Koline

Drugi največji lastnik Nove Ljubljanske banke bo s 7,6-odstotnim deležem kmalu postal ameriški sklad Brandes Investment Partners. Ta sklad je leta 1974 ustanovil nekdanji borzni posrednik Charles Brandes, ki pa se je obrti učil pri znanem ameriškem ekonomistu Benjaminu Grahamu, učitelju vlaganja v »vrednosti«, od katerega je Brandes prevzel tudi temeljna znanja. Ena izmed bolj kontroverznih Grahamovih trditev je tista o trgu. Mnogi slovenski finančni analitiki radi ponavljajo, da cene na borzi, glede katerih se sporazumeta prodajalec in kupec, pomenijo najboljši odsev realnosti. A po Grahamu trg nikoli ne odseva prave vrednosti, temveč izkazuje zgolj kratkoročne, čustvene odzive vlagateljev. Tržne vrednosti so po njegovem iracionalne, naloga investitorja pa je, da iz neumnosti drugih kuje dobičke zase.

To »filozofijo« odseva tudi spletna stran sklada. Na njej se hvalijo, da so specializirani za nakupe »podcenjenih podjetij«, ki jih je predvsem v Evropi v zadnjem obdobju na pretek. V Evropi, pišejo, naj bi se po koncu finančne krize ponujale mnoge priložnosti zaradi »prisilnih razprodaj«, ki naj bi bile odlična priložnost za t. i. inteligentne investitorje. Brandesu se je ta pristop brez dvoma izplačal. Sklad trenutno upravlja skoraj 30 milijard dolarjev premoženja, njegovo zasebno premoženje pa znaša neverjetnih 1,2 milijarde evrov. Brandes, ki živi v razkošni vili v San Diegu v Kaliforniji, kjer ima v garaži prostora za 37 ferrarijev, in ki svoji bivši ženi zaradi ločitve plačuje 485 tisoč dolarjev preživnine na mesec – 100 tisoč dolarjev domnevno ni zadostovalo –, je v zadnjih letih obogatel predvsem zaradi finančne krize v ZDA in v Evropi. Danes je eden večjih lastnikov Royal Bank of Scotland in General Motorsa. Njegov sklad, ki bogati na račun iracionalnih, impulzivnih in neumnih potez drugih igralcev na trgu, pa bo že kmalu bogatel tudi na račun slovenskih neumnosti.

Zlati pujs

V Slovenskem državnem holdingu (SDH) so minuli teden sprejeli odločitev o prodaji 65 odstotkov banke NLB za vsega 670 milijonov evrov. To pomeni, da sta SDH-jeva svetovalca, Deutsche Bank in JP Morgan, Novo Ljubljansko banko, v katero smo še pred nekaj leti vložili 1,56 milijarde evrov in ki je v zadnjih treh letih izplačala 378 milijonov evrov dividend, ocenila na vsega milijardo evrov. »Prodajamo prvo sistemsko banko v državi, ki je za tretjino bolj dobičkonosna od primerljivih evropskih bank, ki ima očiščeno in neprimerno bolj zdravo bilanco od evropskega povprečja, ki ima za več kot polovico boljša kritja slabih terjatev, za polovico boljše kapitalske količnike, ki ima vsaj 300 milijonov skritega dobička v bilanci, ki posluje v regiji z največjim potencialom rasti bančnih storitev, stabilnim obetom profitabilnosti, za ceno, ki je najmanj za tretjino nižja od evropskega povprečja,« opisuje potezo ekonomist Marko Golob, ki je na prošnjo Levice analiziral prodajo NLB.

