dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Zmešnjava

    Fiskalna zmešnjava v Bruslju in tudi Ljubljani se v letu 2025 stopnjuje. Nova fiskalna pravila EU so začela veljati aprila 2024, toda slabo leto kasneje so jih evropski voditelji zaradi nove agende evropske obrambe že zamejili. Nova oborožitvena tekma in obrambni izdatki ne spadajo med zapovedane fiskalne omejitve, podobno, kot je to veljalo za pandemijske in energetske izdatke v zadnjih štirih letih. EU v nizu vedno novih izjemnih kriznih razmer očitno nima ustreznih fiskalnih pravil ali pa jih sploh ne potrebuje več. Rigidni fiskalni okviri so očitno povsem neprimerni za sedanjo geopolitično, okoljsko in socialno krizo, stopnjujejo ekonomsko divergenco in politično fragmentacijo EU. Tudi nova fiskalna pravila in sistem ekonomskega upravljanja EU ne odpravljajo bistvenih težav glede trajnostne rasti in konkurenčnosti, finančne stabilnosti in zadolženosti. Slovenija je znotraj teh zagat pripravila nov zakon o fiskalnem pravilu glede na nove usmeritve evropske komisije. Toda navidezno ohlapnejša pravila zahtevajo večjo odgovornost, zato celo povečujejo javnofinančna tveganja države. Dolgoročni izzivi slovenskih javnih financ so še vedno nerešljiva uganka slovenske politične srenje.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    21. 3. 2025  |  Mladina 12  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Bog nam odpusti

    Po domala stotih dneh Trumpovega drugega predsedniškega mandata in razvpitega razgovora s Putinom svet sredi marca 2025 dobiva pravo podobo. Ni videti boljši, razkriva pa načine, kako bodo velesile upravljale njega in nas. Rdeča nit vsega početja so nepredvidljivost dogodkov in negotovost, ustvarjanje kaosa. ZDA so generator te entropije. Trumpova agenda novega urejanja sveta so dogovori velikih pod taktirko ameriške dominacije. Za navidezno improvizacijo je stara ideologija geostrateškega realizma, nova politična agenda Projekta 2025 in globalizacija trumponomike. ZDA se s protislovno koncentracijo izvršne oblasti navznoter in geostrateškega merkantilizma navzven vse bolj spreminjajo v avtoritarno družbo. Širina, globina in radikalnost želenih politično-ekonomskih sprememb je izjemna, primerljiva z Gorbačovovo perestrojko. V nedrjih ekonomske liberalizacije je tedaj razpadla mogočna SZ s socialističnimi sateliti, danes ZDA in EU grozi podobna usoda zaradi protekcionizma in izolacionizma. Trumpov politični gambit brez zaupanja deležnikov, doma in v tujini, vodi v pogubo. In do sem je prispel naš »zahodni svet«.

  • Komentar / Narobe svet

    Evropska komisija je sredi februarja 2025 predstavila novo vizijo za kmetijstvo in prehrano, v Sloveniji je v javni obravnavi nenavadno obsežen sveženj sedmih zakonov s tega področja. Kmetijstvo postaja na vseh ravneh očitno prvovrstna političnostrateška tema, v sedanjih razmerah občutljiva in hkrati izjemno pomembna. Za EU naj bi kmetijstvo kakopak postalo privlačnejše, odpornejše in trajnostno, po možnosti bolj digitalizirano in tudi konkurenčno. Prihodnja skupna kmetijska politika (SKP) bo tudi bolj poenostavljena in ciljno usmerjena. Slovenija je v okviru tega strateškega dialoga o prihodnosti kmetijstva nekoliko pohitela in obrnila logiko.

  • Komentar / Oboroževalni stampedo

    Obrambni načrt ReArm Europe kot projekt ponovne oborožitve EU je čez noč postal osrednja politična zgodba. Zgodovinski čas se je po nastopu Trumpove administracije nenavadno zgostil, ZDA so zamrznile vojaško pomoč Ukrajini, EU pa še naprej neomajno podpira Kijev. Pot do miru EU in ZDA vidijo povsem drugače. Razhajanja z ZDA se s tem samo še poglabljajo, Nato dejansko razpada. Strateška vojaška avtonomija je nenadoma postala politična nuja, obrambna unija nov cement evropskega združevanja. Toda nova orožarska in vojna histerija je nevarnejša od dosedanjih politično-ekonomskih zablod. Nov rokohitrski program oboroževanja je poln zvenečih zaobljub in vnovične bitke odstotkov. Za njim pa tičijo brezglava strategija, operativna praznina in beda financiranja. Politično je oboroževalni stampedo kontrapunkt dosedanjemu poslanstvu in razvoju EU, ekonomsko je skrajno problematičen, geostrateško zgrešen. Vodi prej v dramatičen razpad kot težavno preživetje EU. In to je usodna zanka spoznanj tudi za Slovenijo.

