Borka
-
Potem ko si je ameriški predstavnik podtalnega oddelka rapa Milo nadel novo ime, je lani takoj postregel z enim od žanrskih dolgometražnih vrhuncev leta. Pod imenom R.A.P. Ferreira zdaj v drugo nadaljuje pot ležerno ohlapnega hiphopa, ki najpogosteje sloni na šumečih, razmajanih in počasnih jazzovsko obarvanih zankah in ki neločljivo prepleta lenobno rapanje s spoken wordom. Bob’s Son ... je hkrati tudi hommage, oda beatniškemu pesniku in začetniku antifilozofije abomunizma Bobu Kaufmanu. Na prvi posluh zmedeno abstraktno nametavanje rim brez posebne vneme pod površjem skriva precej več: zabavne dovtipe, poetične fragmente in tehnično natančnost. Slogovno precej enovit izdelek, ki ga lupimo počasi.
-
Kieran Hebden velja za enega ključnih akterjev širšega sodobnega britanskega elektronskega miljeja. Zadnji dve desetletji – najpogosteje pod imenom Four Tet – niza prelomen projekt za prelomnim projektom, marsikdo pa mu pripisuje kar status glasbenega čudodelca epohalnih zmogljivosti. Leta 2020 je bil nadvse zaposlen: najprej je izdal deseti studijski album Sixteen Oceans, potem je ponovno prekrižal roke z mojstrom dubovskih impulzov Burialom in frontmanom skupine Radiohead Thomom Yorkom, tudi tokrat je plod tega sodelovanja dvojna vinilna singlica. Nakazal je prihajajočo navezo s hiphoperskim kultom Madlibom in za božič nenapovedano izdal kar dva albuma hkrati.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Kultura | Plošča
Čeprav je založba Beton ena redkih razpisno neodvisnih domačih butičnih založb (in zatorej ne lovi rokov), je pritisnila na plin prav ob koncu leta. Poleg maratonske kompilacije, ki počasi kaplja že devet mesecev, je decembra navrgla dva albuma. Drugi je samostojni prvenec mariborskega mladinca YNGFireflya, ki velja za enega najzanesljivejših podajalcev, kadar raperji na tej strani Alp potrebujejo podlage. Tokrat se jih je otresel – ANOY je absolutno samostojen izdelek, je skupek kratkih instrumentalnih udarcev zmaličenih semplov in toplih synthovskih melodij. Čeprav je udobno ugnezden v žanru beatov, pa ne manjka na trenutke neortodoksnih ritmik in dobre vage odbitih domislic. Z debelim avtorskim pečatom.
-
23. 12. 2020 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Arctic Monkeys: Live At The Royal Albert Hall
Namen nove izdaje posnetka koncerta sheffieldskih rockovskih velikanov iz leta 2018 na srečo ni kompromis zalaganja občinstva z nečim vsaj približno »živim« v času covid-19. Razlog je dobrodelen, saj gre zaslužek od prodaje dobrodelni organizaciji War Child. Live At The Royal Albert Hall je skoraj brezhibna in povsem tekoča demonstracija frajerstva, Arctic Monkeys skozi nekakšen »best of« dvajsetih komadov (s poudarkom na zadnjih dveh platah) zdrvi precej lahkotno, skoraj rutinsko in brez posebnega truda, a z dovolj elana. Posebnost posnetka je simpatično nepopolno petje Alexa Turnerja in dodobra ozvočeno občinstvo, ki včasih deluje že kot peti član benda. Prepričljivo, brez razvlačevanja in zavlačevanja.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
One man bend, ki se na odru prozorno pretvarja, da je pravi bend, Svemirko stavi vse na eno karto. Na karto jugo synth popa 80. let. Preprosta taktika ni tako preprosta, saj je poustvarjanje nečesa tako dogmatičnega hoja po tankem ledu. Marko Vuković je znamko z dvema albumoma zakoličil prepričljivo in tretji, ki sklene trilogijo »-ija«, ne meri pretirano drugam. Še zmeraj gre za »emo-macho pop«, za skupek elektro sintetizatorskih, šolsko aranžiranih retro popevk, ki je tokrat še malce stilsko dostopnejši, bolj radiofoničen, z več recepture za tisti pravi radijski hit v zvočno za odtenek bolj nagrmadenem formatu. Nagomiljena elektro bonboniera, ki zna kliše brez resnih intervencij pregnesti v nekaj razpoznavno svojega.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
The Avalanches: We Will Always Love You
Pot do preboja avstralske skupine The Avalanches je bila dolga in ovinkasta birokratska nočna mora. Čez palec od 900 do 3500 semplov, za katere je bilo treba dobiti dovoljenje za uporabo. To pomeni, da je bilo treba za (nekaj) tisoč uporabljenih zvočnih koščkov, hakeljcev in zank najti lastnike pravic in z njimi zadevo pravno urediti. Prvenec Since I Left You je bil namreč nasičen popkulturni kolaž, katerega popovska privlačnost pa je bila tako visoka, da se je za mukotrpno »legalizacijo« uporabe ukradenih izrezov splačalo potruditi. In so se.
