Borka
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Britanski glasbeni milje tako rekoč vsako leto proizvede kakšno »zvezdo v nastajanju« iz soulovskega in R & B-jevskega predalčka. A dolgo nobena ni imela že pred snemanjem prvenca tako v pop sijočih in segajočih referenc kot dvajsetletna Jorja Smith: Kendrick Lamar, Kali Uchis, Drake, Stormzy ... je le nekaj imen, s katerimi je že kakšno zagodla. A plošča Lost & Found ni razočaranje (samo) zaradi velikih pričakovanj, ampak tudi zaradi blede produkcije brezobrazne in prenaličene radijske muzike, ki seže od preštevilnih (akustičnih) balad do spominov na R & B-jevsko klasiko devetdesetih let. Kako zamujena priložnost je plošča, najbolje ponazarja razlika med njeno vsebino in nedavnimi Jorjinimi živimi nastopi. Izgubljeno in najdeno ter pozabljeno.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Kendrick Lamar pravi, da je Jay Rock njegov mentor in starejši brat. Skupaj sta leta 2005 postala prva protagonista novonastale ekipe Top Dawg Entertainment in potem je bil Jay njen prvi član, ki je podpisal pogodbo z založbo velikanko. To se je kasneje sicer izkazalo za napačno potezo in njegov vzpon je bil počasnejši od pričakovanega. Bivši tolpaš zdaj streže s tretjo ploščo, z najpreračunljivejšim strelom v glasbeno sredino doslej. Redemption je precej obtežen z melodičnimi hakeljci, popovskim poliranjem in dramatičnim epskim instrumentarijem, a v brezno šablonskih popevk ne zgrne povsem. Jay Rock je le preveč uličarski, da bi jo ubral po poti modno pojočih raperjev. Opotekava hoja po robu.
-
15. 6. 2018 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Kanye West & Kid Cudi: Kids See Ghosts
Kanye West je za mesec junij obljubil kar pet novih plošč. Tretja, ki jo je posnel v navezi z dolgoletnim varovancem Kidom Cudijem, nadaljuje trend – v resnici gre za serijo mini plošč, na katerih se zvrsti sedem posnetkov. Kids See Ghosts je zelo ameriška v tem, da je polna (katoliških) kategorij, kot so »breme«, »vest«, »notranji konflikt«, »kesanje« ... Je melodično brezhibno razdelan projekt, ki rezonira zelo različno – od tradicije politično duhovnega do preprostih pravil sodobnega popa –, in je še ena potrditev, da človek, ki je verjetno eden največjih egocentrikov v glasbenem biznisu, nesebično obvlada delo z drugimi. Bipolarnost lucidnih enovrstičnic in naivnih napevov.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Kultura | Plošča
Eden najpronicljivejših pogrkovalcev na sceni ex-YU rapa, dalmatinski veteran Vojko V, po več kot desetletnem skupinskem pohodu – najprej z zasedbo Dječaci, potem še s Kišo metaka – zdaj hodi svojo pot. Njegov prvenec je skupek globalne in lokalne folklore: raperskega bahanja, »autotunovskega« »pjevušenja« in samoironičnega humorja. Je skupek pravih trapovskih bangerjev in zelo duhovitih zgodbic iz splitske stvarnosti, od pregovorno pogubnih turističnih prijemov do hrvaških nacionalnih kompleksov. Vojko suvereno jadra med čisto zajebancijo in popkulturno refleksijo in je resen kandidat za rap ploščo leta v regiji. V zgodovino se bo ta zapisala tudi kot edini nosilec zvoka, na katerem skupaj gostujeta Tonči Huljić in Wikluh Sky.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Novo ploščo oziroma mini album Pushe T-ja je v celoti sproduciral Kanye West. Ne samo to, v zadnjem hipu je izbral tudi naslovnico in z njo (namenoma) marsikoga razjezil. Gre za fotografijo razmetane kopalnice Whitney Houston iz njenega najmračnejšega obdobja. Daytona ni projekt, ki smo ga nestrpno čakali tri leta, je pa projekt, ki ga definira kompaktnost, »sampledelično« neposrednih Kanyejevih podlag in natančne, uličarske surovosti Pushevega pripovedništva. Je skupek pravilnih odločitev, saj je naveza najprej v smeti vrgla večino že posnetega, začela znova, tanjšala namesto napihovala in zapakirala to, kar zna najbolje. Brez enega samega odvečnega elementa in s ponovnim »dissanjem« Draka.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Plošča
Zadnje leto ali dve je bilo o londonski renesansi, o razmahu scene različnih, le ohlapno povezanih praks, katerih skupni imenovalec je skovanka »novi jazz« (ta sicer ne pove kaj dosti), napisano veliko. Da gre za gosto prepleten milje neštetih sodelovanj, solidarnosti in delovne etike »naredi sam«. Da gre za jazz, ki sploh ni jazz, ampak skupek lokalnih slogov, oziroma da ima več zaslug za razcvet scene in razvoj stilov bogata domača klubska tradicija kot ameriški jazzovski idiom.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Dogodki
Taktika »headlinerja«, glavne zvezde, ki bi lahko zmobilizirala dovolj občinstva, je ustaljena, če ne kar najpogostejša praksa, ki zagotavlja uspešnost glasbenih festivalov. Zato je pred leti na Drugi godbi, našem priznanem festivalu, ki je bil sprva ožigosan kot festival glasb sveta (»world music«), zadnja leta pa vabi tudi glasbenike, ki so žanrsko manj ulovljivi, nastopil denimo Magnifico. Razpetost tega festivala med »zvezdniki« in »posebneži« pa ne pomeni nujno resnejšega razdora, zmede ali programske diskrepance. Sploh če so glavna imena taka, ki znajo očarati in z vajeti sneti poslušalstvo. In imena letošnje, že 34. Druge godbe so takšna nedvomno bila.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Kultura | Plošča
Od pomivalca posode po teksaških prehranjevalnicah do oživljavca žlahtnega soula in sedaj morda navadnega pop zvezdnika? Po prvencu Coming Home so se na Leona Bridgesa občasno obrnili različni mainstreamovski izvajalci, ki so si zaželeli kanček retro štiha. Z nadaljevanjem pa tudi sam meri na redno radijsko minutažo, saj je opustil lep kos klasično zaprašene in zrnate tradicije ter se lotil sodobne pop-evkarske forme. Plošča Good Thing je soul brez robov, je izdelek temeljito sčiščenega zvoka, ki je hkrati današnji in konservativen. Je premišljeno »paketizirana« muzika za mlade, ki ne marajo hrupa, in starejše, ki še zmeraj spremljajo trende. Ironija pa je, da je Bridges bolj izstopal po izvirnosti, ko je posnemal Sama Cooka.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Čeprav je vsaka plošča britanskega samorastnika Paula Whita izrazito drugačna od prejšnje, je trend zadnjih let jasen. Na svidenje sempli, živela živa instrumentacija! Novo ploščo Rejuvenate je tako v celoti spisal in odigral – delno tudi odpel – sam, kar je precej impresivno za nekoga, ki je preboj dosegel s čudaškimi hiphoperskimi lepljenkami. A kar so bili nekoč odbiti beati, je sedaj rahlo hipijevski, psihedelični pop, je blaga zmes retro raziskovalnega rocka, folka, soula in elektronike, nekje na poti v prostranost kozmosa. Album, ki ga odlikuje dokaz, da zasuk od »ponovne uporabe« k »pravemu igranju« ni nujno ideološki, ampak le praktičen.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Post Malone: Beerbongs & Bentleys
Post Malone je »bogat in žalosten«. Še pred nekaj leti tako rekoč nihče ne bi stavil, da bo ameriški raper, ki več poje in zavija kot rapa, postal eden glavnih zvezdnikov svetovnega pop stroja. A to je postal in to dokončno potrdil z enim največjih hitov lanskega leta rockstar, ki ga zdaj marinira v naoljeni družbi neštetih melodično nežnih balad. Malone je brezbrižen, naveličan, ležeren in obrnjen v preteklost. Vara punco, se drogira in šteje denar. Plošča Beerbongs & Bentleys je past, v kateri, če se vanjo ujamemo, se nam zdi, da znova in znova poslušamo isti posnetek. Potrdi tudi, da smo globoko v dobi streamanja, a ne toliko s tem, da je projekt nametan in nesklenjen, temveč z navajanjem številnih medijev. Krepko predolgo.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Ko se je že zdelo, da je zgodba morda končana, se je Demolition Group po približno desetletnem založniškem mrku leta 2011 vrnil s ploščo Planet starcev in nato še leta 2015 z Zlaganim soncem. Zdaj se vrača tretjič. Eden najdlje delujočih domačih alter bendov po 35 letih delovanja (če ga ocenimo grobo čez palec in upoštevamo tudi predpoglavje, prolog skupine Gast’r’bajtr’s) še zdaleč ni rekel zadnje besede.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Nekričeči, sivi, zamišljeni ali odtujeni rap žalosti, ranljivosti, bridkosti ali samo osamljenosti postaja precej razširjen med mlajšo generacijo rimobrcačev. Chicaški »emsi« Saba se na drugem albumu ukvarja predvsem z izgubo in minljivostjo – pred kratkim so umorili njegovega bratranca Walterja Longa, Jr. Grenke misli in spoznanja servira artikulirano, s precej apila in povsem melodično. S spojem trendovskih raperskih prijemov in jazzovskih hakeljcev. Potrpežljivo, brez ihte. Najbolj zveneče ime med redkimi gosti je lokalna zvezda Chance The Rapper, ki je mentorsko vplival na Sabin slog. Tekoče početje, pri katerem bolj kot zgodbopripovedništvo izstopa mehko temačno razpoloženje.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Ljubljanski post-sludge-black-doom metalci iz zasedbe Canyon Observer nas s šusi distorzije zalagajo že skoraj desetletje, leta 2015 pa so s prvencem FVCK potrdili status unikuma zlovešče temačnosti v domačiji. Kmalu zatem so postregli še z neortodoksno potezo, s krajšo turnejo po Kubi. Njihova druga plošča NØLL nas hitro povleče v kanjone pekla, v deželo mor in groze, v kraljestvo kruljenja iz globočin in neusmiljenega ritmičnega bombardiranja. A ne brez nečesa, čemur bi težko rekli občutek, prej gre za izpiljeno dinamiko. Druščina ne stavi (izključno) na doktrino linearnega šoka in hrušča, temveč se potovanja loti raziskovalno, z miniaturno veščimi slogovnimi zasuki in redkimi postanki brnenja, med katerimi je dovoljeno zadihati.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Eden zastavonoš mlade generacije britanskega grima, občasni sodelavec zvezdnika Skepte in javno glasen podpornik Jeremyja Corbina Novelist si je za snovanje prvenca vzel kar nekaj časa. Njegovo početje v glasbenem podtalju spremljamo že od leta 2013 in po kratki epizodi s kultno založbo XL se je stvari lotil samostojno: album Novelist Guy je produciral sam in ga tudi izdal neodvisno. Potez južnolondonskega emsija pač ne narekujejo drugi, kar je že s prvimi takti takoj jasno tudi pri projektu s temačnim, resnim, ploskim in monotonim scenosledom. Natančni grimerski minimalizem v čisti obliki, brez kričanja in hajpanja. Z veliko vokalne repeticije in preprosto neposrednimi panči. Za ortodoksne fene žanra.
-
20. 4. 2018 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
V uvodnem posnetku s prvenca Cardi B najprej na hitro povzame svojo medijsko precej hvaležno življenjsko zgodbo. Z dna do vrha. Prihaja iz južnega Bronxa v New Yorku, prvi ulični tolpi se je pridružila pri šestnajstih, do nedavnega si je kruh služila kot striptizeta, potem pa kaj hitro postala samonikla, nefiltrirana zvezda družabnih omrežij in resničnostnih šovov. Po dveh ogrevalnih mikstejpih je še hitreje postala raperska superzvezda. Potem ko je sklenila pogodbo z velikanko Atlantic, je lani njen prvi singel Bodak Yellow prišel na vrh Billboardove lestvice, kar se je v zgodovini ameriške popularne glasbe zgodilo šele drugič. Je prva samostojna raperska izvajalka na prvem mestu na lestvici singlic po Lauryn Hill leta 1998.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Czarface & MF Doom: Czarface Meets Metal Face
Zadnja leta precej dejavna raperska naveza Czarface, ki jo sestavljajo wu-tangovec Inspecta Deck in Esoteric pri mikrofonu ter producent 7L, je ravnokar še pridobila nekaj privlačnosti. Njen jezik je že prej narekovala predvsem fascinacija s superherojskimi stripi, sedaj pa je zgodba dobila popolnega zlikovca, zamaskiranega skrivnostneža MF Dooma. Czarface Meets Metal Face je zato boombapovsko starokopitno poslušanje z veliko domišljije, ki z nekaj posnetki, pa tudi z duhovitimi vmesniki upraviči in preseže visoka pričakovanja ortodoksnih interesentov javnosti. A hkrati pomeni tudi zamujeno priložnost, največ zaradi Dooma, ki v glavnini skladb deluje neangažirano nezainteresiran. Tudi junaki se enkrat upehajo.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Sons of Kemet: Your Queen Is a Reptile
Ohlapna londonska scena mlajše jazzovske govorice je dobila potrditev kanona. Nova plošča četverca Sons of Kemet je izšla pri založbi velikanki Impulse! oziroma pri njeni reinvenciji. To je nenavadno, saj ne ravno standardni ustroj tube, dveh baterij in saksofona, ki ga vihti frontman žanrske sodobnosti Shabaka Hutchings, ustvarja precej daleč od ameriških učbenikov. Z zajemanjem iz različnih, predvsem afro-karibskih izročil ušpiči zmes delnega impra, že prav plesnega žmohta igrive gibkosti in ritmičnega buhtenja ali divjanja inherentnega prepleta pihal in bobnov. Hkrati kriči, da britanska kraljica nikakor ni njegova kraljica. Kraljic ne ustvarja kri, temveč dejanja in nekaterim se zasedba pokloni z naslovi posnetkov. Te dni v Ljubljani!
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Raperski kralj z zahodne obale ZDA med biznisiranjem v panogi, ki se je razcvetela z legalizacijo marihuane, in drugimi avanturami tu in tam ležerno navrže kakšno ploščo. Enkrat z reggae muziko, drugič s p-funkovskim petjem in sedaj … z gospelovskimi napevi! Bible of Love je več kot dveurni ultramaraton po cerkvi, posut z zborovskim R’n’B-jevskim sladkorjem in s Snoopom v vlogi kuratorja, na katerem bolj malo rapajo, ogromno pa pojejo, vlivajo vero, delijo razsvetljene življenjske nasvete in neprecenljive izkušnje. Je kraljestvo neskončnih prehodov akordov v nebeške višave in večno razigranega optimizma. Sprva blazno zabavno poslušanje zaradi dolžine hitro postane neke vrste križev pot, prihod na cilj pa pomeni pravo odrešitev. Snoop je ljubezen!
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
V Rusiji rojeno glasbenico Ingo Copeland najbolje poznamo po megleni navezi z Deanom Bluntom, torej po delovanju v zasebrigajočem se tandemu (art kolektivu?) Hype Williams. A v »posthypanem« obdobju je že nanizala tri samostojne plošče, zadnji z imenom Lolina. The Smoke je projekt, manj drzen od prejšnjega, Live in Paris, a še zmeraj prikupno čudaški. Je razmetan in raztresen sprehod od razmajanih atonalnih repeticij in rudimentarnih okostij do redkih konkretnih gmot. Je elektronski minimalizem, včasih synthovski, drugič triphopovski, najpogosteje pa binglja znotraj forme demo posnetkov. Ne da muzika zveni nedokončano, prej brez kozmetičnih popravkov in s skoraj nič obdelanim Inginim vokalom. Kislo-sladka mičnost »naredi sam« početja.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Tradicijo superskupin, v katerih moči združijo mogočniki različnih priznanih znamk, imen ali ustrojev, tradicionalno povezujemo z bolj rockerskimi ali – še bolj ideološko povedano – »kitarskimi« žanri. Pomislimo na nespregledljive, kot sta zasedbi Nick Cave & The Bad Seeds, Audioslave in Atoms For Peace, med tistimi res klasičnimi pa Traveling Willburys in Cream. Pogosto se je sicer težko otresti občutka, da gre pri teh projektih predvsem za trženjsko potezo, ki omogoči polnjenje dvoran in stadionov ter je lahko zelo dobičkonosna. No, so pa tudi drugi žanri črne Amerike že stregli s superskupinami. Na soul in R & B-sceni se najprej spomnimo zasedbe Shalamar, s konca devetdesetih let pa trojca Lucy Pearl. V rapu se je pred kratkim zgodila superskupina Prophets of Rage.