-
Wu-Tang Clan: A Better Tomorrow
Wu-Tang Clan je pred dvajsetimi leti izpeljal malo glasbeno revolucijo, zvočno in poslovno, ko je vsak član kolektiva podpisal pogodbo z drugo založbo. Po raznih internih kregancijah – predvsem z mastermindom RZO-jem – so z enoletno zamudo le izdali šesti in najverjetneje zadnji album. Ki zveni posiljeno. Z obveznimi kung-fujevskimi referencami, manj s prepoznavno surovim in temačnim zvokom. RZA je namreč tokrat angažiral studijske glasbenike. Rezultat: pretirano aranžirane podlage in pretiran soulerski optimizem. Nekoč najtrša ekipa ameriškega rapa dostavi le na hitro spacane rime in sumimo lahko, da vsi hkrati niso bili v studiu niti enkrat. Klan je stvar preteklosti. Čakamo še nenavadno zadnje poglavje: album unikat.
-
Wiley: Snakes and Ladders
Wiley je eden zadnji mohikancev. Je eden zadnjih, ki tisti pravi londonski grime še zmeraj pahnejo onkraj Kanala. Pravijo mu celo boter grima. V zadnji desetletki je nizal albume z dvojnim učinkom: zbudili so veliko zanimanja kritikov in piflarjev, saj so bili zvočno drzno domiselni, hkrati pa zadovoljili plesne potrebe ulične mularije. Sloves upraviči tudi tokrat. Udrihajoči bobni, basi, ki tulijo, in rime, ki švigajo hitreje kot iz avtomatske puške. Plošča Snakes and Ladders odzvanja v klubovju in na nacionalnem radiu, kjer je prvi singel čisti hit. Ne ravno renesansa grima, zato pa projekt, ki pokaže, da tudi najbolj izžeti trendi niso za odpis, kadar se jih loti pionir, ki ima še zmeraj kaj povedati. Pop avantgarda.
-
Azealia Banks: Broke With Expensive Taste
Azealia Banks je zadnji dve ali tri leta nepotrpežljivo čakala. Čakala, da velikanka Universal le poskrbi za izid njenega težko pričakovanega prvenca. To se ni zgodilo, založba v resnici ni čisto dobro vedela, kaj z mlado izvajalko sploh narediti. Je pa izid sledil povsem hitrostno, brez napovedi, brez piarovskih priprav, potem ko je multinacionalko zapustila.
-
Röyksopp: The Inevitable End
Norveški dvojec je iz domačega fjorda v svetovni srednjetok priplaval takoj po prelomu tisočletja s precej domiselnim in igrivim lotevanjem synthpopa in kavčarskega housa. In se (pre)hitro udomačil. Sledili so precej navadni projekti s kakšnim izstopajočim remiksom tu in tam. Njun peti album je tudi njun zadnji. Dvojec Röyksopp ni razpadel, le pridružuje se mantri, da je albumska forma passe. Z rahlo mračnim projektom norveških jesenskih popoldnevov, ki z veliko žlico zajema iz transovskega zvočnega izročila in ki ga tudi četica gostujočih vokalistov ne zna vsaj malo razgibati. V neizbežni konec se torej brezciljno spustimo po melanholično monotoni ravnici, ki se vleče kot stara cesta do Lendave. Počasni posnetek.
