Kako se spreminja narava bivanja?

Velja po kakovostnem bivanju je stara toliko kot človeštvo. Temeljne sestavine kakovosti bivanja so prijetno, zdravo in čisto bivalno okolje, urejena infrastruktura, dostopne storitve ( javni prevoz, zdravstvena oskrba, varstvo otrok, šole, uradi), bližina zelenega pasu, čut pripadnosti, solidarnost, vključenost v javno življenje. Kljub temu ima vsak posameznik glede na življenjski slog svojo predstavo o tem, kaj je potrebno za kakovostno bivanje, prioritete pa se (lahko) v različnih življenjskih obdobjih spreminjajo. Posameznikove prioritete izražajo tudi širše družbenopolitično ozračje in splošno uveljavljene družbene vrednote.

Snejana Lachi izdeluje lestence v tehniki makrameja

Prostor so napolnile igrive sence, ustvarila jih je svetloba, ki je pronicala skozi umetelno vozlane vzorce lestenca. Bogate svetlobne risbe so poskrbele za skrivnosten ambient, ki je utripal, kot da bi ga napolnila mehka glasba, izvabljena iz stare, hruškasto oblikovane lutnje. Lestenec je v tehniki makrameja izdelala Snejana Lachi. Njeno ime se izgovori Snežana Laki, v Slovenijo je prišla po dolgi poti vse od rodne Moldavije prek Rusije in Hrvaške, kjer je maturirala na jezikovni gimnaziji, nato pa pred 17 leti prišla študirat ruščino in južnoslovanske jezike na ljubljansko Filozofsko fakulteto.

Ko gradnja povezuje

Brvi so praviloma ožji mostovi za kolesarje in pešce, ki znotraj urbanih prostorov ali naravne okolice igrajo pomembno vlogo: premoščajo reke, kanjone, potoke, ustvarjajo nove bližnjice, pešpoti in kolesarske poti, nekatere tudi precej uspešno estetsko dopolnijo krajino in postanejo prave mestne ikone in simboli.

Najmanj poslov v desetletju

V prvem letošnjem četrtletju je bilo v Sloveniji skupno prodanih 2057 stanovanj in hiš, kar je pol toliko kot na vrhuncu sredi leta 2021 (4153 prodaj) in celo najmanj po tretjem četrtletju leta 2013, ko se je gospodarstvo spoprijemalo s kriznimi razmerami in varčevalnimi ukrepi, ugotavlja Banka Slovenije v zadnjem, ta mesec objavljenem Pregledu makroekonomskih gibanj. Predrag Todić, direktor podjetja Ljubljana nepremičnine, potrjuje, da je na trgu trenutno »nekakšen velik vakuum«; zaradi skromne ponudbe (pre)dragih rabljenih stanovanj se čaka na nov val novogradenj.

Slovensko-avstralska oblikovalska naveza, ki briše meje med oblikovanjem in umetnostjo

Kavna mizica s puščavskim peskom, pult iz »napihnjenih« opek, plešoča zibelka in stol, ki z zašiljenimi koničastimi robovi v spomin prikliče zobotrebce. Slovensko-avstralski oblikovalski tandem Soft Baroque svet arhitekture in oblikovanja že nekaj let navdušuje in pretresa s presenetljivimi, nekonvencionalnimi in osupljivo inovativnimi objekti, ki se udobno pozibavajo na meji med oblikovanjem predmetov in (konceptualno) umetnostjo.

Prostori plemenitosti in človečnosti

Arhitekturo Maruše Zorec sta že pred desetletjem slovenska in mednarodna strokovna javnost prepoznali kot izredno in odlično. Vrednote njene arhitekture so opazili tudi pri nemški Družbi Heinricha Tessenowa (Heinrich Tessenow Gesellschaft) in ji za njen izredni opus 8. maja letos v Arhitekturnem centru Severnega Porenja - Vestfalije v Dortmundu podelili medaljo Heinrich Tessenow 2024. Kot so zapisali na Skladu Heinricha Tessenowa, so prejemniki medalj ustvarjalci izjemnih ustvarjalnih dosežkov na področju arhitekture in industrijskega oblikovanja. Medaljo so ji podelili za njen arhitekturni opus in predstavili izbor projektov iz obdobja 1999– 2019. V obrazložitvi so zapisali, da se v nizu prenov kulturne dediščine »jasno odraža njena strokovna kompetentnost, ki jo dopolnjuje visoka občutljivost za posebnosti določenega kraja in arhitekture. Posebno pozornost namenja materialom ter hkrati zaupa v obstoječe možnosti in arhitekturne danosti objekta, ki ga prenavlja. S prenovo pa tudi odkriva njegove skrite vrednosti. K vsaki nalogi pristopi s spoštovanjem in v vsakem projektu je viden izrazit občutek za ravnovesje.«

