dr. Bogomir Kovač
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Ekonomija
Komentar / Pred kom nas brani Nato?
Nato, največja in najvplivnejša vojaška asociacija na svetu, praznuje v Washingtonu 75- letnico obstoja. Častitljiva starost transatlantske enotnosti EU in ZDA, namenjena povojni zaščiti miru in napredka, ima danes vse več stranpoti. Zato je praznovanje tokrat hkrati tudi iskanje izhodov, kakšna naj bo varna prihodnost sveta. Dolgoročni političnoekonomski vojni cikli govore o menjavi Pax Americana s Pax Sinica. Stari mednarodni red razpada, novega očitno ne moremo dobiti po mirni poti. Nato v tej zastavitvi ni več varnostni dežnik, temveč nevarno in provokativno vojno sredstvo zahodnega sveta. Ni nosilec miru, temveč podpihovalec vojne, kar je v nasprotju z željami in interesi ljudi na obeh straneh Atlantika. Politična legitimnost vodstvenih elit v Bruslju glede vojn je majhna, demokratični primanjkljaj glede mirovnih pobud pa velik. EU bi zato morala iskati alternativo v lastnih obrambnih silah ali pa se zavezati miroljubnejši ureditvi sveta. Slovenija je tukaj v političnem klinču večnega neizpolnjevanja zavez in najbolj skeptične drže ljudi med članicami Nata. In Nato je očitno del problema in ne rešitve.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Ekonomija Za naročnike
Evropsko prvenstvo v nogometu v Nemčiji je sredi poletja 2024 v EU zasenčilo vse druge politične dogodke. Nogomet je te dni preprosto edina prava politično-ekonomska tema, vsa pozornost javnosti je usmerjena vanj. Dokaz več, da je nogomet izjemno kompleksen, globok in vpliven sociokulturni fenomen. Kot vodilni svetovni šport je v marsičem nekakšen opij ljudstva, toda zagotovo edina religija, ki ne pozna ateistov. Za Nemčijo je evropsko prvenstvo dobrodošel politični obliž v grozeči ekonomski recesiji in težavah koalicijske vlade. Slovenska uvrstitev v izločilne boje osmine finala, celo končni poraz s Portugalci, meji na nogometni čudež. Slovenija se je ob njem poenotila, politično mitologijo »stopiti skupaj« je veliko bolj avtentično kot strankokracija Goloba ter Janše uresničil Kek s svojim moštvom. Napredovanje Slovenije in izpad Hrvaške in Srbije je tudi v balkanskem kotlu dokaz, da se je svet okoli nas resnično postavil na glavo.
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Ekonomija
Evropske volitve so po naravi reči bolj pretresle politične vzvode delovanja EU in manj ekonomske. Pričakovani zasuk v desno ni bistveno spremenil političnih razmerij, večja težava so spregledani ekonomski temelji. Politični premik k populizmu in frustracije volilnega telesa imajo ekonomske korenine, v ozadju je brodolom neoliberalne ideologije in prakse. EU je odziv na povojne razmere, razvija se v spoprijemanju s krizami, oblikovana pa je za dobre čase in ne za slabe. In prvih očitno ni več. Danes jo z desne in leve dojemajo kot domala večno institucijo »a la carte«. Vsakemu nekaj daje in vsem nekako koristi, zato vsi verjamejo v trdnost integracije, čeprav narašča nezadovoljstvo z njenim delovanjem. EU ekonomsko zahteva večjo soodvisnost in politično koordinacijo, toda politično se krepijo protekcionistične in nacionalistične težnje. Nikoli dorečeno načelo subsidiarnosti je trčilo ob problem legitimnosti, ta pa ob delovanje evropske demokracije. Iskanje »strateške avtonomije« navzven je samo druga stran izpraznjene suverenosti navznoter. Politična unija je ekonomsko nujna, ni pa politično zaželena, desnica in levica ji nasprotujeta vsaka po svoje. Za sedaj so vsi združeni v svoji različnosti. In to ekonomsko vedno bolj zapleta položaj in manevrske sposobnosti EU.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Ekonomija
