Vstanite!

Videli smo Britanijo v plamenih, London, Bristol, Nottingham in Manchester, ki so napol apokaliptično goreli, avtomobile in trgovine, ki so jih lizali zublji, okna in izložbe, ki so se sesuvali, maskirane, zakapucane »izgrednike«, ki so vlamljali v trgovine in odnašali, kar jim je prišlo pod roke, od videokamer do košev za smeti, in panične ljudi, ki so za njimi tekali z noži, palicami in bejzbolskimi kiji.

Doba faliranih držav

Glede na ekstremno nizko podporo, ki jo uživajo vlada, stranke, parlament in politika, glede na histerijo, ki maliči in krotoviči Slovenijo, glede na prepričanje, da smo na dnu in da smo popolna polomija, glede na slabo voljo, ki poganja tudi najbolj neobvezne pogovore o slovenskem vsakdanu, glede na splošen vtis, da živimo v najbolj mafijski, najbolj skorumpirani, najbolj neuspeli državi na svetu, bi pričakovali, da bo Slovenija na novem Indeksu spodletelih držav (Failed States Index), ki upošteva stanje leta 2010, povsem na dnu - nekje tam, kjer so Somalija, Čad in Sudan, najbolj falirane in najbolj nestabilne države tega sveta. Ameriška revija Foreign Policy je namreč v sodelovanju s Skladom za mir (Fund for Peace) spet pripravila, zapakirala in objavila letni Indeks spodletelih držav - Indeks, ki meri uspešnost, uspelost, stabilnost držav. Indeks, ki ga Foreign Policy in Sklad za mir pripravljata že vse tja od leta 2005, je postal zelo hitro referenčen: ko je enkrat objavljen, vse vlade takoj preverijo, kako stojijo. Oziroma: ali sploh še stojijo. Indeks ve pač vse. Ne brez razloga: njegovi zaključki - in posledično rating držav - temeljijo na okrog 130.000 virih, pri točkovanju držav upoštevajo 12 ključnih kazalcev (revščina, varnost, javne službe, begunski tokovi ipd.), zajemajo pa 177 držav.

Visoka cena brezplačnega parkiranja

Skoraj ne mine dan, ne da bi v časopisih prebrali novico ali komentar o podražitvah v povezavi s prometom. Višje kazni, višje parkirnine ... Nas mesto in država preveč izčrpavata? Pravzaprav ne. Glavna težava je, da brezplačno parkiranje še vedno jemljemo kot samoumevno.

Sla po realnosti

Zakaj je prišlo do peleponeške vojne? Zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Zakaj je bil izvoljen Bush? Zato, da bi lahko Michael Moore posnel dokumentarec Fahrenheit 11/9. Vse, kar se zgodi, se zgodi le še zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Vse, kar se zdajle dogaja, v temle trenutku, se dogaja le zato, da bi lahko o tem posneli dokumentarec. Zakaj se zgodi realnost? Zato, da bi lahko o njej posneli dokumentarec. Tako kot je nekoč, v 19. stoletju, vsa umetnost stremela h glasbi in tako kot je nekoč, v 20. stoletju, vsa umetnost stremela k filmu, danes, v 21. stoletju, vsa realnost stremi k dokumentarcu.

Islam ali nacizem!

Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!«

V imenu ljudstva

Če bi rekli, da je ameriški TV kanal FoxNews, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, spočel iraško vojno, se vam ne bi posušila roka. FoxNews je dal znak za napad: s svojimi pretiravanji, strašenji, sejanjem strahu, paranoje in bunkerske mentalitete, prikrojevanji faktov, fabrikacijami, dezinformacijami, fikcijami, konspirologijo, pranjem možganov, militantnimi propagandnimi spini in bombastičnim agitiranjem je namreč ustvaril vtis, da je vojna nujna in neizbežna. Bush je le voljno sodeloval. Izpolnil je voljo TV kanala, ki trdi, da izpolnjuje ljudsko voljo. Iraška vojna je bila srhljivo, absurdno, groteskno nadaljevanje FoxNewsovega medijskega trušča. Mrtvih - »kolateralne škode« tega Murdochovega medijskega trušča - je toliko, da jih bodo težko kdaj prešteli.

