TV komentar / V Fokusu: Zoran Janković

V nedeljski Fokus na POP TV je novinarka Maja Sodja povabila ljubljanskega župana Zorana Jankovića, iz pogovora pa je bilo vidno, da sta razloga dva. Prvi, da je imel ta teden Janković predvideno veliko slavje ob odprtju novega plavalnega bazena Ilirija. To je še ena v nizu stavb mestne občine Ljubljana: »Delam se, da sem navadna stekloželez trgovina Spar, ampak v sebi skrivam skrivnost«. No, prijatelji so mu hvaležni, kot je rekel eden izmed njih, luštno je iti plavat, pardon – na trening, pa malo punce pogledat, kaj se pa zamudiš. Ljubljanske dame so tako lani dobile Center Rog, možakarji pa zdaj bazen Ilirija, volk sit, koza cela, oboje ima udoben parking, da se pripelješ kot gospod. A pustimo ta projekt raje pri miru, da ne zabredemo pregloboko v to vodo. Drugi razlog za vabilo so bili izjave in pismo podpore srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću.

TV komentar / Slovenski sužnji 

Skoraj vsaka slovenska družina ima še danes kakšne migrante kje v svetu. Včasih smo sicer Slovenci neprimerno pogosteje odhajali s trebuhom za kruhom, a to se dogaja še danes. In še danes, tako kot včasih, glede dela v daljni tujini velja hecna navada, da vsi malo lažejo. Tisti, ki so odšli v svet, morajo ves čas dokazovati, da so se pametno odločili, ker so »izdali« domovino, zato zagotavljajo, da jim gre zelo dobro. Mi, ki ostajamo tukaj, pa smo malo sumničavi in hkrati zavistni, ker si tudi sami želimo te izkušnje. A resnica je včasih trpka. Seveda nekateri res uspejo, ni jih malo. Večina njih pa tolče trdo tlako, dela nekaj tretjega, običajno nekvalificiranega, in za vedno ostanejo tujci. Plačani manj od domačinov, vedno z manj pravicami, v slabših stanovanjih in slabo integrirani.

TV komentar / Uroš Slak ima prav!

Kako predvidljivo je vse skupaj, skoraj tako kot Odmevi, kadar jih vodi Rosvita Pesek. Namreč: ko samo kdo omeni, in ta nekdo sta vedno SDS in NSi, da bi bilo treba vzeti denar nevladnim organizacijam, že mu bo Uroš Slak dal termin v oddaji 24ur zvečer. In tja bo, če je le mogoče, pripeljal še ministra za delo Luko Mesca, da bomo imeli še krivca, tega, ki nam krade iz žepa. In potem lahko ta krivec – torej po navadi Luka Mesec – še tako dokazuje, da nevladne organizacije na mesec dobijo res samo drobižek drobižka, vse skupaj na primer 10-krat manj, kot znaša na primer letni odpis davka za največjo banko v državi NLB (kar pa seveda Slaka prav nič ne moti). No, 347. ponovitev tega smo videli ta ponedeljek. In čeprav je vsakič bolj bizarno, zato ni nič manj družbeno škodljivo.

TV komentar / Izdajalec SDS Matej Tonin

»Dober večer, gospod Tonin. Naj povem, da smo v studio povabili tudi predsednika SDS, a se je za vabilo v Odmeve prijazno zahvalil.« Ja, ko Janša ne pride v Odmeve, se je prej »prijazno zahvalil«. Če bi to naredili Golob, Han, Asta Vrečko, bi Rosvita Pesek rekla, da se Golob ni želel soočiti, da se je Han izognil, Asta Vrečko pa je itak rdeči kmer. Ampak Janez Janša – on pa se prijazno zahvali, kadar zavrne nastop. Moramo priznati, da smo že kar naveličani te pristranskosti. Na Rusijo nas spominja. Namreč Rosvita Pesek. Ne na Rusijo, ampak na ruske voditelje oddaj. Ki tudi ves čas sočustvujejo z velikim vodjo. Trpijo. Ker vedo, da dela za narod. Ubogi Janša, naša zvezda danica, naša nada in obet, naše mišice in torzo.