Nenavadno mednarodno politično srečanje o miru v Ukrajini sredi junija 2024 v švicarskem letovišču Burgenstock je skrbno izbran zaključek globalne medijske podpore vojni v Ukrajini. V Berlinu so najprej gostili mednarodno konferenco o obnovi Ukrajine, potem je vrh skupine G-7 v Italiji zgolj potrdil politični dogovor o vsestranski in dolgoročni pomoči tej nesrečni državi. Odločitev je jasna, Zahod si želi nadaljevanje vojne in ne miru. To preprosto ustreza geostrateškim interesom ZDA, manj EU, koristi Zelenskemu, manj Ukrajini. Zanj je vojna politična rešitev, podobna Netanjahujevi usodi v Izraelu. Za zahodni svet pa je to zgodba katastrofalnih izbir, hipokrizije, izgube kredibilnosti. Politični mesečniki v Bruslju, Washingtonu in drugod nas korak za korakom vodijo v novo evropsko in svetovno vojno. In ko grozote Ukrajine postanejo EU in apokaliptična Gaza podoba sveta, potem ni več poti nazaj. Dejansko se pod krinkami mirovnih konferenc in povojnih obnov skrivajo vojno hujskaštvo, politične manipulacije, banalnost zla. Žal v tretji svetovni jedrski vojni v dobi navdihujočega antropocena ne bo zmagovalcev. Naša usoda tiči v igri prestolov vojnih zločincev od Moskve do Washingtona, Pekinga in Bruslja.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Ekonomija
Komentar / Nemoč evropske demokracije
O desetih neposrednih volitvah v evropski parlament po letu 1979 vemo po slabem tednu skorajda vse, razumemo morda manj. Evropske volitve so letos za indijskimi druge največje v svetovnem merilu. Za veliko evropsko politično kuliso demokracije in navidezno usodnimi izbirami stojijo bolj prozaične podobe in interesi. Evropski parlament v politični lepljenki EU nima take moči in veljave kot evropska komisija in evropski svet. EU pač ni razvita politična unija, njen »pogodbeni federalizem« ima šibko politično legitimnost. Še vedno je dejanska moč podrejena državnim interesom članic. Zato so evropske volitve vedno prežete z nacionalnimi pristopi, običajno imajo celo manjši domet v Bruslju kot doma. In tudi tokrat je bilo tako. Pretrese sta doživeli Francija in Nemčija, pa tudi drugi. Razglašeni radikalni desni politični zasuk ne tiči toliko v preštevanju parlamentarnih sedežev, temveč predvsem v prevzemanju njihovih idej kot nove politične normalnosti. In to je žal spregledani problem EU, nemoči njene predstavniške demokracije in zavoženega evropskega neoliberalizma. V Sloveniji je racionalna presoja volivcev povedala več, kot sta zmožni doumeti obe nasprotujoči si politični eliti. Tam, kjer te dni vsi razglašajo svoje zmage, stojijo poražena država in vedno bolj resignirani državljani. In to je tudi evropsko sporočilo.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Ekonomija
Komentar / Davčni gordijski vozel
Polovica mandata Golobove vlade konec maja 2024 je sovpadla z napovedjo prvega svežnja toliko želene davčne reforme. Fiskalna in razvojna politika države veljata za tradicionalno ogledalo uspešnosti vladnih administracij. Zato je podoba napaberkovanih davčnih sprememb dobro ogledalo kaotičnega kolaža dveletnega delovanja Golobove vlade, pa tudi dometov njenega finančnega ministra. Očitno v tej državi nismo kos sistemskim reformam, karkoli že pomenijo v slovenski politični srenji. Obvladovanje davčnega področja je žal ekonomsko eno najkompleksnejših in politično najzahtevnejših opravil vodenja države. Manevrskega prostora za davčne spremembe je običajno manj od želenih ciljev, učinki so težko napovedljivi in pogosto protislovni. Kdor temu ni kos, je bolje, da davčni sistem in njegovo reformiranje pusti ob strani. Povzroči lahko več škode kot koristi in to velja tudi za Golobovo administracijo. Davčni sistem pomeni vez med interesi zasebnih davčnih komitentov in javnim interesom države. V kolesju zavoženega neoliberalnega kapitalizma potrebujemo radikalno nov način sodelovanja med državo in biznisom. In tu se pri nas očitno zatika povsod, od nesposobnosti državne uprave do nezaupanja deležnikov in neodgovornih politikov. Davčni gordijski vozel je zanje preprosto nerešljiv.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Ekonomija
Komentar / Nemčija in Francija
