-
Riff Raff: Neon Icon
Riff Raff je satira sodobne traperske scene v eni osebi. Je beli kvazi raper, ki ima na vratu vtetoviran logo MTV-ja in ki ga je režiser Harmony Korine kopiral za glavni moški lik filma Spomladanske žurerke (Spring Breakers). Njegov prvi uradni album, ki je izšel pri trendovski založbi Mad Decent, je šolski faux pas, saj komedijant, zabavljač in zajebant skuša posneti čisto pravo ploščo po vseh pravilih, ki temu pritičejo. Riff Raff je tokrat preveč navaden, da bi ga jemali satirično, in je pač preslab raper, da bi ga jemali resno. Če dodamo še kodrlajsaste podlage, ki sežejo od južnjaškega trapa pa vse do, hja, countryja, je jasno, da je plošča Neon Icon neposrečena nametanka, ki se je kuhala predolgo. Zato je spotoma izparela tudi vsa ironija.
-
Nightmares on Wax: N.O.W. Is The Time
Ob velikem jubileju, petindvajsetletnici projekta N.O.W., ki ga krmari DJ Ease, so pri sheffieldski neodvisni avtoriteti elektronike navrgli dvojni cede, retrospektivo vseh sedmih albumov. Ne pozabimo, starčevski projekt je trendseterje prepričal z inovativnim bleep technom, vendar, zanimivo, ostal pri založbi Warp tudi po tem, ko je zavil v ležerneje zibajoče se odvode elektronike. Retrospektiva, ki sicer nazorno predstavi slogovne zasuke projekta N.O.W., pa tudi kako so se technoidne »Nočne more« spremenile v prijetna popoldanska sanjarjenja, v žajfnico, ki je primerna za predvajanje v dvigalih. Na neki način je to tudi Warpova retrospektiva, saj je prav Ease eden prvih, ki so pri založbi izdali ploščo. Poučno dolgočasno.
-
Death Grips: Niggas on the Moon
Novica o sodelovanju ameriških »rapcorovcev« iz skupine Death Grips in islandske zvezdnice Björk bi bila sila nepričakovana. A te novice niti ni bilo, saj so album Niggas on the Moon izdali povsem brez napovedi ali promocije. Udaril je kot strela z jasnega.
-
Lone: Reality Testing
Eden številnih wunderkindov britanske elektronike (za kar so ga oklicali mediji) Matt Cutler je s svojim petim »lonerskim« albumom hkrati predvidljiv in genialen. Predvidljiv v tem, da je album hommage marginalnim odvodom popularne godbe s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let, housu in hiphopu. Je torej retro-trendi kot ničkoliko sodobnih projektov. Genialen pa je v tem, da zna precizno povzeti stično točko teh dveh na prvi pogled precej različnih scen: zrnatost. Zrnatost je ključ, da Lonove klubske muvalice in zasanjane počasnele delujejo nadvse kompaktno, albumovsko. In seveda avtentično, saj mu povsem uspe skiniti zvok produkcije, ki je definirala mladost raziskovalnega poslušalstva osemdesetih let. Poklon zgodovini za intelektualce.
-
-
Taylor McFerrin: Early Riser
Taylor McFerrin je sin legendarnega “ne skrbi, bodi vesel” Bobbyja McFerrina in je eden tistih trendovskih multifunkcionalnih izvajalcev, ki obvlada vsaj en inštrument (klavir), igra tudi druge, se sam producira, včasih kaj zapoje. Ja, tudi didžeja. In ja, seveda živi v Brooklynu. Trendovski je tudi njegov slog progresivnega, futurističnega soula. McFerrin sicer bežno ošvrkne tradicijo Motowna, a njegov trik, kot mnogih drugih, je kombinatorika mehkega jazza in elektronike. Sliši se tudi vpliv hiphopa. Podobno kot kakšen malo manj jazzovski, bolj elektronski Robert Glasper. In prav Glasper je eden od gostov na ploščku, ob boku venčka vokalistov, med katerimi je tudi oča Bobby. Elegantno melodično in prijetno predvidljivo.
