Wildheart
Miguel ni novinec med sladko-grenkimi ameriškimi vokalisti na varnem robu popa – za seboj ima dva albuma, cel kup mikstejpov in grammyja. Njegov novi izdelek, Wildheart, je predvidljivo erotiziran paket, ki kar puhti od vročine Los Angelesa in je še eden v množici trendovskih r & b-jevskih ploščkov, s to razliko, da se ozira po starejših prijemih žanra. To pomeni, da ima Miguel konvencionalnejši pristop k svojemu glasu in da večkrat poseže po kitari, na enem posnetku pa jo poda lokalni zvezdi Lennyju Kravitzu. Še ena zanimivost – glavnino albuma je mladi pevec produciral kar sam. V poplavi hladnejšega, minimalističnega r & b-ja retro obrat nazaj zveni celo sveže. En korak nazaj, (zveni kot) dva naprej.
-
Vince Staples: Summertime ‘06
Vince Staples je bil do lanskega leta skriti adut med občasnimi sodelavci razvpitega kalifornijskega kolektiva Odd Future. Kolektiva, ki je ostal po vedenju najstniški tudi, ko so člani prerasli polnoletnost in ki je, sodeč po govoricah, pred kratkim razpadel. Staples je bil tisti, ki je prek sodelovanja z Earlom Sweatshirtom demonstriral izjemne in natančne jezikovno-ritmične akrobacije in pokazal, da je mogoče pustiti pečat tudi z ne najbolj od boga danim glasom.
-
Leon Bridges: Coming Home
Zgodba Leona Bridgesa se piše kot nalašč za nekoga, ki skuša do pikice natančno obuditi zvok zgodnjega soula in R & B-ja z začetka šestdesetih let. Le da mu je to uspelo na spletu. Pevec s sladko zrnatim glasom je še pred kratkim pomival posodo in priložnostno nastopal po teksaških pajzlih, lani pa so se založbe na krilih medmrežnih klikov zagreble za njegov podpis. Dobila ga je velikanka Columbia in prvenec mladca, ki še najbolj spominja na mladega Sama Cooka in ga tudi odkrito kopira, zdaj skuša in mu kar dobro tudi uspeva obuditi nostalgijo za pionirskimi leti afroameriške popularne glasbe. Skok v preteklost, ki bi si zaslužil biti malo drznejši, in retro trend, ki bi si lahko upal biti malo manj osladen. Žametno restavratorstvo.
-
Hudson Mohawke: Lantern
Hudson Mohawke, škotski producent in »go to guy« Kanyeja Westa, je zadnja leta nizal visokoprofilna sodelovanja z Drakom, Lil’ Waynom, Azealio Banks in drugimi vidnimi glasbeniki, s svojim drugim albumom pa je kar dolgo odlašal. Zdaj je jasno, zakaj. Poleg tega da je bil zaposlen z naročniškim delom, je namreč ustvarjal svoj daleč najambicioznejši projekt doslej, z bogato orkestracijo in izjemno stilsko gimnastiko. Kljub pestrosti plošče Lantern, ki se razteza od neoklasicizma do otročje melodičnega popa in raperskih klišejev, je glavni uspeh Hudsona Mohawka zvočna enotnost, ki pa ne odtehta zvrhane žlice poperske neokusnosti, s katero je zabeljena plošča. Na njej se presenetljivo ni znašel noben raper, vokalisti Antony Hegarty, Miguel in Jhené Aiko pa ne dodajo kaj dosti. Brezznačajsko.
-
Major Lazer: Peace Is The Mission
Diplovo gnezdenje na poperskem terenu, kjer je trenutno povsem domač, se je začelo s projektom Major Lazer pred dobrimi petimi leti. Izziv pri tretjem albumu je tako velik kot vedno: kako posneti še eno stilsko kodrlajsasto in celo drzno ploščo, hkrati pa izpolniti jasno začrtane norme plesnega mainstreama? Superproducentov odgovor je pragmatičen. Ko si pri središču pop mašinerije, se dobro primeš. Presenečenj in drznosti tokrat tako ni, Peace Is The Mission je to, kar se od Dipla danes pač pričakuje. Je mešanica dancehalla, moombathona, festivalske glasnosti, stadionskih piskajočih in blesavih melodijic. Najbolj zanimivo pri vsem pa je, da je največji hit tudi najmanj tečen posnetek cele plošče. Varno.
