-
Ivanuša & Kugler: Whitman
Bobnarsko-harmonikarski dvojec je leto star projekt uglasbitve (in vizualizacije) poezije humanista iz 19. stoletja Walta Whitmana končno spravil na nosilec zvoka. Drobce verzov Ivanuša z uporabo midi harmonike igrivo razmetava po glasbenih impulzih z izjemno pestro dinamiko: od meditacije do hrupa, od improvizacije do temic lahkotnejše narave. A Whitmanovo moč začutimo v živo. Album je v resnici le dokument nastopa, ki pomeni glasen, neposreden in izredno učinkovit avdiovizualni rolerkoster verzov, kjer občudujemo Kuglerjev neverjetni občutek za igranje bobnov in Ivanušev vešči multitasking, saj na harmoniki hkrati ustvarja glasbo, zvok in sliko. Interpretacija poezije ali enourni glasbeni šus besed.
-
Različni izvajalci: American Hustle OST
Zadnji v množici filmov, ki stavijo na prepoznavni, »hecni« in vedno priljubljeni slog s konca sedemdesetih let, je hommage sleparstvu Ameriške prevare (American Hustle). Klišejskim frizuram, sončnim očalom in srajcam pritiče tudi izbira klišejske glasbe iz obdobja osladnih popevk, disko kugel in raznih odvodov progresivnega rocka. V filmu slišimo venček popularnih skupin Electric Light Orchestra in Bee Gees, pevcev Toma Jonesa in Eltona Johna. Da je izbira le preveč na prvo žogo, postane jasno v prizoru, ki se dogaja v disku in ga spremlja komad I feel Love Donne Summer. Okus popravi dodatek manj ziheraških posnetkov, a glede na to, da je kompiliranje godbe za film, ki se dogaja v sedemdesetih letih, nekakšen dream job, je to premalo. Brez domišljije, Boogie Nights brez jajc.
-
Kleemar/Trus!: Banana Split
Nemalo pripadnikov generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih, je v mladosti mislilo, da med mladino priljubljena slaščica banana split pomeni banana Split. Predvsem zaradi neobvladanja angleščine so verjeli, da se beseda split nanaša na pristanišče, mesto, od koder se starta na počitnice na vseh tistih otokih naše bivše skupne domovine.
-
The Thing: Boot!
Boot! je šesti album skandinavskega garažnega free jazz tria in prvi po ploščku, ki ga je trio posnel z vokalistko Nenno Cherry. Je tudi prvi, ki ga je posnel za svojo novo založbo, in to na krilih neštetih (bojda šeststotih) živih nastopov. Uigranost treh kričačev je nesporna, najraje pa udarijo v smer eksplozij hrupa in kompleksne improvizacije. A spotoma demonstrirajo tudi kanček lahkotnosti. Ne v zvoku, ampak v dinamiki, saj z lahkoto vozijo med glasnim vpitjem in (redkim) bolj subtilno melodičnim muziciranjem. Boot! ni izlet v polje rocka, ampak je obratno. Izkoriščanje distorzije, piskanja in dretja rockerskih rifov v jazzovske namene, kar se najučinkoviteje izkaže pri priredbi Coltranove skladbe Indie. Kjer se srečata punk in jazz.
https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/120187024&color=ff6600&auto_play=false&show_artwork=true
-
-
7 Days of Funk: 7 Days of Funk
Snoop Doggovi zlati časi so davno mimo. A letos je zabredel še veliko globlje z obupnim »kaufmanovskim« poskusom v reggae džiru kot Snoop Lion. Konec leta le mičkeno popravlja okus s tem, kar zna delati najbolje: z g-funkom. 7 Days of Funk je njegov prvi album po kultnem prvencu Doggy Style, ki ga je posnel v navezi z enim samim producentom. Takrat z Dr. Drejem, tokrat z nadvse primernim mojstrom »postgeorgeclintonovskega« funka in boogieja osemdesetih let, Dam-Funkom. Snoop, spet v svojem ležernem slogu nametavanja rim in nerodnega petja, ki se mu občasno nasmejemo. Sicer pa hitro prebavljeno in pozabljeno, primerno za eno počasno vožnjo s cadillacom po predmestjih sončnega Los Angelesa.
