-
Faith No More: Sol Invictus
Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let je bilo posebno, izjemno plodno obdobje v popularni glasbi. Obdobje, ki je še danes tema neštetih, vsakodnevnih nostalgičnih romantiziranj. Takrat, v tej eri, se je zgodil izjemen premik: hiphop se je z ulice zapeljal v mainstream in tudi alternativni rock je temu odprl vrata svoje garaže. Ena najzaslužnejših za popularizacijo, industrializacijo garažnega hrupa je skupina Faith No More, ki je prav na prelomu omenjenih desetletij s hitom Epic odprla številna vrata. Tudi eksploziji grungea, ki je sledila kmalu zatem.
-
Kamasi Washington: The Epic
Saksofonist Kamasi Washington je na dobrem glasu. Njegovo pihanje smo slišali na zadnjih albumih Flying Lotusa in Kendricka Lamarja, pred tem je sodeloval že z več priznanimi muzicisti. In Washington ni malenkosten. Njegova nova plošča je projekt maksimalizmov: dolga je neverjetne tri ure. Na njej igrata dva bobnarja. Ja, tudi dva basista. Žvrgoli kar dvajsetčlanski zbor. In gode dvaintridesetčlanski bataljon godalcev. Megalomanska produkcija, ki je nastala v maratonskem paketu enomesečnega snemanja, je epsko potovanje, ki pokrije več poglavij čvrstega novega jazza – od vokalno spiritualnega do instrumentalnih našpičenih improvizacij. Kljub obsegu pa je vse na svojem mestu. Več je več.
-
Snoop Dogg: Bush
Pri Snoopovi reggaejaški epizodi ali poskusu v rastafarijanstvu, ko si je ime spremenil v Snoop Lion in spotoma izdal obupno ploščo, je očitno šlo le za nekajletno zablodo. Z novim albumom se vrača na stara pota in dela spet to, kar zna najbolje. Rapati? Niti ne, kalifornijski raper nekje od hita Sexual Eruption na posnetkih več poje in manj rima. V ležernem slogu čiliranja ob bazenu, seveda ob sončnem zahodu. Vrača pa se ne le prepoznavni slog, ampak tudi prepoznavni producent, saj je prav vse podlage podpisal stari Snoopov kompanjon Pharell Wiliams. Bush je tako retro funkerska, gladka in zabavna vožnja s kupčkom zvezdniških gostovanj, sestavljena brez kakršnegakoli truda. Življenje je plaža.
-
Django Django: Born Under Saturn
Django Django seveda nima nobene zveze s kitarskim kultom Djangom Reinhardtom, kakršnokoli povezavo so člani zasedbe celo zanikali. In nima zveze s filmom Django brez okovov, čeprav se je pojavil ob približno istem času. Skupina je leta 2012 presenetila z rahlo geekovskim slogom in nadvse prepričljivo, igrivo ploščo, ki je ujela val nekje med surf rockom, psihedelijo in plesnimi godbami. Križ drugega albuma, ki obvezno sledi hvalospevom kritike, nosi spodobno. Songwriting bobnarja in vodje ekipe Davida Macleana je še zmeraj primeren, s kakšno pritiklino, saksofonsko linijo odveč. Django Django v primerjavi s prvencem pod Saturnom deluje manj kompaktno, nepretresljivo in manj domiselno vmešava dodatke elektronike.
-
-
Alabama Shakes: Sound & Color
Skupina Alabama Shakes se je malo pred izidom prvenca Girls & Boys pridružila druščini sodobnih retro R & B bendov, ki so udobno udomačeni v srednjetoku. Njen uspeh je bil bliskovit, glavne zasluge za to pa imata neverjetni, gromki glas pevke Brittany Howard, pa tudi njena življenjska zgodba šoferke in poštne uslužbenke. Čeprav se tega otepa, jo primerjajo z Janis Joplin, kar ni povsem za lase privlečeno niti glede na slišano na drugem albumu Sound & Color. Na albumu se skupina slogovno odpira, od čistega soula do bluesa. Od rockerskega baladiranja do kančka žaganja. Seveda vse še zmeraj popolnoma retro in krasno sproducirano. Najbolj še zmeraj sije Howardova, a prav zaradi žanrskega razgibavanja je skupina spet v formi.