NLB, pravi Golob, je vredna precej več, kot je zanjo uspelo iztržiti SDH. Iz njenega zadnjega, polletnega finančnega poročila recimo izhaja, da polovico slabih terjatev v višini 274 milijonov evrov komitenti odplačujejo redno in brez zamud, kar pomeni, da v teh primerih ne gre več za slabe terjatve, ampak za »skriti dobiček« banke, ki ga je mogoče izplačati. Banka je izredno čila, zdrava in prečiščena vseh bremen iz preteklosti, o čemer priča podatek, da je v zadnjih petih letih v petmilijardni bilančni vsoti nastalo le za 38 milijonov evrov novih slabih terjatev. Banka je tudi visoko dobičkonosna. NLB je za leto 2017 državi izplačala 225 milijonov evrov dividend. V SDH sicer trdijo, da je zato tudi prodajna cena banke, glede na lanski poskus prodaje, temu primerno nižja, a sodeč po bilancah banke lani in letos dobički NLB ne nastajajo več zaradi sproščanja preteklih rezervacij, temveč so rezultat rednega poslovanja, ki bo glede na polletno poročilo tudi letos rekordno. Ob polletju je NLB ponovno imela za 105 milijonov evrov čistega dobička, ob koncu leta ga bo v skladu s tem trendom imela vsaj 200 milijonov evrov, kar pomeni, da bi bilo mogoče naslednje leto brez večjih tveganj, skupaj z nepotrebnimi rezervacijami, iz NLB »potegniti« vsaj za 600 milijonov evrov.

In to še ni vse. Ne prodajamo zgolj banke, ki je kljub odličnim kazalcem podcenjena glede na borzno ceno ostalih evropskih bank: zahodnoevropske bančne delnice v povprečju kotirajo pri 1,03-kratniku knjigovodske vrednosti, ceno NLB pa so prodajalci določili pri 0,68-kratniku. Ampak tudi banko, ki deluje na področju jugovzhodne Evrope, ki ima najmanjšo zasičenost z bančnimi storitvami in s tem bistveno večji potencial rasti kot druge evropske banke. Prodajamo banko, ki izkazuje tako dobre rezultate kljub omejitvam, ki jih je NLB ob državni dokapitalizaciji leta 2013 naložila evropska komisija glede kreditiranja, širitve mreže ali ponujanja novih storitev. In na koncu prodajamo banko tako poceni zaradi prisilnega postopka, ki je pravno sporen in zaradi katerega utegne država v prihodnosti dobiti nove odškodninske zahtevke.

Prodaja kljub kriminalistični preiskavi

Zakaj mora država banko sploh prodati? Slovenija se je k prodaji NLB zavezala konec leta 2013 na podlagi odločbe evropske komisije, ki je tedaj dovolila dokapitalizacijo NLB v višini 1,56 milijarde evrov, a je hkrati finančno injekcijo razglasila za nedovoljeno državno pomoč. Sloveniji je zaradi tega naložila roke, do katerih mora banko prodati. Vse to je znano. A kot opozarja Ana Stanič, strokovnjakinja za evropsko in mednarodno pravo, vsaka državna dokapitalizacija še ni državna pomoč. Dokapitalizacija je državna pomoč le v primeru, če ima ta negativni vpliv na delovanje notranjega trga med državami članicami in predstavlja samo tisti znesek, ki ga zasebnik banki v tistih okoliščinah ne bi hotel vplačati, država pa ga je lahko. Sliši se zapleteno, a je rešitev precej elegantna. Evropska komisija domneva, da stečaja banke noben zasebni lastnik ne bi mogel preprečiti. Posledično je komisija leta 2013 slovensko dokapitalizacijo razglasila za državno pomoč, a zgolj na podlagi fiktivne predpostavke, da je bila banka dejansko bankrotirana. Kar pa pomeni, da je moral nekdo izračunati in dokazati, da zavarovanja kreditov, kot so bile recimo zastavljene nepremičnine, po vrednosti niso zadostovala za kritje.

Tukaj se skriva bistvo debate o NLB. Pregledovalci bančnega sistema, ki jih je pod vodstvom podjetja Oliver Wyman leta 2013 v Slovenijo poslala Evropska centralna banka, so tedaj zares izračunali, da je bila NLB mrtva. A praktično vsi slovenski ekonomisti, ki so takoj za tem zahtevali razkritje metodologije, so o izračunih podvomili, ker so bili ti že na prvi pogled skregani z realnostjo. Delnice Pivovarne Laško so bile konec leta 2013 recimo v knjigah vredne 12 evrov. A tuji finančni izvedenci, sodelavci uglednih revizijskih hiš, so ocenili, da so delnice Pivovarne Laško dejansko vredne le šest evrov. Nato pa so lastniki Pivovarne Laško te delnice prodali po 25 evrov. Ali pa drug primer: Ti finančni izvedenci so izračune delali s predpostavko, da bo slovenski BDP v letih 2014, 2015 in 2016 padel za okoli 9,8 odstotka. V resnici pa smo imeli v tem obdobju 5,8-odstotno gospodarsko rast. Na še več podobnih absurdov so kasneje naleteli kriminalisti, ki so začeli preiskovati vlogo Banke Slovenije pri sanaciji bank. Ugotovili so, da so finančni izvedenci brez razlogov še dodatno nižali vrednosti npr. zastavljenih delnic, strojev in predvsem nepremičnin.