  • Komentar / V pasti

    Tretja obletnica začetka rusko-ukrajinske vojne konec februarja 2025 je za EU in njene politične voditelje postala nočna mora, polna nepredstavljivih preobratov. Dogajanje na Generalni skupščini ZN pove vse. Tam so EU in ZDA pripravile dve ločeni resoluciji. Prva je bila naklonjena Ukrajini z obsodbo ruske agresije, druga bolj Rusiji glede želenega miru. EU in ZDA so si stale nasproti tudi v Varnostnem svetu. ZDA so svojo podporo Ukrajini pogojevale z izkoriščanjem redkih rudnin, EU pa je v Kijevu potrdila brezpogojno pomoč do končne zmage in pravičnega miru. Vmes je Zelenski v parlamentu le s težavo dobil potrebno politično legitimnost. Tradicionalno zavezništvo EU in ZDA se očitno razkraja, na obzorju se izrisujejo nova razmerja velesil.

  • Komentar / Reševanje EU

    Tradicionalna münchenska varnostna konferenca, 51. po vrsti, se je sredi februarja 2025 iz osrednje razsvetljenske teme o multipolarizaciji sodobnega sveta spremenila v evropsko nočno moro. Ideja multipolarnosti se je razbila ob polarizaciji stališč ZDA in EU do tri leta trajajoče ukrajinsko-ruske vojne. Trumpova administracija je na konferenco prišla s popotnico državniškega pogovora Trump-Putin in jasno agendo glede usode Ukrajine in EU. Ukrajina bo izgubila del ozemlja, lahko postane članica EU, ne pa Nata. Varnostna jamstva in obnova Ukrajine so evropski in ne ameriški problem.

  • Komentar / V zanki večnega vračanja?

    Srbski študentski protesti štejejo na začetku februarja 2025 dobrih sto dni in postajajo po svoji vsebini in načinu delovanja evropski, v marsičem tudi svetovni fenomen. Demonstracije študentov, spočete ob tragediji in smrti petnajsterice na novosadskem kolodvoru, so prerasle v veličastno manifestacijo svobode, mladosti in upanja. Avtokratski Vučićev politični režim še nikoli v 12 letih ni bil bližje padcu z oblasti. Ekonomski napredek divjega srbskega kapitalizma ne more biti panaceja za nevzdržno kriminalizacijo srbske države in manipulativno kulturo sovraštva in strahu. Pod pritiski študentskih demonstracij je že padla srbska vlada, politične spremembe se zdijo vse bolj neustavljive. Ne gre za tradicionalni spopad urbane in ruralne Srbije, dveh političnih taborov, Vučićeve SNS in opozicije. Študentski upor jih je obšel, njegova moč so politična avtonomija, neposredna demokracija in inovativnost. Vrnili so duh Đinđića, z njim pa tudi Habermasa in njegov pomen ustavne demokracije. Vučića so razorožili s preprosto politično ignoranco, država ni Vučić, temveč njena ustava in institucije. Največja prevara avtokratskih režimov je samoprevara. In prav to patologijo je razkrilo srbsko študentsko ogledalo.

  • Komentar / Teater absurda

    Saga o invalidskem podjetju je postala v začetku leta 2025 udarna politična zgodba. V ozadju napovedi njegove poslovne in pravne likvidacije se je nabralo ogromno političnih in ekonomskih, populističnih in socialnih naplavin. Spet imamo opraviti z notoričnimi težavami SDH glede korporativnega upravljanja, pa z amatersko pasivnostjo Golobove vlade, ki jo zgolj obsije lastna mesečina. Dobili smo vrsto manipulacij družbeno odgovornih deležnikov in doživljali žalostno usodo delavcev na skrbno izbranem zakulisju tovarniškega dvorišča. Po dveh mesecih natezanj nimamo nobene prave resne rešitve za propadajočo družbo. Dobili pa smo etapne zmagovalce, dve sindikalni voditeljici, Brigita Rutar in Ana Čermelj, sta medijsko pometli z vodstvi SDH in CSS. Toda problem je žal širši. Zajema (pre) zaposlovanje starejših delavcev v normalnih družbah, poseben položaj invalidskih podjetij glede državnih pomoči, pa vlogo socialnih podjetij in še kaj. Vrednosti invalidskih podjetij ne določajo zgolj tržni in finančni parametri, temveč tudi socialni in solidarnostni. Vlada in SDH sta podcenila družbeno nedotakljivost in politično eksplozivnost problemov otrok, študentov in invalidov. S CSS smo doživeli lokalni Vučićev sindrom.

