Borka
-
Moses Boyd, ena od dveh najprepoznavnejših baterij londonske scene novega jazza, je do danes nanizal lep kupček dolgometražnih plošč, a niti ene kot samostojni izvajalec. Vedno s svojim ustrojem ali v sodelovanju. Na uradnem prvencu zdaj združuje tako rekoč vse, kar je nakazal v zadnjih nekaj letih, tudi stran od bobnov, v vlogi producenta. Dark Matter združuje počasno elektroniko, afrobeat, britanske klubske vzorce in celo pop strukturo. Da, občasno tudi klasične jazzovske solažne finte. Potek je predvidljiv: začne z bendovsko živahno formo, preseka z dvema običajnima vokalnima posnetkoma in konča s temačnim zankarskim elektronskim delom. V nevihti londonskega glasbenega vrveža Boyd tokrat raje ostane v varnem pristanu.
-
Archie Marshall je mora trženjskih oddelkov glasbene industrije. Ko se je pred desetletjem pojavil pod imenom Zoo Kid, je bil mladoletnik z neverjetnim, raskavo globokim glasom in »indie« slogom, ki ni zvenel kot nič drugega, razpet med zračnimi baladami in konkretnimi udarci post-rock-hop-wava. S prvimi izdajami pod imenom King Krule je nakazal, da gre nemara za potencial, ki bi ga bilo s primerno trženjsko in promocijsko pilažo mogoče zgnesti v nekakšnega izrazito sodobnega kantavtorja, suvereno v sedlu v robni preriji popa. Pa se ni izšlo. Marshall se je izkazal za preveč svojeglavega, njegov izraz za premalo neposrednega. Pestile so ga depresije, pomanjkanje klene ambicioznosti in neosredotočeno obračanje k različnim vzvodom umetniškega ustvarjanja. Svoj najuspešnejši glasbeni projekt King Krule je za nekaj let celo deloma zamrznil, zavrnil je sodelovanje s Kanyejem Westom. Vlak za prihod na prvi peron popa je večkrat (namenoma) zamudil.
-
Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked
Floridskega emsija Denzla Curryja odlikuje divja konsistenca. Slogovno neukrotljiv vse od prvih diskografskih pustolovščin leta 2013 niza projekte surove odlike, brez resnejših padcev v formi, z lansko ploščo Zuu vred. Tokrat se je spajdašil s producentom Kennyjem Beatsom, ki se lahko pohvali z raztresenim, a obsežnim, za podzemlje specializiranim opusom. Unlocked je miniaturen album brez rdeče niti, skupek na hitro zloženih posnetkov, na katerih Curry v napol prostem slogu preskakuje s teme na temo. Je njegov morda najbolj kaotični projekt doslej, a nič zato: tudi če mu težko sledimo, zlahka ujamemo humor in zmagovalni tok nametavanja zlogov. Kot pravi neonski napis na steni Kennyjevega studia: »Don’t overthink shit.«
-
Gil Scott-Heron: We’re New Again: A reimagining by Makaya McCraven
Ob 10. obletnici izida zadnjega studijskega albuma in devet let po smrti pesnika-pevca-avtorja Gila Scott-Herona, ki je s svojim glasbenim komentarjem v uličnem slogu ključno zarezal v popularno kulturo, je izšla že druga reinterpretacija tega projekta. Ta je od izvirnika precej manj mračna, bolj živahna, polna in topla, saj je bobnar Makaya McCraven ploščo preoblekel v španoviji z jazzovskimi kolegi. Ironija je v tem, da že I’m New Here ni bil zares Heronov projekt, ampak projekt vodje založbe XL Richarda Russlla, starosta se je samo nekajkrat ustavil v studiu. No, novo poustvarjanje »lažnemu« izvirniku parira, saj tudi McCravnu uspe zgraditi ogrodje, ki preminulega mojstra zvočno osveži in sporočilno ali slogovno ne duši.
