-
Atoms for Peace: Amok
Feni Thoma Yorka si lahko oddahnejo. Dolgo napovedovani studijski projekt njegove superskupine, ki se je prvič zbrala leta 2009 za kratko turnejo, na kateri je preigravala njegovo ploščo The Eraser, je končno izšel.
-
Jamie Lidell: Jamie Lidell
Posebnež med vokalisti soulerske tradicije Jamie Lidell nas je osvojil s svojimi sijajnimi živimi nastopi, prepričal pa s ploščami, ki so bile pop, a smo jim gladko nasedli, da niso le to. Ko je postal že rahlo predvidljiv, se je spajdašil z Beckom in izdal tretji, umazani album Compass. A v četrto je ostal brez džokerjev in ostal je le pop. Začetek ploščka pomotoma zamenjamo za kake izgubljene Princeeve posnetke s konca osemdesetih let, ki so se založili z razlogom. Ko se po uvodnem šoku stvari le razgibajo, se kmalu tudi vrnejo v tire sintoidnega pop funka izpred petindvajsetih let. Včasih ta slogovna retro poza, vrnitev v leta blesavih melodij sintetizatorjev in ponesrečenih frizur, sicer zablešči, večinoma pa se le skotali mimo.
-
The Underachievers: Indigoism
Različna poživila in psihedeliki že dolgo niso več domena jasnih subkultur. Zadeva se širi. Eden od trendovskih slogov, v katerega je vtkana uporaba raznih substanc, ki krivijo percepcijo, je rahlo eterični cloudrap. Raperji, ki se ne hvalijo, da so preprodajalci droge, ampak se postavijo na drugo stran, med konzumente, občinstvo pa si nabirajo izključno prek spleta. V ta umetno ustvarjeni krog lahko umestimo mladinski dvojec iz New Yorka, ki je s prvimi singli prepričal Flying Lotusa, da ga vzame pod svojo perut. Slog in besedila se malce ponavljajo, slednja sežejo od travarskih hvalospevov do staroegipčanskih fascinacij. As iz rokava pa je pestra, a kompaktna produkcija, ki seže od trapa do psycha. Dimljeno v brooklynskih kleteh.
-
FaltyDL: Hardcourage
FaltyDL (Drew Lustman) sodi v krog newyorških producentov, ki stavijo na evropski šik, spotoma pa sprožijo še kakšen nišni revival. Mladec je tako v preteklosti poskrbel za ponovno popularizacijo slogov britanskega 2stepa in garagea devetdesetih let. No, z novim projektom se je po večmesečnih pripravah le zgodil predvideni in dokončni prestop v klub »novega« trendovskega housa, kjer se Lustman izkaže z elegantno in lahkotno igro. Album Hardcourage odlikuje samozavestno kompakten zvok, poln toplih melodijic in obče mehkobe, pogrešamo pa le kak ovinek več. Vse je pod nadzorom.
-
-
Alice Russell: To Dust
Britanska soul sestra številka ena in prvi glas brightonske založbe Tru Thoughts Alice Russell do svojega zavidanja vrednega statusa ni prišla kar čez noč. Vse se je začelo na začetku tisočletja, ko je glas najprej posojala različnim kolegom, potem pa izdala prvenec Under the Munka Moon. In kamenček se je začel kotaliti. A ključ do uspeha ni bil toliko v razgibanih ploščah, mešanicah soulerskega in celo gospelovskega petja z mehkobnejšo platjo novega jazza. Je bolj v njenih enkratnih nastopih. Alice Russell vedno najbolj zasije v živo, saj gre za edinstveno odrsko obvladačico. To smo nedavno preverili tudi v Ljubljani, kjer je nastopila s kolegom Quanticom; po debelih desetih letih sodelovanja sta se končno odločila za neizogibno potezo in izdala skupni album.
-
Jose James: No Beginning, No End
Ameriški slavček novega jazza je pred tremi leti obrnil kar nekaj glav z domiselnim albumom Blackmagic, projektom igrivega kombiniranja programiranih podlag in soulersko-jazzovskega petja. A drugače kot pri preteklem sodelovanju z različnimi producenti elektronike se je James novega projekta lotil založbi primerno precej jazzersko konvencionalno, med drugim s klasično žanrsko zasedbo. No Beginning, No End naslovu navkljub ima začetek, ki obeta, in ima glavnino s koncem vred, ki se stopi v sladkorju balad. Osladni monotoniji že na začetku kljubuje eden zanimivejših posnetkov, oplemeniten z glasom sijajne pevke Hindi Zahre, a kaj ko sledi ena sama ležerna in predvidljiva ravnica. Ljubko.