»Že ugotovljene nepravilnosti pri ’sanaciji’ bank, ki so jih povzročile evropske institucije, zadoščajo za zavrnitev povsem nelegitimne zahteve po prodaji, dokler se ne razčisti, kaj se je dogajalo v času sanacije,« ponavlja ekonomist Jože Mencinger. Računsko sodišče je šele zdaj, v začetku novembra letos, dobilo možnost revidiranja vloge Banke Slovenije pri sanaciji bank leta 2013. Kriminalistična preiskava zoper prvoosumljenega, bivšega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca, še vedno ni končana. Ustavno sodišče je leta 2016 odločilo, da mora država tedaj razlaščenim vlagateljem omogočiti vložitev odškodninskih tožb, a država vse doslej zakona, ki bi to dovoljeval, še ni sprejela. Vse to pomeni, da dokončnega odgovora, ali so razlogi, zaradi katerih Slovenija mora prodati NLB in ali je NLB leta 2013 res bila enako vredna kot banka v stečaju, še ni. Kljub temu se je vlada Marjana Šarca sedaj odločila, da prodajo NLB nadaljuje. Formalno se je sicer odgovornosti otresla in odločitev prepustila SDH.

Lahko se torej zgodi, da bodo prizadeti lastniki podrejenih obveznic, ki so tedaj zaradi fiktivnega stečaja izgubili 600 milijonov evrov, tožbe dobili. Sodišča bodo dejansko izničila razloge, zaradi katerih je morala Slovenija NLB prodati, a banka bo že prodana, breme odškodnin pa bo padlo na državo.

Drugi največji lastnik NLB je postal sklad, ki se hvali, da kupuje delnice podcenjenih podjetij in kuje dobičke na račun neumnih potez drugih.

Ker ni bilo druge možnosti?

Iz finančnega ministrstva odgovarjajo, da bi bil ob neprodaji NLB scenarij še hujši: »V kolikor Slovenija ne bi dosegla, da je Evropska komisija avgusta 2018 izdala odločbo o spremenjenih zavezah, katere vsebina je bila s Slovenijo usklajena, bi se realiziral eden od scenarijev, ki bi bil za Slovenijo bistveno slabši: enostransko izdana odločba Evropske komisije z enostransko določenim rokom za prodajo banke in ostrejšimi izravnalnimi ukrepi ali razglasitev državne pomoči NLB za nezakonito in posledična zahteva za vračilo te pomoči. Nadaljnja pravna negotovost v zvezi z državno pomočjo iz leta 2013 bi lahko negativno vplivala na vrednost državnega premoženja v obliki kapitalske naložbe države v NLB. Na to predlagatelji različnih alternativnih scenarijev pogosto pozabljajo.« Tako pravijo.

Toda alternativna možnost je obstajala. »Če jo bomo prodajali prek javne ponudbe delnic, se tukaj odpira še ena pot,« je denimo dejal ekonomist Jože P. Damijan poleti v intervjuju za Mladino, »deleže v NLB bi lahko kupili domači državni ali paradržavni skladi.« Kapitalska družba, Triglav skladi, Pozavarovalnica Sava in Modra zavarovalnica so se v zadnjih mesecih dejansko pripravljali na nakup NLB. Njihovi predstavniki so se udeležili predstavitev ob začetku prodaje in imeli pripravljena sredstva. A prejšnji teden je sledil šok. Navkljub mnenju SDH, da domači skladi delnice NLB lahko kupujejo, so v Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sprejeli stališče, da slovenska zakonodaja to prepoveduje. »Upravljavec pokojninskega sklada, ki je povezan z Republiko Slovenijo, z Republiko Slovenijo za račun pokojninskih skladov ne sme sklepati poslov nakupa delnic NLB,« so v ATVP razložili pomen 278. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Razlog: ker je NLB povezana z državo.

