Borka
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Dean Blunt svojega novega albuma ni posebej napovedoval, tudi nobene singlice ni bilo pred samim izidom. A po drugi strani, kdaj pa je bilo kaj drugače? Samorastnik šumečega soula, duba, folka, elektronike ... iz Hackneyja, ki se raje giblje v senci, kot ždi pod žarometi, ki se nerad izpostavlja, ki redko daje intervjuje, ki dela vse nasprotno od recepta promocijskih profesionalcev, kako uspeti v nepregledni glasbeni krajini, ki pogosto nastopa v gosti megli (skozi katero se vidi le njegovo silhueto), ki pogosto postreže s kakšno bizarno potezo ali izmišljenim PR ... nikoli ni posnel albuma, ki bi bil izdan po ustaljeni praksi zapovedi glasbenega posla.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Srbski novi rock je mogočno razvejena institucija, ki od časa do časa izstreli regionalne zvezde alterja, kot so Repetitor, Goribor in Darkwood Dub. Med novejšimi tamkajšnjimi kitarskimi pobudami tiči tudi beograjska pop-indierock skupina KOIKOI, pri kateri izstopa gibka pevska gimnastika – kombinatorika ali podajanje ženskega in moškega vokala s pogostimi vpadi večglasnih napevov. Njen prvenec Pozivi u stranu stoji trdno z obema nogama na mehki in bolj hrupni plati, z veliko gruva, z izčiščeno senzibilnostjo in dostopnostjo popa ter s kančkom distorzije. Mili meandri, ki ovinkarijo med prekopi alterja in srednjetokom. Če bi radijski pop zvenel (tudi) takole, bi bilo življenje lažje.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Saharski blues, puščavski rock, kitarska muzika Tuaregov, ki se širi po edinstvenih distribucijskih kanalih ali načinih izmenjave mobilcev in sim kartic. Bolj skupek sorodnih praks prostranstev Sahela kot trden žanr že desetletja v valovih pljuska v milje svetovnega popa, eden sodobnih obrazov tovrstnih izrazov pa je tuareški mojster kitare Mdou Moctar. Njegov novi album je psihedelična hipnoza gromkih večglasnih napevov, mogočnih rifov – akustike in glasne elektrike – in občasnih hrupnih solaž. Afrique Victime je muzika izjemnega občutka in je muzika skupine, pri kateri se v hipu sliši, da ne ustvarja projektno, ampak preprosto ogromno igra skupaj. Z zmernejšo količino Moctarjeve pretekle svojstvenosti.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Ko govorimo o fenomenu »pravega« raperja, skratka takega, ki ga odlikuje čista (ulična) kredibilnost trdote življenja, je DMX zelo pri vrhu seznama. Veteran s podpisom raskavo bevskajočega sloga je pristal v zaporu več kot 30-krat, najzabavnejši med neštetimi razlogi pa je, da se je pretvarjal, da je zvezni agent. Osmi album je izšel manj kot dva meseca po njegovi smrti in je na hitro končana razmetanka nekaj vratolomnih podlag, občasnih mašil in številnih – tudi tečno odvečnih (na primer Bono) – gostov pri prav vseh posnetkih. Exodus je tako zbirka sodelovanj brez smiselnega toka, ki ji zmanjka zadnja etapa pilaže, a tudi skupek DMX-ovih prepoznavnih bevskov je spodobna popotnica v večna rapišča.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Sons of Kemet: Black to the Future
Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Squid je trenutno vroče ime bogate tradicije britanskega postpunk rocka. Brightonski hrupneži so nase opozorili s serijo osvežilno kompaktno razmetanih malih plošč, s prvencem pa letvico v ravno pravem trenutku ravno prav zvišujejo. Bright Green Field je zabavno, a nič zabavljaško, igrivo, domiselno, nepredvidljivo in na trenutke zahtevno poslušanje. Nelinearno zastavljeni posnetki sežejo tudi čez osemminutno točko, besedila presegajo hecne nesmisle in površno kritiko družbenih okoliščin, še bolj pa navduši iznajdljivi nabor glasbil. Z obilico domišljije, hrabrosti, zasukov in energičnosti, za zdaj eden albumskih vrhuncev kitarskih muzik letošnjega leta. Ime skupine zavaja: prav nič mehkužno!
