TV komentar / Naj se POP TV drži raje pranja političnega perila, ker to zna

V tednu, ko je afera »Tri cente na pralni stroj« dosegla vrelišče, se je zgodilo tudi pranje perila v komaj ustanovljeni stranki Demokrati Anžeta Logarja. A najprej se ustavimo pri aferi »Tri cente na pralni stroj«. Saj veste, za toliko se bo pocenilo pranje z novimi elektroomrežninami. Kako tega ne veste? Ne veste, da je zdaj pranje za gospodinjstva cenejše? Ker morda tega niste mogli nikjer izvedeti? Ker mediji niso naredili niti ene resne analize, ampak so nabijali, da je konec pralnega sveta, kot smo ga poznali? V kar se je uspešno vključil še premier Robert Golob z gospodinjskimi nasveti, potem ko je po osmih mesecih končno ugotovil, da so mu direktorji največjih energetskih porabnikov pred vrata zvalili največjo afero, kar je odžrlo že 30 odstotkov podpore njegovi stranki. Da ne bo nesporazuma, prav nič se nam ne smili. Ampak vseeno, kaj pa mediji? Se iz ukinjanja dodatnega zavarovanja še niso naučili, da kar medijsko goni Nova Slovenija, običajno zelo natančno odmerijo direktorji velikih podjetij, ki pač merijo predvsem svoje dobičke? Kaj pa so nove omrežnine drugega kot najprej ukinitev subvencij za podjetja? A pazite, to niso subvencije države, ampak nas davkoplačevalcev, le da so to določili politiki, saj mi davkoplačevalci subvencioniramo ta podjetja prek omrežnin.

TV komentar /  Amsterdam v plamenih

V nedeljo, 10. novembra, je imel novinar in komentator zunanjepolitične redakcije TV Slovenija Edvard Žitnik že dovolj informacij o spopadu med navijači amsterdamskega Ajaxa in telavivskega Maccabija, da bi lahko pokazal dejansko sliko dogajanja. Saj je na začetku prispevka znotraj oddaje Zrcalo tedna opozoril, da gre za nogomet in navijaške skupine, a to je bilo tudi vse – nato je sledilo obsojanje nizozemskih protestnikov kot propalestinskih nasilnežev, ki so pokazali svoje prave antisemitske barve. Res, Edvard Žitnik? Žrtve so bili izraelski navijači? Mar ni bilo že v petek res dovolj novinarskih objav v samih nizozemskih medijih, ki so kazali drugačno sliko dogajanja? In še: mar niso protesti zoper samo tekmo, zoper šport, ki se dela, da vojne ni, nekaj najbolj normalnega?

TV komentar / Stranka Dva deci!

Lojze Peterle je te dni v medijih obhajal 35-letnico delovanja krščanskih demokratov v Sloveniji, a kdor mu je resno prisluhnil, je opazil, da je dejansko obhajal le veličino Lojzeta Peterleta, ne pa krščanskih demokratov. Saj veste, ko je obletnica, vodja našteje svoje sodelavce, jim izreče pohvalo in poklon, jih zbere in pokaže javnosti, a Lojze Peterle tega ni naredil. Ker dejansko misli, da je to njegov praznik.

TV komentar / Dobri človek iz Ajdovščine

Moramo priznati, da smo na dan, ko je Ivo Boscarol predstavil svoj velikopotezni projekt gradnje tisoč in več stanovanj na kraju nekdanjih silosov Žita v ljubljanskih Jaršah, sedli zvečer pred televizor s svinčnikom in papirjem v roki. Ker smo vedeli: čaka nas promocija tega dobrotnika, tega dobrega človeka, ki bo tako darežljivo pomagal sam sebi zaslužiti nekaj deset milijonov, pri čemer ga bo TV Slovenija zagotovo slavila kot nekdaj »dobrega človeka iz Negove«. Zaradi nesrečne smrti se na račun Ivana Krambergerja zadnja leta ne šalimo več, a to je bil človek, ki je sam sebe predstavil kot velikega inovatorja – kar je sicer bil –, a predvsem dobrega človeka. Njegov glavni biznis je bila prodaja knjig, sam o sebi je spletal zgodbe o svoji dobrodušnosti in dobroti, mediji pa so vedno znova spregledali, da gre le za marketinški trik, s katerim je poganjal prodajo svojih knjig in obisk v svoji gostilni. A slovenski novinarji imajo tako radi take tipe. Pa da ne bo nesporazuma: če komu uspe tako vrteti novinarje ter njihovo lenobo in nevednost okoli prsta, naj jo! No, prejšnji torek smo torej pričakovali prispevek o Ivu Boscarolu, ki bo darežljivo gradil stanovanja za več kot 3000 evrov na kvadratni meter, si dobesedno trgal od ust in prsi za nas, za nas, navadne ljudi – in prispevka ni bilo. MMC je sicer napisal velehvalospev, a so nas avtorji Dnevnika in Odmevov pustili razočarane. Niso nasedli. In smo si mislili: no, na bolje gre. Ne more jih več čisto vsak peljati žejnih čez vodo.

