Franjo Lukenda

Pred mesecem je bival na Slovenskem Bog po imenu Karol Jakubowicz. Ker se je ta evrofunkcionar angažiral v kampanji proti zakonu o RTVS, je veljal za kronski dokaz, da je ta zakon pod standardi Evrope. Njegovo ime se je pojavljalo v dnevnih polemikah, nanj so se goreče sklicevali nasprotniki zakona.

Premisa je šla takole: če so celo ljudje iz EU proti, potem ne smemo sprejeti take zakonodaje. Skratka, mnenje visokega uradnika je za nas zavezujoče, ali pa bi moralo vsaj prepričati omahljivce, da na referendumu glasujejo proti, saj je to v dobro demokracije na Slovenskem.

Mesec kasneje je udarilo drugo ime: Franjo Lukenda. To pot skromno, zgolj kot kurioziteta, da mu bo morala slovenska država plačati nekaj tisoč evrov odškodnine, ker mu slovenska sodišča niso sodila v razumnem roku. Praktično nihče ni mahal z njegovim imenom, mediji ga niso postavljali pred kamere, časopisi niso postavljali njegovega portreta na prve strani. Ostal je anonimus, ki nima pomena za slovensko stvarnost.

Evropsko sodišče za človekove pravice ga jemlje drugače: v svoji sodbi z dne 6. oktobra navede, da je Franjo Lukenda rojen leta 1952, da je državljan Slovenije, da se je leta 1994 tako poškodoval v rudniku lignita, da je postal invalid. Da je leta 1998 vložil na sodišču tožbo, s katero je zahteval da mu za nekaj odstotkov dvignejo invalidnino in da je na sodbo čakal 5 let 2 meseca in 9 dni.

Povsem običajni zaostanek, kakršne doživljajo tisoči. Tema sodni zaostanki nikoli ni bila deležna resne skrbi, vsake toliko so se na sodiščih malce zdramili in napovedali ukrepe a la Herkules in potem ponosno poročali, da so za nekaj procentov zmanjšali število zaostankov. Nobeden od pravosodnih ministrov ni problema vzel zares, nobeden izmed premierov se ga ni lotil. Pač naravni pojav, kot je vzhajanje sonca.

Da se čaka na sodiščih dolga leta, preden sodniki primer razsodijo. Pravniki so ponavadi pripovedovali, kako hitreje očitno ne gre, ker če bi lahko šlo, bi se to že zgodilo.

In ljudstvo je slepo sprejemalo ta prvi podzakon slovenskega pravosodja, da se morajo zadeve vleči, ker da je to dokaz tankovestnosti sodnih postopkov.

Evropsko sodišče do slovenske države ni milostno ne razumevajoče. Mediji so tako v glavnem izpostavili, da sodba zahteva od države, da mu plača odškodnino in da je takih primerov še 500. Praktično zamolčan pa je ostal drugi del sodbe, ki je za Slovenijo škandalozen. Sodniki so vzeli na muho slovensko državo, ko so ugotovili, da problem ni samo sodstvo, temveč tudi zakonodaja. In ji naložili, da mora v kratkem storiti vse, da se na Slovenskem ne bodo več dogajale množične kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki je ena izmed evropskih konvencij o človekovih pravicah. A to ne v nezavezujoči obliki, zakaj Slovenija je odslej "subject to monitoring by the Committee of Ministers" ,

Slovenske državljane pred ignoranco državnega aparata in pravosodja brani Evropsko sodišče!!!!!!!?????????????? Trpka dediščina vladavine LDS.

Franjo Lukenda je v resnici heroj, ki je naredil več za pravno državo, kot vsi pravosodni ministri doslej, s častno izjemo Lovra Šturma, več kot celotna vrhuška LDS, ki je desetletje vladala, ne da bi opazila, da so sodni zaostanki pereč problem za običajne državljane. A ni končal niti kot ime tedna na nacionalnem radiu!!!

Kaj šele, da bi o njegovem primeru napravili zgodbo, stopili do sodnika, ki je tako dolgo vlekel pravdo in ga povprašali, kako, da je neženirano čakal, da bo zdravniški ekspert šele leta 2001 - po treh letih - izdelal mnenje o stopnji invalidnosti. Ali se oglasili pri predsedniku sodišča in ga vprašali, kako ukrepa v primerih, ko se čas sodbe ravna po principu ad calendas graecas?

Minuli teden smo doživeli pravosodje v klasični pišmeuhovski obliki. Parlamentarna komisija, ki se ukvarja z delom tožilcev, je povabila nekdanjega šefa ljubljanskih tožilcev Gorazda Fišerja in ga povprašala, zakaj ni ukrepal proti tožilcu Antonu Železniku, ki je imel za celo omaro nerešenih primerov. Možakar je lahkotno odvrnil, da za tak obseg ni vedel, da pa je ogromno število nerešenih primerov nekaj popolnoma normalnega! -???

A invalidnost justice je posebnost Slovenije. Od vsepovsod padajo trupla, naj si bodo povojni poboji, za katere država še vedno ne da ni našla pobijalcev, še trupel niso identificirali. Naj si bo denacionalizacija, ki se vleče kot jara kača. Ali najnovejša tema, kot je nasilje nad judovsko skupnostjo, ki je treščila kot strela.

Nihče o tem ni imel pojma, ljudstvo se samo čudi. Da so slovenske Jude najprej razlastninili okupatorji, po osvoboditvi pa jim partijska oblast ne le da ni vrnila od nacistov odvzetega premoženja, Titov režim je celo sam sprejel zakone, ki so Judom, ki so po vojni emigrirali, zaplenili premoženje.

V resnici je šokantno, kako da so ti problemi prišli na dan šele sedaj, in kako je med Slovenci bolj popularen Jakubowicz kot Lukenda.