Macronov državniški obisk v Nemčiji je kljub tesnemu sodelovanju in hkrati razhajanju obeh držav poln političnih sporočil. Francoski predsednik prihaja v Berlin tik pred evropskimi volitvami, 9. junija 2024. Macron in nemški predsednik Steinmeier želita pokazati, da sloviti »francosko-nemški motor« evropske integracije ni zastal in deluje. Francija in Nemčija imata skupno odgovornost do evropskega projekta, pogosto drugačna stališča, geostrateško pa tudi različna izhodišča. Vsaj štirideset let sta bili obe državi osrednji nosilki gradnje EU. V devetdesetih letih sta bilateralne odnose podredili evropskim institucijam in novemu ustroju ekonomske in monetarne unije. Zadnje desetletje in pol sta v vlogi nekakšnega kriznega menedžerja unije na razpotjih njene širitve in reformiranja. Od izhodiščnega aktivizma do sedanjega institucionalnega konformizma stoji veliko mejnikov, francosko-nemški motor je pogosto bolj mit kot dejanski odločevalec. Obe državi sta danes druga drugi bolj opora pri reševanju lastnih notranjih problemov kot pa prvi nosilki evropskih rešitev. Problem evropske prelomne točke, »Zeitenwende«, je zato danes onkraj nemških težav in francoskih ambicij.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Ekonomija
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je zavrglo tožbo slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi kazni za ribolov v domnevno hrvaškem delu Piranskega zaliva. Na razsodbo glede tožbe hrvaških ribičev proti Sloveniji še čakamo. Balkanske zdrahe pomenijo vrh pritožb na ESČP, Slovenija je tu na čelu z desetkratnikom evropskega povprečja. Ribiči niso uspeli, lov onkraj sredinske črte je sodišče označilo za sporno. Slovenija namreč meddržavnega spora o morski meji s Hrvaško ne priznava, čeprav očitno obstaja. Zanjo je namreč spor rešen v okviru arbitražnega sporazuma, s katerim se Hrvaška ne strinja. In tej jari kači političnih nesporazumov, sprenevedanj in tudi neznanja ni videti konca. Zgodbo s Piranskim zalivom smo dejansko zapravili ob osamosvojitvi, sredinska črta je zato naša usoda, tudi v tej razsodbi. Ribiči so seveda žrtev slovenskih političnih zablod glede veljavnosti arbitražnega sporazuma. Ta je v svetu merjenja realnih interesov in moči pravno precej votla in politično šibka rešitev. Mednarodno pravo je v tem klinču vedno bližje politiki kot pravu. Hrvaška je to dojela, Slovenija očitno še ne.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Ekonomija
Skupina Panvita, eno osrednjih in redkih slovenskih agroživilskih podjetij, doživlja lastninsko preoblikovanje in dokapitalizacijo. Vanjo vstopa hrvaška storitvena družba Mplus za zdaj kot finančni vlagatelj, dokapitalizacija pa naj bi omogočila širitev in krepitev Panvite. Zgodba je navidezno preprosta in razumljiva. Panvita potrebuje kapital za poslovni razvoj, hrvaška družba svoje četrto poslovno področje. Smo na stičišču nekakšnih strateških poslovnih sinergij, toda zamegljenih poslovnih modelov in interesov prodajalca in kupca. Strateško partnerstvo je za zdaj bolj neoprijemljiva poslovna zgodba. Toda čas poslovne setve je pravšnji, politični kaos v obeh državah ravno pravšnji. Glede stanja slovenskega kmetijstva in agroživilske industrije so reči jasnejše. Kot država z značilno podobo kokoši izgubljamo še zadnje preostanke pridelovalnih in predelovalnih tržnih verig. Strateška prehranska suverenost Slovenije je vedno manjša, zgrešena gospodarska politika je tod usodnejša kot drugod. Hrana je preprosto javno dobro, zadeva javni interes države, četudi tiči v tržnih labirintih zasebnega kapitala. Panvitin prevzemni dramolet zveni v obeh deželah enako, pomeni pa za vsako nekaj drugega.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Ekonomija
Obisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga na začetku maja 2024 v Evropi, skrbno izbran izbor držav in sogovornikov, vzbuja neverjetno pozornost. Kitajska je danes druga najpomembnejša globalna velesila, najučinkovitejši model sodobnega kapitalizma vodijo komunisti. Oboje povzroča zadnja leta v ZDA in EU protislovne in tudi zmedene odzive. EU je v dilemi, ali je Kitajska zanjo politična partnerica, ekonomska konkurentka ali geostrateška nasprotnica. Morda bo leto 2024 glede tega prelomno. ZDA in EU dobivajo v tem letu novo politično vodstvo, Kitajska utrjuje svoje. Geostrateška zaostrovanja njihovih razmerij ne koristijo nikomur, igra z ničelno vsoto vodi v nesmiseln spopad za prevlado sveta. EU bi lahko igrala pomembno vlogo vmesnega pomiritvenega člena. Toda ne kot sporni jeziček na tehtnici prevlade ene ali druge nasprotne strani, ZDA in Kitajske. Bolj lahko deluje kot ključni vmesni člen na skupni tehtnici globalne miroljubne koeksistence.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Ekonomija
