Borka
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
The Return je precej neroden naslov za prvenec, a za v Zambiji rojeno, v Bocvani odraščajočo in sedaj v Avstraliji prebivajočo raperko Sampo The Great je kar ustrezen. Namreč, mlada rimometalka je v zadnjih štirih letih redno – tudi z dvema mikstejpoma – opozarjala nase s svežino mičnega, a ostrega soulovskega rapa. Če k temu dodamo še eksplozivno prvo, napovedujočo singlico Final Form, je vse skupaj kazalo na še en osredotočen udarec prepričljive vneme. A ne povsem. The Return je mlačna in razvlečena neskončnost novosoulovske ležernosti, ki bi ji zlahka odstrigli drugo, močno oslajeno polovico. Pajdašenje z večjo produkcijsko ekipo in večjo založbo včasih pomeni preprosto in nedvoumno ... preveč.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
JPEGMAFIA: All My Heroes Are Cornballs
Barrington Hendricks zna z naslovi projektov, pa tudi posameznih posnetkov. Pod imenom JPEGMAFIA (krajše in bolj domače kar Peggy) je prvič opozoril nase leta 2015 z mikstejpom Communist Slow Jams, leto kasneje pa nadaljeval s prvencem Black Ben Carson. Precej prahu je prebrisano dvignil s posnetkom I Might Vote 4 Donald Trump (ki so ga tisti brez smisla za humor poslušali dobesedno), svetovno kritiško srenjo pa dokončno pridobil na svojo stran z albumom Veteran, ki je konsenzualno obveljal za enega izmed alter raperskih presežkov lanskega leta.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Iggy Pop je živ dokaz, da rock ’n’ roll še ni mrtev. Kadar ne izvaja svoje prepričljivo večne in visoko prepoznavne točke zviranja po odru, še zmeraj snema spodobne plošče, kakršna je bila tudi zadnja, Post Pop Depression iz leta 2016. No, album številka 18 polzi povsem brez rockovskih udarcev, še najbolj pa ga zaznamuje sodelovanje kitaristke Noveller in trobentača Lerona Thomasa. Free je počasen in recitirajoč razmislek po (ali posledica?) izžetosti življenja na turneji, z občasno ambientalnimi pejsaži in vrinki površnega tekstopisja. Je projekt, na katerem so večino skladanja in muziciranja opravili drugi, Iggy pa zavzame položaj nekakšnega umetniškega vodje in modrega poeta, a tudi brezkončen neumornež proti koncu zgubi zalet.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Dobesedno deseti brat (drugi najmlajši od enajstih otrok, ki so odraščali v eni od trapovsko najrodovitnejših sosesk Atlante) Young Thug se je na lepem številu mikstejpov z gibkim obračanjem vokalnih postopkov uveljavil kot eden najsuverenejših jadralcev melodičnih podlag v trapovski igri. Sedaj končno streže z uradnim prvencem, ki je vse, kar bi pričakovali: paket nalezljivo enodimenzionalnih refrenov in melodičnih kaveljcev, ki jih Thug plasira v sodelovanju s številnimi gosti. So Much Fun ni niti za ped celovitejši od vseh predhodnih »nepravih« albumov, a noben drug projekt, pri katerem bi imeli prste vmes Future, Quavo, Lil Uzi Vert, 21 Savage in Travis Scott, ne bi zvenel niti približno »tako zelo zabavno«.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Ko je Missy Elliott leta 1997 močno zavrtela kolesje industrije hiphopa, je, to lahko rečemo brez zadržkov, spremenila igro – z osvežujočo, klube stresajočo muziko in kričeče barvito vizualno predstavitvijo. Pop ikona, ki presega okvire neke »scene«, je zadnje resnejše založniško poglavje pisala pred kar štirinajstimi leti in tako se je na stavnicah špekuliralo, da se utegne povratniška mala plošča izkazati za nekaj edinstvenega, drugačnega, izstopajočega in samosvojega. Pa se ni. Iconology je mimobežen, linearen, ne preveč prožen in po formuli 2 + 2 na dve predvidljivi polovici razdeljen skupek: spodobni klubski gibanici, ki jima sledita hitro pozabljivi r & b-jevski baladi. Kratko, a presladko.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