A tukaj je kavelj: 278. člen ZPIZ-2 ni ureditev, ki bi jo od Slovenije zahtevala Evropska unija, ampak je ostanek preteklosti. To ureditev je država sprejela pred dvajsetimi leti zaradi nekdanjih PID-ov, pooblaščenih investicijskih družb, ki so upravljale privatizacijske certifikate. S to ureditvijo je država hotela preprečiti, da bi upravljalci privatizacijskih certifikatov premoženje svojih komintentov prelivali k sebi, v družbe za upravljanje. A danes, kot pojasnjuje tudi Bachtiar Djalil, predsednik uprave Kapitalske družbe, je takšna omejitev nesmiselna: »Zakonske omejitve, ki upravljavcem pokojninskih in investicijskih skladov, vključno s Kapitalsko družbo, prepovedujejo sklepanje poslov z naložbami skladov s povezanimi osebami, izvirajo iz obdobja vzpostavitve strožjega nadzora nad upravljavci privatizacijskih skladov in so slovenska posebnost. Niti evropska zakonodaja takšnih omejitev ne predpisuje. Ocenjujem, da je bila ta ureditev v preteklosti utemeljena. Na današnji stopnji razvoja industrije vzajemnih in pokojninskih skladov, ob vzpostavljenem strogem sistemu nadzora s strani ATVP in skrbniške banke, pa je v taki obliki nepotrebna. Preglednost poslov, vključno s pogoji, pod katerimi se taki posli sklepajo, se lahko zagotovi tudi na drug, manj omejujoč način, na primer z ustreznim načinom poročanja regulatorju in razkrivanja javnosti.«

Naslednje leto bi lahko lastniki iz NLB »potegnili« 600 milijonov evrov, skoraj toliko, za kolikor so v SDH ta teden banko prodali.

Dober upravljalec državnega premoženja bi takšen zaplet moral predvideti in še pred prodajo NLB predlagati spremembo zakonodaje.

Klicanje trojke

Mnogi niti več ne morejo verjeti, da so takšne napake in neumnosti sploh možne. Bivši finančni minister France Križanič je v začetku tega leta recimo za Mladino namignil, da je bil celoten projekt v interesu določenih finančnih elit. Po njegovem je Slovenija ugrabljena država: »Projekt oblikovanja slabe banke in sanacije bank iz 2012 in 2013 je bil zastavljen tako, da se je s poceni prodajo terjatev bank odprla možnost lahkega prevzema privatnih podjetij, ki so bila pri teh bankah zadolžena.« Z ekonomskega vidika, je zapisal Križanič, tudi glede na neoliberalistični koncept, je bil za Slovenijo ta projekt nesmiseln. »So pa z njim določene strukture ustvarile precejšen profit.«

Obstaja še druga, bolj pragmatična razlaga. Leta 2013 se je Evropska centralna banka znašla pod precejšnjo kritiko Irske, v kateri so ECB obtoževali, da so njihove davkoplačevalce prisilili k 67-milijardni dokapitalizaciji bank, od katere so profitirali predvsem veliki tuji skladi. Kot odgovor na te kritike je EU začela spreminjati način reševanja bank iz t. i. načela bail-out k bail-in. Največje breme reševanja bank naj bi po novem prevzeli delničarji in lastniki podrejenih obveznic. Slovenija je tako postala preizkusni zajec novega pristopa – kar je tedaj javno omenila tudi Alenka Bratušek. Nižji uradniki evropske komisije so zato leta 2013 slovenskemu finančnemu ministrstvu narekovali novo zakonodajo, tuji finančni izvedenci pa so se znašli pod pritiskom, da slovenske banke razglasijo za bankrotirane. Kot vemo danes, to preprosto ni bilo res, saj so bili gospodarski podatki precej boljši od pričakovanj.

Razlogi, zaradi katerih mora Slovenija NLB prodati, so sporni. Kriminalistična preiskava še ni končana. Računsko sodišče revizije še ni začelo.