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Dj Ulix je praktično starosta domače klubske scene, saj je razbijal po plesiščih plesnih podijev že v časih klasične šole »slovenskega tehna« devetdesetih let. Z glasbenim zorjenjem je prišlo tudi zanimanje za mehkejše in bolj raztresene odvode raziskovalnega housa, downtempa in ambientala in od tod nov psevdonim, Symann. Na novi mali plošči zdaj združuje oba izraza, čeprav stilsko praktično ves čas pohajkuje po poteh planeta slednjega. Glavno vodilo projekta Acupunctures je odmerjanje. Vbodi so počasni, razvoj potrpežljiv. Posnetki zmerno postajajo vse kompleksnejši, plasti številčnejše, do konca, ki se raztopi v čisto ambientalo. Symann Ulix gradi in razstavlja z občutkom, glasbeni premiki delujejo naravno. Brez panike.
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Čeprav se je Leon Vynehall iz malega Brightona v mogočni kompleks klubske scene prebil z idiomom house muzike, se je kaj kmalu izkazal za večkategornika – s svojimi didžejevskimi nastopi in tudi avtorskimi izdelki – med njegovimi albumi se najdejo med-/nadžanrski in čisto konceptualni. Producent, ki mu ne manjka zamisli in se ne boji zvedavih (i)zvrstnih zavojev, se je novega albuma lotil prosto, brez vsakih omejitev, okvirjev in predalčkov. Rare, Forever odlikuje pedantno zvočno oblikovanje, ki občasno zavije na plesišče. Plošča presenečenj, ki ponudi pritikline housa, ambientalne glasbe, soula, jazza, IDM-a ..., vendar hkrati ni nič od naštetega. Nepredvidljiva, a tekoča, razdrobljena, a celovita, hudo izdelana, a ne hermetična.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Greta Van Fleet: The Battle At Garden’s Gate
Čeprav velik delež rocka novega tisočletja (Black Keys, Alabama Shakes, Jack White ...) načrtno zveni kot (daljna) preteklost, noben zvezdniški sodobni bend ne sledi tako dosledno enemu samemu poglavju iz glasbene zgodovine kot Greta Van Fleet. Ko se je skupina pred nekaj leti pojavila, smo v en glas prikimali: »Pljunuti Led Zeppelin!« To je potrdila na prvencu. In to sedaj potrjuje še enkrat. The Battle At Garden’s Gate je še en korekten paket retro blues-psych-rocka s težkimi rifi, akustičnobaladnimi vložki, dolgimi kitarskimi solažami in kričeče zavijajočimi vokali. Greta Van Fleet se (ponovno) izkaže za tehnično brezhibno in karakterno bledo zasedbo. Pljunuta kopija Led Zeppelina ali stava na eno samo karto.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Damon Locks-Black Monument Ensemble: NOW
Chicaška založba International Anthem se z zadnjo serijo izdaj utrjuje kot zastavonoša mlajših ameriških novojazzovskih gibanj. Nazadnje z drugim albumom lokalnega multidisciplinarca Damona Locksa, ki je podaljšek prvega. NOW je ponovno hudo kolektivno delo, ki združuje dva pola ustvarjanja glasbe, individualnega in komunalnega, kolažno sempladelijo in aranžiranje množice. Locks je k muziciranju spet povabil kup kolegic in kolegov, njihovo početje je potem subtilno rezal in lepil, hkrati pa dodajal izrezke govorov iz različnih kontekstov afroameriških družbenih gibanj. Angažirani spiritualni jazz, pri katerem ne manjka gostih ritmičnih prepletov, markantnih zborovskih napevov in epske dolžine. Čas je ZDAJ!