-
Tyler The Creator: Cherry Bomb
Za Tylerja The Creatorja velja dvojni konsenz. Da je edinstven nergač in da je edinstveno ustvarjalen. Če skušamo narediti povzetek nepreglednega kupa medijskih zapisov, lahko rečemo, da oboje kar drži.
-
Brian Wilson: No Peer Pressure
Nesporni kralj »kalifornijskega zvoka«, čudaški multitasker, ki je z nenavadnimi produkcijskimi prijemi poskrbel za večnost skupine Beach Boys. Vse to je Brian Wilson postal, ko je bil star le 24 let. Inovator, ki je že takrat pokazal, da je studio lahko tudi glasbeni instrument, je 50 let kasneje posnel ploščo, ki je morda celo njegova zadnja. No Peer Pressure je album, ki se vrača k milemu zvoku šestdesetih let in je bil najprej mišljen kot še en Beach Boys reunion, pa se je potem Wilson odločil, da ga posname sam. No, ne čisto sam, saj ima ob sebi kup vokalistov mlajše generacije. Projekt glasovnih navez, ki zveni, kot da so vse mladenke in mladci zraven le zato, da Wilson ne bi učinkoval preveč zastarelo. Brez pritiska in brez privlačnosti.
-
Earl Sweatshirt: I Don’t Like Shit I Don’t Go Outside
Sedaj, ko se je ves prah okoli nahajpanega raperskega ansambla Odd Future le polegel, lahko končno poslušamo muziko. In točno taka je nova plošča tehnično najbolj podkovanega otresalca gobca tega kolektiva: počasna, zamorjena in prišla je brez spremljave fanfar. Earl Sweatshirt nikamor ne hiti, rapa preudarno, nametava več poezije in manj pančlajnov. Očitno se mu ni treba več dokazovati in še enkrat potrdi, da na zahodni obali ZDA težko najdemo bolj introvertiranega, asocialnega in natančnega emsija. Tokrat kot sam svoj mojster, saj je ves album tako rekoč sproduciral sam. Biti se kot na pomirjevalih kotalijo v minimalistični, sivi meglici melanholičnih melodij. I Don’t Like Shit ... je kratek, zaokrožen projekt mladca, ki ne hodi ven, a ima kaj povedati. Turobno.
-
High5: SCHENGENGANG
Na Hrvaškem po dolgi suši spremljamo novo generacijo izjemno popularnih raperjev. Prednjačijo tri skupine: Dječaci, Kiša metaka in nazadnje se je zbudil Zagreb z druščino High5. Njen novi album hodi po tanki črti med zajebancijo, satiro in trendovskim trapom. Fantje so se resneje lotili produkcije, s tesnimi, klube tresočimi podlagami. Besedila so neresna, duhovita, z neštetimi aktualnimi popkulturnimi dovtipi. In ravno ko klišeji niso več zabavni, udari serija lucidnih enovrstičnic. SCHENGENGANG je dodelan piflarski trap, ki zna vleči povezave v shizofreniji youtubovske generacije in ki potrdi, da avtentična ni več ulica, ampak soba, v kateri se igra playstation in kadi džojnt. Sobni (t)rap.
-
Kendrick Lamar: To Pimp a Butterfly
Compton je ne ravno glamurozno mestece, priključek Los Angelesa s posebno tradicijo. Znan je po dvojem: po raperjih in po tolpah. Prav tu je nastal presek, zgodil se je gangsta rap. Rap, ki govori o uličnih šegah in navadah, ki je v vsakdanje besedišče žanra vpeljal mahanje s pištolami, streljanje policajev, razpečevanje drog. Vse se je začelo pred skoraj tridesetimi leti s skupino N.W.A.