-
Thelonious Monk: Paris 1969
Monkov drugi nastop v Parizu, ki se je zgodil v tistih revolucionarnih letih, je bil sprejet precej drugače kot nastop približno deset let prej, ko ga je občinstvo tako rekoč izžvižgalo z odra. Pri založbi Blue Note so sedaj našli videoposnetek tega dogodka in ga izdali na DVD-ju in CD-ju, kar spominja na še senzacionalnejše odkritje iste založbe iz leta 2006, ko so nam navrgli posnetek koncerta naveze velikanov Monka in Coltrana. Kakovost zvoka pariškega koncerta, kjer igra Monkov na hitro sestavljeni kvartet, katerega najmlajši član Paris White je takrat štel komaj sedemnajst let, je sicer precej piškava. Vseeno pa gre za izjemen dokument mojstra, ranjenega leva, ki je dve leti kasneje izginil s scene. Obvezno čtivo za jazzovske zanesenjake.
-
Milosh: Jetlag
Čeprav Milosheve izdaje kapljajo že desetletje, je širšim krogom prišel v uho šele letos, saj je njegov ženstveni glas krasil odmevni prvenec novega intimnega soulovskega dvojca Rhye. Kanadski pevec tokrat postreže s precej zahtevnim trikom: novosoulovske aranžmaje in svoj značilno soulovski vokal zavije v meglo efektov in sive elektronske produkcije. S to taktiko skrije vse najočitnejše soulovske reference. A s hlajenjem žanrske topline tvega nekaj drugega. Da se bo nanj prilepila tista skoraj že pozabljena, nehvaležna in pogosto zaničevana etiketa, ki se je prijela v splošnem žargonu pred dobrim desetletjem s poplavo »ležernih« kompilacij, etiketa »chill«. Na tankem ledu, med subtilnim pritegovanjem pozornosti in pomrznjeno ravnico.
-
N’toko: Mind Business
Na temo kroničnih tegob slovenskega hiphopa in rapa je bilo organiziranih že nešteto formalnih in neformalnih debatnih krožkov. Ena glavnih tegob širše scene je nedvomno kontinuiteta. Res je manjka. Naj se sliši še tako bizarno, ampak v resnici sta le dva, precej različna protagonista, ki marljivo, redno, kot se šika, izdajata projekte. Sta popolnoma različna: prvi je Zlatko in drugi N’toko.
-
Blood Orange: Cupid Deluxe
Pa se je le potrdilo. Tisti baladni, melanholični pop s prehoda osemdesetih let v devetdeseta, ki je bil takrat tako cheezy, je danes postal prav kul. Ali pa vsaj godba, ki eksplicitno prevzema ta prepoznavni, plastični zvok, ploskajočo ritmiko in osladne melodike kakšnega saksofona. Jasno, ne gre brez zasanjanih vokalov. Pevec, glasbenik, mastermind Devonté Hynes s svojo znamko Blood Orange sijajno pooseblja ta trend. Na novem ploščku igra tako rekoč vse inštrumente, natančno meče retro reference in marljivo izbere goste: svoje dekle Samantho Urbani, producenta Clamsa Casina, londonskega emsija Skepto ... Za trendi mladino in tiste, ki jim je bil R ’n’ B pop všeč že pred petindvajsetimi leti, a tega takrat niso upali priznati.
-
Death Grips: Government Plates
Priljubljenost sacramentskega benda Death Grips, ki bi ga zaradi povezovanja noiza, rapanja, distorzije in elektronike še najelegantneje etiketirali za »post punk hop« ali »post rap core«, je res neverjetna. Skupina je v preteklosti osmešila vse strukture glasbene industrije, ki so vanjo vrgle kaj denarja (še najbolj svojo sedaj že bivšo založbo Epic) in hkrati brezsramno delno osmešila tudi sebe ali pa vsaj ogrozila svojo legitimnosti pri fanih. Na festivalu Loolapalooza se skupina recimo sploh ni prikazala, brez opravičila. Jezno občinstvo je razbilo opremo na odru.
