Borka
-
9. 8. 2013 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Run the Jewels: Run the Jewels
Trap se je lani dokončno ustoličil kot eden glavnih svetovnih pop glasbenih trendov, karikaturo pa je dobil na začetku letošnjega leta s kretenskim youtubovskim fenomenom Harlem Shake. A žanr je precej starejši. Prve obrise je dobil že kmalu po obratu tisočletja, za kar lahko brez resnejših debatnih krožkov neposredno krivimo ostri, neizprosni in eksplicitni rap ameriškega juga. Trapa ne bi bilo, če ne bi bilo trdega »južnjaškega« hiphopa in pika.
-
19. 7. 2013 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
David Lynch je svoj akutni občutek za muziko demonstriral že s tem, ko je pri ustvarjanju svojih bolj kot ne kultnih filmov dolga leta nadvse uspešno sodeloval z enim samim glasbenikom, Angelom Badalamentijem. Skupaj sta nametala kar nekaj popularnokulturnih referenc (Blue Velvet, Wild at Heart, Twin Peaks, Lost Highway ...), zato lahko rečemo, da je Lynch-Badalamenti ena ključnih (glasbeno)filmskih navez na dolge proge. A to še ni vse. Režijski veteran je v preteklosti tudi sam napisal nekaj glasbe za svoje filme, pa tudi besedila za projekte drugih glasbenikov. Snemal je tudi svojo glasbo, predlani pa izdal svoj prvi pravi album Crazy Clown Time. Tako je težko reči, da je že drugi Lynchev album v dveh letih večje presenečenje.
-
28. 6. 2013 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Boards of Canada: Tomorrow’s Harvest
Mitologizacija in mistifikacija izvajalcev elektronskih godb v resnici ni nič novega. A redkim se je v zadnjih petnajstih letih uspelo zaviti v tako gosto meglico govoric in ugibanj kot škotskima bratoma Michaelu Sandisonu in Marcusu Eoinu oziroma dvojcu Boards of Canada, ki je s svojo nenavadno, retronostalgično, pogosto temačno in vedno natančno ter konceptualno elektroniko ustvaril pravi kult s številnimi sledilci.
-
21. 6. 2013 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Bad Copy je bil po obratu stoletja eden prepričljivejših koščkov živahnega »ex-yu« hiphopa, toda ti zlati časi so zgodba iz preteklosti. Sledila je slaba forma ohlapnega žanra, a pred nekaj leti se je spet začelo premikati z izjemno plato Generala Wooja, pa tudi z različnimi drugimi prebliski. Beograjski zajebantski trojček se, potem ko je uradno razpadel leta 2008 in lani ponovno strnil vrste, zdaj pridružuje revitalizaciji scene. Besedila sicer niso tako lucidno neokusna kot tista, s katerimi si je pridobil fanbase po vsej bivši skupni domovini, in najšibkejši deli novega albuma so precej šibkejši od močnih. Vseeno, Bad Copy še ni stara šara za odpis, posebej pa glavo silita h kimanju pestrost produkcije in zabavnost nekaterih refrenov.
-
14. 6. 2013 | Mladina 24 | Kultura
Slovenija je, kar zadeva število festivalov, pravi fenomen. Že nekaj let se govori o pravi festivalizaciji naše državice, a hkrati tudi o ruralizaciji festivalov, zaradi česar se je floskula »festival v vsako vas« že kar usidrala v naše besedišče. Na to je pred nekaj leti opozoril na prvi pogled povsem nedolžen in preprost projekt spletnega portala Culture.si: pripravili so koledar slovenskih festivalov za leto 2012 in izkazalo se je, da jih je precej več, kot se je zdelo.
-
7. 6. 2013 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Great Gatsby OST
Zgodba naj bi šla takole: režiser Baz Luhrmann, ki je najbolj znan po osladni »rdečezavesni« trilogiji (Strictly Ballroom, Romeo + Juliet in Moulin Rouge), je imel med prekinitvijo snemanja filma Veliki Gatsby v Sydneyju preveč časa in premalo navdiha. Tako ga je Jay-Z prepričal, naj izbiro glasbe prepusti njemu, raperskemu mogotcu, črnemu Gatsbyju našega časa, ki je pred kratkim altruistično pomagal pripeljati profesionalno košarko v Brooklyn.