-
Nosaj Thing: Home
Dolgo smo čakali na drugi album posebneža s scene losangeleških beatov, ki je s prvencem spotoma postavil tudi nove standarde za učinkovite in osupljive avdio-vizualne nastope. Nosaja Thinga smo si zapomnili kot klepača hladnih, udarnih in kompaktnih stvorov, ki so seveda aludirali na hiphop, a še bolj na različna poglavja synth elektronike. In sedaj smo doživeli korenit zasuk. Mladec se je obrnil povsem k sodobnim trendom indie popa, k subtilnim, melodičnim in nežnim vižam, ki jih z glasom občasno pobožata dva gosta, Toro Y Moi in Kazu Makino. Poteza mu bo verjetno prinesla širše občinstvo, a ga je hkrati kljub neštetim detajlom naredila precej vsakdanjega. V koraku s časom.
-
A$AP ROCKY: LongLiveA$AP
Ameriko je zajel val raperskih mlečnozobcev, ki s svetlobno hitrostjo osvajajo svetovno občinstvo, nekateri med njimi pa celo podpisujejo mamljive pogodbe z osamelimi velikankami. No, v danem primeru gre za zlatozobca, ki je s prvencem odlašal vse leto in dišalo je že po zgodbi o pretencioznih načrtih in prevelikih pričakovanjih. A A$AP je nazadnje le dostavil plošček izjemno pestrih podlag, na katerih se odreže s precej suverenim rapanjem, cela vrsta zvezdnikov z vseh vetrov (Santigold, Skrillex, Clams Casino ...) pa ne pokvari juhe. Toda kar je uspelo Rockyjevemu kolegu Kendricku Lamarju, njemu sedaj ni povsem. To je album, posnet za množice, ki mu bodo prikimali tudi strici iz podzemlja. Najstniško.
-
Roc Marciano: Reloaded
Letošnja bera ameriških hiphoperskih albumov se je izkazala kar za bero desetletja, češnjica na kupčku pa je plošček newyorškega veterana z boksarskim vzdevkom. Marciano je od mlajših mestnih kolegov veliko bolj introvertiran in resnoben, raje kot o svojem swagu pripoveduje ulične zgodbe dilerjev, zvodnikov in hustlerjev. Besedila so brezkompromisna, piflarsko dodelane besedne igre gangsterskih referenc, presežek projekta pa je v produkciji. Pri tej so mu pomagali kolegi, kot sta producent leta The Alchemist in Q-Tip, a Roc se v klepanju minimalističnih impulzov najbolje izkaže kar sam. Reloaded je plošča brez nepotrebnih gostovanj, krancljanj, aranžmajskih frajarjenj. Je oguljena do kosti, do gnile mestne sredice. Temna plat Gotham Cityja in ena raperskih plat leta.
-
The Man with the Iron Fists OST
The Man with the Iron Fists je novi kung fu spektakel in veliki met RZA-ja, masterminda Wu-Tang Clana, v svet filmske režije in Hollywooda. Pompoznemu filmu pritiče tudi pompozna glasba, posebej če ga dela kultni raperski producent. A pričakovanja niso bila velika, saj je genialnost arhitekta Wu-zvoka že zdavnaj usahnila. Tako kot film tudi glasba stavi na ogromno znanih fac – slišimo posnetke pestre druščine, od The Black Keysov do Kanyeja Westa, raznih Wu-jev in Wiza Khalife. Pa še presenečenje: plošček ni in ne skuša biti pretirano pompozen, premore nekaj zadetkov v tarčo in le peščico popolnih kiksov, seveda pa se ne more kosati z glasbo, ki jo je RZA posnel za čisto drugačen kung fu film, Ghost Dog.