-
Poliça: Shulamith
Ameriški indie pop bend Poliça je na prvencu zvenel točno tako, kot se spodobi za bend iz Minneapolisa: mračno, rahlo morbidno in gosto. A vse le ni tako preprosto. Od nepregledne množice podobnikov ga loči dvojnost: Poliça je hladen in topel hkrati, je odtujen in intimen. A glavna posebnost je avtotjunan vokal pevke Channy Leaneagh, ki novo ploščo z naslovom posveča feministični pisateljici Shulamith Firestone. Drugi album se otrese vseh R & B-jevskih referenc in je »spucan« efektov, udari jo bolj v smer (alter) rocka in synth popa, a nič kaj radikalno, saj skupina ostaja v trenutku prepoznavna. Zveni bolj fokusirano, manj čudno. In zato tudi bolj navadno.
-
Eminem: The Marshall Mathers LP 2
2013 je še eno leto producenta Ricka Rubina in je leto njegove vrnitve na vrh v mainstream rapu. Toda ta besedna zveza pomeni nekaj čisto drugega kot takrat, ko je bil prejšnjič na prestolu. Po Kanyeju Westu in Jay-Z-ju ga je letos v nadaljevanje svoje najuspešnejše plate izpred trinajstih let prepričal še Eminem. »Dvojka« je plošček nostalgičnega nergača srednjih let z neznosnimi pop refreni in s klasičnimi Eminemovimi tečnimi in na vse strani hejterskimi rimami. Za vsak primer so iz rokava povlekli dvojnega džokerja, Rihanno in Kendricka Lamarja. Eminem se predstavi v svoji najboljši fizični pripravljenosti za metanje rim v zadnjih letih, plošča pa je morda eden od slabih izgovorov, da Rubin letos spet odnese domov kompilacijskega grammyja.
-
Dj Rashad: Two Cups
Chicago se ponaša z edinstveno tradicijo (afro)ameriških godb. In Rashad je zastavonoša enega mlajših lokalnih odvodov uličnih glasbeno-plesnih praks, footworka. Two Cups je presek scene, je kolektivno delo in plonkceglc nepreglednega kupa produkcije, s katero nas zasipata Rashad in njegova ekipa. A je tudi nekaj drugega. Je simptom popularizacije žanra, saj ne meri le na plesišča, ampak tudi v domače predvajalnike (evropske) publike. Je tekoča in mehka mešanica hiphopa, soula, jungla, acida ..., ki le redko zaide v hipnotično shizofrenijo, značilno za footwork. Premišljena (marketinška?) poteza, ki pa ji ne moremo veliko zameriti, saj gre zvočno za enega dolgometražnih vrhuncev scene. Elegantno.
-
Sky Ferreira: Night Time, My Time
Sky Ferreira je pred štirimi leti, ko je bila še najstnica, zbudila zanimanje velikih založb. Razlogov je bilo več: kar nekaj ušes je zastriglo ob njenih demotih, ki jih je precej po »naredisamovsko« ponudila prek spleta. Takrat se je prebijala tudi kot igralka in fotomodel. Takšne, medijsko precej izpostavljene obšolske dejavnosti seveda zanimajo velike igralce v glasbeni industriji. In češnjica na torti: Sky Ferreira je otroštvo preživljala v družbi Michaela Jacksona. Kaj? Ja, njena babica je dolga leta urejala njegove lase in tako je Sky odraščala ob največji pop ikoni našega časa.
-
The Weeknd: Kiss Land
Sodobni R & B je še nedavno kraljeval na pop lestvicah. Danes ni več tako. Zato pa se pojavljajo »čudni«, temačnejši, bolj introvertirani odvodi žanra, alter oziroma hipsterski R & B. V ta bazen tlačimo tudi kanadskega mladeniča, ki se je pred dvema letoma predstavil kot The Weeknd in takoj požel svetovno slavo. Sedaj se na svojem prvem pravem albumu pritožuje nad alienacijo, ki spremlja zvezdniško življenje brez prijateljev. Kiss Land je plošček za lase privlečenih besedil in stalne napetosti, je plošček, ki pove, da je danes pop za zahtevnejše najstnice lahko vse prej kot luštkan in sladek, a ne pove nič drugega. Ko si slišal en komad s plate, si v resnici slišal celo plato. Dramatično.