-
31. 5. 2013 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Neon Neon: Praxis Makes Perfect
Dvojec Neon Neon po ploščku, ki je navdih črpal iz življenja izdelovalca avtomobilov Johna DeLoreana, v drugo nadaljuje s čisto pravim »bioalbumom«. Posvečen je izjemni življenjski zgodbi Giangiacoma Feltrinellija, bogatega Italijana, ki je postal levičarski aktivist in knjižni urednik ter je igral košarko s Fidelom Castrom in umrl v nadvse sumljivih okoliščinah. Dvojec Neon Neon domačo nalogo pri zgodovini opravi v slogu, kakršnega je predstavil že na prvencu, torej v synthpoperskem melosu, ki se spogleduje s paradigmo osemdesetih let. Redki bioalbumi največkrat zvenijo nerodno, a Praxis s konceptom ne teži, je za kanček preveč baladno osladen in se dramaturško zadržuje na ravnici.
-
24. 5. 2013 | Mladina 21 | Kultura
Srečna mladina: »Najhuje je, ko v živo zaserješ«
Srečna mladina je zvok slovenske tranzicije. Skupina je leta 1993 začela kot šolski punkerski bend, ki si je ime nadel po komadu Nietov. Sledili so nešteti žanrski pretresi in menjave članov. Čeprav ji kritiki niso bili vedno naklonjeni in čeprav nikoli ni stavila na marketinško mašinerijo, si je z leti pridobila široko poslušalstvo. A nikdar se ni uklonila pravilom slovenskega popa, četudi se eden njenih najbolj znanih posnetkov imenuje Pop muzik.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Zdi se, da je domača »alter« scena ponovno dobila zalet s konsistentnim prilivom izdaj in s svežimi bendi, kot so Trus!, Napravi mi dete, Ewok ... A dvojec New Wave Syria ne sodi v ta krog novodošlecev. Dela že predolgo, prvenec hello, yes je izdal že leta 2009 in samozavestno našteval pohvale in nagrade z vseh strani. Takrat je prepričal s skoraj naivnim, a v domačem miljeju povsem svežim zvokom in z eksplicitno DIY, naredi-sam držo.
-
10. 5. 2013 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Snoop Dogg je pred natanko dvajsetimi leti udaril s prvencem, ki se je vrtel okoli ljubezenskega trikotnika bejb, alkohola in marihuane. Plata ima danes kultni status, saj gre za enega najprepričljivejših rap projektov desetletja. Sedaj je odšel na Jamajko, losangeleški zakon ulice pa zamenjal za vero v ljubezen in bratstvo, skratka rastafarijanstvo. Snoop ni več pes, ampak Lion. Preobrazba oziroma kar reinkarnacija deluje naivno iskreno, spremljevalni dokumentarec je kar zabaven, zgražanje številnih rasta puritancev pa nastavi ogledalo celotni sceni. Škoda le, da muzika Snoopovega razsvetljenja, ki jo je spacal elektronski zvezdnik Diplo, zveni tako zanič.
-
19. 4. 2013 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
S prvencem se je James Blake iz sramežljivega mladega producenta s potencialom prelevil v mladega vokalista z množičnim sledilstvom. In z drugim albumom Overgrown je v njegovem svetu še zmeraj vse zelo melanholično, sivo in deževno in še zmeraj občasno čuti potrebo, da mora verze v komadih ponavljati v nedogled. Pravo presenečenje je sodelovanje newyorškega hiphop kulta RZA-ja, ki bi ga bili sicer bolj veseli brez Blakovih odpetih vložkov. Pri enem od posnetkov je podpisan tudi Brian Eno, bistveno pa je, da je Blake sam svoj mojster – igra vse inštrumente, je svoj inženir in seveda producent. V teh vlogah je vešč in pusti vtis, močnejši kot z »gospelskim« petjem. Ko glasba črne Amerike postane povsem bela.