-
Elvis Jackson: Radio Unfriendly
Elvis Jackson je eden tistih redkih slovenskih bendov, ki jim je skok v srednjetok, kar pri nas pomeni predvsem, da so košček vsako leto na las podobnega programskega paketa večjih festivalov, uspel brez najhujših zvočnih kompromisov. Res je tudi, da fantje niso zapečkarji in so občinstvo novačili predvsem v tujini. Njihov peti album je vračanje h koreninam, vračanje k šusu, k distorziji, k hitrostnemu ruženju. Vračanje k melodičnemu punk rocku s ščepcem težkorifaškega hard cora, torej k slogom, ki so zaznamovali obdobje, ko so Elvisi zbijali prve akorde. Radio Unfriendly je plošča, ki preseneti predvsem mlajše fene skupine in zvočno ni tako radikalna, kot so radikalne radijske postaje v svoji enoličnosti.
-
THEESatisfaction: EarthEE
Dvojec THEESatisfaction prihaja iz Seattla in lahko rečemo, da gre za sestrski tandem bolj znanega dvojca Shabazz Palaces. Z drugo ploščo nadaljuje sodelovanje z lokalnim kultom, založbo Sub Pop, in tudi kozmična raziskovanja afrofuturizma. EarthEE (spet) odzvanja poglavja iz tradicije afroameriških glasbenih progresivnih sil, od Suna Raja do Georgea Clintona in Eryke Badu v okviru ohlapnih, mantrajočih posnetkov med novim soulom in elektroniko. Med poezijo in politiko, med govorjeno besedo in rapom. Zavedna, družbeno angažirana glasba s sporočilom, ki pa je nekje v preteklosti že zapustila Zemljo in sedaj abstraktno blodi po vesolju sintetizatorjev in bitov. Črna meditacija.
-
Purity Ring: another eternity
Kanadski dvojec Purity Ring se je s pop namešanko hladnejše, trendovske elektronike in senzibilnih ženskih vokalov pojavil pred slabimi petimi leti, nase pa zares opozoril leta 2012 s prvencem Shrines. V gneči podobnih izvajalcev ni toliko izstopal zaradi glasbe kot predvsem zaradi pevke Megan James in njenih včasih že prav strašljivih besedil. Pa tudi zaradi živih nastopov, kjer producent Corin Roddick na posebej narejeni aparaturi ne vijači samo glasbe, ampak tudi luči.
-
Ghostface Killah & BADBADNOTGOOD: Sour Soul
Zadnja leta najprepričljivejši član nekoč ključnega hiphoperskega kolektiva Wu-Tang Clan nadaljuje gosto nametano serijo filmičnih albumov, kjer podlage dostavljajo pravi bendi. V tretje v navezi s kanadskim trendovskim trojčkom novega jazza BADBADNOTGOOD (BBNG). Nič novega torej? Kar nekaj novega, saj prvič slišimo, kako spremljevalna skupina zasenči Ghostfacea. Kako je opora močnejša od glavne zvezde. S preciznostjo, starinsko sijočim zvokom in duhovitimi aranžmaji. BBNG se stegnejo dlje od zgolj kopiranja kanona, ki ga je zgnetel wu-jevski mastermind RZA. Kisli (temačno zatripani) soul je ena tistih raperskih plošč, kjer vokale poslušamo le kot enega od inštrumentov in kjer besedila niso kdo ve kako pomembna. Oksimoron.
-
Žiga Murko: Purple Room
Komaj kakšen mesec po prvi, Zeleni sobi, se pozavnist in nametalec bitov Žiga Murko bliskovito vrača z drugo od petih plošč iz »sobaste« serije. Tokrat je vijoličasta – stilsko in tehnično sicer le apgrejd prejšnje. Je pa veliko bolj prostorna, saj je vanjo stlačenih okoli štirideset kratkih kosov. Nametanih skic in zlepljenih gruvov. Soulerskih zank (električnih) klavirjev in tu in tam Murkovega pihanja v pozavno. Album, ki nas vrača v zlata leta zakajenih hiphoperskih instrumentalov, kot smo jih bili vajeni od založb Ninja tune in Mo’ Wax. In ki nas vrača k zapacanemu zvoku kaset in VHS-ov. Občasno čudaško, vedno sedativno in bolj šumeče od alkaselcerja.
-
Emika: Klavirni
Emikin CV se bere kot načrt, izdelan za preboj v neusmiljeni glasbeni industriji. Vključuje potrebne prvine: živela je v Bristolu v času uveljavitve dubstepa, študirala klavir, se seveda preselila v Berlin in tam je zdaj oblikovalka zvoka. Snemala je terenske posnetke za klub Berghain. Do sedaj se je proslavila kot vokalistka in producentka v neštetih slogih: od bassa do popa. Njena nova plošča je presenečenje, »back to school« projekt, saj gre za solo klavirski izdelek. Samo klavir in nič drugega. Sodobno površnega poslušalca tako spravi v zadrego: kaj točno je hotela povedati s povsem togo slogovno izjavo, s hladnimi, počasnimi pasažami klasične glasbe? Sama pravi, da je klavir njeno sproščanje, njena joga. Odraslo in resno.
-
John Carpenter: Lost Themes
John Carpenter je nekaj posebnega med kulti ameriškega (neodvisnega) filma. Tudi zaradi glasbe, ki jo je za svoje izdelke pogosto pisal kar sam. Ja, med drugim za največji hit Noč čarovnic (Halloween). Filmski multitasker je v devetdesetih letih poniknil, sedaj pa se je odločil za nepričakovano potezo: izdal je prvi pravi, »nefilmski« album. Hec je v tem, da plošča deluje kot šnelkurs njegovega celotnega glasbenega opusa, od grozljivih viž do tistih bolj akcijskih in znanstvenofantastičnih. Z vsem, kar spada zraven: staromodnimi sintetizatorji, mogočnimi klavirji, strašljivimi orglami in surovimi kitarami, le da je vse skupaj malce preveč spolirano, apdejtano, na trenutke generično. V resnici pogrešamo samo še film, ki bi to muziko spremljal.
-
Šola veteranske vitalnosti
Ibadan, tretje največje nigerijsko mesto, nekje sredi šestdesetih let. V zgodnjih jutranjih urah Fela Kuti, ki se je ravno vrnil iz Londona, v hotelu Independance pije sok in pozorno posluša nastop malce mlajšega, a že povsem uveljavljenega glasbenika. Njegov trik: bolj tradicionalne lokalne sloge, kot je highlife, je mešal z zvokom cvetočega povojnega kapitalizma, z ameriškim soulom in R & B-jem. Če je Fela Kuti oče afrobeata, je Orlando Julius njegov boter ali stric.
-
Jeff Bridges: Sleeping Tapes
Glasba oziroma albumi za lažje spanje niso nič novega. So prodajna niša, ki se molze že desetletja. Igralec Jeff Bridges in skladatelj Keefus Ciancia, ki je najbolj znan po glasbi za skrivnostno serijalko Pravi detektiv, sta se žanra lotila malce drugače. Za začetek, nikogar in ničesar ne molzeta, saj gre zaslužek od projekta za kampanjo proti otroški lakoti v ZDA. Bridges hipijevsko šepeta, pripoveduje zgodbe, mrmra melodije in je z žametno raskavim glasom pravi mož za nalogo. Ciancia priskrbi sproščujoče zvočne panorame, ki na trenutke prestopijo v območje bizarnega. Potovanje, ki je ravno prav klišejsko dolgočasno, da boste morda ob njem res zaspali, in ravno prav zanimivo, da spanec ne bo nemoten.
-
Beat Spacek: Modern Streets
Britanski veteran Steve Spacek je nesporni inovator in raziskovalec različnih elektronskih odvodov. Je poglavje zase. Od benda Spacek do kasnejših samostojnih podvigov in projektov Black Pocket in Africa HiTech. Sedaj je pripravil hommage razburljivemu, akademsko prečesanemu času britanske subkulturne scene, »reži in lepi« talilnemu loncu post punka, nu wava in duba, času skinheadov in dreadov. Modern Streets nas bolj kot na sodobne šege in navade spomni na ulično modo Londona osemdesetih let, pečat pa je seveda Stevov visoki vokal. Album je tudi sodobni zvočni apdejt, saj je nastal na modernih igračkah dlančnikov in pametnih telefonov. Novi zvok v starem stilu. Nove tehnologije, stari triki.