TV komentar / Nova voditeljica Odmevov

Ko so pred meseci začele z RTV Slovenija prihajati novice, da naj bi glavne informativne oddaje dobile nekaj novih voditeljic in voditeljev, nas je postalo pošteno strah. Da bo namreč tudi novo vodstvo – ki zdaj ni več tako novo – nasedlo tezi o mladih in neobremenjenih ljudeh, ki nas bodo kot voditelji razveseljevali in na katerih bo počivalo tudi naše oko. O, nikar se ne zgražajte, to je bil argument za zdaj že nekdanjo voditeljico Dnevnika Valentino Plaskan, ki jo je sicer na to mesto pripeljala ekipa kabineta predsednika vlade – ja, tako je bilo v času Janeza Janše.

TV komentar / Govor Zdenke Badovinac je pomembna prelomnica za slovensko kulturo

Velikost neke kulture ni njena zmožnost drobnjakarskega poveličevanja vsake drobne narodne značilnosti in nacionalističnega poveličevanja lastne vrednosti, umetnosti in kulture, kot bi lahko mislili po tridesetih letih govorov predsednikov upravnega odbora Prešernovega sklada v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Velikost se meri drugje, v vpogledu in razmisleku, ki presega domače meje, težave in malomeščansko objemanje lastnega.

TV komentar / Kako so prodali našega človeka

Piska teh vrstic sicer ne gleda pogosto košarke, ve pa nekaj o političnih in korpo strategijah, o ekonomiji in psihologiji, odnosih z javnostjo, taktikah, strateškem komuniciranju, novinarstvu in tudi o športnem novinarstvu, ki je en tak hibrid med propagando in informiranjem, bolj animacija gledalcev in poslušalcev kot novinarstvo. A jih nič ne obsojamo, športnih novinark in novinarjev: tudi šport kot dejavnost namreč najprej spada v razvedrilo, zato se gleda, športni novinarji so predvsem poganjalci tega cirkusa. Zato se v tem poslu tudi vsi tikajo – ker so pač na isti strani. In seveda je šport predvsem velik posel po vsem svetu, malo manj pa v majhnih državah, ki jih pač ekonomija obsega zatolče tudi na tem področju.

TV komentar / Kaj bi se lahko drugi politiki naučili od Matjaža Hana?

Težko nalogo je imel minister za gospodarstvo in predsednik socialdemokratov Matjaž Han v ponedeljek, ko ga je Marcel Štefančič, jr., vrtel na ognju in zasliševal glede razpisov Spirita in njegovega ministrstva. Ni šlo namreč za vprašanje, ali nas lahko prepriča, da ni nič vedel o razpisih in »fantih«, ki so dobili denar. Tudi če bi ga videli prvič v življenju, mu ne bi verjeli. Han je pač minister mešetar, tisti minister, ki hodi po Sloveniji in ki se točno take stvari točno tako dogovarja. Vsi vemo to, ker se vsi ti »fantje«, kot jim pravi tudi sam, radi pohvalijo s tem. Pa ker poznamo tudi njegove predministrske kšeftarske posle na ženino ime.

TV komentar / Je to vse?

Seveda polurna torkova oddaja Globus na TV Slovenija ni dovolj dolga, da bi nam lahko zadovoljivo vsak teden razširila obzorja in ponudila razlago o dogajanju v svetu. A hkrati je to najdaljša redna mednarodnopolitična oddaja v Sloveniji, ki jo kljub vsemu vodita zelo izdelana in tudi razgledana voditelja Seku Mady Konde in Adrijan Bakič. Zato naj nam bo oproščeno, da smo malce razočarani nad oddajo – ker pač imamo vedno znova visoka pričakovanja.

TV komentar / Jaz, jaz, jaz

Najprej moramo povedati, da smo ob gledanju intervjuja s predsednico Natašo Pirc Musar v nečem uživali: namreč v ravni pogovora, ravni uporabljenega jezika, bontonu in vedenju obeh, predsednice in novinarke TV Slovenija Tanje Gobec. Utrujeni smo od domačijskega, krampastega vedenja slovenskih politikov (in novinarjev), ki mislijo, da je nekaj pristnega v tem, da se vedejo, kot da so pravkar prišli s partije tenisa ali pa iz hleva (kar je popolnoma enako, da ne bo dvoma). Nataši Pirc Musar moramo prav čestitati, ker je doumela, kaj je tisto, kar je Milana Kučana, Janeza Drnovška in ne nazadnje tudi Boruta Pahorja delalo državniške: da se znajo obnašati, da poznajo pravila bontona in da govorijo izbrano, pozorno do jezika. Saj se zdi irelevantno, a to državnika loči od nas, raje. Morda sicer niso taki (Pahor je ob izklopljenih kamerah hitro prostaški), je pa to vedenje učinkovito. A je že tako, da se v družbah, kjer se držijo pravil vedenja, dejansko tudi lažje pogovarjajo, ker s tem vsebina prevlada nad formo, naj se sliši še tako absurdno. Forma pomaga, da vsebina pride v ospredje.