-
19. 4. 2013 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
V ZDA spremljamo vstajo s hiphopom povezanih praks, in če sklepamo po EMŠIH svežih obrazov, se za prihodnost ni treba bati. Bo pa prihodnost nedvomno čudna.
-
12. 4. 2013 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Wanda & Nova deViator: Pacification
Maja Delak in Luka Prinčič sta v zadnjih letih postregla z udarnimi performansi, svojo odrsko punkersko DIY držo pa sedaj prevedla v albumski format in se tako pridružila kar nekaj domačim izvajalcem, ki zadnje čase stavijo na »naredi sam« prakse. Produkcija je dodelana in žmohtna, slog enkrat elektrotrasherski, drugič triphoperski. Ritmike pogosto povlečejo na britanski breakbeat s konca devetdesetih let, melodike pa na Prinčičevo produkcijo iz istega časa, ko je stal še za preprostim imenom Dj Nova. Sum preproste delitve vlog Wande kot vokalistke in Nove kot producenta ne drži vode, saj Prinčič veliko tudi poje. Distorziran in razgiban plošček, ki močno presega vlogo koncentrata živih nastopov.
-
5. 4. 2013 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Od hiphoperskega skrečerja do skritega aduta mikrohousa – Dj Koze je definiral nemško didžejevsko kulturo kot le redko kdo. S prvim albumom po devetih letih se samozavestno približuje popu, pri čemer mu pomagajo imena, kot so Caribou, Apparat in Mathew Dear. Je na trenutke trendi, a hkrati izjemno domiseln in natančen, kot se spodobi za pravega Nemca. Pretiravanje z vokalnimi komadi ne deluje kot patetično novačenje širše publike, hipnotičnost mikromelodij, ki so včasih trejdmarkersko zvezene iz koščkov vokalov, pa ne zamegli izjemne produkcije, ki ponudi tudi nekaj presenečenj, predvsem v širokem naboru inštrumentov. Bolj poperski kot tehnoiden in bolj radijski kot klubski. Presenečenje meseca.
-
29. 3. 2013 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Simon Green, bolj znan po opičjem psevdonimu Bonobo, s snemanjem plošč nima lahke naloge. Pred leti mu je namreč uspelo (so)ustvariti skoraj osebni mikrožanr hipnotično melodične, organske elektronike, ki je bil kratko obdobje »glasba za številne okuse in priložnosti« in se je tako znašel na neštetih kompilacijah.
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Poza anonimnosti sodobnih izvajalcev je banalni paradoks. V zadnjem času se je pojavilo kar nekaj skrivnostnežev in prav vsi po vrsti trdijo, da v nasprotju z ravnanjem drugih ne gre za promocijsko potezo, ampak za to, da želijo glasbo predstaviti v »čisti« obliki, brez podob. In to ni marketing?! Isto igro je igrala tudi znamka Rhye, a danes je že jasno, da gre za tandem danskega producenta Hannibala in kanadskega glasbenika Mika Milosha. Največje presenečenje je, da vokali, ki so slišati precej senzibilno ženski, celo »sadejevski«, sploh niso ženski, ampak Miloshevi. Sicer pa gre za trendovsko glasbo, novi nežni soul, ambiciozen z uporabo klasičnih godal in apdejtan po pojavu izvajalcev, kot sta skupina xx in James Blake. Pretenciozna intimnost.
-
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Čeprav se ne zdi tako, francoski house ni nikoli izginil. Po »drugem valu«, ki ga je zaznamoval zmagovalni pohod (in potem tudi komercialni potop) založbe Ed Banger, so nekateri protagonisti ostali zvesti estetiki osemdesetih let, le da ta poza zadnja leta ni več tako kul. Eden takih je Kavinsky, ki še zmeraj stavi na ferrarije testarosse, pionirske videoigrice in značilne synth linije. Tako je v nekaj letih, ko je le pririnil do prvenca, pririnil tudi od retro progresivca do retro tradicionalista. Plošček Outrun je mladenič zastavil kot glasbo za izmišljen triler iz osemdesetih let in se najbolje odreže v delih, ki so namerno carpenterski, a je v celoti premalo zbran. Manjka film, ki bi to glasbo spremljal.