-
-
Theophilus London: Vibes
London je ameriški raper, ki se je udomačil v Brooklynu in ima dober občutek za samopromocijo, saj je njegov drugi album Vibes kot izvršni producent podpisal sam Kanye West, naslovko pa mu je fotkal sam Karl Lagerfeld. Trik poti do uspeha je tudi v tem: London sploh ni zares emsi. Je trendovski izvajalec, ki več poje kot rapa in staro šolo razume kot tisto, kar se je vrtelo na MTV-ju v času, ko se je ravno rodil. Njegov novi plošček je zato prava mučkalica: začne se s psihedeličnim popom, ki koketira z new wavom osemdesetih let. Kaj hitro zavije v vse smeri: malo hiphopa, malo princeovskega funka, malo plesno-poperskega apila. Kanček dancehalla. Vsega ravno toliko, da se na koncu vprašamo: »Kaj zaboga smo sploh poslušali?«
-
Dean Blunt: Black Metal
Dean Blunt je morda še zmeraj najbolj znan kot polovica razpadlega dvojca Hype Williams, a če bo »narcisist« iz Hackneyja, ki je znan po težko razumljivih šalah in izmišljotinah, še naprej izdajal plošče, kot je lanska The Redeemer in sedaj še Black Metal, ne bo več dolgo tako. Blunt se v uvodu predstavi s precej bendovsko folkaško pozo, opremljen s prostornimi, distorziranimi kitarskimi rifi. To je nakazoval že na povsem »bendovskih« nastopih. Na njih, pa tudi sedaj na albumu, ima pomembno (pevsko) vlogo Joanne Robertson. Seveda pa, kot se spodobi za nekoga, ki se požvižga na tako rekoč vse, stvari niso niti približno konsistentne v sivi, tokrat nekoliko manj lo-fijevski namešanki. Od folka do noisa in duba. Lucidna shizofrenija.
-
Stara šola sukanja
Nekoč v Philadelphii, pisalo se je leto 1989, je bilo takole: Jazzy Jeff je bil didžej, Will Smith pa njegov raper. Do takrat sta izdala že tri albume in prejela »prvega hiphoperskega« grammyja, večji zvezdnik od obeh pa je bil Jeff. To so bili časi, ko se didžeji še niso popolnoma skrili v senco emsijev. Potem je prišla serija Princ z Bel Aira in spremenila vse, Jeffa pa še danes pri nastopih napovedujejo kot tistega, ki leti čez prag v priljubljeni humoristični nanizanki. Kar mu gre na živce. In Jazzy Jeff je tudi tisti, s katerim se Dragan Bulič hoče fotografirati, čeprav je samo ploščosuk in ne tisti pravi glasbenik.
-
Kiesza: Sound of a Woman
Kanadsko pevko, plesalko in multiinstrumentalistko Kieszo je izstrelilo v viralne višave z videospotom, ki se fura na plesno koreografsko estetiko devetdesetih let, za komad, ki se fura na zvočno estetiko devetdesetih let. In ki je bil posnet v najbolj kul soseski na svetu, v Williamsburgu v New Yorku. Če se vam vse skupaj zdi kliše, poslušajte ves album. Ta je tako formalističen, da si razen retro poze stežka zapomnimo še kaj. Ja, house-dance je spet »in«. Kiesza in producent Rami Samir Afuni zajahata ta trend s ploščkom, ki ima skoraj tako generičen naslov, kot je muzika na njem – ta je dosledna kopija Haddawayevih hitov ali hitov Robin S. Zveni tako, kot da je ideja, ki stoji za projektom, približno takšna: »Šit, singel je popoln hit. Takoj potrebujemo celoten album.«
-
Run The Jewels: Run The Jewels 2
El-P je eden najbolj artikuliranih producentov ameriškega hiphopa. Da je pravi vizionar, je dokazal že proti koncu prejšnjega tisočletja, ko je skrbel za takrat avantgardno zvočnost skupine Company Flow, katere hitri razpad trdoživi feni newyorškega podzemlja objokujejo še danes.
-
Kindness: Otherness
Vse je bilo pripravljeno, da Adam Bainbridge alias Kindness pred dvema letoma s prvencem samozavestno obvlada glasbeni srednjetok. Pa ga ni. Album so kritiki odkljukali s precejšnjo zadržanostjo, je bilo pa Bainbridgeevo delo bolj hvaljeno, ko je produciral za druge (Blood Orange) ali celo režiral videospote. Njegov drugi album je zastavljen resneje, s (pre)natančno, disciplinirano produkcijo. A pri minimalističnih podlagah šteje le markanten, poseben, izjemen glas. Skratka tak, ki si ga zapomnimo. Kindness tega glasu ne dostavi. Dostavi pa klišeje soul in R & B popa osemdesetih let ter šibka besedila s šibko izvedbo. Otherness je banalizacija banalnosti izvajalca, ki se jemlje preresno. Bleda prijaznost.