TV komentar / Ubogi davčni utajevalci

Vse skupaj se je začelo konec lanskega leta, ko je davčna uprava javno sporočila, da je od platforme OnlyFans, kjer lahko vsakdo v zameno za plačilo ponuja svoje gole, erotične ali pa prave pornografske posnetke in fotografije, pridobila seznam slovenskih izvajalcev te dejavnosti. OnlyFans je še ena od platform, kot so Uber, Glovo, Airbnb in Booking, le da predmet ponudbe niso prevozi, stanovanja ali dostava, ampak telesa in seks. Družba OnlyFans izvajalcu pobere 20 odstotkov, preostalih 80 odstotkov pa nakaže izvajalcu na njegov račun. No, teh 80 odstotkov je prejemek kot vsak drug. In vsak, ki dobi neki prejemek za svojo dejavnost, je tudi v Sloveniji od njega dolžan plačati davke in druge prispevke. Če tega ne stori, dela na črno.

TV komentar / Dejavnost bivšega predsednika je neznanka

Še preden začnemo črniti nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, naj mu priznamo, da se mu je z »akcijami renault 4« in tudi s skladom Katrca uspelo angažirati pri pomoči otrokom, ki so pomoči potrebni, zaradi česar so ga delno upravičeno pohvalili v sobotnem prispevku o dobrodelništvu v oddaji 24ur, ki ga je pripravila Petra Kerčmar. A se bomo ustavili pri tej pohvali, ne le zato, ker je dobrodelništvo vedno tudi in za Pahorja celo najprej – to je mirno priznal, čeprav tega verjetno ni niti opazil – samopromocija. Dejansko si glede pomoči otrokom, ki potrebujejo peklensko draga zdravila, ki jih je treba nemalokrat šele razviti, zasluži pohvalo sedanja vlada, saj je v nasprotju z vsemi prejšnjimi naredila tisto, kar je edino pravilno: namesto dušebrižniškega nakladanja, kako težko je res tem otrokom in staršem, je omogočila financiranje zdravil. Le kako se tega ni domislil še noben predsednik vlade pred tem, ne Pahor ne Janez Janša, ki imata na zalogi toliko lepo zvenečih besed? Morda zato, ker potem staršem teh otrok ne bi bilo treba hoditi k njim, politikom, in prednje polagati vseh svojih bolečin in upov?

TV komentar / Zakaj so jo zamenjali?

POP TV in Kanal A sta seveda najprej komercialna televizijska programa, je pa dolgoletni urednici Tjaši Slokar Kos uspelo znotraj tega žanra ustvarjati tudi resen, a zelo gledan informativni program. Seveda je bila prva zapoved tudi pod Tjašo Slokar Kos gledanost, a kljub vsemu je bila raven programa neprimerno višja kot na primerljivih komercialnih televizijah v Vzhodni Evropi, konceptualno bližje javni televiziji kot komercialnim televizijam. Prav zato je POP TV uspešno pobirala gledalce svoji največji konkurenci – TV Slovenija.

TV komentar / Raj za lobiste

Že ko smo v ponedeljek gledali intervju s predsednikom vlade Robertom Golobom na TV Slovenija – eden bolj vsebinskih intervjujev v zadnjem desetletju, a le po zaslugi premiera, ki se je uspešno izogibal praznini vprašanj Rosvite Pesek in Igorja E. Berganta –, smo vedeli, da nas čaka propagandna ofenziva investitorjev na področju nepremičnin. Golob je namreč po dveh letih končno ugotovil in tokrat tudi povedal, da težave na slovenskem nepremičninskem trgu izhajajo iz dejstva, da so premožni ljudje in investitorji denar usmerili na nepremičninski trg, ker je pač v nezdravih bančnih razmerah v Sloveniji in odsotnosti davkov to najlažje zaslužen denar. In zato je Slovenija med drugim polna praznih stanovanj, ta so pač postala naložba, ne pa več bivanjska nujnost, več ko je teh naložb, manj je stanovanj na trgu, še višje so cene, še višji je donos za investitorje, zato je še več tovrstnih naložb, cene in najemnine še bolj zrastejo … in tako se vrti ta svet. Rast cen in najemnin je naravnost nora, bolje je vlagati v stanovanja kot trgovati z orožjem ali drogo!