Forenzična arhitektura in urbicid / Tokrat žal o rušenju domov in ne o njihovi gradnji

V Gazi smo priča enemu največjih genocidov in urbicidov v 21. stoletju. Izraelska vlada je na Hamasov teroristični napad 7. oktobra 2023 odgovorila silovito, tako silovito, da še vedno, že osem mesecev, bombardira gosto naseljeno palestinsko Gazo. Do nedavnega sta v njej živela okoli dva milijona prebivalcev. Doslej so ubili 40.000 civilnih prebivalcev, med njimi je največ otrok in žensk; torej tistih, ki pomenijo prihodnost Palestine. In kot poročajo le nekateri mediji, izraelska vojska prodira na palestinsko ozemlje, ruši domove in mori civilno prebivalstvo. Zob za zob, a hkrati so na delu tako imenovani kriteriji umetne inteligence za identificiranje sovražnih ciljev, ki v vojaških akcijah predvidevajo, koliko civilistov naj bo žrtvovanih ob iskanju Hamasovih vojakov. Nekateri podatki pravijo, da je en Hamasov vojak »vreden« 15 civilnih prebivalcev oziroma tistih, ki so tako imenovana kolateralna škoda. Grozno in nedoumljivo! O človeški »kolateralni škodi« odloča več med seboj povezanih izpopolnjenih računalniških sistemov, s katerimi v realnem času vojaški štab spremlja število ciljev na zemlji. Brez omahovanja lahko trdimo, da se na ozemlju Gaze izvajata urbicid in genocid.

Čarobni svet svetil

Gotovo marsikdo že na prvi pogled prepozna svetilo Eclipse, pred dobrim desetletjem ustvarjeno ambientalno stensko luč slovenskega oblikovalca in multidisciplinarnega umetnika Tilna Sepiča, prefinjen minimalističen krog, ki oddaja mehko in toplo difuzno svetlobo, izredno priljubljen pa je tudi v tujini. Ali pa zdaj že ikonične češnje mednarodno priznane slovenske oblikovalke Nike Zupanc, ki je v uspešni karieri oblikovala že vrsto prepoznavnih svetil. Oblikovanje svetil je pri nas pestro in raznoliko področje z bogato zgodovino, ki pa se ga tudi nova generacija slovenskih oblikovalcev in oblikovalk loteva s silno različnimi pristopi.

Skupni prostor

Na obalnem pasu, ki poteka med Izolo in Koprom, vse od zaprtja ceste leta 2017 ni bilo večjih sprememb, zdaj pa sta na natečaju občini izbrali rešitev za ureditev tega dela slovenske obale, ki je z umikom regionalne ceste osvobojen prometa. Prvonagrajena rešitev, ki naj bi jo zdaj prelili v realnost, se posveča ohranjanju naravne in kulturne dediščine območja, na katerem skuša čim bolj omejiti komercialne dejavnosti.