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Sampha, Dev Hynes, Oneohtrix Point Never, Koreless in (ne)glasbeniški mag Brian Eno. Pri nastajanju plošče je David Byrne naštel kar 25 sodelavcev, med katerimi je kupček znanih imen s precej različnih obronkov muzike, a niti ene ženske. Za ponesrečeno popotnico prvega »samostojnega« projekta po štirinajstih letih se je trzajoči ekscentrik newyorškega novega vala hitro opravičil, a opravičiti bi se moral tudi sebi. American Utopia je prostodušna zmeda pretirane okrancljanosti in kolažiranja, tudi nič kaj gibkega preskakovanja kontekstov zvočnosti. Byrnov optimizem kakor metoda spoprijemanja s svetom sicer je teatralno čudaški, a kljub vsej vnemi večji del zveni kot okoren muzikal za otroke.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Black Milk velja za najdoslednejšega učenca šole J Dille. Ker je, ko je bil še mladinec, sodeloval z njegovo skupino Slum Village, ker je iz Detroita in ker prepričljivo spaja hiphop s soulom in jazzom. In tako kot najbolj samosvoj klepar ritmov motornega mesta je tudi sam bolj vešč rezanja, lepljenja in programiranja kakor rapanja, čeprav pogosto poprime tudi za mikrofon. Pa vendar – Black Milk na novi plošči demonstrira, da leta prakse emsijanja še zdaleč niso bila zaman, poleg tega se še enkrat proslavi v vlogi nekakšnega bendliderja ali vodje snemanja, saj večino muziciranja opravijo drugi. FEVER je paket krasno žmohtnega produciranja v arhaičnem pomenu besede, a tudi melodično mehke političnosti.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Moby: Everything Was Beautiful, and Nothing Hurt
Generacija, ki je odraščala na začetku devetdesetih let, Mobyja pozna po njegovem prvem klubskem hitu Go, ki si je izposodil godalno melodijo iz kultne TV-nadaljevanke Twin Peaks. Tisti, ki smo odraščali v drugi polovici devetdesetih let, smo ga spoznali ob poslušanju kasnejših plesnih kosov, kot je Feeling So Real, ali pop balad, kot je Why Does My Heart Feel So Bad. Mlajše generacije pa ga morda bolj kot po muziki poznajo po pravičništvu, po tem, da je vnet borec za pravice živali in zagrizen vegan. Ne poznajo ga toliko kot sukača plošč, temveč bolj kot sukača jezika v katerem od številnih dokumentarnih filmov o elektronski muziki. V teh se je kot gost pojavljal in se še zmeraj redno pojavlja, saj ima status spomenika, pionirja plesne elektronike.
-
Ko je Nicolas Jaar postal zvezdnik elektronske scene, je plesne čevlje že obesil na klin. Bolj ko je rastla njegova priljubljenost, manj plesna in bolj sofisticirana je bila njegova muzika. A klubski zvok je napol anonimno še zmeraj izdajal pod različnimi imeni in eno od njih je Against All Logic. Tokratna plošča ni prava plošča, ampak zbirka gradiva, ki se je nabralo v zadnjih petih letih. Je skupek editov, predelav posnetkov iz povsem različnih kontekstov in časov. Od Kanyeja Westa do žlahtnega soula. Od disca do housa in electra. Impregnirano s kančkom distorzije in z Jaarovim prefinjenim občutkom za aranžiranje, za hipnotično počasno grajenje ritmov in atmosfer, ki so hkrati intimne in rahlo odtujene. Rutinska zverziranost.
-
Različni izvajalci: Black Panther: The Album
Franšize generirajo denar v paketih in naveza stripovskega velikana Marvela in filmskega mogotca Disneyja ni nobena izjema. Njuni skupni velikopotezni filmi pa potrebujejo tudi velikopotezno glasbo. Tako so za kuratorja glasbe, ki spremlja superjunaško megauspešnico Črni panter, angažirali kar Kendricka Lamarja. Ta se je naloge lotil preračunljivo: del sestavljajo generični, bledi pop kosi, drugega pa modne širokopaletne domislice v navezah s številnimi vokalisti. Pričakovano je tu Kendrickova ekipa založbe TDE, a tudi kup drugih: superzvezdi Future in The Weeknd pa James Blake in južnoafriško presenečenje Yugen Blakrok. Zajetno, s pop-olnimi kiksi, suverenimi gosti in begajočo povezavo s filmom.