-
Menahan Street Band: The Crossing
All star ekipa, zbrana z vseh koncev newyorške scene novega retro soula, je zakuhala dolgo pričakovani drugi album. Večjih presenečenj seveda ni, skupina še zmeraj stavi na precej zasanjan, hkrati bizaren in mehek, skrbno aranžiran inštrumentalni soul, ki se požvižga na tako rekoč vse trenutne trende. The Crossing je spet celovit izdelek, brez pretirano izstopajočih posnetkov, a tudi brez podtaknjencev. Razliko med bando z brooklynske ulice Menahan in drugimi protagonisti novega soula morda najlažje parafraziramo z razliko med inštrumentalno in vokalno dediščino botra žanra Isaaca Hayesa. Druga plat soula.
-
The Herbaliser: There Were Seven
Nekoč paradni dvojec založbe Ninja Tune, danes pa le eno od imen sempladelično jazzerske elektronike, ki bolj kot na pester nabor sintetizatorjev stavi na hiphoperske estetike. Sedemnajst let po nastanku in štiri leta po zadnjem albumu veteranski in po pravici povedano tudi pionirski tandem Herbaliser nadaljuje točno tam, kjer je končal. Semple je že davno oplemenitil z bogatimi aranžmaji živih glasbil, ki se jih ne bi branil niti kak akcijski film s konca šestdesetih let. Še zmeraj stavi tudi na manj znane, mlečnozobe gostujoče emsije. Če sta se zeliščarja z zadnjo ploščo skušala prikrasti na konvencionalne radijske valove, sta očitno sprejela grenko resničnost, naredila korak nazaj v bolj domače vode in celo udarniško startala svojo lastno založbo. Preverjeno.
-
Death Grips: No Love Deep Web
Kalifornijski paranoidni razgrajači hardcore rapa so z že drugim letošnjim albumom ubrali pot zastonjskega spletnega samoizdajanja. Po sporu z založbo Epic, ki je sledil nejasno določenemu datumu izida »enkrat leta 2013«, so člani skupine Death Grips rekli »o ne, pa ne« in album hitropotezno vrgli na splet. V nekaj dneh so dokazali svoj prav, saj so s kar 34 milijoni dolpotegov osvojili vrh BitTorrentove lestvice in postali legalno najbolj pretakana skupina na svetu. Če dodamo še naslovnico ploščka in medijske zdrahe, ki jih je povzročila, postane jasno, da je sama vsebina albuma v svetovnem tisku skoraj drugotnega pomena. Po krivici. Še en kompakten šus razgibano temačne sintetične produkcije in tu rapanja, tam dretja frontmana MC Rida. Več kot le jezno.
-
Flying Lotus: Until the Quiet Comes
Steven Ellison ima za seboj norih pet let. Po prvencu 1983 ga je pobasala ena pomembnejših založb elektronskih godb Warp in z njeno podporo mu je uspel pohod do samega vrha scene, ki je tako neoprijemljiva – nekakšna namešanka estetik in slogov –, da ima v različnih okoljih celo različna imena – future beats, glitch hop in najbolj redukcijsko blesavo ’bass’. Proslavil se je kot zastavonoša popka scene, torej Los Angelesa, kjer imata v medijih monopol dve instituciji: klubski večer Low End Theory in Ellisonova založba Brainfeeder.
-
Kid Koala: 12 Bit Blues
Kanadski praskalec in uničevalec vinila z novo ploščo končno neposredno razkrije, kar je bilo na pladnju že dolgo – da je s svojim edinstveno razmajanim, a hkrati izdelanim in natančnim slogom blueser med didžeji. Album je celo njegov hommage žanru delte Misisipija, ki se ga je navlekel že, ko je bil še mladinec. Sedaj je segel prav po ploščah iz otroštva in jih z osnovno, predpotopno tehniko semplanja zgodnjega hiphopa in s skrečanjem potrpežljivo nametal v surove, nizkotehnološke kolaže. Stoodstotno brez digitalnih procesov in dodatkov. Verjetno gre za Koalin najhitreje narejeni in najmanj premišljeni projekt, ki formo razmeče, a je ne uniči. Iskreni gramofonski blues.