King Gizzard & The Lizard Wizard: Infest The Rats’ Nest
Avstralski psihedeliki in albumski hitropotezneži iz zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard po predlanski ekstremni saturaciji uspešno izpeljane taktike »eno leto, pet albumov« in razmeroma tihem letu 2018 popuščajo le zmerno, saj strežejo z že drugo ploščo letos. Če je kaj stalnica benda, so to občutni slogovni zasuki, zato album fatalistično-distopično-ozaveščenega in ortodoksnega trash metala s planetovarstveno noto niti ni presenečenje. Zemljo smo zavozili, gremo s težkimi rifi, grlenim bevskanjem in hitrostnim bobnarskim udrihanjem poskusit po galaksiji. Z albumom Infest The Rats’ Nest pa Gizzardi kljub doslednosti ne bodo resneje zarezali v metalsko sceno, vsaj ne bolj, kot so to že storili v preteklosti. Mahanje s čupo na koncu vesolja.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Širom: Svet, ki speče konju cvet
Neizpodbitne avtoritete (glasbene) medijske krajine, kot so britanske institucije BBC, The Wire in The Guardian, redko zaznajo podalpski vrvež. No, prav vse omenjene – in še kakšna zraven – so zaznale kraško-tolminsko-prekmursko navezo izmuzljivega sloga, trojec, ki niza natančne strukture glasbenih segmentov z iluzijo spontanosti, ki improvizira redko in v detajlih, na razpotju raznorodnih folkaških izročil in popularnega, skupka tradicij, spretnosti in domišljije, ljudskega in sodobnega ter skoraj popolno v kraljestvu akustičnega. Skupina Širom pa ne izstopa le po neoprijemljivosti formalnih nazivov, ampak tudi po izjemnem naboru brenkal, tolkal, pihal in godal z različnih koncev sveta – tudi po doma narejenih glasbilih in predmetih za alternativno rabo. »Namišljena ljudska« glasba je za površno opisovanje trojca primerna »(samo)oznaka«. Poleg očitnega, da zaobjame tehnično komponento delovanja – namreč, velik del glasbil, ki jih druščina uporablja, je izrazito folkaški –, jo lahko priročno beremo tudi kot ohlapno sklicevanje na »zamišljene skupnosti« irskega družboslovnega misleca Benedicta Andersona. »Ljudskost« trojca Širom je tudi v tem, da ga sestavljajo pretežni samouki. Tu pa se nekako konča. Že s prvencem I. in potem prelomnim nadaljevanjem Lahko sem glinena mesojedka se je hitro utrdil kot izrazito izviren, avtorski ustroj.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Raper najokornejšega stava in najprepričljivejše r ’n’ b-jevske draži sredice svetovne smetane, kanadski pridni deček Drake, po dobrem letu pretežne glasbeniške tišine, ko je bil v končnici letošnje sezone košarkarske lige NBA glasnejši ob igrišču kot v studiu, streže s preračunljivo zbirko posnetkov iz osvajalskega obdobja med letoma 2010 in 2016. Venček že slišanega, a do sedaj komercialno pretežno nedostopnega gradiva potrdi vsaj troje: da je Drakovo bahaštvo z vrha glasbene industrije še bolj dolgočasno, kot so njegovi rimarski začetki preprosti. Da ima neverjeten občutek za pop formo in da gre nezanemarljiv delež, če govorimo o sposobnosti za štancanje hitov, pripisati njegovemu producentu Noahu »40« Shebibu. Utrjevanje jasnega.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Four Tet: Live at Alexandra Palace London, 8th and 9th May 2019