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Doša je tako rekoč od resnejših začetkov domačega organiziranega raperskega početja stalnica-ponikalnica tovrstnih formacij. Pojavlja se že več kot dve desetletji, sporadično. Je daleč od naše »prve generacije« rimopljuvačev, a takrat izjemno jezni mulec se je prvič pojavil na nosilcu zvoka že leta 2000 kot polovica naveze Da II Deuce s komadom Dost Vas Mam!, enim vrhuncev kompilacije 5’00“ Of Fame Za Narodov Blagor. Sledil je podtalni hit Fuknte sredince v zrak, ki do danes ostaja eden glavnih rušilcev iz zgodovine slovenskega rapa. Bil je član kolektiva Sami norci. Leta 2010 je izšla kar dvojna samostojna plata Memento Mori s še enim uličarskim presežkom Iz ulc Ljubljane. Nadaljevanje smo čakali kar deset let, in ko je prišlo, je prišlo nenapovedano.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Slowmotion Livestream: From Beak To Bone
Domača založba Beton pogosto postreže s kakšnim popolnim presenečenjem popolnega neznanca. S ploščkom izvajalca, ki ni vpet v nobeno sceno, kulturno formacijo ali ustaljena lokalna elektro-produkcijska razmerja. Tudi tokrat! From Beak To Bone je prvenec novih glasbenih podvigov Matevža Kovačiča, kitarista, ki se vešče spoprijema tudi s tolkali in ritmičnimi zankami. Kot Slowmotion Livestream streže s kaleidoskopom znanih stilov post-rocka in raznih elektronskih – tako sodobnih kot polretro – odvodov, a na povsem svojstven način. Streže s kompaktnimi zunajmodnimi aranžmajskimi domislicami jasnih asociacij – od zlatega obdobja založbe Ninja Tune do kakšnih Radioheadov. Drugače, po svoje.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Ameriška superskupina rockovske zdrahe od začetkov na prelomu tisočletja deluje v presledkih. Člani skupin The Jesus Lizzard, Battles, Mr. Bungle ... so zasedeni gospodje. Najbolj seveda najbolj znani – za pristavek k petemu albumu naoštrenih sekir si je kričač Mike Patton vzel kar nekaj časa. Glavnina je bila posneta že pred štirimi leti, čakali so le še frontmana; ta je končno dostavil med brezdeljem zadnjega leta. Tomahawk ponovno zabije žebljico na glavico, včasih kar z macolo. Tonic Immobility je uigran, natančen, našpičen, frenetičen, raznoličen, vrhunsko aranžiran in ultra dinamičen lunapark od hrupa do slemarskih gruvov in redke lebdeče umirjenosti. Z mankom ščepca čudaškosti. Mojstri svojega foha.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
tUnE-yArDs je kričeča, poliritmična, udarna in oder obvladaška naveza plesa po mejah popa pevke-multitaskerke Merrill Garbus in basista Nata Brennerja, ki se že od začetka na ploščah ukvarja s socialnimi vprašanji, s temami spolne in rasne neenakosti, (policijskega) nasilja, ekologije. Njen peti album ne popušča in ponovno vpije v smeri tem, ki se jim posveča levi liberalni blok – pravice do splava, podnebne krize ... sketchy je funkovsko nagruvan in masten, v večini hrupen in oster, na trenutke tudi mehek in nežen, a vedno melodičen poziv k premisleku, čuječnosti, spremembam. V besedilih neposreden in neprizanesljiv, a razpoloženjsko dobrovoljen in nič žugaški. Kompaktni maksimalizem.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Special Request je samo eden od psevdonimov, in to daleč najbolj znan, britanskega inovatorja, kultivatorja in devastatorja klubskih podijev Paula Woolforda, producenta in didžeja, ki velja za hudega poznavalca housa, techna, jungla, speed garagea, skratka vsega, kar je v britanskem prostoru kdaj pomenilo rave. Zdaj vse te sloge meša na najbolj uveljavljeni serialki didžejevskih miksov, petarde pa vleče ne le iz daljne, ampak tudi iz komajda preteklosti. Sirasti house hitiči, repetitivni electro, melodični IDM in, seveda, masivni jungle. V pričakovanem zaporedju od mehkega do mračnega. Tekoči drnec je skupek poznavalskih hitičev, ki se niso prevečkrat gulili na plesiščih, ob katerem res začnemo pogrešati klubsko okolje.