Ideološka kriza zahodnega kapitalizma

Pred zgolj nekaj leti je vplivna ideologija - zaupanje v svobodne trge brez omejitev - svet pripeljala na rob propada. Kapitalizem s sproščenimi pravili v ameriškem slogu je celo na svojem vrhuncu, od začetka 80. let pa do leta 2007, večjo materialno blaginjo prinesel le najbogatejšim v najbogatejših državah sveta. Med 30-letno prevlado te ideologije so osebni dohodki večine Američanov v resnici upadli oziroma ostali na isti ravni.

Columbo

Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega.

Otoki zakladov

Leta 1989, ob izteku pohlepne dekade, v kateri je zakraljeval neoliberalizem (»Pohlep je dober«), so zaradi utaje davkov zaprli Leono Helmlsey, newyorško nepremičninsko magnatko. Ena izmed obremenilnih prič je bila njena služabnica, ki jo je slišala, kako je rekla: »Mi ne plačujemo davkov - le mali ljudje plačujejo davke.« Leona Helmlsey je davke utajila, toda ni jih utajila v davčnih...

WeinerGate

Ameriki se je spet zgodil Bill Clinton, le da tokrat brez hlač niso zasačili ameriškega predsednika, ampak kongresnika, Anthonyja Weinerja, ki predstavlja New York. Toda »afera« je kljub temu prerasla v senzacijo, medijski spektakel, epski škandal - in kmalu tudi v WeinerGate. Kaj se je zgodilo? Desni, prorepublikanski mediji so razkrili, da je Weiner prek Twitterja in drugih novih socialnih medijev...

Anti-Obama

V Evropi je levica vse bolj obupana - povsod se namreč dviga in zmaguje desnica. V Ameriki je ravno nasprotno: republikanci so vse bolj obupani. Razlog? Barack Obama. Gledajo ga že tri leta. Gledali ga bodo še eno. In po predsedniških volitvah, ki se bodo odvrtele prihodnje leto (na začetku novembra), ga bodo, kot kaže, gledali še štiri leta.

Usodna ženska

Vice o blondinkah poznate. Na tisoče jih je. Poanta je vedno dvojna: prvič, blondinke so neumne, drugič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, in tretjič, blondinke se svoje neumnosti ne zavedajo, ker so tako neumne. Nihče noče biti blondinka iz vica o blondinki. Kdo tu potem zmaga? Ta, ki vic o blondinki pove. Pa ne le zato, ker je z njim povzročil smeh, ampak tudi zato, ker je našel publiko - publiko za vic...

Konec terorja

Američani so imeli dve možnosti: prvič, da Osamo bin Ladna primejo (da mu sodijo, da ga zaprejo ipd.), in drugič, da ga likvidirajo. Izbrali so drugo možnost. In ko so bin Ladna likvidirali, je takoj sledilo vprašanje: ali to pomeni tudi konec Al Kajde? Ali smrt Osame bin Ladna pomeni tudi smrt Al Kajde (terorja, džihadizma ipd.)? To vprašanje je bilo kakopak prekratko in obenem demagoško.

A si ti tud not padu?

Američani so torej slavili: dobili so Osamo bin Ladna! Njihova himna je postal štikel Party in the USA, ki ga je pred dvema letoma posnela Miley Cyrus, alias Hanna Montana - njen video na YouTubu so po likvidaciji bin Ladna klikali kot nori. Slavju ni bilo ne konca ne kraja. Kar je čudno, tako rekoč iracionalno: saj bin Ladna sploh niso dobili, ampak so ga ubili! Niso ga dobili, ampak jim je ušel - hja, pobegnil...

Mož, ki je ubil Osamo bin Ladna

Dobili ga bomo, živega ali mrtvega, je pred desetimi leti dahnil George Bush, ko je napovedal, da se Amerika ne bo ustavila, dokler ne dobi Osame bin Ladna. Ob tem je spomnil na tiralice, ki so nekoč visele na starem Divjem zahodu in na katerih je pisalo: Išče se - živ ali mrtev! Zdaj, po desetih letih, je Amerika končno ujela duha starega Divjega zahoda: Osamo bin Ladna so ameriški specialci - morilski dream...