Kieran Hebden, britanska ikona zvedavo subtilne elektronike nezgrešljivega podpisa, v zadnjem času pa tudi čisto prave plesne muzike, se je s serviranjem zvočnih dokumentov svojih živih nastopov sprva precej obotavljal. No, v zadnjih letih smo jih dobili kar nekaj in tako laže kartirali precejšnje spremembe v metodi in izvedbi. Posnetek letošnjega nastopa v Londonu je meandrirajoča, a čvrsta konstrukcija neštetih legokock melodij, harmonij in zank, najpogosteje s Four Tetovih nedavnih albumov (Beautiful Rewind in New Energy). Prepleta jih lahkotno, tekoče, zbrano, ubrano in precej na plesišče naravnano ter dokazuje, da premike k bolj klubskemu zvoku brezhibno obvlada tudi v živo. Vse na svojem mestu.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Chance The Rapper: The Big Day
Chance The Rapper ne igra ravno vloge klišejskega raperja. Izhaja iz višjega srednjega sloja, oblači se rahlo piflarsko, njegova besedila in splošna drža so optimistični in veseli – skratka, je popolnoma neuličarski. Je raper za vse profile, tudi za nespecializirano glasbeno občinstvo in mlajše generacije. Glasbo je doslej večinoma ponujal zastonj, vodi mladinski socialni program, javnim šolam podarja milijone in je vključen v mestno politiko Chicaga. Lahko bi bil tvoj bogati, družbeno angažirani prijazni sosed.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Nas, eden najostrejših ameriških jezikačev in predstavnik zloglasne raperske šole iz Queensa, je očitno ostal brez zamisli. Po lanski izdaji na hitro spacane in še hitreje pozabljene plošče Nasir, ki jo je produciral Kanye West, letos nadaljuje z zbirko »ostankov preteklosti«. The Lost Tapes 2 je nadaljevanje izvrstne zloženke z začetka tisočletja in je kupček nepovezanih posnetkov, ki so zgrešili izbor veteranovih zadnjih treh, štirih albumov. Z razlogom. Nametanko medlih udarcev rešijo redki deli brezhibnosti vokalne tehnike in neverjetna druščina producentov. A tudi The Alchemist, RZA, Pete Rock, Kanye, Swizz Beatz, No I. D., Pharell ... na papirju obetajo več, kot potem dostavijo. Brez vrhuncev in padcev.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Revenge of the Dreamers III
J. Cole je eden redkih ameriških raperskih zvezdnikov, ki velik kos svojih hitov producirajo kar sami, in je eden številnih, ki krmarijo lastno založbo. Njegova, Dreamville, streže s tretjim delom kompilacije, namenjene promociji hišnih izvajalcev, a z edinstveno posebnostjo, da si protagonisti datotek niso podajali prek speta, ampak so deset dni dejansko skupaj ždeli v studiu. To se pozna. Revenge III je koherenten in kompakten paket ekipnih rezov, klubskih udarcev in (čezmernih) r & b-jevskih zibalic. Sanjači niso malenkostni, saj so k sodelovanju povabili več kot 300 glasbenikov in nazadnje jih je več kot 50 sproduciralo več kakor 120 posnetkov. Končni izbor 18 bi zatorej lahko bil prepričljivejši.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project
Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka?
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let.
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Najuspešnejši raperski osvajalec vrhov certificiranih pop lestvic zadnjega desetletja (morda tudi v zgodovini?) je bizaren. Je osnovno nastavljen in v uho takoj usedajoč se hit miks za vse generacije nenavadne, a tako očitne mešanice trapa in countryja. Še več, njegov avtor nosi kavbojski klobuk. Lil Nas X prihaja iz Atlante in je bil do izida megauspešnice Old Town Road popolna neznanka. Z obvezno malo ploščo, ki sledi neverjetnemu preboju, pa za čuda ne stavi vsega na isto finto. 7 je trening naivnega žongliranja z žanrskimi kalupi na igrišču popa. En posnetek je najstniški indie rock, drugi klasična sodobna r & b-jevska zibalica, eden dance popevka, eden celo met nazaj v čas grungea. Vprašanje tako ostaja: »Kdo zaboga sploh je Lil Nas X?!«
-
12. 7. 2019 | Mladina 28 | Kultura | Dogodki