TV komentar / Sperma, prisluhi in kri

Naj vas podnaslov tokratne televizijske kritike nikar ne zavede. Čeprav bomo na koncu pohvalili oddajo Tarča, ki smo jo gledali pretekli četrtek in je bila tam zato, ker so s tem na TV Slovenija pred začetkom uradne kampanje lahko še zadnjič naredili običajno novinarsko oddajo (brez prisilnih političnih pravil, ki veljajo v času same volilne kampanje), ne moremo mimo prav tistega dela oddaje, ki je požel največje navdušenje javnosti. Pa ne, ker bi imeli kaj proti objavljanju prisluhov ali pa proti razkrivanju dvoličnosti politikov, ki se javno sovražijo, v zaprtih sobanah pa sodelujejo, ampak ker je bilo vse skupaj zmontirano zavajajoče. Pa ne samo to: če bi novinarji Tarče prebrali novinarska poročila, bi videli, da je bilo vse to že popisano v času, ko se je dogajalo, z dvomi in priporočili pravne službe vred. In tudi vsi, ki smo zgolj pred televizijo spremljali to odisejado, vemo, da so na koncu skrajšali predlagano referendumsko vprašanje prav zato, da so pravno dvomljivost odpravili.

TV komentar / Maljevac je kriv!

Včasih moramo na tem mestu obravnavati tudi prispevke z malo daljšo brado – ker so enostavno preveč pomembni, da jih ne bi. In ta je še posebno zagaten – gre namreč za prispevek v oddaji Odmevi ob dnevu ozaveščanja o cerebralni paralizi. V ponedeljek, 7. oktobra, je Odmeve vodila Rosvita Pesek, bil je torej dan ozaveščanja o cerebralni paralizi, prispevek pa je s poročilom, v katerem je sodelovala družina Lavrič, pripravila Vanja Kovač. Saj nimamo nič proti kritiki ministrov, še bolj jih je treba kritizirati, tudi ministra Simona Maljevca (ki smo ga nedavno trdo ošvrknili tudi tukaj), a vendar je šlo v navedenem primeru za populizem. Namreč, zadeva gre takole. Februarja je Maljevčevo ministrstvo napovedalo, da bodo v šestih mesecih začeli pilotski projekt, s katerim bi poskusno začeli pomagati družinam z otroki z različnimi ovirami. Napovedi se je takrat pridružila tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, sama mati otroka z epilepsijo, in v videu pozdravila, kar dela ministrstvo za solidarno prihodnost. Vse skupaj se je zgodilo pred osmimi meseci.

TV komentar / Če ne Gregorič, kdo potem?

Del javnosti je premlad, drugi del pa malce pozablja – kar je v poplavi vseh obveznosti in informacij, ki jih imamo ljudje, popolnoma normalno. A kdo je še Miroslav Gregorič, danes poslanec Svobode, ki opozarja, da gremo na slab način v projekt nove jedrske elektrarne? Za začetek: diplomiral je na energetski smeri Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, magistriral pa na ameriški Oregon State University na temo prenosa toplote in snovi. Nato je kot raziskovalec delal na Institutu Jožef Stefan (IJS) na področju jedrske varnosti ter zatem vodil slovensko upravo za jedrsko varnost – kar dvanajst let. Od 1998 je bil dve leti predsednik sveta guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE). Leta 2002 je v Iraku postal vodja misije Združenih narodov, ki je tam iskala orožje za množično uničenje, do leta 2011 pa je vodil pisarno za jedrsko varovanje na mednarodni agenciji za atomsko energijo. Z drugimi besedami: poleg Danila Türka je Miroslav Gregorič človek, ki je bil v zadnjih 30 letih zaradi svojega znanja najvišje uvrščen v mednarodnih institucijah – in tja ni prišel na predlog Slovenije, ampak so ga te institucije oziroma njihove vodilne ekipe izbrale zaradi strokovnosti. V državnem zboru imamo poslanca, ki bi moral biti moralna in politična avtoriteta, priznana pri vseh političnih listah. Še več: v državnem zboru imamo človeka, ki je na področju jedrske energije in varnosti taka avtoriteta, da bi morali vsi postopki obstati, če bi izrazil že minimalen dvom. Ampak ne – seveda v Sloveniji ne gre tako.