  • Komentar / Skrhana romanca

    Petinpetdeseto srečanje v Davosu je sredi januarja 2025 odzvanjalo v senci inavguracije Donalda Trumpa v ZDA. Svetovni gospodarski forum (WEF) že desetletja združuje cvet svetovnih političnih voditeljev, korporativnih titanov, predstavnikov najvplivnejših mednarodnih organizacij in civilne družbe. Glavna ideja ustanovitelja profesorja Schwaba je vseskozi enaka – kako izboljšati svet, spodbujati kreativne spremembe in hkrati ohraniti odgovorno jedro neoliberalnega kapitalizma. Tu so večne teme v vedno novih preoblekah o dobrobiti ekonomske globalizacije, trajnostni in vključujoči rasti, pa politični povezanosti in partnerstvu vseh družbenih deležnikov. Večino tega se je v zadnjih letih sfižilo in davoški neoliberalni duh je trčil ob težko obvladljivo kompleksnost ekonomskih kriz in geostrateških političnih spopadov. Letošnja vodilna tema je namenjena novi tehnološki dobi znanja in »konstruktivnemu optimizmu« novega sodelovanja. Stara industrijska doba se umika obdobju pametnih tehnologij, toda sodelovanje v obdobju umetne inteligence je hkrati priložnost in tveganje. Nova tehnološka in družbena renesansa pa se ne začenja v Evropi, temveč v protireformacijski agendi ZDA in na Kitajskem.

  • Komentar / Tehnološki, ekonomski in politični trk

    Saga o novi politiki omrežnine za priključno moč električne energije je na pragu leta 2025 povzročila nov politični pretres države. Najprej je deželo na prelomu leta vznemiril vladni pamflet o načrtovanem obdavčenju nepremičnin, sledila je kratka epizoda o obdavčenju psov in sedaj imamo še omrežnine. Vladni ljudje in koalicija očitno sproti improvizirajo in iščejo nenavadne rešitve v močvirju želenih sprememb in lastnih zablod. Toda pri spornih omrežninah so reči še bolj zapletene. Ne gre zgolj za višje položnice in politični spor med pristojno agencijo in vlado, velikimi in malimi odjemalci. Pred nami je prvi resni tehnološki, ekonomski in politični trk slovitega zelenega prehoda, ki ljudem ni všeč.

  • Komentar / Drugi Trumpov mandat

    Inavguracija 47. predsednika ZDA 20. januarja 2025 buri pričakovanja in tudi strah. Sredi institucionalne parade ameriške demokracije in groteskne Trumpove figure bomo dejansko doživeli simbolni »konec zgodovine« toliko opevanega neoliberalizma. Končuje se varljivo obdobje ekonomske hiperglobalizacije in slovitega »washingtonskega konsenza«. Začenja se čas globalnih spopadov političnih avtokracij in novega ekonomskega protekcionizma. Novi svetovni red pod taktirko ZDA po spektakularnem zlomu Sovjetske zveze in evropskega komunizma očitno ni prinesel politične stabilnosti, socialne legitimnosti in mednarodnega miru. Povzročil je serijo ekonomskih in institucionalnih kriz in končal v kaotičnih spopadih velikih sil. Meddržavne prepletenosti sveta ni mogoče voditi in obvladovati z demokratičnimi sredstvi. Ekonomska globalizacija in politična demokracija sta nezdružljivi, protislovja kapitala in dela so znova torpedirala globalni kapitalizem. Očitno bo Marxov duh zlovešče pospremil tudi Trumpovo bleščavo slovesnost.

  • Komentar / Improvizacija

    Vladni predlog izhodišč za obdavčitev premoženja in razbremenitev dela že od božičnih časov konec leta 2024 buri duhove. Strokovno gre za nekakšen davčni kroki, ekonomsko tehtanje in politično testiranje možnosti obdavčitve stanovanjskih nepremičnin. Vlada želi urediti desetletja zgrešeno stanovanjsko politiko in odpraviti kaotično stanje na nepremičninskem trgu. Sklicuje se na svoj politični pogum, manj na ekonomski razum. Nesporno so razmere na nepremičninskem trgu posledica povsem zavožene stanovanjske politike od spočetja te države. Večja obdavčitev kapitala in davčna razbremenitev dela sta reformna mantra najmanj desetih slovenskih vlad. Na tem presečišču se križajo nesrečna postsocialistična dediščina in neoliberalne zablode slovenskega kapitalizma. Patologija nepremičninskega trga nesporno potrebuje sistemsko rešitev, toda vladni predlog obdavčitve stanovanjskih nepremičnin je žal ne prinaša. V takšni obliki ne bo povečal niti njihove dostopnosti niti zmanjšal obremenitve plač. Predlog obdavčitve je ekonomsko problematičen, politično pa povsem zgrešen.