-
Peti album ameriške indie-synth-pop zasedbe Poliça je nekakšna fiksirana osebna izpoved pevke Channy Leaneagh, ki okreva po resnejši poškodbi hrbtenice. Tema seveda ni nesreča sama, ampak obdobje rehabilitacije po njej, menda se je Leaneagh morala celo znova učiti petja. Po obetavnem uvodu se skupina zatakne na ravnici »prijazne«, prav medle instrumentacije in zvočne sterilnosti. V preteklosti so bili v efekte potopljeni vokali njena glavna prepoznavna značilnost, tokrat se dvignejo bliže h gladini, tudi z izčiščenostjo, pripovedovalno neposrednostjo besedil. Poteza, s katero smo sprva zadovoljni, a When We Stay Alive do konca obtiči na isti točki, z redkimi izstopajočimi trenutki. Vljudno.
-
Za začetek pompozen uvod: Tom Jenkinson je drugi najprepoznavnejši, najpogosteje navajani in najznamenitejši izvajalec okorne, po mnenju nekaterih tudi sporno označevane zvrsti IDM, torej drznega vozlišča različnih elektronskih smernic, ki so udrihale najpogosteje iz Velike Britanije v devetdesetih letih, vozlišča, ki je menda zaradi svoje kompleksnosti skupke klubskih muzik prestavilo v domačo rabo. Suhoparneje in bolj na kratko povedano: zgodbe, katere osrednji motiv je bil delovanje založbe Warp in njenih izvajalcev tistega časa. Jenkinsonov paradni projekt Squarepusher je zaradi zvočne brezkompromisnosti, kasneje pa tudi zaradi obvladanja in »alternativne« rabe baskitare milo rečeno izstopal. Pripisujemo mu zasluge za marsikatero pionirsko potezo elektrodeviacij, navsezadnje tudi pri razvoju žanrske niše drill ’n’ bassa.
-
Jeff Parker: Suite for Max Brown
Ena najkonsistentnejših založb sodobnih (ob)jazzovskih praks je chicaška International Anthem, ki v svojem okrilju greje predvsem lokalne izvajalce. V domačo ekipo sodi tudi kitarist Jeff Parker, ki pa mu zadnja leta bolj kot mestni veter prija sonce Los Angelesa. Potezo, ki jo je nakazal na zadnjem albumu New Breed, zdaj povleče do konca – jazzovsko improvizacijo hiphopersko kombinira z zankami, samonarejenimi sempli in ekscesnim studijskim mešetarjenjem. Suite for Max Brown je hipnotičen, repetitiven, meditativen, mil, a tudi raziskovalen album, na katerem ne manjka hipnih presenečenj. Natančen, a zračen. Izrazito sodoben, a na trdnih temeljih tradicije. Še trivialna posebnost: velik del gradiva so posneli v skednju.
-
Postumni album mladega raperja in pevca Maca Millerja, ki je umrl predlani, star 26 let, je bil neizbežen. Le da Circles ni klasična postrganka-zlepljenka skic s trdih diskov, ampak skladen izdelek, ki ga je Miller konkretno zakoličil že sam. Zdaj so ga drugi končali in naredili dosleden paket, ki nedvomno potrdi zvezdnikovo preobrazbo iz raperja za najstnike v legitimnega novosoulerja. Plošča je nekakšen podaljšek prejšnje, Swimming, saj naj bi bila projekta že v izhodišču mišljena kot albuma kompanjona. Je umirjen kos novega soula, na katerem Miller (spet) več poje kot rapa, zvočno lahkoten, vendar ne trivialen. Album, ki bi, če bi ga Millerju uspelo končati, zvenel drugače, a mu ne dela prav nobene krivice.
-
Bilo je leta 2015, ko je Ljubljana s premiernim Mentom dobila nov format glasbenega festivala. Del novosti je bil tudi sam obseg: z ogromnim številom nastopajočih se je porodilo vprašanje, kako bo iz nepregledne množice sploh kaj zares izstopalo? Pa je. Format se je izkazal za precej učinkovitega, med domačimi vrhunci pa se v hipu spomnimo dvojca kitare, basa in lebdeče mesnatih vokalov, dvojca temačne sanjavosti in dvojca minimalistične konkretnosti. All Strings Detached oziroma Jana Beltran in Vesna Godler sta takrat pustili močan vtis, nastopali pa sta na krilih leta 2014 izdanega prvenca Heavy Rain. Leta 2017 je sledil drugi album There’s Something Painful About the Pearls, s katerim se v muziki naveze ni spremenilo veliko. Še zmeraj je šlo za kitarsko-basovski način »manj je več«, za zračno, otožno muziko počasnih obratov in izrazitega avtorskega pečata, za subtilen kantavtorski izraz, pri katerem so za krmilom vokali, v spremstvu ubrane brenkaške hipnoze.