Da prihod Kamasija Washingtona in njegove bande ne razproda dvorane gledališča Verdi v Gorici, je skoraj alarmantno. Ja, organizator bi v komaj obstoječih razmerah domače glasbenomedijske krajine in v gosto nasičeni brozgi družbenih omrežij morda lahko bolj pompozno reklamiral in napadal z napovedjo nastopa ameriškega saksofon vihtečega »zvezdnika«, ki ga v naše kraje doslej ni zmogel (si ni mogel privoščiti?) pripeljati noben od ustaljenih producentov jazzovskih odrskih zasedanj.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Freddie Gibbs & Madlib: Bandana
Naveza trdega uličarja, mojstra pronicljivih gangsterskih anekdot in brezkompromisnega metalca nezarobljenih rim Freddieja Gibbsa ter Madliba, samosvojega vinilnega arheologa, hiperproduktivnega klesalca beatov in neupogljive ikone hiphopa, je povsem utečena. Njen drugi album Bandana je udarec trdega zvoka in gibek sprehod po grenkih spominih na prigode z napačne strani tirov. Je eden tistih redkih primerov, ko obrtniško sodelovanje preseže svoj namen: Madlibov sijajno surovi izbor (predvsem soulovskih) semplov z Gibbsovim neizprosnim rapom zasije še močneje in Gibbsove zgodbe z Madlibovimi lucidnimi zvočnimi referencami postanejo emancipatorne. Eden raperskih vrhuncev leta.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Lifecutter je eden najkonsistentnejših in slogovno najbolj izklesanih izvajalcev ritmiziranega elektronskega hrupa pri nas, in to na obeh frontah. Njegova založniška dejavnost redno ostro reže po domači krajini robnih praks, prav nič tiše ne odmevajo včasih že brezkompromisno brutalni živi nastopi. Mala plošča Rapture, ki je izšla pri berlinski založbi Holotone, je prepoznavno kompaktna, večplastna in temačna raziskovalna tvarina, ki vseh kart še zdaleč ne stavi na šok glasnih udarcev in šusa, saj jo krasi širok nabor mračnjaških intenzitet – od tehnoidnega brbotanja in industrijskega žvenketanja do zloglasnega dronanja in prasketanja, z redkimi zametki zloveščih melodij. Kraljestvo teme še zdaleč ni monotono enobarvno.
-
28. 6. 2019 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Mark Ronson: Late Night Feelings
Da je Mark Ronson plezanje po strmi lestvi glasbene industrije začel kot didžej na newyorški sceni, ni zanemarljivo. Pri vseh njegovih kasnejših producentskih veleuspehih so prisotni neki retro šik in, pomembneje, zvedavost obračanja k različnim žanrskim obrazcem ter totalni odpor do norme iphonovskega kričanja sodobnega popa. Njegov peti album Late Night Feelings je venček pop žalostink, ki meri široko – od countryja, synthpopa in R & B-ja do reggaetona. Posnet je z vokalistkami različnih kontekstov – z Miley Cyrus, Lykke Li, Yebbo, Camilo Cabello, Alicio Keys, Angel Olsen ..., odlikujeta ga nekaj veščih hitovskih kaveljcev in zvočna zmernost, zagon pa hitro izpuhti na ravnici blede baladne izpovedi.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Kaj pa če je bilo Madonnino fušanje na Evroviziji načrtovano? Kaj pa če je preračunljivo stavila, da si bo pred izidom nove plošče resnejši prostor v medijski krajini tistih nekaj čudnih, predvsem evropskih držav, kjer vročično spremljajo plastični spektakel mednarodno anonimnih izvajalcev (mednje spada tudi Slovenija) izborila le s škandalozno slabim petjem? Kaj če je bila vse skupaj marketinška intervencija, saj je njen promocijski motor vedel, da bo večina gledalcev benigno, prežvečeno gesto mainstreamovske družbene kritike (ki ni bila nič več kot le poenostavljena relativizacija), ko sta dva pevkina spremljajoča plesalca z roko v roki na hrbtih nosila izraelsko in palestinsko zastavo, preprosto spregledala, edini njen opaznejši učinek pa bo žuganje organizatorja in izraelskega establišmenta?