Dvajseta obletnica slovenskega vstopa v EU na prvi maj leta 2004 vzbuja mešane občutke. Ob proslavljanju uspehov lahko govorimo tudi o zapravljenih priložnostih. Peta in največja širitev EU v zgodovini je zahtevala številna prilagajanja starih in novih članic. V tem trenutku – v marsičem prelomnem – sta trčili pripravljenost stare EU in velika družbena transformacija postsocialističnih držav. Slovenija je bila med njimi najbolj razvita in najbolje pripravljena. Dejansko je veliki evropski trojček, vstop v EU in Nato ter prevzem evra, prevzela prva. To velja tudi za zgodnje predsedovanje Svetu EU tri leta po vstopu. Ves projekt lahko še danes uporabljamo za učno uro dobre diplomacije, projektnega menedžmenta in vodenja države. Skratka, mlada in mala država je tedaj postavljala mejnike, sebi in tudi drugim, kar se kasneje ni več zgodilo. Slovenija je zlasti po letu 2010 vedno težje krmarila med številnimi evropskimi in lastnimi krizami. Izgubila je avreolo najbolj prodorne nove članice in se utopila v sivini bruseljskih labirintov. Seveda, Slovenija veliko bolj potrebuje EU, kot unija potrebuje nas. Zato je njena stabilnost temelj našega obstoja v XXI. stoletju.
-
26. 4. 2024 | Mladina 17 | Ekonomija
EU se je ob koncu mandata sedanje evropske komisije in pred junijskimi volitvami evropskega parlamenta znašla na novem križišču svojih iskanj. Pesimisti bi zapisali na brezpotju. Naj nadaljuje z novo širitvijo in različnostjo ali pa se naj raje posveti svojemu reformiranju in večji enotnosti? Oboje je namreč institucionalno težko združevati, še težje voditi. EU kot leseno železo deluje že dolgo, očitno predolgo. Pred 30 leti je španski zgodovinar Josep Fontana ponudil deset zrcalnih zgodovinskih pogledov na njeno prihodnost. Od barbarskega in krščanskega do zrcala napredka in večvredne izjemnosti. EU je v 21. stoletju ostala pred zidom – ekonomskim nazadovanjem in prazno identiteto skupnega evropejstva. Združenih držav Evrope politično ne moremo dobiti, ekonomsko pa brez tega zaostajamo za globalnimi konkurenti. Novo iskanje rešitev naj bi ponudili dve poročili o poglabljanju enotnega trga in konkurenčnosti. Obrat je očiten. EU namesto novih institucij in pravil išče uresničljive ekonomske politike in ukrepe. V ospredju je funkcionalna konkurenčnost, geostrateško pozicioniranje EU. Bo to rešitev evropskega rebusa?
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Ekonomija
Razmeroma neopazno je bila konec marca 2024 v okviru Mednarodnega združenja za geološke znanosti (IUGS) sprejeta odločitev, da antropocen ni posebno obdobje v geološki zgodovini Zemlje. Antropocen naj bi označeval obdobje usodnega delovanja človeka na planetu, na njegove podnebne, hidrološke, biosferske, celo geološke spremembe. Ekosistemska tveganja povzročajo industrijske revolucije in njihova trajna degradacija okolja. Človek in tržna družba postajata negativna »geološka« sila, ki ogroža obstoj živih vrst na planetu. Delovna skupina IUGS in Mednarodna komisija za stratigrafijo (ICS) sta po petnajstih letih presodila. Antropocen ni in ne more biti najmlajša geološka doba. Ostaja lahko zgolj kot popularna, tudi znanstveno podprta označba za družbeno neodgovorno ravnanje ljudi na Zemlji. Očitno civilizacijski razvoj ni naravna usoda planeta, temveč zgolj politično-ekonomska izbira. Toda kako doseči okoljski multilaterizem v unilateralni ureditvi sveta, sredi naraščajočih meddržavnih sporov in vojn? Živimo v svojevrstnem kapitalocenu, ekosocializem je bolj nova utopija kot realna alternativa. Antropocen je v tem precepu bolj ideološka podoba zahodnega kolonializma kot resna geološka doba. In v tem je njegov kavelj 22.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Ekonomija