TV komentar / Zamujene priložnosti RTV Slovenija

Pariška Notre Dame seveda ni le cerkev, ampak je tudi simbol. A ta simbol Francije ni simbol vere, kot morda misli Branko Grims (še vedno nas strese, da se je ta robati skrajnež oglašal, ko je cerkev zagorela). Notre Dame je tista cerkev, ki je gledala razsvetljenstvo, cerkev, mimo katere so se valile študentske množice na proteste pred Sorbono, cerkev, pred katero sta kadila Simone De Beauvoir in Jean-Paul Sartre, cerkev, v katere parku se je v osemdesetih sestajala gejevska organizacija Act-up. A to so le drobci iz preteklosti, današnja Francija je še zanimivejša.

TV komentar / Petelinjenje s premierom

V oddaji 24ur so se za nedeljski intervju s premierom Robertom Golobom odpeljali na Blejski grad. Blejski grad? Naj bi bila v tem kakšna simbolika? Žal je ni. Je bil po naključju tam premier? Tudi ne. No, nismo razumeli, bilo je čudno in prisiljeno. Razumeli bi, če bi ostali v sobi z razgledom, pač nekako svečano je delovalo, vsaj nekaj. A kaj, ko so se premier in novinarja Maja Sodja in Miha Drozg z vsakim novim sklopom vprašanj prestavili na novo lokacijo in nam to »zdaj gremo pa še malo bolj desno po dvorišču« tudi demonstrirali. Škoda, škoda, sploh ker so bili sicer kamermanovi prebliski učinkoviti in zanimivi, sploh posnetki premiera iz profila.

TV komentar / Vpričo dveh žensk

Zelo slabo se je elitna informativna oddaja TV Slovenija Odmevi odzvala na odločitev ustavnega sodišča, ki je po 23 letih končno ugotovilo, da je prepoved dostopa do oploditve z biomedicinsko pomočjo za ženske, ki nimajo partnerja oziroma moškega partnerja, neustavno. Niti tega nam niso zmogli pojasniti, da te pravice ženskam ne omejuje nobena resna razvita in demokratična država, da smo bili Slovenke in Slovenci s to prepovedjo del res zarukanega seznama držav tega sveta, kjer vladajo verski fanatiki različnih izpovedi in trdorokci. Še več: namesto dobrega pogovora, ki smo ga pričakovali od izbrane večerne oddaje, so to temo v Odmevih obdelali v pogovoru s poslanko Svobode Terezo Novak in poslancem Nove Slovenije Janezom Ciglerjem Kraljem.

TV komentar / Naj se POP TV drži raje pranja političnega perila, ker to zna

V tednu, ko je afera »Tri cente na pralni stroj« dosegla vrelišče, se je zgodilo tudi pranje perila v komaj ustanovljeni stranki Demokrati Anžeta Logarja. A najprej se ustavimo pri aferi »Tri cente na pralni stroj«. Saj veste, za toliko se bo pocenilo pranje z novimi elektroomrežninami. Kako tega ne veste? Ne veste, da je zdaj pranje za gospodinjstva cenejše? Ker morda tega niste mogli nikjer izvedeti? Ker mediji niso naredili niti ene resne analize, ampak so nabijali, da je konec pralnega sveta, kot smo ga poznali? V kar se je uspešno vključil še premier Robert Golob z gospodinjskimi nasveti, potem ko je po osmih mesecih končno ugotovil, da so mu direktorji največjih energetskih porabnikov pred vrata zvalili največjo afero, kar je odžrlo že 30 odstotkov podpore njegovi stranki. Da ne bo nesporazuma, prav nič se nam ne smili. Ampak vseeno, kaj pa mediji? Se iz ukinjanja dodatnega zavarovanja še niso naučili, da kar medijsko goni Nova Slovenija, običajno zelo natančno odmerijo direktorji velikih podjetij, ki pač merijo predvsem svoje dobičke? Kaj pa so nove omrežnine drugega kot najprej ukinitev subvencij za podjetja? A pazite, to niso subvencije države, ampak nas davkoplačevalcev, le da so to določili politiki, saj mi davkoplačevalci subvencioniramo ta podjetja prek omrežnin.