Zadnji dnevi raja

Lani, ob koncu oktobra, je v Franciji izšla mala knjiga, bolj knjigica ali pa knjižica, napol pamflet, napol manifest. Niti ne v Parizu, ampak daleč stran, na jugu Francije. Ni izšla pri kaki veliki, sloviti, etablirani založbi - ampak pri mali, garažni, relativno novi, tako rekoč neznani založbi (Indigène), ki je do sedaj garala na robu knjižnega trga in skušala preživeti s knjigami o Indijancih, kitajski...

Življenje brez vlade?

Belgija je že skoraj eno leto brez vlade. Vse tja od 13. junija 2010, ko ji po volitvah ni uspelo sestaviti vlade. Politiki ne pridejo skupaj. Ne morejo se dogovoriti. Vsa pogajanja so padla v slepo ulico. Ne gre in ne gre. Je Belgija v tem letu propadla? Ne. Se je prelevila v Grčijo, Irsko ali Portugalsko? Ne. So ji bonitetne hiše znižale ratinge? Ne. Le zagrozile so ji z znižanjem ratingov.

Teror zgodovine

Ko je Japonsko zadel popolni vihar (masivni potres + apokaliptični cunami + izbruh radiacije), so bili ljudje tu, na Zahodu, navdušeni nad tem, kako mirno in kako stoično so Japonci vse to prenesli - brez panike, brez histerije, brez nasilja, brez plenjenja, brez protestov. Nekateri so to pripisovali japonski vzgoji, budizmu, zenu, bušidu in takim rečem.

Mačka na vroči pločevinasti strehi

Elizabeth Taylor je bila tajno ameriško protikomunistično orožje. Bila je lepotica - in Amerika je njeno lepoto napihnila v absolut. Ne brez razloga. Vzemite le film Mačka na vroči pločevinasti strehi, v katerem je bila poročena z zapitim, zagrenjenim, apatičnim, impotentnim Brickom (Paul Newman), nekdanjim športnim asom, ki se je noče več niti dotakniti.

Življenje na izposojenem času

Šestnajstega marca 1979 je v ameriške kinodvorane prišel Kitajski sindrom, film o hudi okvari, ki se zgodi v neki ameriški nuklearki - in to ravno v trenutku, ko si jo ogledujejo novinarji, med katerimi je tudi TV-reporterka (Jane Fonda). Nuklearka se nenadoma strese, vodstvo nuklearke sporoči, da ni nič hudega, da gre za povsem rutinsko zadevo in da je vse pod kontrolo, toda inženir Jack Godell (Jack Lemmon),...

Komunistični film

Predstavljajte si, da libijsko ljudstvo ujame Gadafija. Da ga zgrabi. Da ga potegne iz oklepnika ali pa letala, s katerim skuša zbežati v Čad, Savdsko Arabijo ali Severno Korejo. In predstavljajte si, da mu libijsko ljudstvo potem sodi. Gadafi bi gotovo vreščal, da tega sodišča ne prizna, da je vse, kar mu očitajo, le navadna laž in da ni streljal na svoje ljudstvo.

Zaton Zahoda

»Samo visoke finance so povsem svobodne in povsem nedotakljive. Banke in s tem tudi borze so se po letu 1789 na podlagi čedalje večje potrebe industrije razvile v posebno silo in hočejo, podobno kot denar v vseh civilizacijah, tudi biti edina takšna sila... Diktatura denarja nezadržno napreduje... Če sile denarja imenujemo kapitalizem, socializem pa voljo, da bi se mimo vseh razrednih interesov ustvarila...