-
11. 12. 2020 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Megan Thee Stallion: Good News
Megan Thee Stallion je mlada teksaška emsijka, ki je jezik brusila in prve tlakovce svoje kariere polagala s starošolsko veščino fristajlanja. To je pustilo posledice, saj velja za tehnično eno prepričljivejših raperk mlajše generacije, vedno prisotna pretirana samozavest ima oprijemljivo podlago. Njen prvenec prihaja le nekaj mesecev po tem, ko je bila ustreljena v nogo – ne enkrat, ampak dvakrat –, a na Good News dogodka ne izrabi za potrjevanje avtentičnosti uličarstva. Ker ji ni treba. Album je pozitivno naravnan skupek vulgarnih pančlajnov, razmetane neizstopajoče produkcije, suverenega in kompaktnega vihtenja jezika, četice zvezdniških gostov in obupnih vsiljencev pop maziva. Megan ni z ulice, ona je ulica!
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Jahari Massamba Unit: Pardon My French
Karriem Riggins je bobnar, ki precej spretno tapka tudi hiphopovske instrumentale. Madlib je najpronicljivejši producent sodobnega obdobja podzemnega oddelka omenjenega žanra. Skupaj sta Jahari Massamba Unit, enota za duhovnojazzovske vesoljske odprave, ali kot ju je označil veteranski pozavnist Phil Ranelin, »črna klasična glasba«. Na ploščku Pardon My French se muziciranja lotevata ležerno, z ohlapnim gruvom, a tudi pravim odmerjanjem konkretnosti. Riggins suvereno drži ritem, Madlib pa naj bi bil odigral prav vse druge inštrumente – sicer ni mojster nobenega, a jih vseeno obvlada kup. Še en hudo impresiven jazzovski košček v neverjetnem opusu nejazzista in nemuzicista.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞
Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Repetitor: Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji
Najglasnejši kitarski šus regije streže z albumom na vsako olimpijsko štiriletko in tako je tudi v četrto. Prazan prostor ... je miniaturka. Je hipen, komaj kaj več kot dvajsetminutni sprint na kratke proge, nič kaj drugačen od preteklih truščev zasedbe: jezen, glasen, hreščeč, jedrnat in masiven. No, masiven je tokrat še malo bolj, a s presenetljivo mehkim zaključkom. Čeprav je Repetitor odrski bend, ki ga zares slišiš šele, ko ga vidiš, tudi na ploščah redno odpihne suvereno, z neposredno liriko in minimalnim instrumentarijem. Preprostost, obrana do kosti, preprosto dela. Kot je rekel pevec zasedbe Boris Vlastelica, vse večja beda svetovnega reda je »neusahljiv vir navdiha«. »Slušaj mamu i punk!«
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Busta Rhymes: Extinction Level Event 2: The Wrath of God
Dvaindvajset let po prvem delu apokaliptične epopeje in osem po zadnjem albumu je čas za vrnitev odpisanega Busta Rhymesa. Ko se je že zdelo, da je starcu rapa pošla sapa, nas je eden najhitrejših rimopljuvačev na tej strani vesolja zasul z debelim, pod številom gostov šibečim se projektom epske razvlečenosti. Extinction Level Event 2 je album, na katerem se nam v uho dere komik Chris Rock, nam pridiga pridigar Louis Farrakhan in kakšno vrstico dodajo Kendrick, Mariah Carrey, Anderson .Paak ... Celo Ol’ Dirty Bastard za to priložnost vstane od mrtvih. Trik je seveda, da je vsak čas primeren čas za album ob koncu sveta, le da je Busti uspelo ujeti vrhunec. Spodobno odrapano, prenasičeno, na trenutke nadležno. Preveč.