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Kultura | Dogodki
Večji evropski jazzovski festivali so (ob resnejših jubilejih) namenjeni množicam. Ljubljanski, manjši v obsegu in proračunu, zato pa močan v zgodovini, ki sega vse do Blejskega jezera, niti ne. Že lani mu je Europe Jazz Network podelil nagrado za »najdrznejši program«, kar si tudi letos – ob okroglih šestdesetih letih delovanja – očitno šteje v ponos, saj se ne uklanja grozovitim pop trendom jazz festivala bližnjega centra kakovosti Dunaja in ne stopiclja za podobnimi smernicami velikanov, kot sta North Sea Jazz in Montreaux. Jazz festival Ljubljana (še) shaja brez zahtev, pogojev in pričakovanj po širitvi, rasti, spektakularnosti, dostopnosti in zahteve generalnih sponzorjev multinacionalnih konglomeratov, pa tudi državnih inštanc.
-
14. 6. 2019 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Na sotočju večplastne večžanrskosti, pa tudi v posameznih rokavih rocka, jazza, funka, folka in bolj tradicionalnih etno izročil se že petindvajset let v povsem svojem ritmu ziblje bitolski bend Foltin, eden markantnejših makedonskih kombotov sodobnosti, ki redno pljuska do Dežele, pa tudi precej dlje. Tokrat z malo ploščo МОМÓMA in brez prepoznavnega meha harmonike, ki je doslej druščino močno definiral. In kako gre brez ene ključnih determinant? Zlahka. Novi EP je aranžmajsko zasnovan precej songovsko, je tekoče nežen, zvočno že nevarno izčiščen, neinvazivno lahkoten, a tankočutno natančen. Bojazen, da gre za prehod v varno, „zrelo“ obdobje Foltinov, razblini izmuzljivo obvladanje (in zvijanje) forme.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Še ena plošča v morju izdaj Leeja Perryja, barvitega veterana, inovatorja, pionirja, odbiteža in hiperustvarjalca dubovskih muzik, ne bi pomenila veliko, če je ne bi produciral eden bolje podkovanih mojstrov žanra, britanski studijski molj Adrian Sherwood, in če ne bi šlo za nekakšno vrnitev h koreninarski formi. Rainford bi sicer težko označili za drugo pomlad gospoda »Upsetterja«, pa vendar gre za njegov najbolj razumljiv, izčiščen, jasen, discipliniran in klasičen dubovsko-reggaejaški projekt po dolgem času. Premišljena poteza prizemljitve pa pomeni tudi, da izpuhti precej vesoljske raziskovalnosti, protisistemskega mantranja in nerazumljivih recitalov, zaradi katerih je Perry tako čudaško čudovit. Pod nadzorom.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Prvi indici izida šeste plošče kozmičnega etero-elektro-hop potnika Flying Lotusa niso obetali veliko: naslovka, ki spominja na baročno fantazijsko scenografijo megafestivala Tomorrowland, in ne ravno muzikaličen, lynchevski kratki film, v katerem ima glavno vlogo pripovedovalca, hja, David Lynch. Flamagra je že četrti zaporedni album skicirka neštetih kratkih posnetkov in je (še ena) ambiciozna produkcija nagužvane kopice gostov, le da jo tokrat Fly Lo ubere bolj tekoče, igrivo, soulovsko, sčiščeno in manj nasičeno, z ovinkarjenjem med hipnotičnim in divjim ter z mini obratom k začetkom, saj po dolgem času slišimo tudi nastavke čisto klasičnih beatov. Vsi odtenki kalifornijskega nosilca scene v 27 škljocih.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Slowthai: Nothing Great About Britain
Theresa May odhaja. Zaradi dveh epizod – posnetka poskusa plesnega korakanja ob petju in ploskanju na nekem obisku v Južnoafriški republiki ter precej neposrečenega priplesa na oder nekega torijevskega kongresa – se bo v zgodovino zapisala kot britanska premierka z najmanj občutka za ritem. Zmedi britanskega prostora zadnjih let pa ritem narekuje glasbena spremljava trenda protibrexitovskih izvajalcev mlade generacije, ki javno precej glasno zavračajo omejevanje, osamo in novo povodenj nacionalizma. Nekoliko manj enosmerno se sedanjega mučnega družbenega ozračja in zavajajočega premika političnega fokusa loteva Slowthai, mladi raper iz mesteca Northampton.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura | Dogodki