TV komentar / Lažje umreti

Naj tokrat začnemo kar z vprašanjem. Sta predsednik sveta RTV Slovenija Goran Forbici in predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak že predlagala spremembo imena oddaje Tarča v oddajo Piramida? Mar niso rekli, da bo zdaj zavel na RTV Slovenija nov veter? Da bo jasno, kaj je kaj in kdo je kdo? Mar ni čas, da se Tarča poimenuje s svojim pravim imenom? Pa še voditeljice ni treba zamenjati.

TV komentar / V imenu tisočih zdravnikov

Saj smo vedeli. Čim je ministrstvo za zdravje napovedalo, da bo uvedlo čisto malo reda v zdravstvo, da bo čisto malo, ne pa tudi zares, razmejilo javno zdravstvo in zasebno, so se od povsod pojavili vedno isti zdravniki, ki so nam povedali, da zdaj pa bodo dali zdravniki odpovedi in da bo sledilo zapiranje oddelkov in celih bolnišnic. Veste, kaj je problem teh groženj? Da pač ne moremo, da jih ne bi vzeli resno. Pač mi navadni državljani to razumemo, kot da nam nekdo grozi s smrtjo. Če se bo kaj spremenilo, bomo ostali brez zdravnika, ko ga bomo potrebovali. To nam sporočajo. Res neugodno za nas, ki vemo le to, da nočemo ostati brez zdravnika. To je tako ultimativna grožnja, kot ko te kdo napade na ulici in ima v roki nož. Seveda mu daš in denarnico in telefon, jakno, čevlje, kar hoče. In točno tako se počutimo, ko nam z odhodi zagrozijo zdravniki. Nič ne moremo. Lahko jim samo kimamo, ker nas je strah. Strah za življenje.

TV komentar / Kdo Rosvite Pesek ne bi imel rad? 

Najprej je treba priznati, da je bil to razkošen teden za avtorico redne kritične televizijske rubrike. Začelo se je z najbolj ceneno Tarčo doslej, ki se je v slogu Franca Breznika oziroma Janeza Janše pognala iskat pismo Ursule von der Leyen, v katerem je sporočila premieru Robertu Golobu, da zavrača kandidata Tomaža Vesela. Delali so se, da pismo imajo. Morali smo gledati izmišljeno grafiko, ki naj bi bila pismo. Celo citat, ki ga niso imeli, so izpostavili. Naslednjič lahko povabijo tudi igralce namesto dejanskih politikov.

TV komentar / Čenče s tržnice

Ena od žalosti slovenskega novinarskega poročanja iz tujine je, da se premnogi novinarji začnejo vesti, kot da so del slovenskega diplomatskega zbora. Da postanejo nekako državotvorni, predvsem pa začnejo uporabljati birokratski (no, diplomatski) jezik, ki njihove prispevke in poročila naredi tako sive in nezanimive.