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
clipping. - Visions of Bodies Being Burned
clipping. je eden najbolj domiselnih ušesu neprijaznih raperskih kolektivov zadnjega desetletja. Kalifornijski trojec, ki vedno prinaša poslušalsko zahtevne in težko prebavljive, a dosledne in celostne izdelke, tokrat streže z drugim, sklepnim delom dvojčka albumov grozljivk, ki neposredno referira tako na razna poglavja raperske niše horrorcora kot na filmske slasher klasike. Visions of ... je venček slikovitih zgodb groze na pedantno hreščeči produkcijski posteljici. Je album, ki svoj zavestno utesnjujoč konceptualni okvir vešče izkoristi za nojzersko brezhibnost in domišljijsko konkretnost. Je brneč, kričeč, zlovešč, temačen, ekstremen, piskajoč, rezek, hladen, udrihajoč, osoren in krvav udarec po ušesih. Strašljivo prepričljiva prikazen.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Dizzee Rascal je tisti raper, ki je leta 2003 s prvencem Boy in da Corner poskrbel za prvi val splošne okuženosti z muziko grima. K žanru se je nekoliko mlačno vrnil pred tremi leti, ko je ta po srednjetoku valovil že drugič in še močneje, z novim albumom pa veteranski jezikohitrec isti štos le izostri. E3 AF je izrazito londonski album, z različnimi gosti pa tudi prikima trendom, ki jih je ustvarila britanska periferija. Predvsem pa je povsem sodoben, saj tako kot izdelki trenutno najpopularnejših grimerjev zna loviti ravnotežje med trdo surovostjo v avtu ropotajočih petard in trapastimi melodikami pop senzibilnosti. Dizzee Rascal je sicer daleč od tega, da bi se vrnil na prestol, se pa še zmeraj lahko kosa s prestolonasledniki.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Mr. Bungle: The Raging Wrath of the Easter Bunny
Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.
-
30. 10. 2020 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Lee Patterson, Samo Kutin: The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin
Sama Kutina najbolje poznamo kot tretjino ustroja domače zasedbe »namišljenega folka« Širom, vendar to še zdaleč ni edini ventil njegovih glasbenih pajdašenj. Tokrat v navezi s priznanim zvočnim raziskovalcem Leejem Pattersonom ohlapno, prosto, dromljajoče, zračno, minimalistično, čudaško, ambientalno in komaj kdaj ritmično vleče počasne odtenke elektroakustike. To je glasba, ki ni zares glasba, ampak bolj improvizacija v nizih oglašanja virov zvoka in počasnem razvoju tonov. Album, na katerem so tehnike ozvočevanja in ojačevanja pomembnejše od kompozicije. Gvišno povsem nišno.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Zadnji dolgometražec dvojca Autechre je bil maratonski, osemurni skupek radijskih posnetkov, predzadnji je bil sveženj petih zajetnih EP-jev, štirinajsti pa je čisto pravi, po formi navaden album. Prvaka in pionirja britanskega izraza IDM-a se po več kot tridesetih letih uglaševanja in razglaševanja glasov mašin še nista upehala, vsako poglavje njunega pogosto precej zahtevnega in obsežnega poslušanja je nekaj čisto svojega. Tudi tokrat. SIGN je natančen scenosled podrobnih melodičnih razvojev in ritmičnega drobljenja. Je presenetljivo prizanesljiv, jedrnat, celo ambientalen, z izhodišči osnovnih tonov, ki hitro začnejo bezljati v najpogosteje nežne melodije. Autechre za množice (zvedavih piflark in piflarjev)!
-
16. 10. 2020 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Future Islands: As Long as You Are
Ameriška skupina Future Islands je utečen ustroj, pri katerem stvari klikajo. Poleg tega, da njeni nešteti živi nastopi – v desetih letih jih je bilo več kot tisoč – še zmeraj veljajo za ene bolj prepričljivih v kolesju »kompleksa festivalske industrije« pop miljeja, šesta plošča As Long as You Are retro naravnane, a osvežilne špure ne usmerja v kakšno novo ali drugačno smer, ampak ostaja pri preverjenem, le malce počasnejšem ritmu.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Eden najpopularnejših pljuskov britanskega novega vala (neodvisnega) kitarskega hrupa je tempiran pretkano. Bristolska skupina Idles je najprej leta 2017 navdušila s prvencem Brutalism, z nadaljevanjem Joy as an Act of Resistance pa je že zajahala lestvice in festivalske urnike. To pa ne pomeni, da je ubrala taktiko »mehčanja zvoka«. Niti malo. Tudi tretji album je kričeč udarec distorzije in vpitja, punkerski v svoji preprostosti in minimalizmu, manj pa v samem slogu in masivnosti debeline zidu zvoka. Skupina, ki ji nekateri očitajo prilastitev drže delavskega razreda, tudi tokrat dostavi gruve, ki rušijo, a ob tem razplešejo, in besedila, ki bevskajo neposredno in hkrati enodimenzionalno. Naj se trese.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Action Bronson: Only for Dolphins
Nekoč kuhar v restavracijah za petičneže na Manhattnu, zadnje slabo desetletje pa brezbrižni raper barvito eksplicitnih vsebin in iznajdljivi jahač širše pop kulture streže z albumom popolne ležernosti in čiste zankarske preprostosti. Only for Dolphins je ravnica zibanja z glavo ob srkanju pina colade med oddihom na karibskem otoku in je precej kompilacijsko zveneča plošča. Nič čudnega, saj je izdelavo podlag podpisala druščina Bronsonovih starih znancev. Lenobnost rimarske dostave, eksotičnost uporabljenih semplov in tehnična rudimentarnost so že stalnice, ironija pa je v tem, da je bil newyorški zabavnež v časih, ko so mu očitali kopiranje wu-tangovca Ghostfacea Killaha, precej bolj osvežilno izviren kot tokrat.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Public Enemy: What You Gonna Do When The Grid Goes Down?
Ali starčevska, (politično) najglasnejša rap skupina osemdesetih let sploh še zmore dvigniti glas leta 2020? Ja! Petnajsti album javnega sovražnika številka ena pomeni vrnitev k matični založbi Def Jam, je pa hkrati tudi nekakšna velika veteranska zabava, saj se modrecu Chucku D-ju in nergaču Flavorju Flavu pridruži nagnetena druščina starejših občanov. Pofočkajo se Mike D in Ad-Rock iz trojca Beastie Boys, Ice-T, George Clinton, Nas, Black Thought, DJ Premier, Run-DMC ... What You Gonna Do ... je plošček dostojnega hrupa, neprekinjenega gruva, nujne kritike in zmerne nostalgije. Praznik starega, a ne povsem zastarelega hiphopa, ki precej stavi na staro slavo, a doda tudi kaj aktualnega. In predvsem tu in tam udari po glavi.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Prvenec dvojca Etceteral – oziroma trojca, če dodamo močno in stalno vizualno komponento –, ki vneto vijuga po presečiščih jazzovskega gruva, postrockovske intenzivnosti in elektronskih raziskovanj in med njimi, potrjuje raznovrstnost in raznoličnost domačih neinstitucionaliziranih (ob)jazzovskih praks. Ama-gi, neprekinjeno brbotanje saksofona, bobnov in sintetizatorjev, najbolj prepriča v delih, ki so jedrnati in kompaktni. V delih, kjer so melodične teme izčiščene in kjer je v ospredju dinamična igra med hudo prepletenimi ritmi in saksofonskimi sunki. Plošček, ki na trenutke v spomin prikliče početje opaznejših britanskih sodobnikov in ki mu edinstvena frenetična napetost popušča v nekaj pretirano razvlečenih delih.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Četrti album skrivnostnega kolektiva prihaja le tri mesece po tretjem, oba pa zavzemata eksplicitno, a precej nevsakdanjo pozo uporniške muzike iz obdobja družbenih gibanj po umoru Georgea Floyda. UNTITLED (Black is) in UNTITLED (Rise) poslušamo kot dvojni projekt, ki je usklajen in uglašen z gibanjem Black Lives Matter, le da tega nikoli ne skandira na prvo žogo. Kar pa ne pomeni, da sploh ne skandira.