  • Komentar / »Annus horribilis«

    Leto 2025 zaokrožuje prvo četrtino 21. stoletja in za mnoge bo to »annus horribilis«, simbolni mejnik leta groze. V starodavnih Nostradamusovih napovedih je v široki astrološki interpretaciji pred nami začetek strašne vojne med Vzhodom in Zahodom, kjer zahodni svet čaka nepričakovan poraz. Tudi pokojna Baba Vanga ni do njega nič bolj prizanesljiva, le kitajski horoskop v letu zelene lesene kače ponuja več preudarnosti vzhodne civilizacije. Še sreča, da to politično kontemplacijo papež Frančišek zaključuje v katoliški tradiciji »svetega leta«, kjer nas čaka dar božje milosti ob pravočasni spreobrnitvi. Združeni narodi ta zasuk pripisujejo slavljenju kvantne znanosti in novim tehnologijam v letu 2025. Drugi spet vzvod čudežnih sprememb vidijo v novi Trumpovi administraciji, četudi na pol poti do pekla. Ameriške politično-ekonomske izbire bodo zaznamovale to leto. Vsiljena ekonomska deglobalizacija in politični korporativizem sta dokončno razgalila neoliberalno podobo sveta in hipokrizijo zahodne demokracije. Umetna inteligenca bo letos odločneje krojila poslovni svet, le v statistiki rasti BDP in blaginje državljanov sveta je še ne bomo videli. To bo leto iluzij lažnega miru na oltarju preostankov blaginje.

  • Komentar / Kaj pa neuvrščenost?

    Slovenija stopa v leto 2025 politično in ekonomsko ranljivejša, kot je bila leta 2024. Ekonomska tveganja so večja, politični obeti pa klavrni. Ekonomske napovedi se slabšajo, čeprav so še vedno boljše od evropskega povprečja. Politično bo koalicija vzdržala in vlada obstala, največja nevarnost pa tiči v predsedniku vlade. Ekonomske napovedi so torej sprejemljive, politične še ne bodo usodne, pravi ekonomski pretres in dramatičnost političnih zasukov nas čakata šele v volilnem letu 2026. Za Golobovo vlado je bilo leto 2024 v tem volilnem ciklu prelomni čas za razvojni zasuk države, toda priložnost je zapravljena, politični kapital potrošen. Zato bo leto 2025 predvsem čas politično-ekonomskega preživetja, koalicije in države. Izzvenelo bo v dokazovanju, kdo lahko prinese v volilnem letu 2026 novo odrešitev, Golob ali Janša, morda spet nekdo tretji. Golob sicer ni Janša, črna brezna janšističnih vlad poznamo, Golobove brezvezne beline spoznavamo vedno znova. Želene vsebinske alternative ni ponudil, izbira enega in drugega je zato vse bolj siva. Politično izključevanje Janše ne more nadomestiti Golobovega ekonomskega manjka. Zato bi leto 2025 moralo izzveneti kot zadnji popravni izpit vlade, če ga ta sploh še zmore.

  • Komentar / Militarizacija EU

    Človeška civilizacija je na pomembnem razpotju, ogrožajo jo vedno usodnejše ekološke degradacije in naraščajoči vojni spopadi. Milijoni ljudi občutijo katastrofalne posledice podnebnih sprememb in naraščajočih vojaških konfliktov. Ta svet obvladuje globalna mreža militantnih političnih in poslovnih elit. Naraščajoče oboroževanje in financiranje vojn pomenita prerazdelitev virov na račun obvladovanja ekoloških sprememb in socialne pravičnosti. Zgodovinska mehanika dolgoročnih politično-ekonomskih in vojaških ciklov se namreč nevarno izteka prav v tem obdobju 21. stoletja. Tehnološko in vojaško lahko z nekaj norimi potezami političnih odločevalcev uničimo planet in našo civilizacijo. Naša varnost je lahko samo kolektivna in globalna, zato je demilitarizacija ključna strateška usmeritev držav. Zmanjšanje vojaških izdatkov in globalna razorožitev sta prva miroljubna koraka k ohranjanju trajnostnega razvoja. Nova agenda za mir ni utopična vizija Združenih narodov, temveč eksistenčna nuja preživetja naše civilizacije.

  • Komentar / Kriza EU

    Evropska unija je pred najresnejšo krizo svojega obstoja in le redki so to pripravljeni razumeti in priznati. Njen perspektivni institucionalni eksperiment razpada na vseh področjih. Ruši se globalna liberalna ureditev sveta in v njenem središču se ZDA s Trumpom spreminjajo iz liberalne demokracije v iliberalno korporativno oligarhijo. Na geostrateškem zemljevidu sveta EU izgublja svoj položaj na račun obrambe ameriške globalne hegemonije. Zelena agenda in energetska strategija EU sta propadli na globalni in regionalni ravni. Njeni zveneči brezogljični cilji niso rešili sveta, so pa ubili konkurenčnost evropske industrijske družbe. EU je desetletja gradila miroljubno koeksistenco držav članic in razoroževanje sveta, sedaj pa vojaški ustroj postaja njeno novo lepilo. Zato se socialna država njene starajoče se družbe lomi, s tem pa pada tudi politična legitimnost evropskega projekta. Politična implozija EU je vse bolj vprašanje časa.