-
Kljub namigom, ki jih skupina Koromač vlaga v naslove projektov, je hc-metal-jazz primernejši za površno predalčkanje. Početje ustroja je za punkersko držo občasno preprosto prenatančno in preveč kompleksno. Deloma tudi improvizirano. Kontrapunk je v živo posneta plata iz lanskega poglavja festivala Jazz Cerkno, ki z dodatki k stalnemu ansamblu zasedbo predstavi v kar devetčlanski razširjeni postavi. Udrihanje dveh bobnarjev je že tako registrirana znamka skupine, tokrat pa gnečo na odru vešče destilira v zid gibko zvirajočega se hrupa. Koromač ne dolgovezi – nežno tipkanje od mahanja s čupo loči le trenutek in edini očitek lahko namenimo sebi. Zakaj zadeve nismo slišali v živo?!
-
Sunday Service Choir: Jesus Is Born
Ponovno rojstvo Kanyeja Westa kot pobožnega artista, ki muziko ustvarja samo za širjenje vere v Gospoda, je bilo postopno. Že za leta 2016 izdani album The Life of Pablo je trdil, da je gospelovska plošča. Potem je malce bolj stopil za svoje besede na lanski Jesus Is King, sedaj pa gre v skrajnost: pod njegovim budnim očesom je nastala stoodstotno gospelovska zborovska epopeja, ki se nas je dotaknila seveda na božični dan. Jesus Is Born je eksploziven, visokoenergetski, ultrapozitiven, transcendentalen in enodimenzionalen uro in pol trajajoč večglasni napev ekipe, s katero Kanye zadnje mesece uprizarja ritualizirane šove po cerkvah, študentskih kampusih ... Glasbeno čvrst projekt, pri katerem pa po uri neprestanih hvalnic preprosto ne zmoreš več.
-
Drugi album zvezdnika grima, ki mu je v zadnjih dveh letih lučaj v milje popa letel najdlje, je izšel natanko v času britanskih volitev. A čeprav Heavy Is the Head tudi ostro komentira družbene razmere, je Stormzy premišljeno bolj meril na predpraznični termin. Plošča sicer ni klasičen božični album, je pa zato album za vso družino: za politično angažirano mamo, očeta, ki je bil pred petnajstimi leti fen Dizzeeja Rascala, sina, ki si prepeva refrene Eda Sheerana, in hčerko, ki po klubih lovi grimovske trende. Južnolondonski raper je okvire matičnega žanra preskočil že zdavnaj, sedaj pa svojo vsestranskost pomika še bolj v smer popastega R & B-ja. Z redko vrlino, ki zagotovi, da pretirana osladnost ne pomeni tudi popolne banalnosti.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Kaytranada, kanadski wunderkind sladkanih plesnih domislic na presečišču novega soula, housa in hiphopa, je leta 2016 s prvencem 99.9% pokazal, da ni le eden prepričljivejših remikserjev našega časa, ampak tudi zrel producent, ki zna producirati vokalist(k)e. Drugi album je napovedljivo nadaljevanje: še bolj vokalen in še bolj zasukan proti radijski sredini. Predvsem pa je Bubba precej bolj slogovno enoten, brzdan, mlačno mehek, v leru nežnega bolj zibanja kot plesanja, s posnetki, pri katerih je po nekaj sekundah poslušanja jasno, kako se bodo odvrteli do konca. V sodelovanju s Kali Uchis, Pharrellom, Mickom Jenkinsom, Estelle, Tinashe ... so presenečenja redka in Kaytranadovi ritmi navadno poravnani.