TV komentar / Življenje naših Romov

Novinarka Anka Pirš je specialistka za socialna teme v oddaji Tednik na TV Slovenija, ki vedno znova uspešno, kot zdravnik med kolonoskopijo, potuje po temnih, a zato nič manj ranljivih in pomembnih predelih naše družbe (črevesje je kljub vsemu organ, ki ga ljudje najbolj zanemarjamo, težko o njem govorimo, a je središče našega organizma; ko v njem nastopi bolezen, pa je vedno hudo). Novinarka Pirš se je tokrat odpravila v dve romski naselji, Dobruško vas in Kerinov Grm. Tako živo in človeško že zaradi narave medija tega ne more narediti noben tiskani medij ne radio. In tako so bili ti ljudje, o katerih se vedno znova govori brez imen, brez obrazov, brez čustev in človečnosti, tukaj pred nami. In so govorili o svojem življenju, svojih stiskah, svojih željah in bolečinah. Nenadoma je vesoljna Slovenija lahko dojela (kdor je seveda hotel in kogar ne polnita le slepa jeza in bes, ki ju v zatonu poletja stresa na Rome, lani na migrante, kdaj prej pa na izbrisane), da so Romi, tako kot vsi ostali, dobri, slabi, leni, suhi, debeli, stari, mladi; da ljubijo, so prizadevni, samski, poročeni, matere in očetje; delavni, zasanjani ali pa trpki, zgarani, premladi, prestari; da so v skrbeh – pač ljudje, kot vsi ostali. To je bil pomemben prispevek, ki ga lahko ponudi le televizija. A ne le v Tedniku, ampak v vseh oddajah in vedno. A kaj, ko je lažje goniti sovraštvo, nemalokrat tudi v elitnih oddajah, v Dnevniku in tudi Odmevih.

TV komentar / Ko tudi kaj izvemo

Verjetno se je poletje končalo ta torek. Ne temperaturno, ampak ta torek smo se usedli pred televizijo in začutili, da se je spet začelo, a da smo hkrati spet sredi večne ponovitve. Da so vsi že na okopih, da se družbeni, sindikalni, svetovni in drugi boji vračajo v stare tirnice, da se torej poletna shema leta 2024 končuje, da se silnice in mitnice vračajo tja, kjer so že leta in ki nas vedno znova opozarjajo, da se vse skupaj v svoji minljivosti vrti v krogu. In kako smo to začutili? Ko je Igor E. Bergant napovedal, da je njegova večerna gostja ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel.

TV komentar / Leto dni kasneje

Tik pred začetkom novega programskega leta, ki se dejansko, ne pa tudi formalno začne konec avgusta, ko se zaposleni na RTV vrnejo z bolj ali manj zasluženih počitnic ter ponovno zaženejo redne oddaje – kako anahrono je to poletno mrtvilo, ki si ga še vedno vsako leto privošči TV Slovenija –, si bomo privoščili vpogled v stanje na javni televiziji. Kam smo torej prišli po dobrem letu novega vodstva? Ni tako slabo, kot se na prvi pogled zdi. Poslovanje je stabilizirano, premiki zlasti v programskem delu informativnega programa so se zgodili, stavka je prekinjena, zaživele so v času janšizma ukinjene oddaje, nastale so tudi nove in dobile svoje gledalce (nazaj), celo vlada se je nehala delati, da z RTV Slovenija nima nič in po desetih letih prispevek (z januarjem 2025) sklenila povišati, pri čemer je to naredila pasivno, neaktivno in šele po tem, ko jo je na njeno neizpolnjevanje dolžnosti do javnega servisa opozorila evropska komisija. Realno gledano – gre namreč za ogromen sistem, eno največjih institucij v državi, upoštevaje tudi podjetja – bi težko pričakovali več. In za tem je dejansko ogromno dela in odrekanj, pa čeprav se morda od zunaj ne zdi tako.

TV komentar / Spomin na to, kar je (skorajda) bilo ...

Sem pa tja naše radovedne oči zavandrajo tudi na Planet TV, kamor se je z nacionalne televizije na mesto odgovornega urednika informativnega programa zavlekel Janšev medijski rabelj Uroš Urbanija. Ne zato, ker bi ob tem pretirano uživali, to bi bilo res pretiravanje, pač pa, da se spomnimo, pred kom in pred čim nam je nedavno uspelo ubraniti javno radiotelevizijo. Ko smo tako prejšnji petek poprijeli za daljinca in se je na zaslonu pred nami prikazal Luka Svetina ( ja, tisti fant, nadobudni novinar, ki se je nekoč mudil po hodnikih SDS-televizije Nova24TV, nato pa, praktično čez noč, postal voditelj Odmevov), bi verjetno lahko že zaprli program. A smo vendarle vztrajali še malo.