Mestno življenje brez tržnice

Mestne tržnice so povsod, v vseh mestih, med najživahnejšimi mestnimi točkami z dušo. Posebej stare, še ne modernizirane so tiste, ki dajo mestu značaj, so socialno pomembne in predvsem mestotvorne. So tiste, ki bivanje v mestu popestrijo tudi iz etnološkega, antropološkega, gospodarskega in trajnostnega vidika. Med tovrstnimi je tudi osrednja ljubljanska tržnica, kjer poteka živahno družabno življenje, na kateri prodajajo kmetje in kmetice, branjevke in branjevci iz sosednjih ljubljanskih vasi (nekoč tudi iz Trnovega, kjer je bil zelenjavni vrt meščanov). Tako lahko ljubljansko meščanstvo kupuje svežo hrano, pridelano le nekaj kilometrov proč od njihovih domov. Ljubljanska tržnica pa ima tudi arhitekturne odlike. Od reke jo ločujejo slikovite Plečnikove arkade, ki so del arhitektovega opusa, leta 2021 vpisanega na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Že minimalni posegi v stanje tega kulturnega spomenika ali drugačni pogoji in razmerja v prostoru, da ne govorimo o morebitnih poškodbah, ki bi nastale ob gradnji garaže, lahko povzročijo izbris s tega pomembnega seznama svetovne kulturne dediščine. In prav to, izbris, se lahko zgodi Plečnikovemu arhitekturnem opusu, če bodo na Mestni občini Ljubljana (MOL) vztrajali pri gradnji štirinadstropne podzemne garaže pod tržnico. Bolj kot mestni svet, ki naj bi zastopal interese ljubljanskih meščanov, vztraja pri projektu župan, naravnost iracionalno proti vsem strokovnim in umnim dokazom, da bo garaža pod osrednjo ljubljansko tržnico prinesla ogromno škode prebivalcem, koristi pa morda le investitorjem in »kapitalu« ter nebrzdani turistifikaciji in gentrifikaciji glavnega slovenskega mesta.

Ljubljana kot Stuttgart in Köln

Medtem ko se je neto plača v vseh statističnih regijah v Sloveniji v zadnjih štirih letih, 2020–2023, nominalno zvišala za petino, torej za 20 odstotkov, so se cene stanovanj v tridesetih analitskih območjih, ki jih upošteva Geodetska uprava, zvišale precej bolj, od 30 do celo 70 odstotkov. Če ponazorimo drugače: za kvadratni meter povprečnega stanovanja v Ljubljani je bilo treba v letu 2020 odšteti manj kot 2,5 povprečne neto plače, konec leta 2023 pa so bile potrebne skoraj tri neto mesečne plače. Uradna statistika v Sloveniji obrata pri cenah nepremičnin, torej padanja cen, kot se že dogaja recimo v Nemčiji, (še) ne kaže; na Geodetski upravi za zdaj govorijo o fazi upočasnitve oziroma ohlajanja trga na ravni vse države.

Dunaj, socialno mesto

Dunaj ima edinstven model socialnih stanovanj, ki je bil zasnovan pred stoletjem in ga seveda ni mogoče preprosto »skopirati«. Polovica prebivalcev avstrijske prestolnice je danes najemnikov z reguliranimi najemninami in za neomejen čas. Najemništvo je destigmatizirano, zagotavlja visoko kakovost bivanja, želje po privatizaciji javnega fonda stanovanj pa desetletja uspešno zatirajo – tudi z izvolitvijo pravih socialdemokratov, kot trdi naš sogovornik Christian Schantl, vodja oddelka za mednarodno sodelovanje dunajskega stanovanjskega sklada, družbe Wiener Wohnen: od aprila 1945 so bili vsi župani Dunaja člani avstrijske socialdemokratske stranke SPÖ.

Popoplavno betoniranje

Slovenija je lepa in raznolika dežela. Ima veliko naravnih znamenitosti, kulturnih zanimivosti in lepo kulturno krajino, ki učinkuje poetično. Ta je nastala tudi zaradi dolgotrajno spoštovanega prostorskega reda, že v avstro-ogrski državi, po prvi svetovni vojni pa je ta red večidel prevzela v izvajanje novonastala država Jugoslavija. Vse to je bilo pripoznano kot vrednota pri razmisleku, kako urejati prostor, tudi po drugi svetovni vojni, ko se je začelo družbeno upravljanje.

Poceni stanovanja – za nekatere

Danska ima dobro razvite kooperativne stanovanjske skupnosti, ki ljudem z nižjimi dohodki omogočajo dostop do nepremičnin in s tem blažijo stanovanjsko krizo. Kljub temu se tudi v tej državi, ki zaradi svoje socialne politike in zadovoljstva prebivalstva velja za enega od evropskih zgledov, stanovanjski sektor spoprijema s pritiski neoliberalnih stanovanjskih politik, nepotizmom in korupcijo.

Zelena pljuča mesta

Mestni gozd na južnem obrobju Celja, ki obsega gozd na Anskem vrhu, Miklavškem hribu in Starem gradu, je največja urejena javna zelena površina v Celju. Razteza se na 114 hektarih površin, ki so v javni lasti, ter premore 15 kilometrov opremljenih sprehajalnih in večnamenskih poti, pravi Robert Hostnik s celjskega oddelka Zavoda za gozdove Slovenije. Velik javni mestni gozd so vzpostavili tako, da je Mestna občina Celje vse od leta 1997 od manjših zasebnih lastnikov načrtno odkupovala gozdove na zaščitenem območju v bližini mesta ter v njih vzpostavljala rekreativno in izobraževalno infrastrukturo.

Lepi industrijski objekti / Ne želimo več turobnih brezobličnih škatel

Kadar pišemo o industrijski arhitekturi, se po navadi osredotočimo na arhitekturo stavb, ki jih gradimo danes, za današnjo industrijo, po današnjih arhitekturnih načelih. Ali pa pišemo o industrijskih stavbah iz preteklosti ter o domiselnih načinih, kako so jih ohranili, prenovili in namenili povsem drugačnim namenom. Čeprav se zdi slednja tematika zanimivejša, se ji članek posveti le na kratko in predstavi sodobno industrijsko arhitekturo, ki je pogosto po krivem spregledana. Industrija ne spada med prestižne dejavnosti in tudi za industrijsko arhitekturo že od nekdaj velja, da ni pravzaprav nič več kot ovojnica, ki skrije in zaščiti tehnološke procese v notranjosti. S takim odnosom se je prepogosto lotevajo investitorji – bistveno je tisto v notranjosti, to prinaša denar, ovojnica pa je nujno zlo, pomembno je le, da je preprosta in poceni. Žal tudi javnost od industrijskih stavb ne pričakuje nič več kot to, tovarne so pač po definiciji dolgočasne in grde.

»Stavba z minimalno možnostjo poplav«

Po avgustovskih poplavah so se v oglasih na platformah, kjer je mogoče preveriti ponudbo nepremičnin, največja pri nas je nepremičnine.net, začeli pojavljati pripisi o poplavni (ne)varnosti nepremičnin. »V resnici je ta pripis predlagala stranka – prodajalec – in seveda sem se strinjal. Po zakonu o nepremičninskem posredovanju smo dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to pomeni, da imamo kot posredniki dolžnost opozarjati na zadeve, ki so bistvene pri nepremičnini, na pozitivne in negativne,« pravi David Majcen iz nepremičninske družbe RE/ MAX Ljubljana.

Rušitev ni rešitev

V Evropi beležimo več kot 11 milijonov praznih stanovanjskih enot, dobršen del (okoli 30 odstotkov) teh pa je v stavbah, zgrajenih pred letom 1945 – v njih živi skoraj 120 milijonov Evropejcev. Tudi v Sloveniji razmerja niso bistveno drugačna. Hiše, stare sto let ali več, so del našega vsakdana in bistveno zaznamujejo podobo naših mest in vasi ter tudi našo skupno prostorsko identiteto.

Končna postaja

Stanovanjska problematika je v Sloveniji že nekaj let vroča tema, zato je dobrodošla napoved sedanje vlade, da se bo končno lotila gradnje velikega števila cenovno dostopnih stanovanj. Razumljivo je, da je pri tem prednostna naloga vzpostavitev sistemskega, predvsem finančnega okvira, ki bo gradnjo sploh omogočil. V širši javnosti manj poudarjeno vprašanje pa je, kje bomo stanovanja gradili in, še pomembneje, kakšna bodo ta nova stanovanjska območja. Na srečo po zglede ni treba hoditi daleč, na primer na Nizozemsko ali v skandinavske dežele, ki veljajo za vodilne v svetu pri trajnostni urbanizaciji. Že v naši severni sosedi Avstriji, torej v okolju, ki nam je kulturno blizu in po katerem se tradicionalno radi zgledujemo, najdemo odlične primere novih stanovanjskih naselij. Zanimiva ni samo njihova podoba, ampak tudi načrtovalski procesi, ki so vodili do njihovega nastanka. Že pred časom smo na tem mestu pisali o mestu v malem, imenovanem Aspern Seestadt, ki nastaja na območju opuščenega letališča na obrobju Dunaja. Tokrat vzemimo pod drobnogled še eno večje dunajsko razvojno območje, Nordbahnhof.

Lepota vezenine

Makrameji, gobelini, vezenine – že bežen pohod po spletnih trgovinah največjih trgovcev z izdelki za dom priča, da stenske dekoracije, ustvarjene iz bombažnih niti, lanu, konoplje, jute in drugih materialov, v zadnjih letih doživljajo preporod. Ponudba je neskončna, od ročnih del do množične proizvodnje, od tradicionalnih do abstraktnih in otroških motivov. A vsi ti izdelki so največkrat zgolj dekoracija, ki jo bomo zamenjali takoj, ko se je bomo naveličali. Velikokrat tudi niso najboljše kakovosti. V ljubljanski Šiški pa iz metrov in metrov niti nastaja nekaj popolnoma nasprotnega – vezenine velikih formatov, za katere so motive ustvarili priznani domači in tuji umetniki. Pogled nanje presune, a ne le zato, ker se pred nami vrstijo umetniška dela. Ne, vezenine so ustvarjene tako popolno, da presunejo že s svojo umetelnostjo in natančnostjo izdelave.

Urbanizacija v koridorjih javnega prometa

Trajnostnost je že nekaj desetletij ena od glavnih konceptualnih razvojnih usmeritev sodobne družbe. Spričo velikega vpliva, ki ga ima trajnostni pristop na rabo naravnih virov in podnebne spremembe, vse bolj prežema tudi gradbeno dejavnost. Raste pa tudi zavedanje, da za trajnostno gradnjo še zdaleč ne zadoščata le energetska učinkovitost stavb in uporaba naravnih materialov ter da tudi vgrajevanje fotovoltaičnih panelov in vožnja z električnimi avtomobili sama po sebi ne bosta prinesla odločilnega preloma. Prvi korak je treba storiti že pri usmerjanju gradnje in z njo povezane infrastrukture, predvsem prometne. Torej s trajnostnim pristopom v urbanizmu in umeščanju v prostor. A kakšen naj bo ta urbanizem oziroma prostorsko načrtovanje? Vemo, da je treba z naravnimi viri ravnati kar se da skrbno, varovati kmetijske površine ter dobro ohranjena in ekosistemsko pomembna naravna območja. Dejansko je prav ves prostor na zemeljski površini omejen naravni vir in naj bi ga, če ga že pozidamo, čim bolje izkoristili ter s tem zagotovili racionalno izrabo spremljajoče infrastrukture. Iz tega razmisleka izhajata zavračanje razpršene gradnje v obliki enodružinskih hiš, redko raztresenih po pokrajini, ter načelo zgoščanja že urbaniziranih območij. Trajnostni prostorski razvoj pa bi vendarle moral ponuditi tudi bolj celostne odgovore, kako graditi mesta.

Je kdo rekel zadruga?

Leta 2019 je v barcelonski delavski četrti Sants kot odgovor na gospodarsko in stanovanjsko krizo zrasla sodobna stanovanjska zadruga La Borda. Ljudje so imeli dovolj; dovolj naraščanja cen stanovanj, dragih posojil, nestabilnih najemnih razmerij, izrinjanja ljudi iz domov, da bi se stanovanja oddajala turistom, in neznosnih dolgov. Vse bolj krutemu poblagovljenju domov in prelaganju bremena stanovanjskih stisk na posameznike so se uprli tako, da so se organizirali, zavzeli za svoje pravice in začeli skupnostno reševati težave – s stanovanjskim zadružništvom.

Napoved »rahlega« znižanja cen

Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije so bile lani v prestolnici, ki narekuje trende na slovenskem nepremičninskem trgu, 2203 prodaje stanovanj, kar je skoraj petina manj kot leto prej, ko jih je bilo 2699. Čeprav je bilo poslov manj, so se prodajne cene lani dodatno znižale; s predlanske sredinske ravni 3500 evrov so se že v prvem polletju pomaknile do rekordnih 4000 evrov za kvadratni meter. Zadnje mesece cene stanovanj stagnirajo, analitiki Geodetske uprave pa ne izključujejo niti rahlega znižanja.

Hitri avtobusni sistemi kot alternativa tramvaju in železnici

Avtobusi so na svetovni ravni najbolj razširjena oblika javnega potniškega prevoza. V primerjavi z železnico, tramvajem ali podzemno železnico avtobusni sistemi zahtevajo bistveno manjša sredstva za vzpostavitev in obratovanje, saj uporabljajo povsod zgrajene javne ceste, tako da so potrebni le nakup in vzdrževanje voznega parka ter gradnja postajališč. Avtobusi so tudi precej bolj fleksibilni kot tirna vozila. Njihove linije se lahko preprosto prilagodijo, bodisi začasno, na primer zaradi obvoza ali množične prireditve, bodisi se linije podaljšajo za stalno ali dodajo nove, na primer ob gradnji novega mestnega predela, večjega obrata, trgovskega kompleksa ali športnega središča. Iz souporabe javnih cest pa izhaja tudi glavna omejitev avtobusnega prevoza. Ker si avtobusi delijo ceste z avtomobili in tovornimi vozili, so prav tako izpostavljeni prometnim zastojem. Avtobusi ustavljajo na postajališčih, zato je določen čas namenjen vstopanju in izstopanju potnikov ter zaviranju in ponovnemu vključevanju v promet. Dodaten čas potnik porabi za čakanje na prihod avtobusa, intervali prihodov pa so zaradi različnih zunanjih vplivov lahko zelo nezanesljivi. K temu je treba dodati še pot na postajališče in s postajališča na končno destinacijo. V časovnem pogledu so avtobusi tako povsem nekonkurenčni v primerjavi z osebnimi avtomobili ter manj zanesljivi kot železnice ali tramvaji.

Ko ideje trčijo ob stvarnost

Stranke sedanje koalicije so pred volitvami smelo obljubljale, da bodo takoj zagotovile sredstva za gradnjo trideset tisoč novih javnih neprofitnih stanovanj. Ko je Gibanje Svoboda prepričljivo zmagalo na volitvah, se je skupaj s SD in Levico v koalicijski pogodbi med drugim zavezalo nemudoma pripraviti krizni načrt reševanja stanovanjske krize za gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj, s poudarkom na območjih z najvišjimi cenami najemnin ter zemljišč.

Skladnost in ravnovesje

Stal je na skali, lahen veter se je zaganjal v borovce in bližnje grmičevje, da je listje nežno ječalo, zrl je čez globoki zaliv proti polotoku Pelješac. Čudovita pokrajina, modrina morja in sinjina neba, vprašal se je, kako v to lepoto umestiti premostitveni objekt – viadukt, da se bo z naravnimi danostmi zlil v celoto. Vedel je, ključna je harmonija. »Lepota tega mostu je v tem, da je tako velik, hkrati pa je nežen in ima filigransko strukturo. To nista dva ogromna pilona, ki prebijeta prostor, ampak most ostaja linearen. Ni torej ogromna vertikala, temveč se zlije s prostorom,« razloži Marjan Pipenbaher, gradbeni inženir in projektant, ki si je pridobil svetovni ugled in zato s svojim birojem Pipenbaher Consulting Engineers zmagal na mednarodnem javnem natečaju za gradnjo mostu na polotok Pelješac, tudi v sodelovanju s hrvaškim inženirjem za mostove Juretom Radićem (1953–2016) in Zavodom za konstrukcije Gradbene fakultete Univerze v Zagrebu; most je gradilo kitajsko podjetje. Zdaj, ko je dograjen, je eden največjih v Evropi, gradnja pa je stala skoraj 300 milijonov evrov.

Slepe fasade

Javni prostor v mestih soustvarjajo stavbe, ki ga obdajajo. Vizualna podoba teh stavb oziroma njihovih fasad je zato ena od najpomembnejših nalog pri arhitekturnem načrtovanju. Osrednja tema likovne zasnove fasade je navadno oblikovanje okenskih odprtin, saj večina stavb potrebuje osvetlitev. Zaradi racionalnosti poskušamo ob fasado umestiti čim več prostorov, ki potrebujejo dnevno svetlobo, druge pa umaknemo v notranjost. Kljub temu se iz različnih razlogov dogaja, da na večjem delu fasadne ploskve ali kar na celotni ploskvi ni oken. Takim fasadam rečemo slepe fasade. Zaradi odsotnosti okenskih odprtin, ki bi definirale njihovo osnovno geometrijsko mrežo, so kot nepopisan list, ki ga moramo zapolniti – ali pač ne. A kljub ponavljajoči se modnosti minimalističnega pristopa, ki občuduje mogočne nedefinirane površine, je za človeka očitno vendarle bolj značilen »horror vacui« oziroma strah pred praznino, kakor umetnostna stroka označuje podrobno krašenje ploskev, ki bi načeloma lahko ostale prazne. Slepe fasade arhitekti zato navadno obdelamo z vzorci, teksturami, reliefi, zelenjem ali kar s podobami pravih arhitekturnih elementov – slepimi okni, vrati, oboki … Ali pa jih preprosto poslikamo. Pri tem pa upamo, da lastnikov stavbe ne bo premamila vrednost, ki jo ima slepa fasada kot potencialna površina za oglaševanje.

»Če znižamo temperaturo s 26 stopinj Celzija na 23, zmanjšamo porabo – in strošek – za petino«

Jure Vetršek je raziskovalec in projektni vodja na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, ki se že več kot 15 let ukvarja s projekti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo, po magisteriju na interdisciplinarnem študiju varstva okolja na Univerzi v Ljubljani je magistriral še na islandski RES – The School for Renewable Energy Science.

Stanovanja za vse

Žal je v Sloveniji vse od osamosvojitve ne glede na določila v ustavi in ne glede na vsakokratne deklarirane politične usmeritve izvoljenega vodstva odločitev o tem vprašanju povsem jasna. Stanovanje v družbi ni več razumljeno kot temeljna človekova pravica, ampak kot tržno blago. Čeprav je Republika Slovenija že leta 2000 sprejela kakovosten Nacionalni stanovanjski program, ki je bil leta 2015 dopolnjen z Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025, državi nikakor ne uspe izpolnjevati ene od primarnih nalog, to je zagotavljanje spodobnih bivalnih razmer za državljane. Svojo vlogo vidi le v omogočanju prostorskih in tržnih razmer, ki spodbujajo produkcijo novih stanovanj, ponudbo in dostopnost teh pa naj ureja trg. Kot se je izkazalo v zadnjih 30 letih, je takšna usmeritev napačna, slaba in popolnoma neučinkovita.

Nadvozi in podvozi

Lani jeseni se je v medijih pojavila nenavadna novica, da ljubljanski prometni načrtovalci premlevajo idejo, da bi Vilharjevo cesto povezali s Šmartinsko cesto z viaduktom, ki bi potekal nad križiščem pri Situli. Prometna problematika te lokacije je sicer znana. V tem križišču nastajajo veliki zastoji, saj se tri pomembne ceste, poleg omenjenih še Topniška, iztečejo v ozek železniški podvoz pri Orto baru oziroma »pri Zmaju«, kot ga poznajo nekoliko starejši Ljubljančani. Znano je tudi, da se vzdolž Vilharjeve napoveduje več novogradenj, ki bodo prometni pritisk na to križišče še povečale. Pa vendarle: cestni viadukt sredi mesta zveni kot ideja iz časov mrzlične gradnje megalomanske cestne infrastrukture, ki je zahodni svet zajela v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zaradi destrukcije mestnega prostora in tam živečih skupnosti, ki so jo cestni mastodonti skoraj brez izjeme povzročili v svoji okolici, jih je vedno spremljal velik odpor javnosti. Poleg tega se je kmalu pokazalo, da prometnega problema sploh niso rešili, ampak na daljši rok celo poslabšali. Bili so tudi cokla za razvoj vseh območij v svoji neposredni bližini, ki so prostorsko degradirala in se iz tega nikoli niso zadovoljivo rešila. Ogromne betonske infrastrukture se tudi ni lahko znebiti, kjer pa jim jo je vendarle uspelo odstraniti, so pogosto nastali nadvse priljubljeni javni prostori. Še najbolje so jo odnesli tam, kjer je sploh nikoli niso zgradili – marsikje so namreč že prvi dokončani odseki povzročili tolikšno javno ogorčenje, da so nadaljnjo gradnjo opustili, čeprav so bile načrtovane še obsežne investicije. Napredno razmišljujoča mesta, ki kotirajo visoko na lestvicah kakovosti življenja, že dolgo raje prednostno vlagajo v razvoj javnega prometa, kolesarstva in do pešca prijaznih ureditev.