-
Four Tet: Beautiful Rewind
Povsem brez pompozne, v bistvu brez kakršnekoli promocije je Kieran Hebden, kultni pionir nerodne žanrske etikete, na kateri piše folktronika, izdal še en memoar, poklon britanskim plesnim godbam – s seckanjem emsijevskih vokalov najočitneje kar junglu. Beautiful Rewind črpa iz umazanega, nizkotehnološkega zvoka zgodovine londonskih ulic in piratskih radijskih valov, seveda z dodatkom značilno prefinjene melodike in natančnosti. Osnovne ritmike so pogosto »housersko« ravne, a jih Hebden spretno obrača in jim dodaja breakbeate. Nič kaj preveč radikalno, še manj pretenciozno, a tudi prav nič konformno. Four Tet z osebnim obratom, re(tro)gresijo v bogato britansko rejversko, pa tudi IDM-ovsko preteklost.
-
Gregory Porter: Liquid Spirit
Gregory Porter velja za enega najmarkantnejših glasov ameriškega novega jazza in lani je postregel z epsko udarniškim »hitom« 1960 What?, ki je celo močno štrlel iz jazzerskih krogov. Presedlanje oziroma kar napredovanje, ki je sledilo – k velikanki konvencionalnega jazza Blue Note – tako ni bilo nobeno presenečenje. A kaj, ko visoki standardi založništva pomenijo tudi povsem standarden, konvencionalen zvok. Porter sicer večkrat nakaže, česa vsega je zmožen s svojim gromkim glasom, a se vse prepogosto drži na vajetih počasnih balad. Jazz, ki bolj kot v zakotne, nekoč zakajene špelunke pristaja v večje kulturne hrame, jazz, ki ne kriči, ampak prede. Polikano, brez ene gube.
-
Danny Brown: Old
Z izdajo enega najtežje pričakovanih rap albumov letošnjega leta so zavlačevali vse poletje. Zavlačevali so tako dolgo, da je prek Twitterja pošizil celo sam avtor, Danny Brown.
-
Darkside: Psychic
Čudežni deček in nesporni prvak elitistično-intelektualistične veje plesne elektronike zadnjih let Nicolas Jaar ne počiva na lovorikah. Skupaj s someščanom, brooklynskim kitaristom Davom Harringtonom, sta pod etiketo Darkstar pred kratkim remiksala celotno zadnjo plato dvojca Daft Punk, kar je bila reklama za prihajajoči plošček Psychic. Na njem slišimo poigravanje s koščki ključnih žanrov newyorške zgodovine plesnih godb – od disca pa vse do prog rocka, celo bluesa, a na precej tog in siv način, saj se ritmike počasi marinirajo v atmosferah in kot čreva dolgih dronih. Mojstra zvoka se z razvlečenimi aranžmaji in »improviziranjem« distancirata od stanovskih kolegov, a zato sta slišati, hja, rahlo dolgočasno. Študiozno resnobno.
-
Machinedrum: Vapor City
Ob poslušanju godbe Travisa Stewarta je takoj jasno, zakaj se bolj domače počuti v Berlinu kot v rodnih ZDA. V svoji produkciji pogosto gnete ameriške, natančneje čikaške ulične house in footwork estetike. A te po navadi rudimentarne forme prevaja, tudi mehča za potrebe evropske trendi publike. Dodaja jim tisto evropsko sofisticiranost, nekateri bi rekli šik. Z novo ploščo pa »zahtevnih« evropskih okusov ne skuša osvojiti v klubih, ampak kar doma v naslanjačih. Vapor City je presenetljivo ambientalen izdelek, ki prepriča z izjemnim zvokom, šumečo dubersko produkcijo in prepoznavnim kombiniranjem različnih žanrov, od juka in jungla pa vse do sledi r & b-ja. Mehko, elegantno, brez robov in pretresov.
-
Willis Earl Beal: Nobody Knows
Metoda »naredi sam« še deluje, sploh če jo spremlja dobra zgodba. Willis Earl Beal jo ima: potem ko se je prijavil v ameriško vojsko in hitro, tudi zaradi zdravstvenih težav, ugotovil, da je naredil napako, se je motal po ulicah južnega Chicaga, posnel umazani folkaški prvenec in ga raztalal po lokalnih hipsterskih kafičih. Prah se je dvignil. Drugi album je tako popolnoma druga zgodba, ima resno produkcijo, resno založbo in resno gostjo, Cat Power. Beal tokrat zavije močno v smer sodobnega bluesa, ki je vpet v mogočne in tople ambiente razštelanih klavirjev, kitar in seveda njegovega suverenega glasu. Plošček Nobody Knows ima vse – temačnost, intimo, balade, jezo, ulico. Je trendi, a zveni avtentično.