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Za uvod nekaj posploševanja: če v domačem prostoru primerjamo premike na področju novih popularnoglasbenih praks zadnjega desetletja – grobo rečeno na področju zastarelih togih okvirjev kitarskih muzik, klubskih izrazov in takozvane urbane glasbe r & b-ja in (t)rapa –, je nesporna ugotovitev, da po številu izvajalcev, izdelkov, malih plošč, albumov, predvsem pa videospotov količinsko, po obsegu in rasti dejavnosti nedvomno prednjači slednja. Renesansa in hiperprodukcija slovenskega videospota v postvideostopničnem obdobju poteka predvsem tu. In spet grobo rečeno se je v tem umetno začrtanem miljeju leta 2017 pojavil pankrt Smrt boga in otrok. Spletni trol, odrski kričač. Šoker, cepilec in vznemirjevalec zainteresirane javnosti. Kolektiv se je pojavil z deljeno ploščo Trake ljubezni in z videospotom za komad Tipi so pičke, ki je delil slovensko javnost vsaj toliko kot večni virus zgodovinskega revizionizma. A status skupine neresnežev, improvizatorjev, umetniških odpadnikov in ljubljanskih afteraških pohajkovalcev se je hitro začel krhati. Ustvarjanja so se lotevali vse bolj resno, dosledno in obrtniško spretno.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked 1.5
Potem ko je naveza enega najprepričljivejših ameriških emsijev sedanjosti in producenta neštetih raperskih (kletnih in tudi stavbovrhnjih) referenc lani izdala kratek in jedrnat, impulziven, a suvereno glasen album UNLOCKED, so na vrsti predelave. Denzel Curry in Kenny Beats sta štafeto predala klaviaturistu Robertu Glasperju, kultnemu producentu The Alchemista, kraljici novega soul hopa Georgie Anne Muldrow ... Iz projekta remiksov le stežka izluščimo kakšen šibki člen ali piškavi košček, a zato kot celota ne pridobi prav nič teže. Unlocked 1.5 je skupek rutinsko močnih, vendar (tudi žanrsko) povsem različnih reinterpretacij, od katerih nobena ne preseže izvirnika. Kompilacijsko.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Kings of Leon: When You See Yourself
Medtem ko stadionskemu rocku grozi status artefakta preteklosti, pa – zanimivo – peščica velikanov, ki zlahka mobilizirajo množice (in so svoje poti začeli vsaj po prelomu tisočletja), stavi na odprt in zračen zvok. Na rahlo zasanjan, pretežno umirjen, leteče lebdeči stil. Ameriški južnjaški bend Kings of Leon je praktično popoln primer. Na osmem albumu posnema samega sebe, z večinoma mehko-blagimi baladami trpkih melodij in kitarske akustike, ki jih le stežka ločimo med seboj. Z enovitostjo plate When You See Yourself si skupina ne dela usluge, počasi, brez panike in brez vneme se pozibava na mestu in potrdi tezo, da rock brez udarnosti zahteva suvereno aranžiranje in tekstopisje.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Adrian Younge: The American Negro
Konceptualni albumi, ki so tako ali drugače zavestno povezani s črnsko izkušnjo v ZDA (ali v kakšnem drugem centru imperializma), niso nišni fenomeni. Kanonizirana izhodiščna točka je album What’s Going On Marvina Gaya, čeprav ne gre prezreti zasedbe The Last Poet še kakšno leto prej. Ali kupa jazzistov še pred tem. V (pol)sodobnosti pa ne moremo mimo stvaritev neštetih raperskih izvajalcev; njihove plošče niso vedno eksplicitno »konceptualne«, a svojo moč in smisel izražajo kot celote, poslušamo in mislimo jih v kosu. V misli pridejo prvi albumi zasedbe Public Enemy, danes trojec .clipping, v pop miljeju pa Kendrick Lamar.
-
Nemški dvojec Mouse On Mars že več kot petindvajset let preseneča in navdušuje z izvirno, drzno in domiselno elektronsko kakofonijo. Če bi morali njegov svojstveni in paradoksalno vedno spreminjajoči se glasbeni odtis otrebiti na en skupni imenovalec, bi bil ta zvedava igrivost. Tudi tokrat. AAI (Anarchic Artificial Inteligence) je znanstveni in fantastični pogled v prihodnost, je studiozno raziskovanje rabe umetne inteligence za ustvarjanje glasbe – kot narativni okvir in tudi kompozicijsko orodje. Naveza z zaledjem akademika in kupom programerjev plete neprestano spreminjajočo se mrežo plasti, še posebej pa se osredotoča na digitalno generiranje glasu, njegovih razpoloženj ... Brez resnobnosti ali vzvišeno intelektualistične drže.