-
JJ DOOM: Key to the Kuffs
DOOM, človek, ki se v javnosti skriva za masko, ima za seboj burno obdobje. Najprej so ga (upravičeno) obtožili, da na koncertih namesto njega nastopajo vskoki, po predlanski turneji pa se zaradi zapletov ni mogel vrniti domov v ZDA, ampak je obtičal v rodni Veliki Britaniji. Novi plošček je neke vrste hommage Londonu in britanski kulturi, a v resnici bolj opazovanje šeg in navad okolja, v katero se je rodil, vendar ga doslej ni nikoli spoznal. Čeprav DOOM ni v najmočnejši rimaški formi, spet navrže ogromno značilno genialnih metafor ter sijajno kombinacijo meglene in konkretne produkcije. Sta pa tu tudi dva gosta, Damon Albarn in portisheadovka Beth Gibbons, le da sta postavljena precej v drugi plan. Srečno pot domov, DOOM!
-
Public Enemy: Most of My Heroes Still Don’t Appear on No Stamp
Ob 30-letnici predzgodovine in 25 let po prvem dolgometražcu najvplivnejšega rap benda vseh časov se je nekaj moralo zgoditi. In se je! V presledku le dveh mesecev skupina Public Enemy obljublja kar dve plošči; druga naj bi izšla na simbolni datum, ob obletnici ’začetka ameriške nove zgodovine’, torej 11. 9. Prva z naslovom, ki je iztrgan iz besedila svetovne himne afroameriškega glasbenega upora Fight the Power, namiguje, da bi lahko šlo za izdelek, ki se ozira nazaj v obdobje, ko je najglasnejši glas newyorških ulic namešal popolno kombinacijo črnskega družbenega boja, zajebancije ter plesnih zank umazane in trde produkcije.
-
Domo Genesis/The Alchemist: No Idols
Kalifornijski producent Alchemist po sodelovanju z Madlibovim mlajšim bratom Oh Nojem ostaja v izjemni formi in nadaljuje serijo sijajnih produkcij, ki ne rinejo v minimalistični, plastični rap ‘prihodnosti’, ampak udobno sedijo v estetiki preprostega semplanja preteklosti. Tokrat je pripravil teren za drugi album člana losangeleške ekipe skejterskih jebivetrov OFWGKTA Doma Genesisa, ki je od vseh kolegov v zadnjih dveh letih, ko so bliskovito postali globalni trendseterski (anti)heroji, morda najbolj popravil svoj slog nametavanja rim. Domo se izkaže kot suveren raper, a vseeno šov ukradejo Alchemistove podlage, ki režejo iz eksotičnih, včasih bizarnih in temačnih, a vedno neklišejskih malh. Rap, ne crap!
-
J Dilla: Rebirth of Detroit
Šest let po smrti Jamesa Yanceyja posthumni albumi do sedaj neizdanega materiala še kar kapljajo. Projekt je tokrat zakuhala njegova mama ’Ma Dukes’, namen pa naj bi bil ponovno združevanje trenutno rahlo razštelane, sicer pa izjemno lokalpatriotske scene Detroita. Čeprav bi se takšne poteze morale že zdavnaj zlajnati, vsakič znova osupne, koliko materiala je Dilli uspelo sproducirati in kako sveže še zmeraj zveni po vseh teh letih v žanru, ki da veliko na trenutne trende. Dodatna vrednost je tukaj impresivni zborček gostujočih emsijev, od bolj znanih (Guilty Simpson, Danny Brown, Amp Fiddler) pa do povsem neznanih mladincev. Mučno generična je na srečo samo naslovka. The Beat Goes On.
-
Killer Mike: R.A.P. Music
Kultni producent in emsi »alter« hiphopa, Newyorčan El-P, je podpisal produkcijo rimoklepača, veterana južnjaške scene Atlante, Killer Mika. In zgodila se je čarovnija. Osupljiva raperska tehnika, oštre, nebulšitovske vsebine in produkcija, ki združuje staro- in novošolski šus. V tradiciji skupine Public Enemy plošček noče biti samo kontroverzen, ampak predvsem pove, kar je treba. O pokvarjenih policajih, politiki, biznisu z drogo. Mike je eden redkih afroameriških raperjev, ki se izognejo bluzenju o teorijah zarote, politično korektno ovinkarjenje pa zavrže v smeti in Obamo odkrito postavi ob bok Clintonu, Bushema in Reaganu. »I’m glad Reagan dead!«
-
De La Soul’s Plug 1 & Plug 2 Present: First Serve
Le kaj drugega bi pričakovali od dveh članov kultne hiphop zasedbe De La Soul kot še en rahlo zapleten konceptualni album alter egov z nepreglednimi psevdonimi. Trugoy The Dove in Posdnous se pomladita za 20 let in odrapata fiktivno glasbeno pot dveh ‘raperskih muh enodnevnic’, spotoma pa zasenčita francoska didžeja Chokolata in Khalida, ki sta v resnici avtorja ideje za ta retro projekt in sta raje, kot da bi rezala in lepila semple, znovačila in posnela kup glasbenikov. V živo odigrani material je natančen hommage plesnemu, pozitivnemu hiphopu devetdesetih let, hkrati pa tudi prepričljiva kopija izsekov disco, funk in soul tradicije. Antipod trenutnemu čudaško mračnjaškemu hajpu v rapu, ki pa ga preveč vleče v pop.