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Beton Ltd. je domači multipraktični odrski kolektiv, ki je zrasel na temeljih fizičnega teatra Betontanca in katerega začetke lahko (deloma) prepoznamo tudi v delu skupine Via Negativa. Trojec Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana pri družbenem komentarju oziroma kritiki obkrožajoče ga sodobnosti pogosto izhaja iz ironično-humornih nastavkov, predvsem pa jo podaja v obliki šova. Pravega šova pa ni brez muzike. Najnovejša akcija, predstava ali performans tako obrača osišče in postavlja v središče prav glasbo. Žaromet usmerja na sestavino, ki je pogosto manj osvetljena.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Na netrapovski, bolj ortodoksni strani ameriške raperske igre je v ospredje pririnila precej nenavadna druščina, ki si je ime nadela po zloglasni kolumbijski botri kokaina Griseldi Blanco in prihaja iz neatraktivnega Buffala. Družinsko podjetje treh emsijev zdaj po dolgem čakanju le streže s prvencem za založbo velikanko oziroma njenim oddelkom, ki ga vodi Eminem. Album WWCD je izvleček uličnih fabul in klevetanj, neštetih opisov nezakonitih podjetnih dejavnosti in rudimentarno retro surovih podlag. Hitri tečaj hiperprodukcije zadnjih treh let pripelje do dveh sklepov: kolektiv se že nekoliko ponavlja, a se hkrati ne uklanja pritiskom velikih treh hegemonov založništva. Neredčeno in nebrušeno.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Nepričakovani jahalec na ugodnem valu uglednih evropskih festivalov, pred tem hudo iskani glasbeni izvedbenik poročnih rajanj v domačiji, sirski pevec Omar Souleyman, z novim albumom ne spreminja ničesar. Shlon je hitrostna, polurna plesna mrzlica frenetičnih sintetizatorskih linij, divjih tolkal, neutrudnega »štanc« ritma in pevčevih raskavih napevov, z enim samim počasnejšim vložkom. Je techno folk, mešanica plesnih dabke tradicij Bližnjega vzhoda in pretiravanj pri ritmičnih in melodičnih zmogljivostih priročnih sintetizatorjev. Projekt je že drugi v španoviji s tovarno plesnih hitov Mad Decent, s čimer mu (žal) pripada tudi primeren zvočni lifting. Podkovano rezljanje niše na robu glasbenega orientalizma.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Domači dvojec Darla Smoking čemi na presečišču basovskega izročila in zvedavo hrupne sedanjosti. Odvodi dubovskih izrazov naj bi bili nekakšno osišče projekta, naveza pa jih uspešno obtežuje in upogiba z dimno zaveso noizerskega post rocka, folka različnih prostorov in drobcev elektronike. Prav to je Darlina glavna odlika: da ne ravna togo shematsko ali žanrsko, ampak gosto zvočno maso plasti z neprestanim mešanjem, tudi če s kakšnim korakom ali posnetkom preveč. Extinct je plošča, ki zavestno opozarja, da so vprašanja izumiranja in izginjanja ogroženih skupnosti nadvse aktualna, s temačnimi udarci pa nehote poda morda celo oceno, točnejšo od poziva k boju: izumrtje je neizbežno, za vse.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
DJ Shadow se je precej zgodaj v karieri ujel v lastno past. Njegov prvenec, ki je bil mišljen kot eksperiment, vaja v tehniki ali preprosto odvod, je postal tako nepričakovano uspešen, da ga je popolnoma popredalčkal v ne čisto pravi oddelek. Leta 1996 izdana plošča Endtroducing do danes pomeni enega najpomembnejših prelomov in spomenikov ne le tehniki, ampak estetski paradigmi in celo ideološki plati semplanja. Nastal je kot čisti kolaž gradiva, ki ga je Shadow mukotrpno rezal in lepil z vinilk nepreglednega izvora. Bil je mejnik fenomena »zvokoplenjenja« (plunderphonics).