TV komentar / Pogovor o medijih, na katerega smo čakali

Ob ogledu zadnje oddaje Pogovori o prihodnosti na TV Slovenija, tokrat o medijih in digitalizaciji, smo samo utrdili prepričanje, ki smo ga v tej rubriki že zapisali: novi format televizijske oddaje, v kateri vlogo voditelja prevzame eden od treh gostov, potrebuje voditelja. Izkušenega voditelja. Tokrat se je pač zgodilo, da je bil eden od gostov novinar, še več, novinar Vala 202 Radia Slovenija, ki bi ga, ob kopici zanimivih in kakovostnih oddaj, ki jih pripravlja tamkajšnja ekipa, zlahka postavili za zgled modernega medija, od katerega bi se česa lahko naučila tudi televizija na drugi strani Kolodvorske ulice. Predsednik Društva novinarjev Slovenije in novinar Gašper Andrinek se je v vlogi voditelja, kot bi pričakovali, odrezal odlično, pogovor je imel rep in glavo in rdečo nit, prihodnost novinarstva pa sta s prav takšnim občutkom presojala tudi profesor novinarstva dr. Marko Milosavljević in urednica spletnega portala N1 Neda Došenović.

TV komentar / Novomašnik

Evropska katoliška cerkev je ena izmed tistih organizacij, ki je v zadnjih desetletjih izgubila družbeni položaj in moč – predvsem zato, ker so razvoj in svobodomiselnost ter znanost opravili svoje, težko pa je tudi ljudi prepričati v vero in predvsem moč organizacije, ki ima na svojih plečih toliko tuzemskih grehov, od seksualnih deliktov do nereflektiranega odnosa do bogastva in denarja. Slovenski cerkvi je spodrsnilo predvsem pri slednjem.

TV komentar / Morda ne najboljši intervju, a brez dvoma vreden zbranega gledanja, morda tudi dvakrat

TV Slovenija nadaljuje serijo nenavadnih intervjujev – ali pa recimo raje drugačnih intervjujev – v svoji »prime« intervjujski oddaji. Tako je bil gost tokratnega nedeljskega intervjuja po Goranu Dragiću gledališki in filmski igralec Lotos Vincenc Šparovec, Edvard Žitnik pa ga je v studio pripeljal le zato, da bi povedal svojo mladostniško zgodbo, ki jo je sicer na gledališke deske postavil v obliki monodrame Človek v morju. Seveda, Lotos Vincenc Šparovec je markanten človek, tak je bil že kot najstnik, in večina ljubljanske populacije, s katero je Lotos Vincenc Šparovec odraščal, to zgodbo tudi dobro pozna. A res je, javno o njej ni nikoli govoril, se je pa o njej vseeno veliko govorilo, sploh v tistih letih po dogodku, in postala je ena od urbanih legend male slovenske prestolnice.

TV komentar / Oddaja brez voditelja je slaba ideja

TV Slovenija nas je presenetila z novim formatom televizijske oddaje. Namesto Tarče – ne vemo sicer, zakaj ne more TV Slovenija pripraviti vnaprej oddaj za tistih nekaj tednov, ko so ustvarjalci na dopustu, smo namreč leta 2024 – so nam postregli z oddajo Pogovori o prihodnosti. Ta nima profesionalnega voditelja, ampak eden izmed gostov – v prvi oddaji, posvečeni alternativam prihodnosti, je šlo za vsestranskega dr. Dana Podjeda – vmes med svojimi mnenji še malo usmerja pogovor. Saj ne pravimo, da mu ni šlo kar dobro (poudarek je na besedi kar), a nobene logike ni, da največja medijska hiša, če že ima neko poletno oddajo, med vsemi zaposlenimi ni mogla najti enega, da, enega samega voditelja oziroma novinarja, ki bi vodil to oddajo – in četudi samo poleti. Se opravičujemo, nikar nas ne obtožujte kapitalistične profanosti in nerazumevanja javnega sektorja, ampak to čutimo kot pišmeuhovstvo in ne kot neko strašno inventivnost: dovolj ljudi je zaposlenih v veliki hiši na Kolodvorski ulici v Ljubljani, ne dražite nas. Razumemo, da takšne bližnjice ubirajo majhna podjetja, kjer vse obstane, če gresta dva zaposlena na dopust, a največja kulturna in medijska hiša v državi si česa takega ne more privoščiti.