  • Komentar / V slepi ulici

    Preteklo je več kot tisoč dni od ruske invazije na vzhodno Ukrajino, največje in strateško najbolj usodne vojne v Evropi po letu 1945. Po domala treh letih bojevanj sta obe strani v brezizhodnem položaju. Zahodne države vedno bolj intenzivno oborožujejo Ukrajino, Rusija posega po vedno močnejših in nevarnejših orožjih, na obeh straneh zmanjkuje voljnih vojakov. Vojaško nobena stran ne more slaviti zmage, zato je sklenitev morebitnega miru lahko zgolj priznanje obstoječega stanja. Ukrajina je tu na slabšem, vojaško postopoma izgublja, ekonomsko je povsem odvisna od zahodne pomoči, ljudje bodo težko preživeli tretjo zaporedno zimo. Rusiji pozicijska vojaška igra bolj ustreza, preživela je ekonomske sankcije, toda tveganja se tudi zanjo povečujejo. ZDA in EU jo še naprej želijo vojaško obkoljevati in ekonomsko slabiti. Rusija ostaja njun etablirani politični sovražnik, Putin pa ideološko poosebljanje zla. Novi »Trumpov svet« je v to brezizhodno pozicijsko igro vnesel dodatno negotovost. ZDA so dejansko zakuhale to vojno in z nepredvidljivim Trumpom naj bi jo tudi končale. V množici dilem sta dve povsem jasni. Ukrajina je tu prva in največja žrtev, EU največji osmoljenec.

  • Komentar / Patologija te države

    Izbira in zavrnitev kandidature Antona Ropa za novega guvernerja Banke Slovenije sta simptomatična slika problematične kadrovske politike na državni ravni. Ropova kandidatura je tukaj zgolj povod za obravnavo ključnega problema te države: politizacije kadrovanja, od ključnih funkcij razvejenih vej oblasti do visokih uradnikov. Ločitev med politiko in upravo vedno niha med politično nevtralnostjo in pristranostjo, med meritokratskimi in političnimi kriteriji. Zavrnitev Ropove kandidature skriva v ozadju zapleteno merjenje moči med predsednico države in vladnim kabinetom, vladajočo koalicijo in opozicijo. Toda hkrati razkriva vse težave politično nenačelnega in strokovno spornega kadrovanja na vseh ravneh. Nezadovoljiv institucionalni okvir in vedno nove kadrovske improvizacije so dokaz politične nezrelosti nove države. Kako zastaviti tristopenjski postopek akreditacije, nominacije in končne izbire, se izogniti političnim pastem in spremeniti politično kulturo (ne)odgovornosti? To je druga stran vprašanja, kdo vlada in kako deluje naša demokracija. Patologija slovenske države se začenja na tem kadrovskopolitičnem vozlišču.

  • Komentar / Ostanimo optimisti

    Devetindvajseta konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 29) poteka v senci velikih geopolitičnih trenj, novih strateških zavezništev, trgovinskih vojn in vojaških spopadov. V takšnih razmerah so dogovori vse težji, dogovorjeno pa brez prave teže. Sposobnost za ukrepanje se sicer krepi, možnosti dejanskega globalnega sodelovanja pa se celo zmanjšujejo. Zato je podnebna hipokrizija ob naraščajoči politični entropiji in gospodarskem kaosu vse večja, vključujoč in pravičen prehod v razogljičeno družbo pa tako težavna agenda.

  • Komentar / Trump 2.0

    Trumpova gladka politična zmaga na ameriških volitvah se zdi neverjetna, čeprav je bila pričakovana. Podobno, kot je pred ZDA in svetom predvidljiva nepredvidljivost novega predsednika. V zadnjem mesecu in pol smo si lahko zaradi popolne polariziranosti ameriške družbe ogledali vso banalnost ameriške manipulativne demokracije. Donald Trump ni zgodovinsko naključje, temveč zakonitost travmatičnega zatona ZDA kot vodilne sile sveta, pa tudi izpraznjenosti zahodne liberalne demokracije. Njegov politični kredo je demagoški populizem, mešanica političnega ludizma in ekonomskega primitivizma. Njegov na pol satirični, na pol obešenjaški stand up predvolilni šov je pometel z demokratsko intelektualno vzvišenostjo in vsebinsko praznino ameriške levice. Njegova retorika je apokaliptična in odrešujoča, mešanica realnih težav, utopičnih obljub in lažnivih manipulacij. Trumpizem je nekakšen mesijanski »magični realizem«, zunaj tradicionalnih klišejev in elitizma. Njegova agenda je preprosta, rešitve instantne, sovražniki jasno opredeljeni. Zato je Trumpova zmaga tako čista in izjemna, pa hkrati protislovna in nevarna. Američani so kolektivno skočili na glavo in mi z njimi.