-
Od Brightona do Calija
Novica, da bosta Will Holland ali Quantic in Alice Russell, glavni faci založbe Tru Thoughts in dva bolj izpostavljena izvajalca britanske težko opredeljive scene prostega sloga soula, funka in še česa, nastopila na letošnji Drugi godbi, in to kar v tandemu, bi bila verjetno bolj pompozna, če se dogodek in cel festival ne bi ujel v sendvič kar dveh ultra pop »spektaklov«, med koncerta Britanke Estelle in Francozinje Zaz.
-
Quantic & Alice Russell: Look Around the Corner
Dolgoletna sodelavca in prvi imeni založbe Tru Thoughts sta končno stvari postavila na svoje mesto in posnela skupni album. Zadeva se je tako zavlekla tudi zaradi nerodnega dejstva, da marljivi producent, didžej in multiinštrumentalist Quantic že leta živi v Kolumbiji. Plošček, na katerem igra kupček tamkajšnjih glasbenikov, vleče stran od ustaljenih praks jazza in soula k lokalnim slogom cumbie in porra. Alice ima na odru in v studiu status ene najsuverenejših britanskih pevk in to z lahkoto potrdi tudi tokrat, Quantic in tovariši pa z bogatimi (godalnimi) aranžmaji in gostim, toplim zvokom pokažejo, da so se pri snemanju zadnjih projektov naučili marsikaj. Zrelo za žetev. Pogostitev kmalu na Drugi godbi v Kinu Šiška.
-
Quakers: Quakers
Ko so se razširile govorice, da mastermind skupine Portishead Geoff Barrow pripravlja podzemni raperski projekt, smo takoj zastrigli z ušesi in pomislili, da bi stvar lahko zvenela veliko bolj razburljivo kot zadnji album bristolskih prvoborcev triphopa. Barrow je združil moči s še enim portisheadovcem, studijskim enžinirjem, ki se skriva za vzdevkom 7-Stu-7, in z zadnje čase precej dejavnim avstralskim producentom Katalystom.
-
Odd Future: Odd Future Tape vol. 2
Najbolj hajpan raperski ansambel zadnjega leta, ki šteje okoli deset članov, je le prišel do prvega pravega albuma, za katerega pa obžalujemo, da ga niso servirali zastonj; kar pomeni končno »korporativizacijo« jebivetrov iz Los Angelesa. Mladci stavijo na preverjeno wu-tangovsko strategijo, kjer vsak član prispeva svoj prepoznavni slog, le da so kung-fu filozofijo zamenjali za skejtersko »boli me kurac« razgrajanje. Plošček drži skupaj izjemno kompaktna in mišičasta produkcija, nad katero je bdel vodja ekipe Tyler The Creator, ki učinkovito zasidra namerno vokalno razmetanost. Blesave, a tudi lucidne rime so v večini sicer nadvse zabavne, včasih pa tudi šibke. Udaren mikstejp, ki verjetno ne bo snel nagrade za rap album leta.
-
Michael Kiwanuka: Home Again
Britanca ugandskega rodu Michaela Kiwanuko so lani čez noč razglasili za prvi glas otoškega soula in folka. Mladenič se je že s prvimi objavljenimi posnetki izkazal v vseh kategorijah ’kantavtorskih’ žanrov: kot izjemen tekstopisec, kitarist in pevec mehkobnega, a zrnatega glasu. Njegov prvenec je potrdil, da hvalospevi niso bili prenagljeni, saj gre za suvereno demonstracijo obvladaštva, ki se ziblje od folkaškega soula pa do jazza in kančka afra. Home Again je sicer povsem ležeren, topel in ušesu prijeten izdelek, nadvse primeren za širši spekter radijskih frekvenc, a pozornejši poslušalec hitro dojame, da Kiwanuka ni le ’novi glas na vrhu scene’, ampak tudi sijajen kitarist. Obsojen na uspeh.