Vic brez poante

V času, ko svet slavi padec diktatorjev in nove tehnologije, nove socialne medije, recimo Facebook in Twitter, ki omogočajo rušenje diktatorjev, so se člani ameriške filmske Akademije, ki podeljuje Oskarje, odločili za diktatorja... ee, kralja - Oskarja za najboljši film je dobil Kraljev govor, glorifikacija kralja, monarha, ki mu ni treba na volitve, ne pa Socialno omrežje, hagiografija Facebooka, ki je dal ime...

Bitka za Wisconsin

Duh arabske revolucije - duh Tunizije, vonj po jasminu - ima dolge noge. Ne širi se le po arabskih in muslimanskih deželah (Libija, Jemen, Oman, Bahrajn, Palestina, Iran ipd.), ampak se je stegnil tudi onstran arabskih dežel, vse tja do šengenske meje in Amerike. Pri tem je kakopak najbolj zanimivo to, v kaj se prevaja. Na Hrvaškem - tik pred »evropsko trdnjavo« - se je prevedel v burne populistične...

Ko se zaroti še resnica

Zakaj Janez Janša piše tako dolga pisma? Tako rekoč o politični metafiziki, torej o Bogu, resnici, strahu, lažeh, revoluciji? Ne, ni to, da ne bi želel komunicirati z mediji in bi se zapiral vase. Takoj po svojem zadnjem pisnem izdelku je nastopil pred kamerami - sicer kot zmeden šolarček, ki so ga ujeli pri kraji, pa vendar. Dolga pisma, polna jeze in gneva, s seznami sovražnikov za odstrel in iskrenimi občutki...

Janez Janša: Strah pred resnico

Vse je bilo že velikokrat videno. Slovenija je še vedno talec oblastnikov, ki skrivajo svojo preteklost. Iz strahu pred resnico se vedno znova sproža obrambni refleks tranzicijske levice, ki uporablja metode totalitarnih režimov. A tokrat se to dogaja v času krize, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah. Vlada tranzicijske levice se, namesto z ustvarjanjem delovnih mest in oblikovanjem ugodnega okolja za...

Velika sprememba

Zahod je navdušen nad egiptovsko revolucijo, obenem pa ga skrbi za prihodnost Egipta. Kar je noro, celo absurdno, da ne rečem groteskno. Zahod je bil do egiptovske revolucije najprej skeptičen: le kaj se bo zgodilo? Kako se bo to končalo? Kaj bo iz tega? Kam to pelje? Se lahko v Egiptu ponovi Tunizija? Gre lahko Egipt po poti Tunizije? Mar ni Egipt prevelik za revolucijo? Ali lahko revolucija uspe v Egiptu? In...

Zgodba nekega izbrisa

Pred kakim mesecem me je obiskala Dara in slišala sem, poleg mnogih, še eno žalostno zgodbo izbrisa. Pisalo se je davno leto 1977, ko se je Dara prvič naselila v Sloveniji. Tu je dobila prvo osebno izkaznico, prvi potni list, prvo vozniško dovoljenje in si ustvarila družino. Tu sta njeni deklici shodili in tu spregovorili prve besede. Slovenske besede. Tu je glasovala za samostojno Slovenijo.

Mit o skupnih vrednotah

Slovenska politična elita zelo spominja na misice, ki na lepotnih tekmovanjih vedno s takim veseljem poudarijo, da bi rade spremenile svet. Od tod njihova pregovorna naivnost. Slovenski politiki kakopak niso tako naivni. Na videz so precej bolj realistični: spremeniti hočejo le Slovenijo. Misice si spremembo sveta predstavljajo zelo naivno: samo da bi bilo enkrat konec vojn in da bi ljudje živeli v miru! Politiki...

Kontrarevolucija!

Kaj bi se zgodilo, če bi Zahod takoj podprl egiptovsko ljudstvo? Kaj če bi Zahod takoj zahteval odstop in odhod Hosnija Mubaraka? Egipt bi danes izgledal kot Tunizija. Nasmejan, evforičen, poskočen, odrešen, prenovljen - transformiran. Kot vrelišče moderne demokracije. Toda to se ni zgodilo. Niti takoj. Niti naslednje dni. Da bi bilo dobro, če bi razmislil o tem, da ne bi več kandidiral ali pa da bi...