  • Komentar / Nova širitev EU

    Konec oktobra je bil Balkan v središču bruseljske politike, od srečanja v okviru berlinskega procesa do objave širitvenega poročila in velikega obiska von der Leynove v kar šestih državah Zahodnega Balkana. EU se očitno po dvajsetih letih spet pripravlja na velik združitveni val z novim paketom desetih kandidatk. In v začetku novembra čaka potrditvena predstavitev v evropskem parlamentu tudi Marto Kos v vlogi komisarske kandidatke za širitvene procese. Nobenega dvoma ni, da je za novo bruseljsko administracijo širitev EU eno najpomembnejših strateških razvojnih vprašanj. Lažje je obvladljiva kot reformiranje obstoječe EU, hkrati pa ima novo geostrateško naravo, saj pospešeno zamejuje vpliv Rusije proti zahodu. Toda prav v teh dveh zadregah tiči past. Širitev ne more prikriti kopičenja nasprotij znotraj EU, lahko pa nevarno stopnjuje konflikt z Rusijo. Zahodni Balkan je tu še najmanjši problem. Politični konsenz si bo tukaj Bruselj preprosto kupil, balkanski partnerji ji bodo v zameno podarili nekaj pričakovane mimikrije. Balkan je, kot pravi Andrić, »tretji svet«, obsojen na večno gibanje in nemir, na junaštvo brez slave in mučeništvo brez venca. Boljšega ogledala lastne podobe vase zagledana EU ne bi mogla dobiti.

  • Komentar / V zdravstvenem močvirju

    Ministrstvo za zdravje (MZ) je konec oktobra 2024 zaključilo enomesečno javno razpravo o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N). Poleg ukinitve prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja konec decembra 2023 je to po letu dni drugi mejnik obljubljene zdravstvene reforme. ZZDej naj bi reševal problem delovnih razmerij med javnim in zasebnim sektorjem, dopolnilno zavarovanje njegove vire financiranja. Zdravniška zbornica je zadnje dni še zadnjič poskušala prepričati vlado, da umakne predlog sprememb ZZDej ali pa ga temeljito spremeni. Za zdravniški ceh je to še en korak proti razpadu javnega zdravstvenega sistema, za MZ začetek njegove rešitve. Očitno so se vsi akterji znašli v močvirju značilne reformne zanke. Vsi so za takšne spremembe, da se dejansko ne bi nič bistvenega spremenilo. Politika se boji odgovornosti za zdravstveni kaos, ki ga je z leti povzročila. Zdravniški ceh bi do čudežne rešitve, četudi z nekaj nelagodja, raje ostal pri starem in kalnem. Rezultat je znan. Razmere v slovenskem zdravstvu se nezadržno slabšajo, nezadovoljstvo bolnikov in zdravnikov pa povečuje. Zmote in zavajanja se množijo, vsaka rešitev pa vsaj do sedaj probleme in krizo samo še poglablja. Bo ZZDej novi dokaz tega ali ravno nasprotno?

  • Komentar / Kaj storiti?

    Avtomobilska industrija je bila desetletja vrh evropske industrializacije, motor gospodarske rasti, simbol napredka. Nemške avtomobilske blagovne znamke in italijansko oblikovanje, britanski dirkalniki in francoski posebneži so preprosto evropski identitetni kapital. Toda položaj te kultne evropske industrijske panoge se je zadnja leta dramatično spremenil. Načeli so ga zablode neoliberalne globalizacije, slabi poslovni modeli koncernov, ekološki intervencionizem in kitajska tržna konkurenca. Panoga ima opraviti z največjo sistemsko preobrazbo v svoji zgodovini. Menjajo se energenti in tehnologije pogona, načini mobilnosti in pričakovanja kupcev, spreminjajo se svetovni trgi in vodilni konkurenti. Kitajska je postala v tej strateški panogi globalnega kapitalizma največji tehnološki, proizvodni in tržni igralec. Zato je avtomobilska industrija nenadoma tudi prvovrstna geostrateška tema. Zaradi nje se trese Nemčija in z njo EU. Za Slovenijo se zdi avtomobilska zgodba podobno dramatična in izzivalna. Od blizu so razpotja vedno laže prepoznavna kot brezpotja.

