MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Kultura

Maruša Majer, gledališka in filmska igralka

»Umetnost lahko nekaj pove o svetu in družbi le, če je v sebi zares svobodna«

Maruša Majer kot jezična Veronika v nadaljevanki recepcija, s katero se konča oddaja Studio City na TV Slovenija.

Maruša Majer kot "jezična" Veronika v nadaljevanki Recepcija, s katero se konča oddaja Studio City na TV Slovenija.

Leto 2017 je leto Maruše Majer. Za vlogo v Lorencijevi predstavi Stenica je prejela Borštnikovo nagrado. Septembra je na Festivalu slovenskega filma dobila vesno za vlogo Mare v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja. Že februarja pa je za to vlogo na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejela nagrado shooting star (vzhajajoča zvezda), ki jo vsako leto podelijo desetim izjemnim mladim evropskim igralcem.

Prve izkušnje v gledališču si je Mariborčanka nabirala, ko je bila še srednješolka – v Gledališki šoli Prve gimnazije Maribor. Po gimnaziji je najprej vpisala študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, ko je končala tega, pa je diplomirala še iz gledališke igre na AGRFT. Že med študijem je igrala v kopici predstav na neodvisni sceni in v institucionalnih gledališčih. Širši javnosti je morda znana predvsem po vlogi »jezične« ter z ničimer in nikomer zadovoljne Štajerke Veronike v »nadaljevanki« oddaje Studio City na Televiziji Slovenija.

Režiserji, s katerimi je sodelovala, njeno igro opisujejo s presežniki. Za film Ivan pravijo, da je to dejansko »film Maruše Majer«. V njem je upodobila mlado dekle Maro, ki zanosi s »padlim« tajkunom Rokom, po rojstvu otroka Ivana pa skuša s partnerjem pobegniti v tujino, vendar na koncu izbere pot, ki je zanjo in za otroka najboljša. Čeprav je v ospredju filma pretresljiva zgodba dekleta, vzgajanega v rejništvu, ki se bori za boljšo prihodnost svojega otroka, Majerjeva pravi, da je »film večji od 'le' Marine zgodbe«.

Tudi sama je s tem likom kot igralka zares doumela, kaj pomeni notranja svoboda, značilna za vse velike igralce. »Ob tem filmu sem dokončno razumela, kako v sebi umakniti vse ovire in napraviti prostor za lik, ki hoče in ima nekaj povedati o tem svetu.«

Žirija filmske organizacije European Film Promotion je po ogledu vaše upodobitve Mare v Ivanu zapisala, da vas odlikuje »neustrašna igra, drznost«. Taka Mara pa nam v vaši upodobitvi zleze pod kožo, saj »izžareva surov ženski nagon, z močjo, ki jo redko doživimo«. Se kot igralka, ki se je v zadnjih letih preizkusila v zelo različnih vlogah, najdete v tem opisu?

Vedno, ko tvoje delo opisuje zunanji opazovalec, si malce presenečen nad njegovim videnjem tega dela. Seveda mi je v čast, da je žirija European Film Promotion mojo igro opredelila s tako visokoletečimi besedami, kot je »neustrašna«, vendar nisem neustrašna. Marsikoga in marsičesa me je strah. A svoje delo imam zelo rada in morda sem v njem našla kanal, kjer se lahko strahovi od časa do časa umaknejo, da bi osebe, ki jih igram, kaj »neustrašno« povedale o tem svetu.

Po tej »neustrašnosti« sprašujem zato, ker takšna opredelitev vaše igre evocira misel na nagonsko, impulzivno, vi pa veljate v slovenskem prostoru, kot je dejal režiser in pisatelj Nejc Gazvoda, za eno »najinteligentnejših in najbolj načitanih igralk«. Zato bi si mislil, da vlog ne oblikujete samo »nagonsko«, temveč vanje vstopate na podlagi poglobljenega premisleka o ustrezni psihološki legi lika, ki ga upodabljate. Kako torej usklajujete logos in nagonsko pri oblikovanju vlog? 

S tem vprašanjem sem se spoprijemala na začetku študija na AGRFT, saj se mi je zdelo, da se racionalna plat in impulzivna, instinktivna izključujeta. Sprva sem premislek o tem vprašanju potiskala vstran, toda skozi delo sem vse bolj dojemala, da se razum in nagon v resnici ne ovirata, ampak podpirata. Oba sta nujna pri snovanju vloge: razum ustvari polje, kjer lahko zaživi nagon.

Sicer pa sta načitanost in inteligentnost značilni za vse velike igralce. Zase v zadnjem času zaradi preobilice dela ne morem trditi, da sem po svojih merilih zares načitana, da sem zadosti na tekočem s stvarmi, ki se dogajajo okrog mene. Malce se tolažim s tem, da se z vsakim projektom znova ukvarjam z našo družbeno stvarnostjo in s tem morda nekaj nadomestim. Si pa seveda želim prebrati še tisoče knjig in videti tisoče filmov in drugih umetniških del, ki jih še nisem. In pa spoznati še prav toliko fenomenov, ki so del našega sveta. Za to, da bi lahko rekla, da vem veliko ali vsaj zadosti, bo pa seveda vedno premalo časa.

Kako ste oblikovali vlogo Mare v filmu Ivan, zagotovo eno izmed bolj netipičnih vlog v slovenskem filmu? Menda je režiser Janez Burger zahteval, da v času snemanja opustite delo v vseh teatrih in se posvetite le tej vlogi. Z njim ste sicer pred nekaj leti že sodelovali v celovečercu Avtošola.

Ko mi je poslal scenarij Ivana, mi je bilo jasno, da tako pomembne vloge nihče ne bi zavrnil, vprašanje je bilo le še, kako se lotiti oblikovanja lika. Ko sem – že leto pred začetkom snemanja – prvič prebrala scenarij, sva začela vaje. Najprej zelo počasi, z Burgerjem in Matjažem Tribušonom smo se od časa do časa dobili in secirali scenarij. Ko pa sva z Mikijem (Janezom Burgerjem) dva meseca pred snemanjem začela intenzivne priprave, sva najprej dala scenarij na stran in začela spoznavati Maro. Ena izmed pomembnejših vaj je bila, da sem začela, prosto po toku zavesti, opisovati Marino življenje od rojstva, Miki pa me je spraševal in poslušal. Obema je bilo fascinantno, da nič, kar sem takrat povedala, ni bilo netočno, kot da bi se mi že zadosti vtisnila v podzavest, da sem jo samo še ozaveščala. In ko sem prišla do točke, kjer sreča Roka, se nama je pridružil Tribušon in z njim sva prek improvizacij naredila Marino in Rokovo predzgodbo do trenutka, ko se začne film.

Vzgojili so me v prepričanju, da so pravice vsakega človeka svete, neodtujljive. To je, žal, daleč od resničnosti. Zato je naša dolžnost, da se za te pravice borimo. In moje največje orožje v tem boju je moje delo.

To je trajalo nekaj tednov in šele takrat smo se začeli spet ukvarjati s scenarijem in s tem, kaj se zgodi v filmu. V tem času so se nam pridružili še drugi igralci in približno takrat sva se z Mikijem tudi spomnila, da si scenarij v celoti prepišem na Marin notranji monolog. Miki me je samo spremljal, kako ga pišem in ga niti ni nikoli prebral, je pa tako natančno vedel, ali sem v vsakem kadru v skladu z Maro, da je bilo kar strašljivo. Če je recimo v kakšnem kadru skozi Maro prebila Maruša, je to takoj videl. Ne kot da bi mi bral misli, ampak mi je bral misli. To je v moji percepciji sveta res vrhunec soustvarjanja, obojestransko zaupanje, ki sva ga zgradila, pa tudi ena najdragocenejših stvari, ki jih zdaj imam v življenju.

Torej ste morali oblikovati predzgodbo filma in izdelati Marin širši psihološki profil. Verjetno se v tem procesu niste mogli ogniti vnosu svojih osebnih izkušenj v lik?

V Mari ni veliko mojih lastnosti. Je pogumnejša, trdnejša, ima tudi precej težjo preteklost, kot sem jo imela jaz. Njen čustveni sistem in psihološki ustroj sem zato zgradila povsem na novo. To je težko, ampak je pa tudi zelo lepo. Načeloma bi se mi zdelo nevarno, če bi tako veliko vlogo oblikovala le na podlagi osebnih izkušenj. To, kar delam, je moj poklic in zato moram imeti nekakšne mehanizme, s katerimi operiram in nimajo zveze z mojim trenutnim počutjem. Če bi delala samo po sebi, bi lahko skoz in skoz delala le eno vlogo. A ni res?

V scenarijih je težko zaobjeti celoten psihološki in čustveni ustroj lika, ki ga igralci upodobite. Romani ponujajo več prostora za opis in razvoj lika. Vam študij književnosti, ki ga imate za seboj, pomaga oblikovati tako zapletene like, kot je Mara?

Pri Mari sicer nisem imela referenc na katerokoli knjižno delo. Njen lik je zelo dobro zasnovan že v scenariju, zato mi je Miki – vedno govorim v dvojini, saj brez njega Marine zgodbe ne bi znala upodobiti, kot sem jo – dal proste roke za dopolnitev tistega o Mari, kar ji je dalo meso in življenje onkraj papirja.

Burger je v nekem pogovoru dejal, da je hotel z Ivanom prikazati tudi, kako kaotične družbene razmere v današnjem posttranzicijskem času premetavajo (in usmerjajo) človeške usode. Kako ste si vi razlagali film?

Prepričana sem, da vse, kar počnemo v umetnosti, mora imeti zvezo z družbeno stvarnostjo. Tudi sama kot igralka moram imeti stališče. Toda v Ivanu sem se posvetila le Mari, ta pa dejansko o posttranzicijski družbi ne ve ničesar. Ker njeno hotenje po boljšem življenju, zase in za sina, onemogočata birokracija in neživljenjskost sistema, ki ga spoznava prek različnih socialnih uradov, na intuitivni ravni sicer razume, da so razmere krivične, jih odklanja, vendar še zdaleč ne kot aktivistka. Film je v svojih sporočilih zato večji od tega, kar si želi Mara.

V čem je zares Marina radikalnost? V tem, da interese sinovega očeta sprva postavi pred sinovo blaginjo, na koncu pa se le pravilno odloči?

Njena obsesivna navezanost na Roka ima v psihološkem smislu čisto logično navezavo na težke razmere, v katerih je odraščala. Ker je v otroštvu in mladosti tavala med rejniškimi družinami, je jasno, da je hotela imeti ob sebi nekoga, ki ji zagotavlja varnost, ob katerem bi se lahko zasidrala. Toda ob rojstvu otroka, Ivana, svojo zgodbo potisne ob stran, da bi naredila prostor za sinovo zgodbo. Odpove se iskanju svoje varnosti, da bi zagotovila sinovo. Oziroma bolje: to varnost najde v sebi, da jo bo lahko dala otroku.

Je lik tajkuna Roka Kratohvila tragičen ali le simptomatičen za današnjo družbo? V filmu se namreč izkaže, da ima Maro, kolikor je pač sposoben, vendarle rad.

Ljubezen med njima je obojestranska, a to, kar se jima dogaja, je večje tudi od Roka. Rok v nekem trenutku postane zunanje okoliščine, ki jih mora Mara premagati. Postane nekakšna metafora za družbo in izgubi svojo identiteto. Seveda bi se jima lahko izšlo in bi ostala skupaj. Toda s tem, ko Mara zavrne Roka, na simbolni ravni premaga tisti del družbe, v katerem sama od rojstva ni dobila mesta.

Mara ni tragičen lik. Svojo in sinovo usodo vzame v svoje roke. Zakaj je v slovenskem filmu ali književnosti tako malo takšnih žensk?

Zanimivo je spremljati odzive na film, saj marsikdo primerja Marino usodo z ženskimi liki iz slovenske mitologije. Sama pri snovanju vloge na srečo nisem premišljevala o tem, saj bi se obremenila s težo drugih zgodb in s tem skoraj zagotovo zašla v slepo ulico.

V gledališču in na filmu lahko izostrimo posamezne probleme. In če le v enem človeku nekaj premaknemo, mu damo v premislek nekaj, kar se veže nanj in na njegovo razumevanje in čutenje sveta, je to, kar delamo, vredno početi.

Na metaforični ravni je Ivan lahko tudi zgodba o ženski, ki se s svojo močjo korak za korakom trga iz primeža patriarhata v imenu tistega, kar je res pomembno.

Vzgojili so me v prepričanju, da so pravice vsakega človeka svete, neodtujljive in vsakomur dodeljene ob rojstvu. Ne glede na človekov rod, barvo kože ali spol. Vsak človek ima pravico biti slišan. To je, žal, seveda daleč od resničnosti. Zato je naša dolžnost, da se za te pravice borimo, da se borimo tudi v imenu drugih. Moje največje orožje v tem boju je moje delo. Z delom se lahko trudim, da se mehanizmi, ki delajo razlike med ljudmi, razkrivajo. Se mi pa zdi nevarno, da bi to počela v imenu kakršnekoli lastne ideologije. Preveč bi bila obremenjena, vloge pa bi postale teze. Zdi se mi, da se je v umetnosti tvegano postaviti na neko stran v imenu nekega zunanjega prepričanja ali ideologije. Slej ko prej to postane slepa ulica ali pač – ne več umetnost. Lahko pa se postavim na stran posameznega primera, in če je to v posameznem primeru v imenu kakšne ideologije, tudi prav. Vendar ne morem svoje ideologije na vsak način tlačiti v to, kar počnejo moje vloge. Koliko vlog tako ne bi mogla odigrati … Umetnost lahko nekaj pove o svetu in družbi le, če je v sebi zares svobodna.

Za vlogo Mare v filmu Ivan je na Berlinalu prejela nagrado vzhajajoča zvezda, doma pa vesno za najboljšo žensko vlogo.

Za vlogo Mare v filmu Ivan je na Berlinalu prejela nagrado vzhajajoča zvezda, doma pa vesno za najboljšo žensko vlogo.

Z razkrivanjem spolnega nadlegovanja, k čemur so veliko pripomogle ameriške igralke, primež patriarhata v ZDA očitno popušča. Vsaka oblika šikaniranja in izsiljevanja šibkejših je seveda nedopustna. Pa mislite, da bi se kot posledica afere v ZDA lahko pojavila nova politična korektnost, iz katere bi vzniknilo čistunstvo, celo medčloveški odnosi pa bi postali stvar pogodb?

Strašna je zloraba moči, strašne so prevlade nad drugimi ljudmi. Sama ne morem do konca razumeti, kako se lahko človek postavi nad drugega človeka. Ampak to obstaja. In tudi zato je moje osnovno stališče v odnosu do mojega poklica to, da mi nič človeškega ne sme biti tuje. Ko se ukvarjaš z najtemnejšimi platmi v človeku, bolje razumeš svoja ravnanja do šibkejšega. In prav to razumevanje vseh plati človeka, od najsvetlejših do najtemnejših, se mi zdi pot do večje strpnosti in s tem pot do večje enakopravnosti. Tako namreč doumeš krivice, ki jih morda sam počneš, in nemara jih lažje prepoznaš, ko vidiš, da jih delajo drugi.

V gledališču in na filmu kondenziramo življenjska vprašanja v majhne časovne enote. Dolgotrajno dogajanje strnemo, recimo, v uro in pol. Izostrimo posamezne probleme. In če le v enem človeku nekaj premaknemo, mu damo v premislek nekaj, kar se veže nanj in na njegovo razumevanje in čutenje sveta, je to, kar delamo, vredno početi.

Povsod danes teče nekakšna konservativna revolucija, ki želi – tudi s problematiziranjem pravice do splava – ženske znova postaviti v tradicionalne vloge, kjer naj bi bila njihova edina skrb Kinder, Küche, Kirche (otroci, kuhinja, cerkev). Če se ženske odločno postavijo zase, njihove nakane sodobni mizogini zaradi svojih političnih interesov vseh vrst v kali zatrejo. Kaj mislite vi?

Nezaslišano se mi zdi, da se lahko nekdo zavzema za pot v preteklost. Pehanje v neke stare, dogovorjene kalupe, ki smo jih – z razlogom – že presegli, govori o pomanjkanju izkušenj v razumevanju sočloveka in razvoja človeštva. Vsak človek ima pravico izbrati svojo pot v življenju. Nihče ne bi smel nikomur drugemu določati te poti. Grozljivo je, če si nekdo prisvoji to pravico. Tudi zato, se mi zdi, je treba ozaveščati temne plati v človeku. Če tega procesa ni, lahko eskalirajo na družbeni ravni. Iz zgodovine vemo, kaj se zgodi, če nekdo manipulira s tem, kar je v nas, ko se sami sploh ne zavedamo, da je tisto, s čimer manipulira, tam.

Lik Veronike, ki jo upodabljate v nadaljevanki  Studia City na javni televiziji, pooseblja kritičen glas v tej družbi, ko govori proti vsakemu in vsemu. Proti vsem političnim in gospodarskim elitam. Tudi proti tihi večini, ki v družbi omogoča status quo. Se istovetite s to njeno držo?

Veronika uteleša misel, da smo vsi enaki. Ne privoli v logiko močnejšega. Brez lažne skromnosti zahteva, da je njen glas slišen v najbolj gledanem terminu na nacionalni televiziji. Tako je v Studiu City. Tako bi moralo biti v družbi.

Veronika uteleša misel, da smo vsi enaki. Ne privoli v logiko močnejšega. Brez lažne skromnosti zahteva, da je njen glas slišen v najbolj gledanem terminu na nacionalni televiziji. Tako je v Studiu City. Tako bi moralo biti v družbi.

Ja, ampak nekako se zdi, da lik Veronike, čeprav precej bolj simpatično, upodablja vse tiste jezne, ki iz naslanjačev na spletnih forumih rohnijo proti vsem, nočejo pa se dvigniti in »kavč demokracije« zamenjati z resničnim angažmajem. Povedno je, da tudi Veronika večkrat napoveduje, da bo prišla osebno na televizijo.

Res smo vsi zelo pametni, kaj in kako bi moralo biti, ko se pojavi resna situacija, pa ne ukrepamo. Večina se potuhne. Tako ljudje ravnajo zaradi svoje varnosti, udobja in ker se nočejo izpostaviti, da ne bi po naključju koga užalili. Če bi Veronika vstala s kavča in svoje povedala na ustreznih mestih, bi bilo v tem dejanju zagotovo metaforično sporočilo, da je treba prevzeti odgovornost za svet, v katerem živimo in ga soustvarjamo.

Zanimivo se mi zdi, da Veronika, kljub averziji med Ljubljano in Mariborom, govori v štajerskem narečju. Zakaj?

Ne, nismo hoteli provocirati Ljubljane s »štajerščino«. (smeh) Veronika pač govori štajersko, ker sem iz Maribora. Res pa je, da je vse, kar ni osrednjeslovensko, v miselni podobi Slovencev nekako potisnjeno ob stran. Kot da bi prihajalo iz nekega drugega sveta. Zato ima štajerska Veronika, ki je vedno na strani šibkejših, še toliko več svobode, da pove, karkoli hoče.

Še eno vzporednico med Veroniko in Marušo Majer zaznamo. Obe sta prekarki. Vam takšna »svoboda« ustreza, ker lahko sodelujete pri projektih neodvisnih gledališč?

Takšna svoboda je le na videzna, saj mislim, da vsi prekarni delavci delamo kot obsedeni predvsem zato, da bi delo sploh imeli oziroma da bi ga obdržali. Včasih pogrešam možnost, da bi se za daljši čas posvetila le enemu projektu, kot sem to zaradi produkcijskih pogojev lahko storila med snemanjem filma Ivan. Hkrati vem, da imam srečo, ker imam veliko dela. Ampak ta sistem ni prijazen do človeka in njegovega zdravja in slej ko prej se bo tukaj nekaj moralo spremeniti.

V razmeroma kratkem času ste ustvarili za mlado igralko zavidanja vreden niz gledaliških in filmskih vlog. Ste že dognali, kakšno gledališče vam je pisano na kožo?

Upam, da tega ne bom nikoli ugotovila, saj mislim, da mora igralec nenehno raziskovati in se izpopolnjevati. Zgodilo se mi je že, da sem mislila, da nekaj obvladam, pa me je takoj prizemljilo. Vedno začenjam iz ničle, kajti vsakega projekta se je treba lotiti drugače.

Vloga v predstavi Stenica ji je letos prinesla Borštnikovo nagrado.

Vloga v predstavi Stenica ji je letos prinesla Borštnikovo nagrado.
© Nada Žgank

Na tej poti ste sodelovali z zelo različnimi režiserji. Z Živadinovom, Bergerjem, Lorencijem in tudi z režiserkami. Kaj storite, če se režiserjeva vizija predstave ne »poklopi« z vašo? Vztrajate ali poskušate udejanjiti svojo vizijo znotraj njegove?

Obstaja čas za dvom in čas za vero. Med pripravami predstave je veliko časa za dvom in preizpraševanje vsega. Na srečo so vsi režiserji, s katerimi sem delala, dovolj odprti, da lahko izražam pomisleke ali dvome. Ko pa je predstava nared za predstavitev občinstvu, no, takrat je čas za vero. Ne vem, kdo bi me gledal na odru, če bi sama dvomila o svojem početju. Včasih je to eden od najtežjih procesov, pravzaprav: kako verjeti?

Vas mika režija?

Za zdaj ne, ne izključujem pa možnosti, da bi kdaj prevzela tudi to vlogo. Razumem, da želi igralec z izkušnjami nekoč sprejeti odgovornost in ustvariti svet, v katerem zdaj sodeluje kot soustvarjalec. Toda nimam še te potrebe. Morda tudi zato ne, ker so režiserji, s katerimi sodelujem, v mojih očeh veliki in zelo široki ljudje. To so med drugim tudi moji veliki učitelji in nekaj časa bi še bila učenka.

Sodelujete v predstavah neodvisne produkcije in v institucionalnih gledališčih. Nekateri pravijo, da so slednja s svojimi repertoarji obstala v preteklosti, v sodobnem gledališču se je stvari treba lotiti drugače in izbrati druge teme. Se strinjate s takšnimi pomisleki?

Nimam občutka, da bi se v mojem doživljanju projektov odvisna in neodvisna scena zares razlikovali. V obeh je dovolj prostora za tematiziranje družbe in vloge posameznika v njej. Seveda pa se ta dva načina razlikujeta po tem, da je neodvisna scena v katastrofalnem stanju, ker skoraj nima več nobenih sredstev in je na zelo dobri poti, da se popolnoma izniči. A ne morem zadosti dobro poudariti, koliko me je naučila in osvobodila. In ne vem, komu bo nazadnje v ponos, da mu jo je uspelo izbrisati.

V tujini se zavedajo, da je umetnost tudi gospodarska dejavnost, ki lahko prinaša velike finančne dobičke. Vse naše sosede razumejo, da je to donosna industrija, mi pa se delamo, kot da je to, kar ustvarjamo, samo sebi namen.

Z nagrado »vzhajajoče zvezde« na letošnjem Berlinalu se vam je verjetno odprlo nekaj novih možnosti za delo v tujini. V kratkem filmu Couples ste nastopili denimo z zvezdo italijanskega filma Alessandrom Borghijem. Vas mika tujina?

Ja, spomnim se, kako sem bila presenečena, ko sem se septembra udeležila slovesnosti ob zaključku Beneškega filmskega festivala, torej še enega od največjih filmskih festivalov, in sem v vlogi voditelja zagledala Alessandra. Njega pa poznam, sem vzkliknila ... (smeh)

V tujini se zavedajo, da je umetnost tudi gospodarska dejavnost, ki lahko prinaša velike finančne dobičke. Vse naše sosede razumejo, da je to donosna industrija, mi pa se delamo, kot da je to, kar ustvarjamo, samo sebi namen. Nikakor! Umetnost, poleg vloge v refleksiji razmer v družbi, lahko prispeva k prepoznavnosti države, hkrati pa se, ker je denar pač sveta vladar, vlaganja vanjo lahko tudi finančno obrestujejo. A pri nas nam oblasti vržejo drobiž misleč: »Tukaj imate, zdaj pa se igrajte. Potem pa dajte mir.« Seveda bi me zanimala tujina, tudi z vidika teh produkcijskih možnosti. Še najboljše pa bi se mi zdelo, da bi te možnosti imeli tukaj in nihče ne bi hotel nikamor iti.

Za vami je uspešno, a tudi zelo naporno leto. Kako naprej?

Morda se zdi, da je bilo minulo leto moje leto. Toda vse letos predstavljene predstave in film so plod dela v daljšem časovnem obdobju. Res pa je, da sem šla v zadnjih treh mesecih, no, ali pa v zadnjih petih letih, v svoji prekarnosti do konca. Lepo bi se mi zdelo, da bi se lahko, če že ne vsakič, pa vsaj večkrat v polnosti osredotočila na to, kar počnem. Ker je nekaj najlepšega ustvariti nekaj, kar te obsede in po svoje postane del tvoje stvarnosti. Čas in popolna koncentracija pa poleg trdega dela in ljubezni še malo povečata možnosti za to, da poskusimo iti v tem, kar delamo, do konca, da to naredimo zares. In če se mi jemljemo zares, nas bodo mogoče resno jemali tudi gledalci. Ali ni to smisel našega početja?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.