Mefisto stopi v bife ...

Damir Avdić je oktobra lani v Kinu Šiška predstavljal album Manjina, med koncertom pa je ob spremljavi kitarskih rifov iz skladbe Lucifer začel spontano pripovedovati zgodbo. O Mefistu: »Dva tisoč šestnajsto. Svet gre h koncu. Bog se je umaknil. Ni več nikogar, ki bi režiral Fausta. Mefisto vstopi v bife.« Damir Avdić se kot avtor besedila s predstavo Mefisto po sedmih letih vrača na gledališki oder, tokrat v Mini teater. Leta 2009 je v sodelovanju z režiserjem Maretom Bulcem v Gleju ustvaril pretresljivo predstavo Most na krvi, ki je nastala po njegovem istoimenskem romanu in v kateri se je ukvarjal predvsem z življenjem v Bosni. Koliko je nanj vplival zaplet z ljubljansko upravno enoto, kjer so ga zaradi po njihovem mnenju premajhnih dohodkov želeli izgnati iz države, pa bomo videli. Kot pravi, je Mefisto predvsem zgodba o nas. »Čeprav ta Mefisto nima nikakršne zveze z izvirnikom, se je zamisel utrnila, ko sem se v pesmi oziroma zgodbi poigral s Faustom tako, da sem ga poimenoval Faustofeles in mu pripisal Mefistove značilnosti, ki so ga nato tako zelo prevzele, da ga nisem več potreboval. Nazadnje sem to po mojem banalno zgodbo o prodaji duše hudiču banaliziral na rock’n’roll način, ’I sold my soul to the devil ...’, in potegnil hudiča v naš vsakdanjik, v katerem je začel izgubljati vse svoje vražje.«

Avdić se je oktobra lani ravno dogovarjal z Masko o novi predstavi, a se je mučil s tem, kako prijaviti projekt. »Napisal sem zgodbo in jo poslal. Janez Janša mi je rekel, da ni v redu, poslal sem jo še enkrat, isti odgovor ... Nisem takoj dojel, da ne potrebujejo zgodbe, ampak koncept. Nazadnje se je izkazalo, da ne znam napisati koncepta, vedno nastane zgodba. Na srečo se Janša ukvarja s konceptom.« Ker se je vse to dogajalo pred koncertom v Šiški, se je zgodba spontano pojavila sredi nastopa. »Vse, kar sem na koncertu povedal, z vsemi imeni vred, je zdaj v predstavi.« A to je samo začetek zgodbe, v kateri se Mefisto izgublja in vse bolj prevzema vsakdanje človeške lastnosti. Avdićev Mefisto ima težave, značilne za Mefista, ki leta 2016 živi nekje ob balkanski begunski poti. Vse je na njegovih plečih. Azilni centri, bog, neonacisti, tajkuni, prevaranti, heroji ...

V tej konverzacijski drami, kot jo imenuje, bomo slišali veliko aktualnih imen in priimkov. »Nimam težav s tem, da v svojih komadih z imeni in priimki omenjam osebe ali glasbene skupine. Verjamem, da v pesmi Bratstvo i jedinstvo, kjer to na primer počnem, ljudje vedo, zakaj in v kakšnem kontekstu jih omenjam.« V Bratstvu i jedinstvu so omenjeni Bijelo dugme, Tito, Lepa Brena, Johnny Štulić, komunizem, svastika in Paket aranžman, v Mefistu pa Oliver Frljić, Lars von Trier, Hilda Tovšak, Steven Segal, Stanislavski, Friedrich Nietzsche in seveda Slavoj Žižek. »Žižek vedno pride. Če ste v bifeju ali v knjigarni, Žižek vedno pride.« Avdić pravi, da se ne ukvarja s tem, kako bo kdo razumel katero od imen, in pri tem omeni Nietzscheja. »Obravnavali ga bomo na različne načine, pa dvomim, da se bo kdo spotaknil ob to.« Na odru bosta tokrat Damir Avdić in Grega Zorc, glavni scenski element bo luč, ki jo je ustvaril Janko Oven, kam bomo kontekstualno umestili njun pogovor, pa bo odvisno od nas samih. Sklicevanje na konkretne osebe ima namreč precej različnih konotacij. 

Gledališče: Mefisto

Kje: Mini teater, Ljubljana

Kdaj: premiera 22. septembra 2016, prvi ponovitvi 24. in 25. septembra 2016