-
Mark Ronson: Uptown Special
Mark Ronson je britanski čudežni deček, ki mu je uspelo v Ameriki. Rodil se je v Londonu, šolal v New Yorku in velja za pripadnika glasbene aristokracije. V otroštvu se je družil s sinom Johna Lennona, kasneje je hodil s hčerko Quincyja Jonesa. V devetdesetih letih se je na newyorški downtown hiphoperski sceni najprej uveljavil kot žanre preskakujoči didžej, šele leta kasneje pa tudi kot vešči producent.
-
Joey Bada$$: B4.DA.$$
Zgodba Joeyja Bada$$a je klasična zgodba čezmernega zavlačevanja s prvencem. Joey se je pojavil pred tremi leti kot najobetavnejši, najstniško mladi raper iz Brooklyna. Takrat je »boom bapovski« slog vračanja k zvoku prelomnega obdobja, sedaj že kultne sredine devetdesetih let, pomenil celo nekaj (spet) svežega, neke vrste zavoro, elegantni ukrep pri reševanju krize newyorškega rapa. Danes pa je ironija, da je Bada$$ končno, ali šele, izdal prvenec, pa se že ponavlja. Vračanje h koreninam, stilski tradicionalizem ni več razburljiv, a glavna težava tiči drugje. V besedilih. Mladi rimač podlag ne razgiba, ne odpira zanimivih tem in ne nameče veliko lucidnih dovtipov. Gladko in (pre)blago.
-
Death Grips: Fashion Week
Provokativnost trojčka Death Grips osvaja nove, a predvidljive vrhove. Zadnji v nizu samopromocijskih uspehov, ki vključuje lulčka na naslovnici plošče in koncert, na katerem se zasedba ni pojavila, je tudi vrhunec: skupina je oznanila razpad, le nekaj mesecev zatem pa izid nove, dvodelne zadnje plošče. Fashion Week ni ta hajpana plošča, ampak instrumentalna priprava, tizer. Tudi pri njej ne gre brez prahu, saj se je že pred časom pojavila na spletu in takrat jo je marsikdo označil za ponaredek. Zmedi, ironiji vse bolj neoprijemljivih časov glasbe, je bend naredil konec s tem, da je album pač izdal. Album, ki je primerno umazan, presenetljivo razgiban in vseh kart ne stavi na šus. Ki pokaže, da Death Grips brez vokala nista dve tretjini špasa.
-
Blaž: The b Of
Blaž, nekoč znan kot Dpek, je poleg Gramatika in JK Soula eden najopaznejših predstavnikov »obalnega zvoka hiphopa«, ki je bil precej živahen v letih, ko domača elektronska ponudba ni ravno cvetela. In je tudi najbolj žanrsko raziskovalen, najostrejši in najbolj »alter« v primorski druščini. Retrospektivna kompilacija njegovega opusa od 2009 do 2014 pokaže točno to: žanrska razmetanost ne pomeni nujno zmedenosti in bledosti. The b Of je konkreten dokument, ki združuje vplive z različnih koncev, od Prodigyjev do Aphex Twina, dvojca Boards of Canada in MF Dooma. Zbirka, ob kateri se vprašamo, zakaj Blaž v preteklih letih ni izdal čisto pravega albuma, oziroma se upre arhiviranju in prevzame prav to funkcijo.
-
D’Angelo: Black Messiah
D’Angelo ali »R & B Jezus«, kakor ga je nekoč poimenoval neki glasbeni kritik, je začel po dolgem premoru spet nastopati leta 2012, tudi z novim materialom, a kljub temu si njegove plošče v zadnjem letu ni upal napovedati nihče. Plošča bi morala po prvotnih načrtih iziti že pred dobrim desetletjem, in čeprav so vsi vedeli, da obstaja velika možnost, da bo nekoč dejansko izšla, je bila kolobocija desetletja tako neverjetna, da nihče ni rekel nič. Zato je bil izid ob koncu lanskega leta po svoje presenečenje. V resnici pa bolj olajšanje.