-
Rocket Juice & The Moon: Rocket Juice & The Moon
Rocket Juice & The Moon je superskupina, a v resnici le na papirju. Res je, da so projekt zagnali Damon Albarn (Blur, Gorillaz), Flea (RHCP) in prvi bobnar afrobeata Tony Allen, ki ima vlogo motorja te zvezdniške druščine. Toda očitno se zadeve niso lotili kaj preveč preračunljivo, saj so se slogovno skoraj uprli vzorcem popa – mezgajo po psihedeličnem afrobeatu, funku in soulu, veliko posnetkov pa sploh nima jasne strukture in se požvižga na refrene. Še več, Albarn večinoma sploh ne poje, ampak vijači sinte, mikrofon pa je prepustil različnim zahodnoafriškim vokalistom in Eryki Badu. Povsem ohlapna skicirka gruvov, ki vsebuje več žmohta kot Allenovi zadnji samostojni projekti. Nenastopaška spacanka fanka.
-
DJ Format: Statement of Intent
Kar debelih šest let je minilo od zadnje plošče brightonskega funkersko hiphoperskega starošolca in kopača obskurnih vinilov Matta Forda oziroma DJ Formata, ki je leta 2003 zamigal glave po svetovnem podzemlju in celo britanskem nadzemlju s prvencem Music for the Mature B-Boy. Medtem je posnel nekaj miksov in izdal album v navezi z navdušencem nad Moogovimi sintetizatorji Simonom Jamesom pod imenom Simonsound. S tretjim samostojnim projektom pa je cincal in cincal in nazadnje se je le odločil pravilno: »Jebeš velike založbe, projekt bom financiral sam, a bo tudi zvenel točno tako, kot hočem.« Skupaj s to odločitvijo so prišle večje spremembe. Najočitnejša, ki jo sicer najbolj obžalujemo, je, da na plošči Statement of Intent ne sodeluje tehnično, pa tudi lirično podkovani kanadski gobezdač Abdominal, ki si je zaupanje svetovne hiphoperske srenje pririmal prav s sodelovanjem s Formatom. Tokrat so ga zamenjali drugi emsiji, največkrat Sureshot Le Rock, ki s svojim retro slogom newyorških pionirjev sicer primerno zajaha funkerske podlage, a vsebinsko, pa tudi v obvladanju različnih ritmov rapanja Kanadčanu ne seže veliko čez kolena.
-
Tekoči funkerski megamiks
Redke so priložnosti, ko se v naših krajih ustavi kak funk bend. Pa ne mislim na neke funky, gruvi zadevščine, ampak na dozo pravega, surovega in mastnega funka. Obisk veteranske kalifornijske zasedbe Breakestra je tako obljubljal prelomnico na ljubljanski sceni, ki se gradi okoli bizarno masovno obiskanega klubskega večera Zeleno sonce, sicer tudi organizatorja tokratnega dogodka na odru Kina Šiška.
-
Gang Colours: The Keychain Collection
Iz kampa radijskega džokeja Gillesa Petersona nas redno zalagajo z bolj in manj zanimivimi kompilacijami, redkeje posežejo po avtorskih dolgometražcih. Da pa Peterson pri svojih založniških dejavnostih ni samo trendseter, ampak tudi sledilec trendov, se povsem eksplicitno pokaže z albumom mladca Willa Ozzaneja, ki se skriva za posrečenim imenom Gang Colours. Njegova muzika je hkrati intimna in britansko hladna, v ospredju so Willov vokal in klavirske linije, v ozadju pa ogromno elektronskih detajlov. Gang Colours je Brownswoodov odgovor na Jamesa Blaka ali, grobo rečeno, kopiranje tega, ki pa ne učinkuje popolnoma butasto in naivno, ker je mladeničev material v resnici narejen bistro in natančno. Slab tajming.