-
Elvis Costello and The Roots: Wise Up Ghost
Skupina The Roots je ena glavnih fac sodobnega ameriškega hiphopa. Elvis Costello je ena glavnih fac širše popularne glasbe. Od »newwavovskih« začetkov velja za glasbenega kameleona, ki suvereno slalomira med neštetimi žanri, spotoma pa obudi še kakšen retro slog. Bolj kot rodno britansko okolje je definiral ameriško, saj tam živi že petindvajset let, po nekem očitno ne ravno posrečenem koncertu na megafestivalu Glastonbury pa je v eni od značilnih grobih izjav dejal, da mu je vseeno tudi, če v Angliji ne nastopi nikoli več.
-
John Legend: Love in the Future
Pevec John Legend, ki se najraje spremlja kar sam na klavirju, je v preteklosti večkrat dokazal, da presečišče soula, popa in hiphopa ni nujno slaba stvar. S četrtim albumom hoče dokazati, da eksplicitni pop s kančkom soula ni nujno slaba stvar. A mu spodleti. Naslov ploščka meri v prihodnost, glasba pa tiči v preteklosti – ne v daljnih zlatih letih popularnih godb črne Amerike, ampak v želeju počasnega popa, značilnem za umirjene tajminge sredinskih radijskih valov zadnjih let. Kaj prida ne pomaga niti pomoč Seala in Ricka Rossa niti to, da je album kot izvršni producent požegnal Kanye West. Na plošči Love in the Future ni prostora za odbitost ali vsaj kanček ostrine, kraljuje balada za balado za balado.
-
Black Joe Lewis: Electric Slave
Žanrska skovanka r & b v sredinskih medijih že dolgo ne označuje tega, kar bi na uho povezovali z »avtentičnim«, črnim zvokom ameriškega juga. No, tu in tam nas kak popularni, neortodoksni bend le spomni na mastne vzorce bluesa. Tak je dvojec The Black Keys in taka je skupina Joeja Lewisa, ki s tretjim albumom še enkrat demonstrira, kaj pomeni plesno hrupni gruv s skoraj punkersko držo. Banda se ne sprehaja po robovih slogov umazanega rock ’n’ rolla, soula in r & b-ja, ampak z njimi tepta vse pred seboj. Glasba, primerna za »necenzurirano« verzijo filma Django brez okovov (Django Unchained). Šus kitarskih rifov, udarcev pihalne sekcije in kričečega glasu. Šus Črnega Joeja Lewisa, šus črne distorzije.
-
Shigeto: No Better Time Than Now
Shigeto se je v zadnjih treh letih v množici beatmakerjev izkazal predvsem z natančnostjo in občutkom za subtilne melodije. Izstopa tudi, ker na živih nastopih tolče po bobnih. Njegov tretji dolgometražec naj bi pomenil največjo prelomnico v kratki, a pestri karieri, morda celo življenju. Posnel ga je v času, ko se je iz New Yorka preselil nazaj v Detroit, ko je končal dolgoletno zvezo, ko je v letu dni imel skoraj 180 nastopov. Žal se vsi ti pretresi in dogodivščine odražajo v izjemno nepretresljivem izdelku, ki v najprepričljivejših delih s kombiniranjem hiphopa in elektronike niza igrive, a intimne melose. Shigeto je še zmeraj osupljivo picajzlast, a kaj ko le redkokateri posnetek na ploščku izstopa in sploh ostane v glavi. Ne t’č ne m’š.