TV komentar /  Amsterdam v plamenih

V nedeljo, 10. novembra, je imel novinar in komentator zunanjepolitične redakcije TV Slovenija Edvard Žitnik že dovolj informacij o spopadu med navijači amsterdamskega Ajaxa in telavivskega Maccabija, da bi lahko pokazal dejansko sliko dogajanja. Saj je na začetku prispevka znotraj oddaje Zrcalo tedna opozoril, da gre za nogomet in navijaške skupine, a to je bilo tudi vse – nato je sledilo obsojanje nizozemskih protestnikov kot propalestinskih nasilnežev, ki so pokazali svoje prave antisemitske barve. Res, Edvard Žitnik? Žrtve so bili izraelski navijači? Mar ni bilo že v petek res dovolj novinarskih objav v samih nizozemskih medijih, ki so kazali drugačno sliko dogajanja? In še: mar niso protesti zoper samo tekmo, zoper šport, ki se dela, da vojne ni, nekaj najbolj normalnega?

TV komentar / Stranka Dva deci!

Lojze Peterle je te dni v medijih obhajal 35-letnico delovanja krščanskih demokratov v Sloveniji, a kdor mu je resno prisluhnil, je opazil, da je dejansko obhajal le veličino Lojzeta Peterleta, ne pa krščanskih demokratov. Saj veste, ko je obletnica, vodja našteje svoje sodelavce, jim izreče pohvalo in poklon, jih zbere in pokaže javnosti, a Lojze Peterle tega ni naredil. Ker dejansko misli, da je to njegov praznik.

TV komentar / Dobri človek iz Ajdovščine

Moramo priznati, da smo na dan, ko je Ivo Boscarol predstavil svoj velikopotezni projekt gradnje tisoč in več stanovanj na kraju nekdanjih silosov Žita v ljubljanskih Jaršah, sedli zvečer pred televizor s svinčnikom in papirjem v roki. Ker smo vedeli: čaka nas promocija tega dobrotnika, tega dobrega človeka, ki bo tako darežljivo pomagal sam sebi zaslužiti nekaj deset milijonov, pri čemer ga bo TV Slovenija zagotovo slavila kot nekdaj »dobrega človeka iz Negove«. Zaradi nesrečne smrti se na račun Ivana Krambergerja zadnja leta ne šalimo več, a to je bil človek, ki je sam sebe predstavil kot velikega inovatorja – kar je sicer bil –, a predvsem dobrega človeka. Njegov glavni biznis je bila prodaja knjig, sam o sebi je spletal zgodbe o svoji dobrodušnosti in dobroti, mediji pa so vedno znova spregledali, da gre le za marketinški trik, s katerim je poganjal prodajo svojih knjig in obisk v svoji gostilni. A slovenski novinarji imajo tako radi take tipe. Pa da ne bo nesporazuma: če komu uspe tako vrteti novinarje ter njihovo lenobo in nevednost okoli prsta, naj jo! No, prejšnji torek smo torej pričakovali prispevek o Ivu Boscarolu, ki bo darežljivo gradil stanovanja za več kot 3000 evrov na kvadratni meter, si dobesedno trgal od ust in prsi za nas, za nas, navadne ljudi – in prispevka ni bilo. MMC je sicer napisal velehvalospev, a so nas avtorji Dnevnika in Odmevov pustili razočarane. Niso nasedli. In smo si mislili: no, na bolje gre. Ne more jih več čisto vsak peljati žejnih čez vodo.

TV komentar / Sperma, prisluhi in kri

Naj vas podnaslov tokratne televizijske kritike nikar ne zavede. Čeprav bomo na koncu pohvalili oddajo Tarča, ki smo jo gledali pretekli četrtek in je bila tam zato, ker so s tem na TV Slovenija pred začetkom uradne kampanje lahko še zadnjič naredili običajno novinarsko oddajo (brez prisilnih političnih pravil, ki veljajo v času same volilne kampanje), ne moremo mimo prav tistega dela oddaje, ki je požel največje navdušenje javnosti. Pa ne, ker bi imeli kaj proti objavljanju prisluhov ali pa proti razkrivanju dvoličnosti politikov, ki se javno sovražijo, v zaprtih sobanah pa sodelujejo, ampak ker je bilo vse skupaj zmontirano zavajajoče. Pa ne samo to: če bi novinarji Tarče prebrali novinarska poročila, bi videli, da je bilo vse to že popisano v času, ko se je dogajalo, z dvomi in priporočili pravne službe vred. In tudi vsi, ki smo zgolj pred televizijo spremljali to odisejado, vemo, da so na koncu skrajšali predlagano referendumsko vprašanje prav zato, da so pravno dvomljivost odpravili.