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
Drugi album iransko-nizozemske pop avantgardistke zavzame na las podobno pozo kot prvenec, saj sta prvi in glavni značilnosti počasnost teka in splošna prostorskost. Shabrang ni ravno glasba za sončne nedelje. Je kos temačne elektroakustične introspekcije, ki ne vliva posebnega upanja in ki v morju odzvenov klavirja, kitare, violine in sintetizatorjev pluje med zibanjem čistih balad, bonaco basovskih masiranj in razburkanimi triphopersko pljuskajočimi valovi. Sevdaliza po črnini meandrira z glasom, ki je hkrati krhek in prepoznaven in ga občasno barvajo z efektom auto-tuna. Dvakrat zapoje tudi v farsiju. Plošček sodobnega zvoka, retro šika in neduhamorno zamorjenega duha, obtežen s kakšnim odvečnim posnetkom.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Štirinajsti album nekoč čudaškega genialca bristolske scene trip hopa prihaja po najhujši mogoči očetovski tragediji. Prihaja pa tudi z novo pevsko partnerico. Kot že večkrat Tricky večidel besedičenja tudi na tem albumu prepusti vokalistki, tokrat poljski neznanki Marti Złakowski. Naveza deluje. Povsem nizkoleteče, bandcampovsko, brez pompa izdani Fall to Pieces je najbolj fokusiran in zvočno kompakten Trickyjev izdelek zadnjih let, za katerega je sam rekel, da vsebuje njegov najboljši približek pop glasbi. A urejena produkcijska podstat, mehko drgnjenje violončela in lebdeči kitarski rifi značilno raskavost samotnega potnika le nekoliko preveč polikajo, manjka tudi kakšen konkretnejši udarec distorzije.
-
4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form
Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99?
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Nas velja za enega najpronicljivejših tekstopiscev in tehnično bolj izpiljenih brcačev rim v zgodovinskih učbenikih rap glasbe. Potem ko je zadnje desetletje izdal bolj malo in predlani zgrešil tarčo z albumsko navezo s Kanyejem Westom, je njegov trinajsti studijski pridelek nekoliko bolj artikuliran. King’s Disease je sprehod po poteh spominov, je nostalgično spominjanje začetkov in kariernih vrhuncev in je opozarjanje na »črne kralje« (med katere poleg nekaterih košarkarskih ikon seveda spada tudi sam). Album, na katerem je precej prepiha zaradi vrzeli med prepričljivimi in šibkimi trenutki ter na katerem steber newyorške scene zveni včasih starčevsko, drugič vitalno. Nebistven trenutek veterana.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Nubya Garcia velja za eno ključnih muzicistk mlajše generacije »londonske scene novega jazza«. Gibka saksofonistka je do sedaj stregla s konsistentno nametanimi drobci: krajšimi projekti in gostovanji pri kolegih. Osišče njenega zgoščenega prvenca so bolj klasične žanrske (solistične) strukture, toda nevarnosti prevelikega odmerka konvencije ni. Source ni čistokrvni jazzovski album, slišimo sledi, pa tudi čisto konkretne vzorce zvoka črnega Atlantika, največkrat duba in soula, a tudi manj pričakovanih slogov – od calipsa do cumbie. To so godbe – izviri njenega izraza, ki jih obkljuka vestno, vendar dovolj po svoje. Plošča pa ni samo njena – je precej kolektivna, z dovolj prostora za glasove številnih sobendašev.
-
21. 8. 2020 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Idris Ackamoor & The Pyramids: Shaman!
Ameriški kombo spiritualnega afro-jazz-funka The Pyramids je deloval le kratek čas, na sredini sedemdesetih let je nanizal tri albume in potem izginil. Po precejšnjem povečanju zanimanja za takšne štihe je vodja, saksofonist Idris Ackamoor, projekt – sicer v precej spremenjeni zasedbi – obudil k življenju leta 2016. Shaman! je že tretji album reinkarnacije, ki dosledno, a ne rigidno sledi izročilu afrocentrističnih izrazov črne Amerike. V ospredju sta živahni pihanji saksofona in flavte, precej markantno pa je tudi sodelovanje violine. Ackamoor z druščino tokrat udari izjemno razgibano, tekoče, na trenutke epsko, s številnimi brundanji napevov, od hipnotičnega do plesnega. Album, ki od časa do časa zveni staromodno, a nikoli zastarelo. Živahni veterani.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe.