Kot je bilo zapisano, naj bi petkov, torej po dispoziciji »glavni« večer letošnje Druge godbe črpal iz ljudskega izročila vokalnih izrazov bivše Sovjetske zveze. Gre za dvojno površnost. Prvič, estonski dvojec pevke Maarje Nuut in elektromatričarja Ruuma ter ukrajinska atrakcija DakhaBrakha sta dve popolnoma različni zgodbi, tako po izrazu kot širšem kontekstu: tradiciji ali dediščini, ki jo upogibata. In drugič, obe imeni se na svojstven, domiseln način izogneta (marketinški) zanki »etno godbe«.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
persons from porlock: Tomorrow’s Ration of Dreams
Po daljši hibernaciji in bojazni, da gre morda za pravi razpad, se vrača domači garažni psihedelični bend persons from porlock. Vrača pa se polovično in na kratko, saj si malo ploščo Tomorrow’s Ration of Dreams deli z avstrijskimi kolegi iz skupine JIGSAW BEGGARS. Če ne štejemo osnovnega izhodišča kitarskega garažiranja, sta benda precej, če ne popolnoma različna. Brez kančka pretiranega lokalpatriotizma lahko rečemo, da so domačegrudarji iz Porlocka precej bolj domiselni pri aranžmajskih rešitvah, bolj razgibano kompaktni in bolj slogovno izbrušeni, s slogovnimi refleksijami, ki pogosto sežejo vse do britanskih rockovskih raziskovanj in kolonizacij šestdesetih let. Ekonomična racionalizacija cepljenih izdaj ne rodi vedno bujnih sadov.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Zgodovina afroameriškega glasbenega izraza in z njim povezanih družbenih pobud, tudi prizadevanj za emancipacijo, je v Chicagu še posebej bogata. Sedanjost ni nič drugačna. Lokalni status edinstvenega žarišča z drugim albumom utrjuje pevka in pesnica Jamila Woods. Klasičnih tem identitete, kulturne in družbenopolitične dediščine, feminizma, apropriacije ... se loti z mehkožmohtnim, prav nič pikrim novim soulom, ki z naslovi posnetkov prikliče v spomin različne črne heroje (pop) kulture – od Betty Davis do Suna Raja in Jamesa Baldwina –, v najmočnejših kotičkih pa po pronicljivosti spomni na mirno in mično sporočilnost skladb zlatega obdobja Eryke Badu. Zapuščina kot izhodišče brezhibno zasnovanega iz izpeljanega prispevka.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Warlord Chipmonk: Nicotiana Tabacum
Gašperja Letonjo smo doslej poznali kot člana kitarskega oddelka domačega odreda metalskih izbruhov The Canyon Observer, zdaj pa se prvič pojavi samostojno, izrazno povsem drugačno, a nič manj intenzivno. Kolektivno je zamenjal za individualno, brusenje kitarskih strun pa za programiranje, nekje na presečiščih, prelomih in med vrsticami jezikov IDM-a, industriala, digitalnega hardcora, noisa in ambientala. Warlord Chipmonk se opojnosti tobaka pokloni neizprosno prožno: od meditativnega dronanja do divjih ritmičnih prepletov in že pravega frenetičnega zvočnega bombardiranja. Album s prepričljivo konkretnim izborom zvočnih izhodišč in vseh odtenkov temačnega: od pritajenega brnenja do kričečega udrihanja.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Newyorški folkrockovski četverec Big Thief je v kratkem času storil veliko. Pojavil se je nenadoma, leta 2016 s prvencem Masterpiece, kmalu zatem zabrenkal z nadaljevanjem Capacity, zdaj pa osupljivo konsistentno nadaljuje še s tretjim albumom U.F.O.F., s katerim se otrese vsega šuma garaže in redkih indie ostalin. Če je bila tradicija klasičnega ameriškega folka in širše americane v izrazu skupine vedno prisotna, je zdaj prav ta še bolj izčiščena, četudi hkrati trdno zasidrana v brooklynovsko današnjost. U.F.O.F. je perfektno posneta organika redkih koščkov kitarske elektrifikacije in obče akustike z mičnimi, zasanjano čvrstimi, šepetajoče konkretnimi vokali glavne igralke nežnega šova, Adrianne Lenker.