-
Neca Falk: Od daleč
Čeprav ni nikoli nikamor odšel, se v albumsko formo vrača eden od glasov, ki so najmočneje zaznamovali slovenski pop milje. Neca Falk je začela nastopati pri štirinajstih in ima za pasom diskografijo, ki se razteza čez štiri desetletja. Izbira ekipe za tokratni album je pričakovana: najbolj je ploščo Od daleč zaznamoval Boštjan Narat, ki ne igra le kitare, ampak je tudi avtor glasbe in celo besedil. Zraven sta še Žiga Golob na kontrabasu in kot po navadi multifunkcionalni Boštjan Gombač. Plošček zveni izrazito organsko kantavtorsko in se požvižga na glasbene trende, najbolje pa se odrežejo instrumentalno polni in aranžmajsko ambicioznejši posnetki. Utečena zasedba in Neca ponovno s sijajno interpretacijo. Mehko.
-
Michael Jackson: Xscape
Michael Jackson že drugič po smrti leta 2009 vstaja od mrtvih. Tako je v petih letih po smrti že izdal več glasbe kot v dobrem zadnjem desetletju življenja.
-
The Roots: ... And Then You Shoot Your Cousin
Redko katera skupina je ameriški hiphop definirala tako kot Rootsi. Ker so že nekaj let hišna zasedba oddaje Late Night Jimmyja Fallona, lahko razširimo in rečemo: redko katera skupina je ameriško pop kulturo zadnje petletke definirala tako kot Rootsi. Njihov enajsti album je drugi konceptualni zapored. Gre za satiro, analizo stereotipov ameriške družbe, ki se postavi po robu propadu, banalizaciji hiphopa. Kar ni kaj pretirano drugačno od prejšnjih projektov. Še ena plata torej, na kateri trdijo, da novica, kje se bo poročil Kanye, ni hiphop. Na kateri občudujemo flow Black Thoughta. Na kateri izstopajo Questlovovi bobnarski gruvi in na kateri mlačni tok prekinejo redki izstopajoči posnetki.
-
Little Dragon: Nabuma Rubberband
Švedska atrakcija elektronskega čiliranja s četrtim albumom ne ponudi nič pretresljivega. Ponudi preverjeno preigravanje med prevladujočimi sivimi izicami, pri katerih začutimo mraz zime v Göteborgu, in rahlo bolj plesnimi in epskimi, a nič manj sivimi kosi. Prav zaradi teh se tehtnica prevesi v smer sodobne generike, namešanke trenutnih plesnih trendov, rafiniranih za domačo, kavčarsko uporabo. Na plošči brez izstopajočega posnetka so najmočnejši deli tisti, ki se ozirajo v preteklost, ko pevki Yukimi Nagano uspe obuditi spomine na deževne dni downtempa in triphopa, z dodatkom sodobne r’n’b-jevske senzibilnosti. Nabuma Rubberband je eno tistih mlačnih poslušanj, ob katerih pozornost hitro zbezlja drugam. Mimobežeče.
-
BADBADNOTGOOD: III
Mladi novojazzerski trojček iz Toronta BBNG zadnja tri leta navdušuje hip občinstvo z namešanko tradicionalnejših prijemov in vplivov hiphopa ter elektronike. Trik je v resnici cenen, a domiseln: preboj mu je uspel z lucidnimi priredbami trendi uspešnic. Na tnalu so se znašli Odd Future, Kanye West, James Blake in celo My Bloody Valentine. V tretje skupina zavzame zrelejšo pozo, saj gre tokrat za stoodstotno avtorski plošček. Na njem še enkrat dokaže, da je sodobni jazz ali »post bop« lahko hkrati igriv in angažiran. Dosleden in nepretenciozen. Aranžersko ambiciozen in tekoč. Trendovski in nenavaden. III je že skoraj preveč premišljen, sijajno sproduciran projekt, ki pa ne dostavi vsega žara odrskega obvladaštva skupine.