TV komentar / Direktorjev preporod

Težko je danes soditi, ali je bil res največji problem RTV Slovenija ravno predsednik uprave Zvezdan Martić – ki je odstopil pred mesecem dni, ko je postalo jasno, da kolektiv in tudi programski svet upravičeno zavračata njegov predlog, da bi članica uprave postala članica ekipe, ki je pod Janševim patronatom sodelovala pri izživljanju nad zaposlenimi in novinarstvom. Vemo pa, da zagotovo danes nista problem RTV Slovenija le odsotnost uprave s polnim mandatom in kolektiv, ki ga res lomi, ampak tudi sam programski svet. Naj izrečemo, da še vedno podpiramo sedanjo ureditev, po kateri programski svet predstavljajo predstavniki civilne družbe in zaposlenih, a vendar od njih nismo pričakovali takega pametovanja, cinizmov, nesramnosti, izživljanja, arogance – in predvsem vsevednosti. Žal novi svetniki ne vedo kaj dosti o upravljanju. Še manj vedo o upravljanju ljudi. Še manj o upravljanju kadrov. Tako nekdo, ki ve, kam želi pripeljati hišo v res zagatnem stanju, pač ne ravna. Žal tudi nimajo elementarne skromnosti, da bi se nevednosti zavedali, gre namreč za izredno težko nalogo, pri kateri pa – to bi lahko vedeli – prav tak pristop le še poslabšuje stanje. RTV je pač ranjena hiša in ranjeni so tudi njeni ljudje.

Hvala, Cristiano Ronaldo / Pogovoriti se moramo o moških solzah

Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro bo 5. februarja 2025 star 40 let. Je eden najboljših nogometašev vseh časov. Enajstmetrovke so zanj kot za nas kuhanje jutranje kave. Saj veste, to je nekaj, kar naredimo napol prisebni, z levo roko in enim odprtim očesom. A včasih nam uspe zjutraj kavo politi. Ali pa narediti zanič kavo. In takrat nam gre, ne glede na spol, kar malo na jok. Ker je zjutraj to za nas preprosto preveč. Samo kavo smo hoteli spiti. Da se lahko soočimo z naslednjim dnem. In če nam gre pri tem kaj narobe – bognedaj, da to prvo kavo celo polijemo po pultu –, nas to zlomi. Nepomemben dogodek za ves dan, ampak zjutraj tega preprosto ne zmoremo. Predstavljajte si, da vam zjutraj posoda z zmleto kavo pade na tla. In gledate ta prekleti rjavi pesek, ki je zdaj nenadoma razsut po kuhinjskih tleh. To je preveč. Preveč za ta trenutek zjutraj, ko niti kave še nismo spili.

TV komentar / Državnica

Nagovori državnikov so v belem svetu tudi danes, torej leta 2024, še vedno pomemben dogodek, odmerjen in premišljen. Govori se namreč pripravljajo natančno, z razmislekom, pri pisanju pa po vsem omikanem svetu sodelujejo kabineti predsednikov in predsednikov vlad z najboljšimi razmišljevalci v državi. In tako so govori res nekaj posebnega, z modrimi in temeljnimi sporočili, tu pa tam kakšnim dovtipom ali šalo, ki razbremeni malo težje ozračje – a sporočila so vedno močna in premišljena. V Sloveniji smo se dobrih govorov državnikov kar malo odvadili, k temu pa je največ prispevalo desetletje praznih in zgolj nastopu namenjenih stavkov, ki jih je z mesta predsednika izrekal bivši predsednik Borut Pahor. A kdor se še spomni govorov Milana Kučana in Danila Türka, zlasti prvi je bil naravnost izjemen, ve, o čem govorimo. Pričakovanja so danes tako nizka ne le zaradi Pahorja, ampak tudi zaradi praznine, ki že od časa Janeza Drnovška seva iz govorov predsednikov vlade. Zadnji predsednik vlade ni izjema. Plitkost je postala zapoved.

TV komentar / Le kaj je rekel Matjaž Nemec?

Tudi plačani gledalci televizije, torej podpisana Stanka Prodnik kot avtorica teh vrstic, včasih ne moremo več, na primer ne moremo po mesecu predvolilnih oddaj in štirih dneh povolilnih analitičnih oddaj pogledati še ene Tarče na to isto temo s temi istimi ljudmi, ki smo jih morali gledati en mesec. Saj, če bi bil kdo drug, kakšen nov, morda sociolog ali kulturolog, ampak ne: spet so bili v studiu kandidati. Razumemo, razumemo, pač gospa Erika in gospa Tarča tudi hočeta dodati svoj lonček k volitvam. Pa res ni drugih ljudi? Ni mogoče najti res nič novega? Je to načrtno mučenje nas gledalcev? Je gledanost previsoka?