TV komentar / Maljevac je kriv!

Včasih moramo na tem mestu obravnavati tudi prispevke z malo daljšo brado – ker so enostavno preveč pomembni, da jih ne bi. In ta je še posebno zagaten – gre namreč za prispevek v oddaji Odmevi ob dnevu ozaveščanja o cerebralni paralizi. V ponedeljek, 7. oktobra, je Odmeve vodila Rosvita Pesek, bil je torej dan ozaveščanja o cerebralni paralizi, prispevek pa je s poročilom, v katerem je sodelovala družina Lavrič, pripravila Vanja Kovač. Saj nimamo nič proti kritiki ministrov, še bolj jih je treba kritizirati, tudi ministra Simona Maljevca (ki smo ga nedavno trdo ošvrknili tudi tukaj), a vendar je šlo v navedenem primeru za populizem. Namreč, zadeva gre takole. Februarja je Maljevčevo ministrstvo napovedalo, da bodo v šestih mesecih začeli pilotski projekt, s katerim bi poskusno začeli pomagati družinam z otroki z različnimi ovirami. Napovedi se je takrat pridružila tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, sama mati otroka z epilepsijo, in v videu pozdravila, kar dela ministrstvo za solidarno prihodnost. Vse skupaj se je zgodilo pred osmimi meseci.

TV komentar / Če ne Gregorič, kdo potem?

Del javnosti je premlad, drugi del pa malce pozablja – kar je v poplavi vseh obveznosti in informacij, ki jih imamo ljudje, popolnoma normalno. A kdo je še Miroslav Gregorič, danes poslanec Svobode, ki opozarja, da gremo na slab način v projekt nove jedrske elektrarne? Za začetek: diplomiral je na energetski smeri Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, magistriral pa na ameriški Oregon State University na temo prenosa toplote in snovi. Nato je kot raziskovalec delal na Institutu Jožef Stefan (IJS) na področju jedrske varnosti ter zatem vodil slovensko upravo za jedrsko varnost – kar dvanajst let. Od 1998 je bil dve leti predsednik sveta guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE). Leta 2002 je v Iraku postal vodja misije Združenih narodov, ki je tam iskala orožje za množično uničenje, do leta 2011 pa je vodil pisarno za jedrsko varovanje na mednarodni agenciji za atomsko energijo. Z drugimi besedami: poleg Danila Türka je Miroslav Gregorič človek, ki je bil v zadnjih 30 letih zaradi svojega znanja najvišje uvrščen v mednarodnih institucijah – in tja ni prišel na predlog Slovenije, ampak so ga te institucije oziroma njihove vodilne ekipe izbrale zaradi strokovnosti. V državnem zboru imamo poslanca, ki bi moral biti moralna in politična avtoriteta, priznana pri vseh političnih listah. Še več: v državnem zboru imamo človeka, ki je na področju jedrske energije in varnosti taka avtoriteta, da bi morali vsi postopki obstati, če bi izrazil že minimalen dvom. Ampak ne – seveda v Sloveniji ne gre tako.

TV komentar / Lažje umreti

Naj tokrat začnemo kar z vprašanjem. Sta predsednik sveta RTV Slovenija Goran Forbici in predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak že predlagala spremembo imena oddaje Tarča v oddajo Piramida? Mar niso rekli, da bo zdaj zavel na RTV Slovenija nov veter? Da bo jasno, kaj je kaj in kdo je kdo? Mar ni čas, da se Tarča poimenuje s svojim pravim imenom? Pa še voditeljice ni treba zamenjati.