-
The Black Keys: Turn Blue
Duo The Black Keys se je v dobrem desetletju s sedmimi albumi počasi, a vztrajno precej napihnil: iz garažnega dvojca, »dratarske« naveze kitare in bobnov, v festivalsko zanimivost prve kategorije, ki na odru »goljufa«, saj ne nastopa niti približno sam, ampak kot čisto pravi, najpogosteje štiričlanski bend.
-
Damon Albarn: Everyday Robots
Prav neverjetno. Damon Albarn je v dobrih dveh desetletjih nanizal precej več kot petnajst albumov, a Everyday Robots je prvi, ki ga je podpisal sam. Brez pompoznih piarovskih reklam in brez fanfar. Po gorilastih in afro stiliziranih dogodivščinah se izkaže kot ziheraš – s počasnimi, klasičnimi songi s preprostimi besedili, (srčno)utripajočimi programiranimi bobni in prijetno melodiko sladko-kisle nostalgije. Po svoje album sklepa trilogijo, ki se je začela s povratniškima albumoma ameriških veteranov Gila Scotta - Herona in Bobbyja Womacka. Vse tri je namreč produciral vodja založbe XL Richard Russell. Čudni topli soul in značilno »albarnski« plošček, na katerem izstopata le dva posnetka.
-
Duck Sauce: Quack
Naveza siraste pop house mezge newyorških didžejev Armanda Van Heldna in A-Traka se je začela s hitom, in to bebavim, Barbra Streisand. Pri projektu Duck Sauce naj ne bi bilo prav nič resnega, ena sama zajebancija. No, po štirih letih heca sta le postregla z resno potezo: pravim, povsem klasičnim albumom plastičnih houserskih plesalic. Brez vzponov in padcev, veterana najraje posežeta po vzorcih klasičnega disca. In kje je ves ta štos? Bolj kakor v glasbi je v spremljajočih »skitih«, skečerskih vložkih, ki pa so bolj mučni kot duhoviti. A uspeh ploščka je že v tem, da ni produkcijsko napihnjen, poleg tega na njem ni niti približno toliko dramatičnih vložkov kot na EDM-ovskih generikah, ki krasijo isto prodajno polico.
-
Chet Faker: Built on Glass
Mladi avstralski vokalist in producent Chet Faker očitno zna dobro fejkati, saj se njegova zgodba bere kot priročnik za uspeh v neizprosni glasbeni industriji. Najprej je leta 2012 posnel všečno priredbo hita No Diggity zasedbe Blackstreet. Posnetek je postal viralni internetni hit, Faker pa potem na krilih EP-jev, ki so sledili, instantno manjša zvezda elektronike. Njegov prvenec je nadaljevanje te zgodbe. Vsebuje vse, kar narekuje recept: besedila o težkih razmerjih. Lo-fi, a trendovsko produkcijo, ki brodi po trikotniku novega soula, r’n’b-ja in plesne elektronike. Ščepec kitar in folka. Dva hita, nadvse primerna za festivalske odre. Nekateri feni bodo nedvomno zamerili, ker na njem ni kakšnega manj predvidljivega, bolj ostrega dodatka. Po predpisih.
-
The War on Drugs: Lost in the Dream
Že na prvi prisluh je nemogoče preslišati, da je tretji album roots-rockerske zasedbe War on Drugs povsem picajzlast izdelek, rezultat enega leta snemanja, spreminjanja, odmetavanja in dodajanja detajlnih popravkov. Lost in the Dream je vožnja po avtocesti ameriškega srednjega zahoda, ki odzvanja rife Brucea Springsteena v najboljših letih. Je glasba, ki natančno prevzema vzorce osemdesetih let, a je hkrati (shoegazersko) aktualna, zamorjena besedila liderja Adama Granduciela pa nas začuda ne zamorijo. Aranžmajsko je potrpežljiva mojstrovina, prehodi med meditativnimi in bolj rockerskimi deli se dogajajo počasi, a na pravem mestu ob pravem času. Med psihedelijo in countryjem, s prefinjenim občutkom.
-
De La Soul: Smell the D.A.I.S.Y.
Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.