Trojka pa je v Slovenijo prišla predvsem zato, ker je bila sem poklicana. Leta 2012 so se kar vrstile dramatične izjave tedanjega predsednika vlade Janeza Janše, ki je svojo oblast utrjeval z ustvarjanjem izrednih razmer. Država naj ne bi več imela denarja za plače, za obresti, za poplačila dolgov. Klicanje trojke leta 2012 je zgodba o negativni Sloveniji. NLB je bila v začetku devetdesetih temelj, na katerem je osamosvojitev sploh postala mogoča. Njene ekspoziture so bile prva diplomatska predstavništva. Kmalu pa je NLB v populistični govorici politikov postala eden glavnih krivcev za gospodarske probleme države, ki so bili prej povezani z globalizacijo in težavami evroobmočja. Danes na finančnem ministrstvu kot osrednji motiv za prodajno zavezo omenjajo »dokončno in nepovratno preprečiti vpliv države kot lastnice na dnevno poslovanje banke«. Pred petnajstimi leti je še celo Andrej Bajuk, konservativni politik in finančni minister v Janševi vladi, znal reči, da NLB ne smemo prodati, ker si »Slovenija pri bančništvu ne more privoščiti, da bi bila agregat tujih podružnic, ki praviloma niso opora lokalnemu podjetništvu«.

V tednu, ko je Slovenija izgubila svoje najpomembnejše podjetje, pa je vlado obremenjevala druga zgodba. Afera tega tedna je bilo sporno elektronsko pismo, ki ga je minister za kohezijo Marko Bandelli poslal enemu od županov. Bandelli je zaradi spornih besed moral odstopiti. Kdo bo odgovarjal za to, ker je Slovenija ta teden za nekaj sto milijonov evrov premalo prodala sistemsko banko in se odpovedala še enemu od še preostalih vzvodov finančne suverenosti?

Kako smo padli na kolena

Kronologija izgube slovenske suverenosti

Prolog

1889: Ustanovljena je bila Mestna hranilnica Ljubljana, ki začne leta 1967 poslovati s tujino in se preimenuje v Ljubljansko banko. Leta 1990 ima po svetu 24 predstavništev in 42-odstotni tržni delež v Sloveniji. Njene ekspoziture delujejo kot diplomatska predstavništva osamosvojene Slovenije.

Do 2000: Pred dvajsetimi leti je večina slovenskih ekonomistov zagovarjala zamisel, da bi tretjino NLB imeli v lasti domači zasebni lastniki, recimo najboljša podjetja, varčevalci in zaposleni, tretjino bi imela v lasti država prek družb SOD in KAD, preostalo tretjino pa bi prodali tujcem zaradi know-howa.

2001: Na tej podlagi nastane prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM, štiri leta po državni sanaciji bank. Maja 2002 postane KBC 34-odstotna lastnica banke, za kar plača 435 milijonov evrov. KBC je tedaj NLB kupovala po ceni, ki je ustrezala 2,7-kratniku knjigovodske. Tokrat smo jo prodali po 0,68-kratniku.

2005: Pod prvo Janševo vlado predvsem mladoekonomisti zagovarjajo idejo, ki se nato uveljavi: Slovenija naj v NLB obdrži 25-odstotni delež, preostalo naj se proda v tujino. Finančni minister Bajuk temu nasprotuje, KBC napove odhod iz lastništva.

1. Klicanje trojke

2007: Največji letni prirast slabih kreditov. Največji delež so krediti cerkvenim holdingom. Sledijo prve dokapitalizacije.

Februar 2012: Tedanji predsednik vlade Janez Janša prvič kliče trojko. V intervjuju za RTV Slovenija pravi, »da na ministrstvu za šolstvo oktobra ne bo denarja za plače učiteljev«, na ministrstvu za finance pa, »da ni načrtovanih vseh sredstev za plačilo obresti, ki jih bo morala država plačati«.

Avgust 2012: Janez Janša v drugo kliče trojko. V intervjuju za televizijo Planet Siol.net pravi, da Sloveniji že čez mesec dni »grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic« in da je »možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena« ter da mora država »sredi naslednjega leta naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče«. Ekonomist Jože P. Damijan ga javno vpraša, ali je še »prišteven«.

September 2012: RTV Slovenija v enem samem tednu Egona Zakrajška trikrat povabi v studio, predstavijo ga kot zaposlenega na ameriški centralni banki FED, Zakrajšek razlaga, da je Slovenija klinično mrtva. Zakrajška zato za intervju prosi Avstrijska tiskovna agencija (APA), posledično vsi svetovni mediji povzamejo avstrijsko novico z naslovom »Slovenija več ne zmore« in sporočilom, da v FED več ne verjamejo, da Slovenija obvlada svoje finančne probleme. Nihče ne pove, da je FED zasebna družba, ki je v lasti bank, članic FED-a.