-
Flying Lotus: You’re Dead!
You’re Dead! je peti album zastavonoše scene bitov v Los Angelesu in njegov tretji zapored, ki stavi na hitrostno nametavanje zamisli, skic in motivov. V obliki izjemno kratkih posnetkov. Flying Lotusu se mudi, brez metaforike se ukvarja s temo smrtnosti, s kančkom mistike in brez morbidnosti. Njegove prostojazzovske ambicije, ki smo se jih že nekako navadili, tokrat stopijo stopničko više. Poleg pričakovanega, mrzličnih basovskih turbolinij stalnega sodelavca Thundercata in igrivih ritmičnih gimnastik, se na plati pojavi eminenca Herbie Hancock, tu sta tudi Kendrick Lamar in Snoop Dogg. Ni pa Pharella, ki se je ustrašil, da je projekt zanj le premalo vesel, in je sodelovanje zavrnil. Gosta (jazzovska) fuzija, ki prehiteva samo sebe.
-
Paul White: Shaker Notes
Paul White je producent, s katerim ekscentrični raper Danny Brown najraje sodeluje. Z njim radi sodelujejo tudi drugi rimometalci, nazadnje Homeboy Sandman. A White ni klasični kovač bitov in to dokončno potrdi z novim albumom za novo založbo. Sodelovanje s techno eminenco R & S pomeni krepek slogovni ovinek, a niti približno v smer ravnoritmičnega mezganja. Shaker Notes je presenečenje, saj gre za psihedelično baladno mantranje, ki svoje eterike ne vdihuje iz kakšnega hiphopa ali elektronike. White tokrat ne poseže po izkopanih koščkih glasbe, ampak po pravih, tudi nenavadnih glasbilih. Prvič zares poje in se tako pridružuje druščini mrmrajoče jamrajočih vokalistov. A prav nič trendovsko. Lebdeče in stoodstotno organsko.
-
Prince: Art Official Age
Bolj kot promocija novega projekta s solidnim prvim singlom je odzvanjala tračarska novica: stara sprteža sta se pobotala, po skoraj dveh desetletjih se je spor le zgladil. Prince se vrača k velikanki, multinacionalki Warner. In to ne z eno, ampak s kar dvema ploščama.
-
SBTRKT: Wonder Where We Land
Z drugim albumom se vrača mož, ki je zato, da je spremenil slog in se lotil bolj basovsko trendovskih zvokov, spremenil tudi ime in si nadel masko. Anonimnost je za kratek čas uspela, še bolj pa je uspela zvočna prenova Aarona Jeroma, saj je s prvencem kot SBTRKT pred tremi leti osvojil marsikateri vrh britanskih lestvic. Na novi plošči se vračajo stari sodelavci vokalisti, kot sta Sampha in Jessie Ware, pridružujejo pa se tudi novi: Ezra Koenig iz skupine Vampire Weekend in raper A$AP Ferg. Londonski veteran se še enkrat izkaže s projektom, ki se bo udomačil v mainstreamu, čeprav to zares ni. S projektom, ki ne poseže po najočitnejših poperskih receptih. Domiseln elektro soul v pop paketu in plata, na kateri vse štima in malo izstopa.