TV komentar / Kako se je Marjan Šarec kislo veselil, da gre v Bruselj za poslanca

V očeh povprečnega državljana Slovenije je služba evropskega poslanca sanjska služba. In iskreno povedano: mogoče nam gredo tudi zato te volitve v evropski parlament malo na živce. Ker glasujemo o tem, kdo bo dobil 9K evrov vredno službo za pet let in potem še slaba dva tisočaka dodatka k pokojnini, ko bo prišel ta čas, pri čemer se sploh ne ukvarjamo s tem, da vsi poslanci dobijo še okoli pet tisoč evrov na mesec, tako za zraven, za stroške doma. Malo smo zavistni, kajne, ko pomislimo na to? Malo nam je težko podariti to tem ljudem, ki jim gre že tako dobro, se nam zdi. Sploh če gre ves ta denar ljudem, ki so že poslanci v slovenskem državnem zboru, kar tudi ni najbolj trda služba na svetu.

TV komentar / Lažnivec Matej Tonin

Laž obstaja na vseh ravneh našega življenja. A ko se otrok zlaže, da ni pojedel čokolade, čeprav jo ima okoli ust, ali najstnik, da je prišel domov ob treh, pa čeprav ravno zaklepa vrata, ali pa, ko se človek sam sebi zlaže, da je šel na eno pivo, je to človeško. In tudi nič takega ni bilo, ko je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, morda celo zaveden od svojih lastnih trolov in trotov, pred več kot dvema letoma prvič izjavil, kako se Inštitut 8. marec in njegova direktorica Nika Kovač financirata iz državnega proračuna. Takrat smo si rekli, ok, čvekal je neumnosti, ni vedel, ni preveril. Že takrat pa je dobil odgovor in tudi dokaz iz javne baze nakazil javnih sredstev Erar, da to ni res. Da je politika Inštituta 8. marec prav to, da ne želi denarja iz slovenskega proračuna, da se financira prek mednarodnih razpisov za nevladne organizacije, da tudi Nika Kovač ne prejema nobenega denarja od države. Kako so se trudili Janševi mediji, da bi pri Niki Kovač in Inštitutu 8. marec kaj našli! Niso. Ampak Janša je Janša. In Janševi mediji so enaki. Janša zavestno laže, kot bi to idejo pobral iz Goebbelsovega učbenika, kjer ta pravi, da kot član nacionalsocialistov laž ponavljaj in laži na veliko, ker ljudje lažejo le o malih stvareh, o velikih pa mislijo, da se o njih ne spodobi lagati, in zato verjamejo, da tega ne počne tudi nihče drug. Ampak Janša je Janša. Njemu ni nič sveto.

TV komentar / Zvezdan Martić odstopil

Nobenega dvoma ni, da je pred lastnim pragom težko pometati, a ko se zgodi odstop generalnega direktorja RTV Slovenija, je seveda treba najti novinarko ali novinarja, ki bo za nas gledalke in gledalce pripravil poročilo o dogajanju – nimamo vsi volje in časa, da bi si ogledovali sicer brez dvoma grozno sejo sveta RTV Slovenija in sami izluščili razloge in potek dogajanja. Le filozofu in blogerju dr. Borisu Vezjaku in pa članom aktiva radijskih novinarjev se lahko zahvalimo, da smo v sredo zjutraj oziroma torek popoldan vsaj tisti, ki nas vse, kar se dogaja na RTV Slovenija, zanima, izvedeli, da je generalni direktor Martić svetu RTV (že v drugo) predlagal v imenovanje popolnoma neprimerno novo članico uprave. Koga že? Dr. Vezjak je upravičeno blogerski zapis naslovil: »Se na RTV Slovenija vračajo stari Janševi kadri?« Martićeva kandidatka Alenka Vodončnik je že bila na RTV Slovenija, še več, članica nadzornega sveta RTV Slovenija je postala na predlog Jelinčičeve stranke SNS v času, ko je slovensko vlado vodil Janez Janša, nato pa je v času v. d. direktorja Andreja Graha Whatmougha sodelovala pri prodaji delnic Eutelsat, pa pri zaščiti Graha Whatmougha in glasovala proti temu, da je bil imenovan nezakonito, soglašala pa je tudi z vsemi potezami, s katerimi so Janševi kadri lomili javni zavod.