December 2012: K histeriji se priključi še ustavno sodišče, ki referendum o slabi banki prepove, saj naj bi bili ogroženi »učinkovito delovanje pravne in socialne države«, zdravstveno varstvo in »pravice invalidov«. Predsednik sodišča Ernest Petrič pravi, da naj bi bilo na mizi vprašanje »zrušitve države«.

December 2012: Država se s KBC dogovori, da se bo ta umaknila iz lastništva, zato naj tej banki kasneje ne bi bilo treba sodelovati pri dokapitalizaciji.

December 2012: Nihče ne opazi, da se v zadnjem četrtletju 2012 začne krepiti izvoz.

2. Trojka pride

Januar 2013: Evropska komisija, ECB in Mednarodni denarni sklad (IMF), ki izgubijo zaupanje v Banko Slovenije, zahtevajo izvedbo »neodvisnih« pregledov bančnega sistema. Mednarodni mediji, Bloomberg, Reuters in drugi analitiki tekmujejo pri črnogledih napovedih.

April 2013: Nova predsednica vlade Alenka Bratušek začenja mednarodno javnost miriti, da Slovenija ni Ciper in da ne potrebujemo denarja, temveč čas. Vlada objavi privatizacijski seznam 15 podjetij, da bi pridobila zaupanje mednarodnih trgov.

Poleti 2013: ECB se znajde pod pritiskom Irske, češ da so institucije trojke tam državljane prisilile k dokapitalizaciji bank, s čimer so dejansko reševale tuje sklade. Komisija začenja spreminjati pravila in zahtevati, da pri dokapitalizacijah bank sprva račun plačajo delničarji in podrejeni obvezničarji. Nižji uradniki evropske komisije naročajo zaposlenim na finančnem ministrstvu, kako spremeniti zakonodajo.

Junij 2013: Egon Zagrajšek v intervjuju za Reporter pravi, da se Slovenija »v območju smeti« dejansko giblje že vsaj zadnji dve leti in da trgi verjamejo, da obstaja dokajšnja verjetnost, »da naša država srednjeročno ne bo več del evrskega območja«.

Jesen 2013: Tuji pregledovalci bančnega sistema morajo izračunati, da so slovenske banke dejansko bankrotirale. Analitiki pri tem kršijo mednarodne računovodske standarde in prikrivajo način izračuna.

Oktober 2013: Posvet, kjer pred začudeno nemško veleposlanico Dimitrij Rupel in Matej Lahovnik razlagata, da za Slovenijo ni več rešitve.

December 2013: Pri izračunih potrebne dokapitalizacije bank mednarodne institucije uporabijo spomladansko napoved gibanj, ki je za leto 2014 napovedovala 1,5-odstotno recesijo. Institucije razglasijo stečaj slovenskih bank in na tej podlagi sklenejo, da njihova dokapitalizacija pomeni državno pomoč, zaradi česar se mora Slovenija obvezati k privatizaciji NLB.

Intermezzo: Cerarjeva vlada

Oktober 2016: Vlada zaradi negotovosti ob brexitu in na finančnih trgih začetek prodaje NLB preloži na pomlad 2017.

Maj 2017: Vlada dobi soglasje evropske komisije za prodajo NLB v dveh korakih: do konca leta 2017 se proda najmanj 50 odstotkov, preostalo do konca leta 2018. A se nato zaradi pravnih tveganj zaradi postopkov na Hrvaškem odloči za ustavitev postopka. EU-komisijo zaprosi za nove roke.

3. epilog

Izračuni, zaradi katerih naj bi NLB leta 2013 bankrotirala in zaradi katerih se je Slovenija obvezala, da bo banko privatizirala, so temeljili na predpostavki, da bo slovenski BDP v letih 2014, 2015 in 2016 padel za okoli 9,8 odstotka. V resnici pa smo imeli v tem obdobju 5,8-odstotno gospodarsko rast, rekordni skok izvoza in rekordno rast industrijske proizvodnje. Ekonomisti, kot je Velimir Bole, kasneje izračunajo, da bodo posredniki pri trgovanju s slabimi terjatvami in načrtno podcenjenimi naložbami zaslužili vsaj milijardo evrov.