-
Različni izvajalci: Klubski maraton 14
Klubski maraton je eden najpomembnejših podpornih stebrov mlajših izvajalcev pri nas. Ne samo na margini in ne toliko zaradi promocijskih strategij ali omogočanja studijskih mešetarjenj. Pomembneje je, da izbrani bendi, laptopkarji in samotarji dobijo terenske izkušnje, saj jih Maraton porine v klubovje širom po državici. Decentralizirano, na kar dvaindvajset lokacij! Letošnji izbor izvajalcev je primeren: Koala Voice, Your Gay Thoughts, Skeletonium, 12, Akami, HillbillyWithAChainsaw. Šest imen, šest popolnoma različnih slogov. Od kitarskega dratanja do elektronskih slogomešalcev in bizarnega kantavtorstva. In kaj je skupna točka izbranih? Ni je. Razen tega, da so vsi pravilna odločitev. Nekaj se le premika.
https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/playlists/48317671&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false&visual=true
-
Banks: Goddess
Mlada kalifornijska pevka Banks se je v lovu za britanskim zvokom »novega«, hladnega, tudi elektronskega r&b-ja zatekla prav, hja, v Veliko Britanijo. Tamkajšnja založba ji je v navezi z večinoma tamkajšnjimi producenti pomagala pri udobni namestitvi v nišo, ki gre trenutno za med. Sintetični bobni, baladni klavirji, opiranje na afroameriško popersko izročilo devetdesetih let, obilica epskih trenutkov. Veliko prostorskih efektov. Pretežna melanholija. Ja, Banks hoče zveneti točno tako kot FKA Twigs, Weekend in Sampha. Razlike so kozmetične in prvenec mlade Američanke je žal eden tistih koščkov trendovske scene, ki ne štrlijo ven. Ne izstopa in se celo vleče. Plošček Goddess je dokaz, da se je mikrožanr že (hitro) kanoniziral. Varna generika.
-
Tekochee Kru: Sabljasti tiger
Po sedmih letih smo le dobili novo ploščo dobro desetletko starega kolektiva, najprepoznavnejšega sedmerca pri nas. Na sceni hiphopa seveda. V pravljičnem številu let brezdelja se je zgodilo veliko: kar pet samostojnih albumov članov, eden od njih je splavil rapersko etiketo Wudisban, ki se uspešno zgleduje po ameriških poslovnih prijemih. Sabljasti tiger je utrditev forme štajerskih gobcačev. Je kompaktnejša plata od prejšnje in je močnejša, kot je napovedoval prvi singel. Čeprav se tu in tam še zmeraj znajde kakšna nerodna rima in čeprav vse smešnice le niso tako smešne, so podlage tiste, ki zbirko komadov zlepijo v pravi album. Tekoča vožnja od starta do cilja ekipe, ki več pozornosti kot kajenju trave nameni slovenski stari šoli, alkoholu.
-
Moveknowledgement: See
Skoraj smo že pozabili, da je Moveknowledgement začel kot crossover bend, kot spoj hiphopa, funka, rocka in jazza. Do ušes in radijski valov prijazno. Danes, dobrih deset let kasneje, ni več tako. Nekje na poti je umrl funk, živela kitarska in synthovska distorzija! Po precej duberski tretji plošči Listen To Nebukadnezar je radikalne spremembe zakoličila naslednja, pred tremi leti izdana zvočna bomba Pump Down!!!. Fantje iz Moveknowledgementa so dokončno postali (post)rockerji.
-
Rustie: Green Language
S serijo ploščkov, ki prihajajo v pozno poletni-jesenski sezoni, shefieldska kultna založba Warp še enkrat potrjuje, da je najatraktivnejša v elektroniki v tem delu galaksije. Rustie je prvi v vrsti in z albumom, na katerega naj bi ključno vplival čudež narave, še enkrat potrjuje, da je z vsakim projektom vse bolj vešč megalomanske, zidove tresoče produkcije. Potrjuje pa tudi, da zbranost ni njegovo najmočnejše orožje, saj slogovno deluje zbegano in skače na vse strani. Maksimalizem neonsko sijočih sintovskih melodik je še zmeraj podpis mladega Škota, ki pa tokrat ne narekuje več trendov, ampak jim sledi. Bolj ambientalni vložki potek le po nepotrebnem razvlečejo, udarni pa ne izstopajo iz trenutne ponudbe himničnega trapa.