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Earl Sweatshirt je eden redkih, ki znajo duhamornost vsakdanjika in moreče atribute življenja prekucniti v edinstveno domiselne utrinke rapa. Po lanskem albumu Some Rap Songs je sodelovanje z založbo Columbia prekinil, da bi bila njegova že tako popolnoma antipop muzika lahko še bolj »tvegana«. In res, mini dodatek Feet of Clay je radikalizacija – podlag, ki niso nič drugega kot enolične, rudimentarne, osnovne, zrnate in rahlo izmaličene zanke starega soula in jazza, pa tudi ohlapnosti pripovedovalskega sloga, ki ni nič drugega kot prosti tok izmuzljivo sivih misli, dostavljen tehnično lenobno, brez posebnega truda. Earl ostaja osamelec monotone intrigantnosti, popoln antipod vsem zapovedim glasbenega esteblišmenta.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
FKA twigs se ne mudi. Kaže, da je izrazita dolgoprogašica. Odkar se je leta 2012 pojavila s serijo posnetkov drznejše plati elektro r & b-ja – ključni so bili predvsem rob rezajoči in trend narekujoči spremljevalni videospoti –, je svoj glasbeni (pa tudi vizualni) izraz odmerjala zlagoma in premišljeno. Tudi po leta 2014 izdanem prvencu LP1, ki je bil čista uspešnica, njena zbranost ni popustila niti za tren. Sledilo ni nobeno sumljivo sodelovanje, no, na splošno je sledilo bolj malo.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Gang Starr: One of the Best Yet
Devet let po smrti emsija Guruja, petnajst let po zadnjem skupnem koraku legendarnega hiphopovskega sodelovanja med Gang Starrom in DJ Premierom ta vleče nepričakovano, a v raperskem miljeju nadvse predvidljivo potezo brikolažnega sestavljanja postumnega albuma. Ob podatku, da sta bila protagonista dolga leta sprta do stopnje nekomuniciranja, smiselnost takšnega dejanja postane vprašljiva, toda producentski starosta pomisleke ovrže s sklenjeno ploščo, na kateri gostujejo številni člani širše ekipe tandema, poleg njih pa še Q-Tip, Talib Kweli in tako rekoč edini predstavnik raperskega podmladka J. Cole. Klasičen gangstarrovski material s prepoznavnimi, premišljeno učinkovitimi kaveljci, ki ne bo pritegnil novih fenov, starih pa tudi ne bo odgnal.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Novodobni folkaš Michael Kiwanuka je po izidu nadvse obetavnega prvenca skoraj obupal – nad svojo negotovostjo in nad bedo glasbene industrije –, zdaj pa se je le ujel v zmagovalno kombinacijo. Pajdašenje z londonskim producentom Inflojem in Dangermousom, ameriško tovarno retro obarvanih hitov, se je izkazalo za tako primerno, da navezo podaljšuje s tretjo ploščo Kiwanuka. Na njej se destilira vsa utečenost trojca, saj kombinacija Kiwanukovega izpovedno zverziranega, na trenutke smelega skladanja in retro orkestralnega štiha obeh producentov deluje brezhibno. Z vsemi godali, pihali, harfami, spremljevalnimi zbori ..., ki pritičejo čaru staromodnega formata (soulovskega) albuma.
-
30. 10. 2019 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Amon Tobin, brazilski kipar, klesar in strugar mogočnih granitnih zvočnih balvanov, po daljši bonaci streže že s tretjim letošnjim albumom. Long Stories je melodični in harmonični spremljevalec aprilskega Fear in a Handful of Dust in je v nezanemarljivem obsegu narejen zgolj z enim instrumentom, pokvarjenim primerkom arhaičnih in polobskurnih električnih citer Omnichord, katerih »čarobni« zvok sicer v popularne glasbe zaide kar pogosto. Čeprav Tobina poznamo po muziki ekstremov, ostrine in udarcev, se tokrat ponovno izkaže v filigranski delavnici tankočutnega milozvočja. Fini izdelek je učna ura predelave, procesiranja in nalaganja melodij ter ritmičnih drobcev v neprekinjeni igri natančnosti in zmernosti.
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Klubski maraton 2019
Iniciativa Klubski maraton Radia Študent, ki šest skrbno izbranih in lokalno pridelanih izvajalcev letno pošilja nabirat terenske zapiske, že devetnajstič teče po klubovju širom domačije. Tokrat precej bolj skoncentrirano kot lani, kar je logična poteza v ne ravno rožnatih časih mladinskih klubov pri nas. Letošnji izbor spet zanemarja elektronske osamelce in ustroje, kar je najverjetneje le posledica trenda slabega odziva tovrstnih praktikov na samo pobudo. Maratonci zagato rešujejo elegantno: ob treh bolj klasičnih, a tudi povsem različnih rockovskih kombotih tečejo pustolovski jazz trio prostega stila, mini pleh muska in one woman band kompaktnega plastenja. Tek pestrejših tehnik in slogov od prihajajočega ljubljanskega maratona!