-
Femi Kuti & Made Kuti: Legacy +
Dve generaciji pionirske družine tropov afrobeata in njegovih kasnejših meandrov znova na udaru! Legacy + je dvojni album dveh avtorjev, očeta in sina. Prvi del Stop The Hate, ki ga krmili Femi, najstarejši in na očeta slogovno najbolj navezani sin Fele Kutija, je kanonska, zverzirana, a ne preveč svojstvena mešanica afrobeata in highlifa. Zato deluje kot priprava na drugo polovico, ki jo je posnel njegov sin in Felov vnuk Made. For(e)ward je precej bolj udarna, našpičena, prožna, jedrnata, kompaktna, sodobna, ostra, izrazna in domiselno stkana plata, Madejeva besedila pa (občasno) presegajo klasično pesmarico političnih parol. Debel zalogaj lagoškega izraza – kot smo ga ponotranjili in kot zveni danes.
-
Muqata’a: صوْقَنم ِلمَاك Kamil Manqus
Palestinska elektronska scena je definicija podzemlja, ki se neprekinjeno bori na dveh frontah: s predsodki lokalnih tradicionalizmov in z apartheidom. Središče novih glasbenih gibanj je Ramala in eden pomembnejših protagonistov je Muqata’a, mojster raziskovalnih odvodov hiphoperskih udarcev, noisa in elektra. Peti album njegovo (zvočno) radikalnost še bolj radikalizira, sestavljajo ga nešteti raznolični drobci – terenskih posnetkov, masivnih udarcev ritem mašin, surovo obdelanih glasbenih zank, obilice napak, prekinitev, hrupa, piskov, distorzije ..., ki udarjajo drug ob drugega, brez prostora za predah. Kamil Manqus je brezkompromisen, izjemno ritmičen in kolažen zvočni maksimalizem grobe, a vešče kombinatorike. »La lucha continua!«
-
Marvin Gaye: Funky Nation: The Detroit Instrumentals
Življenjska zgodba enega nespornih kraljev soul glasbe je imela več nepričakovanih grobih ovinkov. Ko so leta 1971 izdali njegovo neziheraško, »konceptualno« mojstrovino What’s Going On, ki je bila totalen uspeh, Marvin Gaye zaradi smrti najbližje sodelavke Tammi Terrell ni hotel na turnejo. Zato pa je zavil v studio in posnel album inštrumentalov. Posnetke smo v raznih kombinacijah že slišali, kot sklenjeno, samostojno izdano celoto pa še ne. Funky Nation je skupek ležernih fankijad, sčiliranega gruva in nevsiljivo nepretencioznega aranžiranja obveznih orkestralnih ornamentov. Je album, na katerem je nepreslišno, da je nastal v krajšem zagonu, da je plod le nekaj studijskih sestankov. Nepompozno brezčasno.
-
Kaj bi se zgodilo, če bi Madlib nekomu zaupal, da njegove umazane, surove, z idejami nasičene in v sunkih ustvarjanja hitro zaključene projekte sčisti in uredi? Vprašanje je do nedavnega veljalo za bogokletno znanstveno fantastiko, saj nedotakljivi prvak ameriškega hiphoperskega podtalja velja za hiperproduktivneža, ki se drži zase in nikomur ne pusti blizu svojega dela. Večkrat je sicer sodeloval z raznimi krotilci mikrofonov, a vtikanja v svojo muziko nikoli ni dovolil: celo remiksi njegovih stvaritev so redka roba.
-
th1rt3en: A Magnificent Day For An Exorcism
Pharoahe Monch velja za enega najbolje tehnično podkovanih in natančnih brusilcev rim v svetu hiphopa. V novi kombinaciji, kot pravi bend, kot hibridni rockovsko-raperski trojec, se spusti po poti, na katero so stopili mnogi, a jo uspešno zaključili redki. th1rt3en se ujame v isto past, kot so se najpogosteje sorodne naveze že v devetdesetih letih – Monch sicer udarniško distorzirano podstat zajaha suvereno, a ko zakričijo kitarski metalski rifi in mini solaže, početje zazveni plastično, banalno, šablonsko in ... ja, zastarelo. A Magnificent Day For An Exorcism je visokoenergijska ploščica rutinske izvedbe, kratkih izbruhov prepričljive konkretnosti, gibke lirične telovadbe, kislo okornih refrenov in kitarskega pretiravanja. Mahaj s čupo.