TV komentar / V imenu tisočih zdravnikov

Saj smo vedeli. Čim je ministrstvo za zdravje napovedalo, da bo uvedlo čisto malo reda v zdravstvo, da bo čisto malo, ne pa tudi zares, razmejilo javno zdravstvo in zasebno, so se od povsod pojavili vedno isti zdravniki, ki so nam povedali, da zdaj pa bodo dali zdravniki odpovedi in da bo sledilo zapiranje oddelkov in celih bolnišnic. Veste, kaj je problem teh groženj? Da pač ne moremo, da jih ne bi vzeli resno. Pač mi navadni državljani to razumemo, kot da nam nekdo grozi s smrtjo. Če se bo kaj spremenilo, bomo ostali brez zdravnika, ko ga bomo potrebovali. To nam sporočajo. Res neugodno za nas, ki vemo le to, da nočemo ostati brez zdravnika. To je tako ultimativna grožnja, kot ko te kdo napade na ulici in ima v roki nož. Seveda mu daš in denarnico in telefon, jakno, čevlje, kar hoče. In točno tako se počutimo, ko nam z odhodi zagrozijo zdravniki. Nič ne moremo. Lahko jim samo kimamo, ker nas je strah. Strah za življenje.

TV komentar / Kdo Rosvite Pesek ne bi imel rad? 

Najprej je treba priznati, da je bil to razkošen teden za avtorico redne kritične televizijske rubrike. Začelo se je z najbolj ceneno Tarčo doslej, ki se je v slogu Franca Breznika oziroma Janeza Janše pognala iskat pismo Ursule von der Leyen, v katerem je sporočila premieru Robertu Golobu, da zavrača kandidata Tomaža Vesela. Delali so se, da pismo imajo. Morali smo gledati izmišljeno grafiko, ki naj bi bila pismo. Celo citat, ki ga niso imeli, so izpostavili. Naslednjič lahko povabijo tudi igralce namesto dejanskih politikov.

TV komentar / Čenče s tržnice

Ena od žalosti slovenskega novinarskega poročanja iz tujine je, da se premnogi novinarji začnejo vesti, kot da so del slovenskega diplomatskega zbora. Da postanejo nekako državotvorni, predvsem pa začnejo uporabljati birokratski (no, diplomatski) jezik, ki njihove prispevke in poročila naredi tako sive in nezanimive.

TV komentar / Življenje naših Romov

Novinarka Anka Pirš je specialistka za socialna teme v oddaji Tednik na TV Slovenija, ki vedno znova uspešno, kot zdravnik med kolonoskopijo, potuje po temnih, a zato nič manj ranljivih in pomembnih predelih naše družbe (črevesje je kljub vsemu organ, ki ga ljudje najbolj zanemarjamo, težko o njem govorimo, a je središče našega organizma; ko v njem nastopi bolezen, pa je vedno hudo). Novinarka Pirš se je tokrat odpravila v dve romski naselji, Dobruško vas in Kerinov Grm. Tako živo in človeško že zaradi narave medija tega ne more narediti noben tiskani medij ne radio. In tako so bili ti ljudje, o katerih se vedno znova govori brez imen, brez obrazov, brez čustev in človečnosti, tukaj pred nami. In so govorili o svojem življenju, svojih stiskah, svojih željah in bolečinah. Nenadoma je vesoljna Slovenija lahko dojela (kdor je seveda hotel in kogar ne polnita le slepa jeza in bes, ki ju v zatonu poletja stresa na Rome, lani na migrante, kdaj prej pa na izbrisane), da so Romi, tako kot vsi ostali, dobri, slabi, leni, suhi, debeli, stari, mladi; da ljubijo, so prizadevni, samski, poročeni, matere in očetje; delavni, zasanjani ali pa trpki, zgarani, premladi, prestari; da so v skrbeh – pač ljudje, kot vsi ostali. To je bil pomemben prispevek, ki ga lahko ponudi le televizija. A ne le v Tedniku, ampak v vseh oddajah in vedno. A kaj, ko je lažje goniti sovraštvo, nemalokrat tudi v elitnih oddajah, v Dnevniku in tudi Odmevih.

TV komentar / Ko tudi kaj izvemo

Verjetno se je poletje končalo ta torek. Ne temperaturno, ampak ta torek smo se usedli pred televizijo in začutili, da se je spet začelo, a da smo hkrati spet sredi večne ponovitve. Da so vsi že na okopih, da se družbeni, sindikalni, svetovni in drugi boji vračajo v stare tirnice, da se torej poletna shema leta 2024 končuje, da se silnice in mitnice vračajo tja, kjer so že leta in ki nas vedno znova opozarjajo, da se vse skupaj v svoji minljivosti vrti v krogu. In kako smo to začutili? Ko je Igor E. Bergant napovedal, da je njegova večerna gostja ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel.