2. "Toksične" primesi cepiv

Napačno razumevanje vloge in farmakokinetike adjuvansov v cepivih

Trditve v knjigi Mateje Černič. "Ob relativizaciji in negaciji škodljivosti aluminija v cepivih (NIJZ in podobne organizacije) ‘‘pozabijo’’ omeniti manjšo podrobnost-da se stopnja absorbcije oralno zaužitega aluminija bistveno razlikuje od stopnje absorbcije injiciranega aluminija...Pri primerjanju škodljivosti različnih virov aluminija (hrana, zdravila, cepiva) je bistvenega pomena dejstvo, da se pri zaužitju aluminija le 0,25% le-tega absorbira v krvožilni sistem, medtem ko se aluminij iz cepiv absorbira skoraj 100%. Prav tako je treba upoštevati, da aluminijevi ioni nimajo enake toksikokinetike kot aluminij, vezan na antigen. Medtem ko ledvice lahko izločijo aluminijeve ione, pa je velikost večine kompleksov antigen-aluminij prevelika, da bi jih ledvice uspešno izločile, tudi če niso okvarjene. Še več, učinkovito izločanje bi razvrednotilo glavni razlog uporabe adjuvansov ... Logično je, da večina ljudi ni tako podrobno seznanjena s to problematiko ter posledično predstavlja lahko žrtev za zavajanje in manipulacijo ... Po regulativah FDA v veljavi od leta 2004, pripravki za parenteralno hranjenje ne smejo vsebovati več kot 25 ug Al na liter...3-mesečni dojenčki v Sloveniji ob prvem obveznem cepljeneju prejmejo 500 ug aluminija, kar je 12,7-21,7-krat višje od s strani FDA določene varne meje dnevnega vnosa ... Ali imajo torej v luči vsega zgoraj navedenega aluminijevi adjuvansi res "dober varnostni profil", kot zatrjuje NIJZ?’" (str. 137-146)

Kaj je aluminij

Aluminij je najbolj pogosta kovina v naravi (1). Najdemo ga v tleh, zraku, vodi in predvsem v hrani, ki jo zaužijemo. Le ena rezina kruha, ki je pripravljen s pecilnim praškom, ki vsebuje aluminijeve soli, lahko vsebuje 15 mg aluminija (2), 30-krat več kot povprečno cepivo. Aluminiju smo vedno izpostavljeni in se mu je povsem nemogoče izogniti. Hkrati je aluminij element, ki nima biološke funkcije, in se zato ob vstopu v telo iz njega tudi hitro in v veliki meri izloči. Pri cepljenju se sicer uporabljajo precipitati (delci) aluminijeve soli in ne elementarna kovina, kar je kemijsko in fiziološko gledano velika razlika. Za boljše razumevanje si lahko ogledamo primer natrijevega klorida: elementarni natrij je eksplozivna kovina, elementarni klor pa plin, ki se je med prvo svetovno vojno uporabljal za smrtonosne kemične napade; njuna sol, natrijev klorid, imenovana tudi kuhinjska sol, pa je nepogrešljiva sestavina znotraj in izvencelične tekočine in nujna za življenje. Zaradi lažjega razumevanja bomo v preostanku razlage vseeno govorili o aluminiju, čeprav so v primeru cepljenja mišljene aluminijeve soli.

Absorbcija in eliminacija aluminija

Seveda je res, da je farmakokinetika zaužitega aluminija različna od injiciranega, a v končni fazi se oba izločita iz telesa. Napaka v zgornjem tekstu je v tem, da avtorica opazuje le stopnjo absorbcije v kri, ne pa tudi izločanja iz krvi. Kot že omenjeno, se bo aluminij v čim večji meri odstranil iz telesa. V primeru, da ga zaužijemo oralno (skozi usta), se ga bo le malo absorbiralo v kri, saj se že nahaja v prebavilih in je na poti k izločenju iz telesa, zato absorbcija v kri ni potrebna. V primeru, da je aluminij injiciran v mišico, kot se zgodi pri cepljenju, pa je dogajanje drugačno: aluminij se bo v tem primeru skoraj v celoti absorbiral v kri. V njej se ne bo raztopil, temveč se ga bo približno 90% vezalo na prenašalni protein transferin, preostalih 10% pa na citrat (3). Aluminij torej vstopi v kri, se inaktivira z vezavo na prenašalne beljakovine in potuje do ledvic, medtem pa ne vstopa v druge celice. V ledvicah se iz krvi prefiltrira v urin in se tako varno izloči iz telesa.

Več kot 50% aluminija iz krvi se izloči v 24 urah, 75% v dveh tednih in sčasoma praktično ves. Skoraj popolna absorbcija v kri je pričakovana in zaželjena, saj se na ta način aluminij lahko tudi skoraj v celoti izloči iz telesa. Le izjemno majhen delež aluminija bo ostal v telesu, večinoma v kosteh, saj se iz mehkih tkiv izjemno hitro izloči. V času odraščanja bo otrok v telesu akumuliral med 50 in 100 miligramov aluminija. Ta bo skoraj ves prišel iz hrane in vode, saj to človek uživa vsakodnevno (1).

Kompleks aluminij-antigen pri fiziološkem pH v telesu razpade in tako se aluminij sprosti in se zlahka odstrani.

Namen in varnost adjuvansov

Avtorica tudi napačno povzema glavni namen adjuvansov. Ta ni v tem, da se bi se v telesu zadrževali dolgo časa, temveč to, da v tkivu ustvarijo signal za nevarnost, ki spodbudi delovanje fagocitnih celic, da sprožijo imunski odziv (2), ki ga želimo s cepljenjem doseči.

Zgoraj omenjene regulative FDA se specifično nanašajo na parenteralne pripravke za hranjenje, t.j. intravenozno hranjenje preko infuzije. Razlog, da je varna količina tako nizka, je v tem, da se ti pripravki vnašajo direktno v žilo in to vsakodnevno, po navadi preko obdobja več tednov. Če posamezniku vnašamo velike količine (liter ali več) pripravka z aluminijem naravnost v kri vsak dan več tednov, se seveda aluminij lahko začne kopičiti, če ga ledvice ne uspejo dovolj hitro odstraniti. Varna vrednost mora zato biti postavljena precej nizko. A teh predpisov potem ne moremo kar uporabiti za druge primere, kot je na primer cepljenje, kjer se vbrizga le 0,5 mililitra cepiva v mišico in le enkrat vsakih nekaj mesecev ali let. Varna količina aluminija za cepiva je bila določena tudi za take primere in za cepiva znaša 0,85 miligrama na cepivo (4). Če 3-mesečni dojenčki v Sloveniji torej prejmejo 0,5 miligrama aluminija, bi morali količino aluminija v cepivih skorajda podvojiti, da bi bila po kriterijih nevarna.

Da bi aluminij človeku predstavljal nevarnost, morata biti izpolnjena dva pogoja: 1) človek mora imeti ledvice, ki zelo slabo ali pa sploh ne delujejo in 2) mora biti izpostavljen visokim količinam aluminija v obdobju nekaj tednov, mesecev ali let. Te pogoje izpolnijo le starejši ljudje z ledvično odpovedjo, ki zaužijejo velike količine protikislinskih sredstev in nedonošenčki z veliko aluminija v intravenski infuziji za hranjenje (1). Na teh skupinah temeljijo tudi vse raziskave, ki jih avtorica citira kot dokaz za svoje trditve. Jasno je, da nobene od teh raziskav ne moremo uporabiti na primeru cepljenja.

1. http://media.chop.edu/data/files/pdfs/vaccine-education-center-aluminum.pdf

2. Mitkus RJ, King DB, Hess MA, Forshee RA, Walderhaug MO. Updated aluminum pharmacokinetics following infant exposures through diet and vaccination. Vaccine. 2011;29(51):9538–43. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22001122

3. Keith LS, Jones DE, Chou C-HSJ. Aluminum toxicokinetics regarding infant diet and vaccinations. Vaccine. 2002;20:13–7. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12184359

4. Krewski D, Yokel R a, Nieboer E, Borchelt D, Cohen J, Kacew S, et al. Human Health Risk Assessment For Aluminium, Aluminium Oxide, and Aluminium Hydroxide. Vol. 10, Department of Epidemiology and Community Medicine, Faculty of medicine, University of Ottawa, Ottawa, Ontario, Canada. 2009. 1-269 p. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2782734/