Michael Baigent in Richard Leigh: Inkvizicija

Od začetka v Franciji trinajstega stoletja do današnje inkarnacije v podobi Kongregacije za doktrino vere.

Avtorja, sicer pisca številnih zgodovinskih uspešnic na temo krščanstva, postavljata začetek inkvizicij kot vzporedni del boja zoper herezijo, začenši s preganjanjem katarov in uničenjem templjarskega reda. Če je pojem inkvizicije običajno meril na obdobje španske inkvizicije, ga raztegneta na 8 stoletij. Opisujeta perfidnost principa, po katerem so denimo mučenje ločili od priznanja. Ko se je trpinčenje zaslišanega končalo, je moral povsem svobodno še potrditi vse izjave, ki jih je izrekel med lomljenjem na natezalnici. Pa vendar, inkvizicija je problem z lahkoto rešila, zakaj obtoženega je po morebitnem zanikanju mučila naprej. Zadevo je interpretirala, da ne gre za novo mučenje, temveč le za nadaljevanje začasno prekinjenega!

Zakaj pravzaprav inkvizicija? Stari tekst i pravzaprav razkrivajo, da ni bilo v ospredju posameznikovo priznanje lastnih zablod, na prvem mestu so bile namreč informacije o drugih, s pomočjo katerih so vršili nadzor in kontrolo nad celotnim prebivalstvom. Princip torej, kot ga poznajo diktatorski režimi.

Bralec bi zato pričakoval, da do delo posvečeno temu nadzoru in bo sledilo njegovim pojavnim oblikam od cerkvene inkvizicije do komunističnih diktatur, fašističnih falang in vojaških režimov. Nak, avtorja se trdno oklepata vatikanskih vrhov.

Posledična zanimivost je seveda ta, da najdevamo inkvizicijo tudi v Peruju in v Mehiki, jo zaznamo v početjih papeža Klemna XII., ki začne preganjati prostozidarje. Toda ko jo avtorja povežeta s papeževo nezmotljivostjo ter z enciklikami aktualnega papeža Woytile, njun projekt izgubi kredibilnost.

Povezovati obsodbo splava oz. papeževo anatemo z inkvizicijskimi mučenji je gesta apriornega napada na cerkev kot tako. Če ateist vidi isti fenomen v velikih inkvizitorjih kot denimo v Piju XII., je pač izgubil občutek za realnost oziroma mero za komparacije.

Bolj kot osrednja poanta so za novejše obdobje zanimive kuriozitete, ki nakazujejo, kako Vatikan doživlja razvoj znanosti. Denimo vest, da je Janez Pavel II. pooblastil skupino vesoljcev, da v vesolju išče prstne odtise Boga.