-
Johnny Cash: Out Among the Stars
Globoki glas Amerike Johnny Cash se je na začetku osemdesetih let močno trudil, tudi z načrtnim snemanjem samoironičnih posnetkov, prekiniti pogodbo z velikanko Columbio, za katero je rekel, da ga zapostavlja. In ironično, prav pri tej založbi so prav iz tega časa izbrskali še neobjavljene posnetke in jih zapakirali v album, ki se začne s prepoznavnim mračnim countryjem z besedili o težkem življenju malega človeka na ameriških ulicah. A v nadaljevanju vse le ni tako navdušujoče, saj sledi paket nežnejših, celo optimističnih balad, za katere bi težko rekli, da štrlijo iz ustaljenih obrazcev lahkotnejše veje žanra. Manjkajoči košček sestavljanke, dokument črnega glasbenega obdobja moža v črnem.
-
Aloe Blacc: Lift Your Spirit
Čeprav Aloe Blacc ni kak blazen zvezdnik, je odpel dva blazna hita zadnjih let. I Need a Dollar in Wake Me Up sta dve od uspešnic, ki jih neprostovoljno slišiš tisočkrat in se ti potem tudi neprostovoljno še dolgo mučno motajo po glavi. Veliki uspehi seveda terjajo davek in Aloejev je njegov prvi album za založbo velikanko, nametanka tankih pop štiklov, ki stavijo na soulerske in folkaške klišeje, ne gre pa niti brez božanja nežnih godal. Dovolj pove že to, da prav vsak posnetek ustreza popoldanski shemi srednjetočnih radijskih postaj. Še en v seriji obupno navadnih, generičnih podvigov ameriškega popa, še en nekoč mojster soula in hiphopa, ki to ne bo nikoli več.
-
Freddie Gibbs & Madlib: Piñata
Hiperprodukciji in ponekod shizofrenemu opusu producenta, ki je najbolj definiral podzemni ameriški hiphop zadnjih dveh desetletij, je le težko slediti. A Madlib v navezi z uličnim »thugom«, gangsterjem Freddiejem Gibbsom, ki nas s hustlerskimi besedili in z značilno artikulacijo bežno spomni na Tupaca, dostavi najbolj artikuliran, zbran in kompakten plošček zadnjih let. In ploščkov res ni bilo malo. Med »projekti-sodelovanji« gre morda za njegov najbolj fokusiran izdelek po albumu Madvillainy z MF Doomom, posebej posrečen pa je tudi zborček gostujočih emsijev: Earla Sweatshirta, Dannyja Browna, Scarfacea ... Pogrešamo le kakšno žličko prahu in obskurnosti v Madlibovem izboru soulerskih semplov.
-
Pharrell: G I R L
Zlatemu dečku ameriškega sredotoka so lani uspeli ne eden, ne dva, ampak kar trije veliki meti na vrhove lestvic popa. Prvič seveda v retrogradnem paketu vrnitve »k pravemu discu« z dvojcem Daft Punk in omniprezentnim hitom Get Lucky, drugič v navezi z Robinom Thickom in singlom, ki so mu številni, tudi zaradi golojoškatega videospota, očitali mačistično držo. In tretjič čisto po svoje s komadom Happy in z zgodovinskim trenutkom, ki ga je spremljal: prvim štiriindvajseturnim videospotom. S komadom, ki si ga, če se ga še niste naveličali po vseh fejsbukovskih, medijskih in oskarjevskih prežvekovanjih, lahko v glavo spet mečete do nezavesti, tudi več kot ves dan na albumu G I R L.
-
Metronomy: Love Letters
Metronomy je eden (britanskih) bendov, ki so pripeljali nazaj vsaj košček tistega poglavja popularne godbe, na katero so Britanci morda najbolj ponosni, synth popa. Albume je izdajal po načelu triletnega kolobarjenja in tako prioral do številke štiri, ploščka Love Letters, ki je točno to, kar namiguje naslov, prvoosebna izpoved skisane ljubezni. Skupina se tokrat obrača še bolj v preteklost, na konec šestdesetih let Motowna, prvih, okornih ritemmašin in psycha. Garažni soul ali baladni pop rock počasnega tempa in precej tradicionalistične forme, ki nas le na naslovnem posnetku vsaj malo razpleše. Ja, preprosti vzorci ceneno zvenečih ritemmašin in druge analogije so vedno kul. Predvidljivo.
-
Schoolboy Q: Oxymoron
Na zemljevid ameriškega hiphopa je južni Los Angeles postavil gangsta rap z začetka devetdesetih let. V zadnjih dveh letih je isti prostor na isti zemljevid postavila ekipa mladih rimometalcev Black Hippy, katere najbolj znan član je Kendrick Lamar, ob njem pa najdemo tudi Schoolboy Q-ja. In najdemo ga hitro, saj nosi prepoznavno »ribiško« kapico, ki krasi tudi naslovko njegove prve plošče za večjo založbo. Pajdašenje s »hudičem« ameriških raperjev po navadi projekt obsodi na propad, a tokrat pač ni tako. Schoolboyeva besedila so z vsemi drogeraškimi referencami ulično brezkompromisna, podlage so prebavljive, predvsem pa so gostujoči rimalci legitimni. Tudi v mainstreamu je še ščepec kredibilnosti.
-
Cibo Matto: Hotel Valentine
Japonska naveza v New Yorku, dvojec Cibo Matto, je v devetdesetih letih postregla z dvema slogovno precej zmešanima ploščkoma, ki sta se sijajno vklopila v post acid jazzersko, coolersko (plesno) sceno in nakazala vzpon skupine na goro popa. A zgodilo se je ravno nasprotno, saj Ciba Matta leta 2002 ni bilo več. Pevki sta se sedaj po kar petnajstih letih pojavili z novim projektom, in to na precej ameriški način, saj je Hotel Valentine seveda izšel na valentinovo. In ima – sicer ohlapen – koncept: gre za ljubezensko zgodbo v hotelu z duhovi. Zdi se, kot da dvojec Cibo Matto ni nikoli odšel. Še zmeraj poje in repa prismuknjena besedila, ki jim le stežka sledimo, predvsem pa z lahkoto meša sloge, ki zvenijo retro, a rezonirajo sedanjost. Učna ura eklektike.
-
Isaiah Rashad: Cilvia Demo
Mladi rimometalec Isaiah Rashad prihaja iz Chattanooge, mesta z največ kriminala v Tennesseeju, ki je bilo leta 1969 tudi najbolj onesnaženo v vseh ZDA in kjer se danes največ bere biblija v vseh ZDA. Prihaja tudi iz močne raperske scene ameriškega juga, Cilvia je vzdevek njegove zmahane Honde Civic, Cilvia Demo pa njegov dodelan in celovit prvenec. Rashad bolj kot na kulte južnjaškega sloga brez dlake na jeziku spominja na svoje golobrade zahodnjeobalne kolege, kot je pop zvezda Kendick Lamar. Za kar je kriva tudi produkcija, morda največje presenečenje že tako presenetljivega albuma. Kar deset anonimnih producentov namreč doda svoj košček v povsem kompakten, melanholično zveneč paket. Zrela mladina.
-
Beck: Morning Phase
Beck, ki se ga bo večno držala stigma komada neštetih „hiti devetdesetih“ kompilacij, komada Loser, je že v devetdesetih letih dokazal, da je mogoče v popu tudi močno eksperimentirati in hkrati jahati lestvice. Veljal je za pogumnega vizionarja, ki ponavadi prisega na nizko tehnološko zveneči, umazani in zrnati zvok in ki zlahka skače iz žanra v žanr, pa naj gre za blues, električni soul, garažni funk ali čisti pop.
-
Bombay Bicycle Club: So Long, See You Tomorrow
Severnolondonski mladci iz skupine Bombay Bicycle Club so v preteklosti postregli s tremi precej različnimi ploščki, ki pa so bili vsem stilističnim premetom navkljub skrbno popredalčkani na polico »indie rocka«, saj gre v bistvu le za kitarski bend s frontmanom vokalistom. Čeprav je četrti album spet drugačen od prejšnjih, pa ni kaj prida drugačen od vztrajno popularnega sredinskega pop rocka zadnje petletke. Zvesto upošteva ziheraški recept spimpane, maksimalistične produkcije, elektronskih trikov, odrsko epskih aranžmajev, zasanjanih vokalov, ne gre pa seveda brez koračniških bobnov. Plošča So Long, See You Tomorrow je približno tako domiselna kot njen naslov.
-
Broken Bells: After the Disco
Brian Burton je s producentskim delom definiral lep kos sodobne popularne godbe, pečat pustil na ploščah skupin Gorillaz, Black Keys in na prihajajoči plošči zasedbe U2, največ priznanja pa požel v tandemu Gnarls Barkley. Leta 2010 se je preizkusil v drugačnem tandemu. Skupaj z Jamesom Mercerjem, pevcem skupine The Shins, sta izdala plošček kot indie rock naveza Broken Bells. V drugo jo udarita v smer retro popa osemdesetih let, tistega bolj synthovskega, pa tudi kitarskega, vendar nič kaj razburljivega. After the Disco je baladna melanholija, ki izpolni vsa pričakovanja, a prav nič drugega. Šolsko kombiniranje Burtonove obrti, ki črpa iz hiphoperskih trikov zankanja in moricconejevskih epskih aranžmajev, ter Mercerjevega študioznega petja. Brez čarovnije.
-
Sharon Jones & the Dap-Kings: Give the People What They Want
Najbolj točen in uigran ameriški retro soul bend zadnjih let s petim albumom ne popušča. Dostavi sicer natančno to, kar smo pričakovali, a to naredi s stilom. In dostavi s polletno zamudo, saj so pevki Sharon Jones tik pred začetkom promocije diagnosticirali raka, a je bolezen hitro premagala. S svojim gromkim glasom postreže s starim trikom iz knjige soula, z občasnim družbenim komentarjem skozi večinoma osebnoizpovedna besedila o bridki ljubezni. Skupina v dvanajstih letih delovanja ni spremenila veliko, malce je zmanjšala odmerek žmohtnosti in dodala kanček poperskega apila – tokrat z uravnoteženim ploščkom. Za tiste, ki zaupajo plesni opciji, pa tudi tiste, ki svoj glas raje namenijo baladni, na dušo pihajoči izbiri.
-
Gramatik: The Age of Reason
Gramatik je, poleg Umka, verjetno najprepoznavnejši slovenski elektronski izvoz zadnje štiriletke, znan v ZDA, zlasti med študentsko populacijo Kolorada, ki ni le prestolnica ameriške ustvarjalnosti v zadevanju s travo, ampak definitivno tudi svetovna prestolnica EDM-a (Electronic Dance Music). Z »glavo skozi zid«, s strategijo »naredi sam«, s selitvijo v New York in s popolno osredotočenostjo je čisto ločeno od arhaične glasbene industrije na drugi strani luže v pičlih treh letih iz eksotičnega fenomena na Beatportu postal festivalski headliner tamkaj najhitreje rastočega plesnega žanra. EDM je med študentsko populacijo srednjega razreda v ZDA brcnil v rit mainstreamovski rap, pa kmalu pokazal, da ga prekaša tudi po enoličnosti in generičnosti. EDM je zrasel, se vcepil v industrijo in postal svoja lastna karikatura hitreje kot marsikateri glasbeni modni trend.
-
Crystal Method: Crystal Method
Dvojec Crystal Method prihaja iz puščave Las Vegasa in je nekje okoli obrata tisočletja dokazal, da pretežno britanski klubski slog breakbeata zdrži tudi v albumski obliki. Oziroma da ta plesiščni nišni žanr niti ni tako nišni in da ga v domačih predvajalnikih z veseljem premotavajo tudi širše množice. In po vseh reklamah, glasbah za film in videoigrice sta fanta s petim albumom dokazala, da je breakbeat še kar passe in da je, kakšno presenečenje, EDM ameriška formula sedanjosti. V njunem primeru s ščepcem rockerskega »hrupa«, progresivnih synthov in daftpunkovskih melodik. Mešanica, ob kateri se je težko odločiti, ali gre za mačka, ki ga je povozil čas, ali pač za še enega v množici EDM-trendov, morda kar najbolj generične plesne godbe zadnjih let.