-
Silk Rhodes: Silk Rhodes
Neodvisna hiphoperska velikanka Stones Throw še naprej izdaja trendovske, »neraperske« plošče. S prvencem dvojca Silk Rhodes, ploščo, ki zveni povsem kalifornijsko, čeprav prihaja iz Baltimora. Glasba tandema je s poznopopoldanskimi žarki obsijan, svilnat retro soul, ki nas večinoma baladno ziblje in boža. Je zvok električnih klavirjev in vzdihov sedemdesetih let, ki je za mlajše občestvo načrtno posodobljen. Album Silk Rhodes odzvanja nežno zatripanost, vse tisto, kar je pri psihedeličnih stimulansih prijetnega. Počasni tempo, ob katerem zadremaš, a ne zaspiš, z vokalom visokega tona, ki nas spomni na kakšnega Mayerja Hawthorna. Ležerno je moderno.
-
Theo Parrish: American Intelligence
Theo Parrish velja za eminenco detroitskega housa, čeprav se je rodil v Washingtonu in odraščal v Chicagu. Vseeno je prav v Detroitu začel s sodelavci gnesti zvok, ki črpa iz različnih poglavij afro-ameriške tradicije in jih je v devetdesetih letih postavil na širši glasbeni zemljevid. Njegov novi album ima politični podton kritike sodobne Amerike, kjer so dogodki v Fergusonu le košček velike slike sistemskega in sistematičnega rasizma. Je kraljestvo koščeno osnovnih ritmičnih zank in neskončne repeticije subtilnih motivov. Posnetki so povprečno dolgi kar blizu deset minut in so tako pogosto počasi razvijajoče se vaje v slogu, kakršnih smo pri Parrishu že vajeni. Od jazza do housa, (načrtno) ponavljanje je mati znanja.
-
Ghostface Killah: 36 Seasons
Eden redkih pripadnikov klana Wu-Tang, ki mu je v zadnjih desetih letih uspelo posneti kaj omembe vrednega in ki še danes velja za enega boljših pripovedovalcev zgodb shaolinske jezikovne šole, je v letu in pol izdal še drugi konceptualni album. Koncept je skoraj enak kot pri prejšnjem: spet gre za maščevanje njegovega alterega Tonyja Starksa, le da tokrat ne vstane od mrtvih. Vrne se na Staten Island, kjer mora opraviti z vsem, kar se je pokvarilo v 36 letnih časih njegove odsotnosti. In spet gre za odigrane, soulerske podlage, ki pa jih tokrat (žal) ni dostavil Adrian Younge, ampak zasedba The Revelations. Ghostface se je začel že hudo ponavljati, rime niso več ostre kot nekoč. Z dodatkom veteranov Koola G Rapa, AZ-ja in Pharoaha Moncha.
-
Charli XCX: Sucker
Charli XCX je bil najprej zgolj spletni messenger vzdevek. Ker se Charlotte Emma Aitchison ni domislila drugega imena, je letos z njim osvojila vrhove domačih britanskih in ameriških lestvic. A ni bilo vse tako preprosto. Charli so najprej trepljali po rami kritiki; ti so njen pravi, (tehnično gledano sicer drugi) prvenec True Romance povečini precej hvalili, odzivi občinstva pa so bili bolj mlačni. Njen prvi prvenec 14 ni nikoli zares izšel. Snemala ga je, ko je imela štirinajst let, kmalu zatem pa posneto glasbo zasovražila. Album se je tako znašel na odpadu, je pa vseeno pomenil prve korake, ki so mlado pevko pripeljali do nastopanja na ilegalnih rejvih. Ko je bila še mladoletna.
-
Mr. Oizo: The Church
Živčno trzajoča rumena lutka Flat Eric se vrača. V sprijeno grotesknem videu, ki spremlja novo ploščo Mr. Oiza in v katerem igra John C. Reilly. Nergač francoske elektronike in filmski režiser Quentin Dupieux, ki je pred točno petnajstimi leti postregel s surovim kultom Analog Worms Attack, se vrača v preteklost. Church je občasno duhovit cirkuški vrtiljak, nasičen z nadležnimi zvočnimi učinki in neskončnim ponavljanjem fraz in je apgrejd zvoka, ki je bil trend pred vsaj desetimi leti. Zvoka tiste mešanice housa in techna, ki sta jo za mase iznakazila Oizova kolega iz dvojca Justice. Album, ki stavi na karto glasnega udarca v obraz. Ki je na najboljših delih razmetan, tu in tam pa tudi monoton. Ravno prav težaško.