-
Wiz Khalifa: Blacc Hollywood
Peti album suhljatega raperja, ki se rad baha s tem, koliko denarja porabi na mesec za travo, je popoln kliše. Trapovske ritmične zanke, pompozno melodični pop refreni, samoizpovedna besedila o kajenju marihuane, denarju, šampanjcu. Je tako banalen, da ni niti smešen, trudi pa se biti tako odrasel, da je kar smešno. Je izdelek, ki ga bo – razen glavnega singla – spregledala še ciljna publika, ameriška študentska mladež. Ne pomaga niti druščina gostujočih: Nicki Minaj, Snoop Dogg, Nas, Rick Ross ... Ne ponudijo nič, kar bi si zapomnili, niti ne začinijo enozvočne ravnice. Wiz samozavestno demonstrira, kaj vse se zgodi na plošči, ki nima zgodbe, nima domišljije in nima humorja: čisto nič.
-
Kenny Dope: Wild Style Breakbeats
Wild Style je nesporna hiphoperska klasika. Je prvi hiphop film sploh, hibrid narativnega mjuzikla in dokumentarca, ki ga je predstavnik newyorškega filmskega novega vala Charlie Ahern posnel leta 1983. Zanj je, namesto da bi izbral trenutne ulične hite, glasbo posnel diletantsko, »naredi sam«, za tisoč dolarjev. Skupaj s prvo faco scene Fab 5 Freddyjem in dvema glasbenikoma, bobnarjem in basistom. Skušali so posnemati breakbeate, ki so jih takrat vrteli didžeji. Ti nad glasbo v filmu potem niso bili posebej navdušeni, je pa ta zaradi kasnejšega uspeha filma doživela kar nekaj piratskih izdaj. Zdaj gre zares, pod taktirko kulta mestnega housa Kennyja Dopa, s svežimi editi posnetkov in informativno knjižico.
-
FKA twigs: LP1
R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.
-
Različni izvajalci: Beck Song Reader
Beckova starošolska poteza, ko je pred letom in pol namesto plošče izdal knjigo »pisane glasbe«, namenjeno prosti interpretaciji, je le dobila tudi pravo albumovsko različico. Potem ko kalifornijski »luzer« teh kompozicij najprej ni hotel igrati v živo in jih kasneje vendarle je, so sedaj še njegovi bolj in manj znani kolegi poskrbeli za zbirko tako različnih, a tako enoličnih priredb. Jack White, Jarvis Cocker, Tweedy, fun., Norah Jones, Marc Ribot ter celo igralec in Beckov prijatelj Jack Black še nikoli niso zveneli tako uniformirano podobno, saj skoraj vsi padejo na isto foro: staromodno prirejanje iz notnih zapisov naj bi narekovalo staromodni slog ameriškega kitarskega folka. Seveda precej baladnega. Predvidljive kvazikorenine.
-
Common: Nobody’s Smiling
Nekoč Common Sense, sedaj samo preprosto Common velja za preudarnega, zrelega, celo rahlo konservativnega raperja. Je chicaški veteran, ki se je občasno in uspešno že prelevil v igralca in pesnika. Z novim albumom opozarja na dejstvo, da je Chicago dandanes po statistiki eno najnevarnejših mest v ZDA, kjer se problemi pogosto rešujejo s pištolami. Nobody’s Smiling je tako pretežno temačen album z nekaj zanimivimi rimarskimi gostovanji, ki pa se marinirajo v mlačni celoti, kjer je preveč posnetkov navadnih mašil, fillerjev. In kjer se mora Common zagovarjati, zakaj že dolgo ne živi več v vetrovnem mestu. Plošček spominov in nasilja sodobnosti, ki nima zveze s sodobnim zvokom chicaških ulic.
-
Borghesia: And Man Created God
Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.