-
King Krule: 6 Feet Beneath the Moon
Vunderkinda Archyja Marshalla so zaradi rosne mladosti britanski mediji hitro razglasili za glas prihodnosti in ga celo primerjali z Morriseyem. Oznaka darkwave njegovi muziki ne dela usluge, saj gre v resnici za skupek različnih slogov, nekje pod vsemi kitarami, vokalnimi razgibavanji in pod kilami efektov reverba se na prvencu celo začuti tradicija hiphopa in »indie« elektronike. Marshall je na suhem v poplavi izvajalcev, ki kantavtorsko formo kombinirajo s sodobnimi prijemi, ker ima v rokavu kar dva aduta. Prvič, ima neverjeten glas, ki ga nikoli ne bi povezovali z bledoličnim, suhljatim najstnikom. In drugič, prekleto dobro ve, kaj pomeni songwriting. Oboje suvereno demonstrira na albumu, ki pa deluje rahlo zmedeno in nedokončano. Se nadaljuje.
-
Earl Sweatshirt: Doris
Pred tremi leti je v bumu ekipe/hajpa Odd Future iz Kalifornije glasbeno najbolj izstopal šestnajstletnik z osupljivim raperskim flowom in bolestnimi horor zgodbicami. Ime mu je bilo Earl. Čeprav je bil na naslovnicah revij in v drobovju tviteraških onaniranj daleč najpogosteje na tapeti vodja kolektiva Tyler the Creator, je v tistih ortodoksnejših raperskih logih največ zanimanja zbudil Earl – »tako mlad, pa že trgač«. In potem ... potem je izginil. Iz megle lažnega iskanja je po dolgem času in po raznih promocijskih trikih Odd Future, takrat že prave firme, le prišla do danes še ne povsem potrjena informacija: ker je Earl dodobra zabluzil, ga je mama poslala na prevzgojo v internat za problematične mulce na daljno Samoo.
-
Robin Thicke: Blurred Lines
Plastični R & B, kakršen je pred desetimi leti kraljeval na pop lestvicah, se ne prodaja več. Tako se večina tovrstnih izvajalcev ziheraško in neselektivno zateka k formulam, ki trenutno pač vlečejo dolarje. Točno to dela sedaj ameriški pevec Robin Thicke, ki je v preteklosti napisal marsikateri hit stanovskih kolegic in kolegov. Blurred Lines se v najbolj prenosljivih delih zgleduje po klasičnih vzorcih kakšnega zgodnjega Michaela Jacksona, v najtečnejših pa po aktualnem plesnem štancu. Če k temu dodamo še bebava »življenje je ena sama zabava« besedila, dobimo kodrlajsast album, na katerem je sijajno prikazana brezznačajnost popa, ki trenutno jaha lestvice. Z golojoškatim videospotom obsojen na hit poletja.
-
µ-Ziq: Chewed Corners
Mike Paradinas je eden pomembnejših akterjev razvoja elektronske scene, v devetdesetih letih nerodno poimenovane IDM (Inteligent Dance Music). In to v dveh vlogah. Kot producent, ki je nase opozoril z izdajami za kultno znamko Rephlex in kmalu zatem tudi kot label boss ene referenčnejših založb raziskovalne elektronike, Planet Mu. Kot µ-Ziq je že večkrat navdušil, a od tega je minilo precej časa. Chewed Corners je njegov prvi plošček po šestih letih pretežne suše in ponudi učinkovito mešanico novejših trendov in prepoznavne Paradinasove analogne atmosferike, a vseeno bolj kot na sodobne footworkerske odvode njegove založbe vleče na živahno različico dvojca Boards of Canada, zlata leta IDM-a in retro house.
-
Shuljo: Green Winter
Šuljo je eden najdejavnejših producentov slovenskega hiphopa. Podlage je sklepal za rimometalce z različnih vetrov in s svojim obsežnim, ne preveč izpostavljenim katalogom potrpežljivo soustvaril nezanemarljiv del zvočnosti žanra. Član kolektiva Tekochee Kru je sedaj končno pririnil do že zdavnaj zasluženega samostojnega prvenca, ki je manjše presenečenje. Namreč, Šuljo ni ziheraško okoli sebe zbral četice emsijev, ampak je priložnost izkoristil za povsem instrumentalni plošček, ki je produkcijska nadgradnja tega, kar je pod rimami vseh teh raperjev namigoval zadnja leta. Mešanica hiphopa, trapa in dubstepa občasno hodi po nevarnem robu generike trenda basovskih godb, a se v jarek nikoli povsem ne zvrne.
