O begu možganov, osebno

Raziskovalna predstava Nazaj v obljubljeno deželo je nadaljevanje glasbeno-gledališke predstave Gremo vsi! iz leta 2013. V njej je režiser Marko Bulc - Mare uporabil »migracije« članov domačih glasbenih skupin kot metaforo, da bi raziskal različne razsežnosti »bega možganov« iz Slovenije v zahodne države in ugotovil, kaj nas veže na domovino, pa tudi močno voljo tistih mladih, ki so se med gospodarsko krizo odločili ostati in sodelovati pri izboljševanju družbenih razmer.

Zdaj se je vrnil k temi migracij in bega možganov, saj je, kot pravi, »predstava Gremo vsi! delovala v slovenskem okolju, ko pa smo jo predstavili v Srbiji ali Makedoniji, smo ugotovili, da govorimo o migracijah iz perspektive Zahodnjakov, iz nam samoumevne perspektive, drugače pa na migracije gledajo državljani držav, ki niso članice EU, saj za obisk Evrope potrebujejo vizum.« Z begunci in ekonomskimi migranti so sodobne migracije dobile nov pomen. Ključno vprašanje za ustvarjalce predstave Nazaj v obljubljeno deželo je tako bilo, ali danes, ob begunskem valu, »še lahko delamo predstavo o migracijah iz perspektive ’razvajenih’ Zahodnjakov«.

Predstavo so zasnovali kot delo v nastajanju (work in progress). Pripravljati so jo začeli na štirinajstdnevni rezidenci v gledališču Skogen v Göteborgu. V enourni predstavitvi oktobra so sodelovali tudi švedski umetniki in aktivisti, ki se ukvarjajo s tematiko migracij. Predstava, ki je te dni doživela premiero v ljubljanskem Mini teatru, je torej nadaljevanje raziskovanja, začetega na Švedskem.

Katere vidike migracij pa so v ljubljanski predstavi poudarili protagonisti, ki sestavljajo njeno »slovensko« jedro: režiser Marko Bulc, igralka na delu v ZDA Tjaša Ferme, na Švedskem rojena igralka slovenskih korenin Mirel Knez in vsestranski Miha Blažič - N’toko?

Predstava se je začela s predstavitvijo »odsotnih« gostov, beguncev in drugih udeležencev begunske tragedije. V naslednjem dejanju sta Knezova in Fermetova odigrali stereotipne predsodke, s katerimi imajo opraviti pripadniki »eksotičnih« kultur pri selitvi na Zahod. Pomenljivo je pričevanje Fermetove o njeni izkušnji z delom v New Yorku, saj je po menjavi naglasov in jezikov – iz slovenščine je prešla v ameriško slovenščino, nato v britansko angleščino, celo angleščino z indijskim in francoskim naglasom – v brezhibni ameriški angleščini povedala, da je v ZDA treba obvladati jezik, sicer dobiš samo nižja, slabše plačana dela. Druga lekcija, ki jo je ponudila slovenskim emigrantom v ZDA, je, da se moraš prodajati kot paket, kot blago, če želiš uspeti »onkraj luže«, hkrati pa ohraniti pristnost.

Protagonisti predstave so nato seg(a)li vse globlje v svoje izkušnje. Slišali smo telefonski pogovor Mirel Knez z materjo na Švedskem o njeni knjigi spominov. Fermetova je predstavila zapleten proces pridobivanja prestižnega ameriškega vizuma 01, namenjenega posameznikom z izjemnimi sposobnostmi ali dosežki, nato pa »svetovala« poroko z Američanom. »Državljanstvo dobiš takoj, vse skupaj pa stane, če si privoščiš še pogostitev svatov, 1800 dolarjev. Poroka!« je dejala. Glasbenik N’toko je pojasnil svoj (ne)uspešni trud za pozicioniranje v mednarodnem prostoru kot nekakšen kul »lebdeči označevalec«, saj je na zadnjem albumu »priznal« svoj jugoslovanski izvor. Režiser Bulc je prebral osebno zgodbo o očetu, ki ju je z bratom zapustil v otroštvu, govori pa tudi o odraščanju brez očeta in o doživljanju njegove smrti.

Prazni statistiki o begu možganov so ustvarjalci predstave dali novo, globljo in kompleksnejšo razsežnost. »Vrnitev v obljubljeno deželo« je zanje najprej vrtanje po svoji identiteti, po osebni zgodbi, ki je v tujini na preizkušnji, saj se ji moraš, če hočeš uspeti, prepustiti z dušo in telesom. Nikomur ni uspelo pretrgati vezi z rodnim krajem; z jezikom, ki te veže nanj, je dejal pesnik Josip Brodski; s spominom na ljudi, ki te priklepajo nanj, je dejal gruzinski filozof Nodar Djin. Ta je o svoji emigraciji v ZDA napisal filozofski roman Zgodba o mojem samomoru. V njem je raziskoval svoje pripadnosti, razmišljal o novih začetkih in zmožnosti pristnega življenja v tujini. Doumel je, da se mora »ubiti«, napraviti filozofski »samomor«, pozabiti na svoje pripadnosti, a je nazadnje priznal: »Živiš lahko kjerkoli, ne moreš pa se roditi vsepovsod.« Razpad švedščine, njeno mešanje in prepletanje z drugimi jeziki na koncu predstave Nazaj v obljubljeno deželo izpričuje (ne) moč dokončne določitve lastne identitete in paradokse sodobnih vse bolj heterogenih pripadnosti. Kaže, da je treba beguncem iz kriznih žarišč in zgolj »razvajenim« vzhodnim Evropejcem z željo uspeti na Zahodu dati ime in obraz, v statistikah pa videti tudi ljudi.

Proces razpadanja jezika nakazuje tudi smer, ki jo bodo protagonisti predstave v nadaljnjem raziskovanju sodobnih migracij verjetno ubrali na rezidenci v New Yorku. 

Gledališka predstava: Vrnitev v obljubljeno deželo

Avtorji: Marko Bulc - Mare, Tjaša Ferme, Mirel Knez, Miha Blažič - N’toko, Damir Leventić

Kje: Mini teater, Ljubljana

Kdaj: ponovitvi 17. in 18. decembra 2016