-
Nova plošča paradnega projekta Michaela Milosha je na las podobna prejšnji. Še zmeraj gre za mehke in nežne balade, ki se zelo opazno spogledujejo z r & b-jevsko senzibilnostjo soft popa osemdesetih in začetka devetdesetih let. Še zmeraj gre za njegov značilni falzet, ki prede in boža ušesa. Tokrat sicer – že takoj v uvodu – v navezi s kar 49-članskim pevskim zborom. Home je razkazovanje ponavljanja in ujetosti v stilsko zanko, je plošček brez navdihujočih delov, ki pokaže predvsem to, da Miloshu kronično primanjkuje kanček drznosti. Ne nujno v vokalnem izrazu, ampak v produkciji, v spremljavah, v tem, kako se loteva stvari. Godalni aranžmaji sicer dodajo odtenek prefinjene veličastnosti, a glavnina je pač Rhye, kot ga poznamo in kot ga pričakujemo.
-
Adrianne Lenker: songs / instrumentals
Dvojček albumov pevke in kitaristke ameriške folk rock zasedbe Big Thief je, jasno, plod pandemičnih razmer. Ko je morala skupina marca lani prekiniti evropsko turnejo, se je Adrianne Lenker takoj vrnila v New York, se usedla v poltovornjak in se odpeljala v kočo sredi prostranega massachusettskega podeželja. Akustika male hiške ji je bila tako všeč, da se je odločila tam posneti ploščo. Sama, (skoraj) samo z akustično kitaro. Skočila je nazaj v New York, pobrala studijskega mojstra Philipa Weinroba in kupček osnovne opreme za snemanje ter se vrnila v idilično naravo. V nekaj tednih je nastal par povsem rudimentarno, a hudo skrbno na trak posnetih albumov. Eden klasično kantavtorsko folkaški, drugi pretežno kolažni in v celoti instrumentalni. Skupaj sestavljata nekakšno intimno, nežno celoto odmaknjenosti.
-
Trojec Nina Bulatovix je pred šestimi leti s plato Jate suvereno pristavil svoj kamenček v razmetani domači mozaik alter hrupnega obveznega čtiva. V tretje (ponovno) brusi nekakšen »post postpunk«, saj hkrati gradi na kanonu – divjem izročilu osemdesetih in devetdesetih let – ter snuje dodelano raznovrstno, s programiranimi sintetičnimi vložki in dodatki začinjeno maso. Dodatki ne štrlijo, ampak dopolnjujejo in razgibavajo. Dopolnjujejo izčiščeno vokalno dostavo in aranžmajsko discipliniranost. Na trenutke hipnotično, na trenutke »na polno«. Zob za zob stavi na premišljenost in skladnost izraza, ki bi se mu podala kakšna niansa več kaosa ali nepravilnosti. Kakšna napaka. Jate so bile eden domačih založniških vrhuncev leta 2014. Zob za zob bo letošnjega.
-
Moor Mother & billy woods: BRASS
Eden absolutnih lanskih vrhuncev iz oddelka podtalnoraperske dolge metraže je prišel čisto ob koncu leta. Posnela ga je naveza pesnice in najpogosteje zvočno dokaj ekstremistične glasbenice Moor Mother in enega najprepričljivejših newyorških emsijev sodobnosti billyja woodsa. BRASS je glede na reference predvsem prve nepričakovano meditativen in nehrupen album, s pravim odmerkom temačnosti, zloveščosti in brnenja. Je bogata pletenica lucidnih enovrstičnic in natančno strukturiranih miselnih tokov, ki referirajo na krvavi imperializem preteklosti in na pokvarjeno sedanjost. Apokalipsa ne prihaja, ampak je že ves čas tu. Vrhunsko sklenjeno, kljub neskladnosti produkcijske podstati.