  • Komentar / Acemoglu, Johnson in Robinson

    Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2024 roma v roke treh lavreatov, Darona Acemogluja, Simona Johnsona in Jamesa A. Robinsona, uglednih profesorjev na harvardski in chicaški univerzi. Acemoglu je že nekaj let veljal za enega favoritov, vsi trije tvorijo dolgoletno raziskovalno skupino. Nagrado so dobili za preučevanje vzrokov bogastva narodov in različne razvitosti držav, kar je izhodiščna domena ekonomske znanosti od Adama Smitha dalje. Njihovi teoretski pristopi in empirične raziskave ekonomske zgodovine so tu na novo osvetlili političnoekonomski pomen institucij. Kakovost institucionalnega okolja je temeljni dolgoročni vzvod ekonomskega razvoja. Pri tem so presegli dosedanje pogosto poenostavljene razlage o povezanosti trgov in demokracije, tudi o običajnih institucionalnih temeljih gospodarske rasti. Znotraj njihovih spoznanj lažje razumemo, zakaj politične elite povsod manipulirajo z ekonomskimi reformami, kako dolgotrajne in negotove so lahko ekonomske spremembe ob slabih institucionalnih temeljih. Kompleksnost vpliva politike na ekonomijo je ključno vprašanje sodobnega sveta in središčna raziskovalna os letošnjih nagrajencev. Politična ekonomija je znova postala temelj ekonomske vednosti. In letošnja Nobelova nagrada je dober dokaz tega.

  • Komentar / Prelomno srečanje

    Šestnajsto letno srečanje držav BRICS+ v ruskem Kazanu bo v marsičem prelomno, zaradi geostrateških razmer in politične nuje. Rusija je letošnja vplivna gostiteljica in koordinatorka vseh dejavnosti, lani je to prenosljivo nalogo imela Južnoafriška republika (JAR). BRICS+ je iz razmeroma ohlapnega gospodarskega združenja držav prerasel v politično ambiciozno silo. Po institucionalni plati ga marsikdo precenjuje, političnoekonomsko pa podcenjuje. Države BRICS na zunaj ponujajo novi internacionalizem, multipolarno politično ureditev sveta, drugačne ekonomske pristope. Osrednja poanta je prerazdelitev globalne geopolitične moči, enakopravnejša delitev ekonomskih interesov med svetovnim severom in jugom, ZDA in Kitajsko. Toda kaj BRICS dejansko ponuja svetu? Sta njegova nova razvojna vizija in drugačen aktivizem zgolj zamenjava ene hegemonije z drugo? Spreminjanje sveta v novo globalno skupnost po mirni poti ostaja ključna dilema. Petstoletna zgodovina tukaj ni spodbudna. Zato je pomembno, kaj, kdo in kako lahko v okviru BRICS+ ponudi sprejemljivejšo možnost od sedanje usode sveta.

  • Komentar / Lajšanje bolečin

    Vlada in sindikati so konec septembra 2024, po domala dveh letih pogajanj, podpisali izjavo o skupni usklajenosti glede zakona o plačah in končnih korakih plačne prenove. Diplomatsko kuliso sta očitno potrebovali obe strani. Vlada za formalno potrditev uspešnosti svojega paradnega projekta, sindikati kot sidro za povišanje mase plač. In na političnem odru socialnega dialoga so javnosti dokazali in pokazali svoja prizadevanja za cankarjanski »narodov blagor«. Toda ne pozabimo. Izvorno je to komedija v štirih dejanjih. Dogovor in strinjanje glede »stopnje usklajenosti« bi lahko dosegli že v prvem dejanju, vsebinsko pa v drugem. Plače bodo višje, ugodnosti napredovanja lažje, vse skupaj za dodatno milijardo in pol. Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS) je finančno velika, toda vsebinsko prazna lupina. Dobili smo bolj oplesk prek nerazrešenih dilem glede dejavnosti in poklicev, plačnih nesorazmerij in variabilnega nagrajevanja. Zato bodo nove kolektivne pogodbe hiše iz kart, plačilo za nekajletno socialno premirje pa visoko. Prava vrednost in cena te plačne blasfemičnosti prideta tam po letu 2026.

  • Komentar / Evropska prihodnost

    Izhodiščna predstavitev nove evropske komisije (EK) za obdobje 2024–2029 razkriva tri spoznanja za naš politični prostor. Najprej ponuja dokaz politične premetenosti dosedanje in nove predsednice Ursule von der Leyen. Instrumentalizacijo ženskih kvot je vešče izkoristila za svoje politično trgovanje. Nova, konservativnejša EK bolj ustreza njenim interesom kot evropskim, ekonomsko je šibkejša in politično bolj militantna od dosedanje. Na drugi stani »evropska vlada« brez prave konfederalne politične države in učinkovitega usklajevanja ekonomskih politik ne more zagotoviti želenega razvojnega preboja, kar zadeva globalno konkurenčnost in geostrateško varnost. In nazadnje je Slovenija v političnem pokru zamenjave predlaganega komisarja s kandidatko otežila prvo imenovanje EK. Očitno nismo doumeli evropske politične dramaturgije glede spolnega uravnoteženja, čudežnih kompetenc in trgovanja z resorji. Širitveno področje se zdi v Ljubljani bruseljski Olimp, dejansko pa smo dobili težak in sila tvegan resor. Širitveni proces v resnici poglablja politično in razvojno divergenco EU. Zato je prej težava kot sistemska rešitev, z nami vred.