-
Naslovnica druge plošče projekta Rhye je videti kot kopija prve: tudi to krasi koledarski črno-beli akt ženskega telesa. A vse le ni isto. Nekoč dvojec prijetnega R & B-ja, naveza danskega producenta Robina Hannibala in kanadskega pevca Milosha, je medtem postal enojec. Milosh je šel po svoje in novo ploščo posnel s koncertnim bendom, s katerim zares veliko nastopa. Na Blood je zato vse uigrano na svojem mestu, je popolnoma pravilen, kliničen in počasen scenosled šepetanja, vzdihov in izdihov. Je plošča, ki z vsemi violinami, violami, čeli, pozavnami, rogovi ... zvočno prestavi v prestavo višje, slogovno pa večji del le lovi skrivnostno nežno izrezano nišo prvenca.
-
Nightmares On Wax: Shape The Future
Nightmares On Wax ali na kratko N.O.W. je pravi veteran. Je projekt, ki je nastal v Leedsu nekje ob koncu osemdesetih let kot posrečen spoj navdušenja nad breakdanceovskim zviranjem, surovostjo hiphop ritmov in razburljivostjo novih hibridov čisto sveže britanske klubske plesne scene. O njem se da govoriti veliko, a največ, na najkrajši način povemo z dejstvom, da gre za ime, ki je najdlje vpisano v katalog kultne sheffieldske založbe Warp. Tam je od samega začetka, od leta 1989, ponosno se ponaša z drugo izdajo v zgodovini te založbe. Od takrat se je spremenilo veliko – v postavi projekta, pa tudi v njegovem slogu.
-
Projekt Dirtmusic se je pred debelim desetletjem začel kot akustično folk-bluesovsko pripovedništvo. Potem je v kameradski navezi s tuareško skupino Tamikrest za nekaj let zavil v srčiko saharskega peskovnika. In sedaj sta se Chris Eckman (The Walkabouts) in Hugo Race (nekoč prvotni Bad Seed) ustavila v garaži v predmestju Istanbula. Garaži Murata Ertla, vodje turških visokopsihedeličnih ekscentrikov iz zasedbe Baba Zula. Trojec streže s hipnotično in (tematsko) temačno veduto krasnega spoja izrazov, globokoglasne naracije in markantnega šepetanja, z zračno masivno glasbo premikov in preseljevanja, ki ruši meje med rockom, folkom in turškim psychom. Pa tudi tiste v naših glavah. Zvočna špura ob koncu sveta.
-
V zadnjih letih je izšlo kar nekaj kompilacij z zapuščino neutrudnega raziskovalca vesolja improvizacije Suna Raja. Večina se ga trudi predstaviti, »kot ga do zdaj nismo poznali«, skozi prizmo (zgodnjih) singlic, pop forme ali lahkotne jazzovske eksotike. Tako je tudi tokrat, na kratki zbirki širokega diapazona muziciranja (1951–1989), na kateri prišlek s Saturna v raznih navezah, ki ne ponujajo prav nič radikalnih ali ekscentričnih izrazov, tipka in rearanžira kanon jazz standardov Georgea Gershwina. Dokument je vreden pozdrava že zato, ker gre za redke posnetke, nekateri so objavljeni celo premierno. Ti so večinoma slabo posneti in za silo restavrirani, kar nas vrže na prijetno finto pečata avtentičnosti neke preteklosti.
-
Smrt boga in otrok so ljubljanski neresneži, spletni troli, odrski kričači in bahači. So šokerji in vznemirjevalci zainteresirane javnosti. Z nedavno izdano ploščo Trake ljubezni in sedaj z malo, kaj malo, mini ploščo III pa so postali tudi malce resnejši (t)raperji z oprijemljivejšimi izdelki. Tokrat postrežejo s tremi posnetki in z novim, nič kaj »naredi-sam« videospotom. Sicer skupina še zmeraj cepi, filingira, se zadeva in plete igre asociacij, nesmislov in ništrcev nihilizma ljubljanskega brezdelja. In prehiteva, saj v nametavanju antidogodivščin prednost da »profesionalizaciji« (umetniškemu vodenju in naphani produkcijski ekipi spota) pred osnovami, kot je lirična spretnost. »Br’ti« so še zmeraj mrtvi.