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
The Comet Is Coming: The Afterlife
Najbolj klubsko nakalibriran med stalnimi projekti nosilnega stebra skupnosti britanskih (ob)novojazzovskih praks Shabake Hutchingsa streže s podaljškom letošnjega albuma Trust in the Life Force of the Deep Mystery. The Afterlife se ne oddaljuje veliko od preteklih kozmičnih pustolovščin trojca, ki (spet) brezhibno vijuga med zračnim, vesoljnim, subtilnim, hipnotičnim, kompaktno ritmičnim in ognjevitim. Tokrat zastavljeno malce bolj v polju lebdečega, a še zmeraj s prepoznavno gromkim Hutchingsovim saksofonom kot osiščem, okoli katerega se vrtijo ritmi, sintetizatorske linije in utrinki elektronike. Mala plošča potrjuje status čvrstega klubskega ustroja, ki nagovarja bolj okoli- kot znotrajjazzovske srenje.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Robert Glasper: Fuck Yo Feelings
O statusu klaviaturista Roberta Glasperja povesta veliko že nabor in številnost sodelavcev, ki jih je zlahka nanovačil za novi ne pravi album, ampak v hipu posneti mikstejp. Herbie Hancock, Denzel Curry, Rapsody, Yasiin Bey, Bilal, Mick Jenkins ... Vsi prispevajo k temu, kar Glasper najbolj obvlada: k všečni mešanici r & b-ja in rapa na okopih klasičnih jazzovskih prijemov in trikov, z občasnimi zavoji v manj predvideno. Fuck Yo Feelings so posneli v pičlih dveh dneh in najbolj prepriča v delih, kjer se gruvi obvladaško prožno spotikajo, drobijo in valijo. Občasno in nujno predramijo sicer ležerni stav glavnine, sladkobnih zibalic ohlapnih, a nič kaj medlih aranžmajev. Streseno iz rokava.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
Young M.A: Herstory In The Making
Z zadnjim valom konkretnega preboja ameriških raperk v srednjetok Young M.A še zdaleč ni dosegla največje prepoznavnosti, zato pa pomeni največjo osvežitev. Čeprav ostaja zvesta uličarka, ki ničesar ne stavi na tržne trike prodajanja seksualnosti in vestno popisuje klasična poglavja žanra – od odraščanja v revščini do trenutnega stanja na bančnem računu –, so jo prav zaradi svojstvenosti hitro vabili na vse strani. A Young M.A se je zadeve še enkrat lotila po svoje: za snemanje prvenca si je vzela čas, izdajo pa je posvetila bratu ob 10. obletnici smrti. Herstory In The Making je življenjska zgodba, povedana z nezloščeno pristnostjo in v vulgarnem slengu brez mejkapa, ki bi bila učinkovitejša v malce bolj jedrnatem formatu.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Ko se je Miles Davis leta 1985 odločil za nepričakovano potezo in tridesetletno zaveznico, založbo Columbia, zamenjal za Warner, je bila njegova prva zamisel posneti synth funk album, zavestno zasidran v morju popa. Po nekaj sešnih je založba projekt ustavila in zagnala nastanek mojstrovine Tutu. No, prvotna producenta nesojene pop plate Randy Hall in Zane Giles sta – v navezi z Milesovim nečakom Vinceom Wilburnom Jr.--jem, ki je na njej igral bobne – zadevo zdaj pripeljala do konca. Rekonstrukcija je tudi poskus posodobitve, a vsi sodobni vložki – z r & b pevkami in pevcem na čelu – učinkujejo klavrno. Vokalni posnetki so zreli za takojšen odpis, pobudo pa delno rešijo prebliski ostrih trobentarskih fraz in basovskih slapov.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Kultura | Dogodki
Prvi ljubljanski obisk nottinghamske naveze osornega post-post-punka elektronskega minimalizma in pripovedno bevskajočega vokala sta spremljala promocijska hakeljca: prvič, na začetku letošnjega leta je izdala Eton Alive, še eno ploščo v seriji kritiško čislanih in komercialno presenetljivo uspešnih izdaj, ki jo frontman, neumorni gobezdač in antipevec Jason Williamson ter producent ravnodušne poze Andrew Fearn zadnje mesece pljuvata po evropskih festivalih in dvoranah. Drugič, njun prvi nastop pri nas smo dobili v okviru večdnevnega praznovanja desetletnice obratovanja glavnega popularnoglasbenega projekta Mestne občine Ljubljana tega tisočletja. V času, ko se nišno alter začetki Modsov zdijo zakopani že nekje daleč v preteklosti.