  • Komentar / TEŠ 6 2024

    TEŠ 6 in slovenski energetski sistem sta čudovita zgodba slovenske postsocialistične tranzicije. V tej mladi in ambiciozni državi razkrivata vso navlako politične izprijenosti in ekonomsko nesposobnost vladajočih struktur. Energetika spada med najbolj državotvorne sektorje, pomeni temelj gospodarskega razvoja. Električna energija je hkrati ena najpomembnejših javnih dobrin, brez nje ni ne socialne ne politične stabilnosti države. Danes vemo o razvpitem in škandaloznem projektu bloka 6 Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) in zadregah Premogovnika Velenje (PV) domala vse ter hkrati malo glede dilem in izsiljenih rešitev. To velja tudi za sedanjo napoved ad hoc institucionalnih sprememb in njunega zapiranja v stari maniri političnih zaletavosti in interesnih lobijev. Vrednost tega projekta in posledice njegovega ukinjanja so za Slovenijo na čelu razvojnih zablod. Delovanje TEŠ 6 je namreč za energetsko stabilnost in varnost države nujno in ključno. Ponovno razkrivanje preteklih grehov in neodgovornosti nam na tej prelomni točki ne pomaga dosti. Pomembneje je iskanje poti, kaj in kako priti do vsaj srednjeročnih optimalnih rešitev glede stroškov in tveganj. Energetskih in ekonomskih, ekoloških in socialnih. V apologiji zgodovinskih tragedij in fars med spočetjem in smrtjo TEŠ 6 očitno ni razlik.

  • Komentar / Draghijevo sporočilo

    Dolgo pričakovano Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti so v Bruslju namesto junija 2024 predstavili šele septembra. Zamuda ni naključna, razkriva preplet zakulisnih bruseljskih bitk z novo komisijo, pa tudi vse bolj usodne poglede na prihodnost EU. Draghijeva politično-ekonomska sporočila za reševanje EU so kot vedno jasna in dramatična. EU v novih okoliščinah nima več možnosti izbire, spremeniti mora svojo razvojno paradigmo in sposobnosti ukrepanja. Razvojno in geostrateško zaostaja za ZDA in Kitajsko, izgublja globalno konkurenčno bitko, ekonomsko podstat svojih vrednot in družbene blaginje. Draghijev recept je navidezno preprost. EU potrebuje več denarja za prave prebojne investicije in učinkovitejše upravljanje skupnih politik. Njegovo sporočilo je podobno onemu iz leta 2012 pri reševanju evra. Storili bomo vse, kar je potrebno za rešitev EU. Toda politično nastavljena evropska komisija (EK) ni tehnokratska ECB in von der Leynova tudi ni karizmatični Draghi. Agonija EU pa je vse bolj očitna, iluzije o možnih rešitvah vse večje. Tudi Draghijeva strategija evropske konkurenčnosti tu ni izjema.

  • Komentar / Prostorski kaos

    Prostorsko načrtovanje je ogledalo urejenosti države, državni prostorski red določa temeljna pravila življenja ljudi. Na prvi pogled imamo glede tega vse, kar potrebujemo. Tu so moderni konceptualni okviri in usmeritve uravnoteženega trajnostnega razvoja. Dosegli smo konsenz med različnimi deležniki glede strategije razvoje Slovenije do leta 2050. Premoremo zavidanja vredno hierarhijo prostorskih zakonov in uredb. Zdi se, da je Slovenija ena najbolj urejenih članic EU. Realnost je kakopak precej drugačna. Prevladuje prostorsko razsvetljenstvo, ki pa ga nihče ne izvršuje, ker ga preprosto ne (z)more. To je svojevrsten cinizem naše mlade državne ureditve, kjer kaos in entropija naraščata z vsakim aktom dograjevanja sistema, od prostora, zdravstva, šolstva … Množica predpisov ne more nadomestiti učinkovitosti organizacije, manko strokovnosti in finančne podhranjenosti želenih sprememb. V Sloveniji kot majhni državi je prostor sam po sebi dragocena nacionalna dobrina. Glede na lego in raznovrstnost je njegovo obvladovanje naša osrednja konkurenčna prednost. Z drugimi besedami, upravljanje prostora je preprosto najbolj prezrt (makro)ekonomski problem te države.