TV komentar / Mali dokumentarec

Nikoli nismo mogli razumeti, zakaj so Janševi nastavljenci ob naskoku na javno televizijo med prvimi ukinili ravno oddajo Globus. Jih je motilo njeno svetovljanstvo, ki je pogosto nehote pokazalo, da je SDS pač zarobljena skrajna stranka, Janša pa avtokrat? Saj niso nikoli tega izrekli, le druge takšne tipe so kazali – in res neumen je moral biti človek, da ni sam od sebe pomislil: glej, glej, ta je pa čisto podoben našemu JJ, njegova stranka pa je prav takšna kot SDS. Je bila moteča njena liberalna drža ali pač zgolj to, da je bila oddaja takšno okno v svet?

TV komentar / Evrovizija je postala žalosten trenutek Evrope, dan, ko smo plesali na truplih in glasovali na ranjenih

Velja čestitati Evropski radiodifuzni zvezi. Toliko slabega je namreč težko sproducirati v dveh tednih. Začnimo torej s prvo čestitko! Čestitamo za izjemne prihodke, ki jih je v proračun dogodka prinesel glavni sponzor Moroccanoil, izraelsko podjetje za proizvodnjo osebne kozmetike. Ne dvomimo, da so bila usklajevanja s sponzorjem težka, da je bilo težko obdržati ves denar na kupu, da so se morali torej odločevalci v Evropski radiodifuzni zvezi res plaziti okoli mošnjička, ki jih tako osrečuje. Ampak denar ne smrdi, pa čeprav je zdaj usmradil celotno Evropo. A to je šele začetek tega bednega trikotnika žalosti.

TV komentar / Vse zamujene priložnosti

Naj začnemo kar s citatom staroste slovenske organizacije Pesmi Evrovizije, Miše Molk, besede je izrekla v torkovi oddaji Odmevi: »Evrovizija je zelo težko izločena iz aktualnega družbenega dogajanja. Eurosong nikoli ni bil popolnoma apolitičen. Vedno se je v besedilih zaznalo nekaj ideologije. Tokrat mislim, da se je EBU malce sprenevedal in je raje posegel v besedilo izraelske skladbe, imel pa je možnost in priložnost, da Izrael izloči s tekmovanja.« Drži. Miša Molk je že s to izjavo povedala vse. A je tudi nadaljevala in do konca, a nežno zabila žeblje v to krsto evropskega televizijskega sprenevedanja: »Zakaj? S tem bi opozorili, da smo proti nasilju, proti vojni, in to bi zelo veliko pomenilo za Evropo. Ampak EBU se tako ni odločil. Mislim, da gre za dvoličnost. Tudi če letos prireditve ne bi bilo, bi to preživeli, v Gazi bo pa preživelo vedno manj ljudi.« Da, točno za to gre. Če letos ne bi bilo prireditve, bi vsi mi Evropejci – preživeli. Nikomur se ne bi nič zgodilo, nikomur od tistih, ki v tej prireditvi uživamo – nekateri tudi zgolj zato, ker sta nam všeč barvitost in robnost celotne prireditve, ki je pač na trenutke tako cenena in neumna, da je v tem že nekakšen presežek –, ne bi popolnoma nič manjkalo. Kot da pač enkrat nisi šel na svojo najljubšo zabavo.

TV komentar / Denar diši, denar ne smrdi

V medijskem svetu vedno znova nastopijo trenutki, ki nas trdo spomnijo, zakaj tako nujno potrebujemo javne medije. In nobenega dvoma ni, da je prav načrtovana gradnja jedrske elektrarne »Krško 2« eden takih. Do 20 milijard evrov bi znala stati ta investicija – in že zdaj je z njo vse narobe. Kar pripravimo se. Predvsem se pripravite tisti, ki ste danes mladi: spet si bodo namreč neki ljudje na vaš prihodnji račun razdelili denar, potem pa se bodo skupaj z vami čudili, kako se je to lahko zgodilo. Politiki in podjetjem je namreč uspelo v javnosti ustvariti vtis, da bodo vse težave s podnebjem za Slovenijo rešene, če pač zgradimo jedrsko elektrarno. Zgradimo to, pa se vam ne bo treba nič prilagajati in spreminjati, sporočajo državljanom, nam pa to tudi lepo leže na dušice. Kako lepo so se povezali interesi, celo nas, slehernikov, da kar spregledamo vse tiste, ki se nad projektom navdušujejo, ker bodo lahko pristavili svoj lonček k investiciji in ga napolnili z javnim denarjem.