-
Shabazz Palaces: Lese Majesty
Afrofuturizem je floskula, ki se zlorablja že desetletja – od odpičenja Suna Raja do mantranja Erike Badu. Eno je jasno: označuje izraznost tistih afroameriških izvajalcev, ki ne dostavijo pričakovanega, ki presenečajo in ki predvsem raziskujejo. Točno to počne nekoliko mistična druščina, zbrana okoli Ishmaela Butlerja, nekoč člana jazz rap skupine Digable Planets. Z drugim albumom odleti še globlje v vesolje zvočnih učinkov in lirične abstrakcije. Kozmični hiphop, elektronski soul. Robotski humanizem. Lese Majesty nikoli zares ne odpluje v neznano, nas pa o tem prepriča s produkcijo, ki ji moramo verjeti, ki je igriva, a jo je treba jemati povsem resno. Sedanjost je iluzija prihodnosti. Mojstrovina.
-
»Weird Al« Yankovic: Mandatory Fun
Prvo vprašanje pri že štirinajsti plati najbolj znanega satirika in parodika v glasbeni industriji je: ali moramo res še enkrat podoživeti tiste najočitnejše hite, s katerimi so bila naša ušesa sistematično zlorabljena zadnje leto ali tri? Na tnalu so se znašli navadni osumljenci – Pharrell Williams, Robin Thicke, Iggy Azalea. Parodije so predvidljive, a se raje kot izvajalcev lotijo širših družbenih pojavov. Toda to ni vse: Yankovic dodaja pastiše, imitacije bendov, kot sta Pixies in Foo Fighters, z obveznim polkavenčkom priredb. Mandatory Fun je pač še ena Yankoviceva plata, je metakomentar trenutnih pop glasbenih navad in ni povsod smešna. Najbolj smešno je, da hit Get Lucky ni dobil parodije, ker je besedilo preveč repetitivno.
-
Ab-Soul: These Days ...
Black Hippy je bila pred dvema letoma morda najperspektivnejša ekipa v raperski igri. Potem je šlo vse h hudiču: Kendrick Lamar je postal navaden superzvezdnik, Schoolboy Q bivši gangster, ki mu skok v mainstream ni popolnoma uspel. Ab-Soul s svojim drugim samostojnim albumom ostaja najboljši tekstopisec kolektiva, ki pa tudi namiguje, da je njegova najboljša forma preteklost. Sicer je še zmeraj samoironičen in prav nič bahaški, še zmeraj je sivo mračen. A kaj ko These Days ... deluje kot zbirka tistih komadov, ki za končni albumski izbor pač niso dovolj prepričljivi. Je mlačen izdelek, ki nas ne popelje dovolj globoko v bizarni svet mladega introvertiranca. Začetek konca, ki nas spotoma spomni na najboljše čase ekipe.
-
Jungle: Jungle
Skupina Jungle je hitrostno postala viralni spletni hit na krilih kar treh dobro skoreografiranih videospotov, receptov za dandanašnji uspeh v glasbeni industriji, kjer v glavnih vlogah nastopajo navdihujoči in največkrat črni plesalci: enkrat komaj šestletna, tako luštkana brejkdenserka, drugič vešči plesalci na kotalkah. O samih članih zasedbe pa se je takrat vedelo bore malo, niti tega ne, kako so videti, šlo je pač za tisto marketinško strategijo, ki stavi na skrivnostnost.
-
Plastikman: EX
Izjemnemu pomenu projekta Plastikman prikimamo že ob dejstvu, da nekje v drugi polovici devetdesetih let, ko se je pri nas razbohotila scena rejvanja, večina občestva Richieja Hawtina sploh ni poznala po pravem imenu, ampak preprosto kot Plastikmana. S ploščo EX Hawtin za trenutek obrača hrbet porjaveli tech house ibiški štanci in po dobrih desetih letih oživlja svojega plastičnega paradnega konja, oživlja svoj picajzlasto oblikovani, kisli minimalizem. Album za nostalgike in tiste, ki »mislijo« techno. Album, ki ignorira vse, kar se je v zadnjih petnajstih letih zgodilo na sceni acida in se vleče. Ki zveni zastarelo, a ne retro. Kakor se spodobi za visokokonceptualne projekte, je nastal kot enkratni performans v newyorškem Guggenheimu. Artsi.