-
Florence + The Machine: How Big, How Blue, How Beautiful
Med vzponom sodobnih indie bendov je skupina Florence + The Machine hitro postala tista, ki vedno znova dostavi himne. Ki dostavi epsko dramatičen zid zvoka, in kot se spodobi, kričanje nesrečnih, celo tragičnih, a abstraktnih ljubezenskih besedil. Prepričljivost interpretacije pa je pevko Florence Welch z le dvema albumoma že uvrstila med ikone današnje popularne glasbe.
-
Nozinja: Nozinja Lodge
Trendseterske glasbene institucije so vedno na lovu za novim, eksotičnim, nenavadnim. Kultna založba Warp je tako stavila na shangaan – južnoafriški electro pop slog mrzlično visokega tempa, nizke tehnologije in cenenih sintetizatorskih linij, ki črpa iz različnih lokalnih tradicij in zveni, kot da je vse skupaj malo prehitro. Slog, ki je bil še pred kratkim obskuren celo tam, od koder prihaja, je pravzaprav pogruntavščina 44-letnega pionirja, ki se predstavlja kot Nozinja. Nozinja Lodge je zabavna predstavitev shangaana zahodnjaškim ušesom, ki še enkrat potrdi, da gre za glasbo, namenjeno predvsem plesu, in glasbo, ki jo bo zunaj konteksta južnoafriških ulic le težko kopirati. Barvasto.
-
Polnoletni reunion
Bilo je leta 1997. Težkokategorna težkokovinska skupina Body Count, ki je imela za seboj dva odmevna albuma, enega celo kultnega, je obiskala in spodobno razturila ljubljansko Halo Tivoli. Seveda s frontmanom Ice-T-jem, nespornim izvirnim gansterjem (OG-jem), ki je imel najpomembnejše mejnike sicer že za sabo. Takrat je bilo jasno: na Slovenskem imamo radi žaganje iz South Centrala, zloglasnega predela Los Angelesa, in radi prisluhnemo zimzelenčkom, kot sta Cop Killer in Evil Dick.
-
Jamie xx: In Colour
Producent, ljubljenec medijev Jamie xx je v zadnjih petih letih nevarno ogrozil trendovski status svojega matičnega benda The xx – s singlicami za klubsko porabo, s sodelovanji z odličnimi glasbeniki vokalisti in z visokoprofilnim remiksiranjem. Njegov prvenec je povzetek, morda celo vrhunec vseh teh samostojnih, stilsko razgibanih podvigov. In njegovo glavno orožje je še zmeraj elementarni minimalizem, ki pri poslušalcih zbuja nostalgijo po zlatih devetdesetih letih britanskega rejvanja, čeprav so premladi, da bi jih bili sploh doživeli. Resda slišimo oba pajdaša iz skupine The xx, a Jamie tokrat poseže po manj sivih melodičnih odtenkih. Manj sivo očitno pomeni barvno, na trenutke himnično ali (še zmeraj) melanholično. Zbrano in varno uravnovešeno.
-
Hot Chip: Why Make Sense
Londonski favoriti elektro popa s šestim albumom talkingheadovsko zapoved »Stop making sense!« preoblikujejo v eksistencialistično vprašanje, zakaj sploh smisel. A to se sprašujejo na plošči, ki ima največ smisla od vseh njihovih doslej. Na njej zvenijo povsem organsko, naravno, bendovsko in lahkotno. Skupina Hot Chip ne komplicira: skuša se čim bolj približati svoji odrski štimungi, spotoma pa meče stran ves balast, vztraja pri osnovnih, preprostih zankah. Why Make Sense je svetleč in tekoč izdelek zasedbe, ki ob površnem poslušanju deluje povsem brezskrbno. Gladka, enoplastna suverenost in tolažilna nagrada za vse fene, ki še zmeraj žalujejo zaradi razpada LCD Soundsystema.