Mednarodni denarni sklad (MDS) je januarja 2024 opravil v Sloveniji oceno upravljanja javnih naložb (PIMA) in zgodba o tem je poučna. PIMA je del presoj oddelka za fiskalne zadeve (FAD) in zanjo običajno zaprosi država. Postopek in pristop strokovnjakov MDS temeljita na izhodiščni samooceni domače administracije in dodatni presoji MDS. Kritična presoja prednosti in slabosti učinkovitega upravljanja in vodenja javnih investicij je namenjena izboljšanju obstoječih praks. In tu se je zapletlo. Upravljanje javnih investicij je že desetletja Ahilova peta slovenske države. Tudi Golobova vlada ima težave z operativnim projektnim menedžmentom. PIMA lahko vodi do učinkovitejšega upravljanja in vodenja javnih naložb, prispeva k racionalnejši fiskalni porabi in večji gospodarski rasti. Zato mora PIMA postati javni dokument kot del fiskalne in razvojne politike države. Toda poročilo je ostalo zaprto za vrati MF, šlo je mimo fiskalnega sveta, računskega sodišča in kritične strokovne javnosti. Kot nov dokaz naših izgubljenih priložnosti.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Ekonomija
Obletnice v zvezi z Natom, največjo in zgodovinsko najuspešnejšo vojaško alianso, se leta 2024 vrstijo druga za drugo, v dobrem in slabem. Petinsedemdeset let je od njene ustanovitve, dvajset let od slovenskega vstopa v to protislovno vojaško zvezo držav. ZDA so aprila 1949 Nato zastavile kot zahodnoevropski vojaški ščit pred nevarnostjo širjenja vpliva komunistične Sovjetske zveze. Konec hladne vojne po zlomu evropskega socialističnega sveta ga je zgolj preoblikoval v novo obliko zavezništva, vojaška intervencija na Balkanu je določila gabarite njegove nenačelnosti. Od tod je Nato bolj globalna in napadalna kot evropska obrambna formacija. Njegova življenjska moč so globalni militaristični interesi ZDA in vse večja politična omahljivost EU. Transformacija Nata iz evropske obrambne formacije v globalno politično orodje vojskovanja je povečala varnostna tveganja. Nato ni več porok miru, temveč aktivni nosilec vojnih operacij. Zadnjih deset let se vrača v stare okvire, Rusija ima spet status želenega sovražnika in ne morebitnega partnerja. Zavezništvo se nezadržno širi, njegova protislovja pa naraščajo. Slovenija je del teh nevarnih zapletov, Slovenska vojska pa paradni konj večnih vojaških nedorečenosti. Edino, kar vemo, je, da vojaške neumnosti niso poceni.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Ekonomija
Svet ECB je na začetku marca pustil troje ključne obrestne mere nespremenjene. Inflacija se v evroobmočju znižuje, gospodarska rast je šibka, toda leto 2024 je še vedno prehodno. Normalizacija ciljnih vrednosti inflacije in oživitev gospodarstva naj bi sledili po letu 2025. Podobno prehodno leto načrtuje na fiskalni strani tudi odhajajoča bruseljska administracija. Pogoji financiranja so na obeh straneh restriktivni in še naprej zavirajo povpraševanje, zlasti investicije. Tu tiči stara težava EU in njene strukturne neusklajenosti monetarne in fiskalne politike pri spodbujanju rasti. Vsi osrednji tekmeci EU na svetovni ravni so učinkovitejši in bolj produktivni, hitrejši in boljši pri kriznem prilagajanju. Revizija ekonomskega upravljanja EU naj bi prinesla zasuk, toda politični obeti niso dobri. Tveganja naraščajo, svetovno gospodarstvo je šibkejše, finančni baloni so na kritični točki, tik pred novim pokom. Militarizacija spet postaja ena osrednjih razvojnih politik, tudi v EU. Po logiki dolgih ekonomskohegemonskih ciklov smo sredi poglabljanja entropije pred novo veliko vojno. Super volilno leto je politični uvod, odložena ekonomska normalizacija zgolj posledica. Spoprijemanje z nepremostljivimi težavami se očitno nadaljuje.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Ekonomija
Komentar / Izrael je ogledalo ZDA
Izraelsko-palestinska vojna v Gazi se preveša v šesti mesec in stoji pred zadnjim odločujočim zločinom izraelskih oblasti. Mesto Rafa na jugu Gaze so mesece dolgo razglašali za varno območje, zdaj ga je izraelska vojska spremenila v morilsko past. Gaza je že dolgo prizorišče nepopisne človeške katastrofe, kjer Izrael na očeh svetovne javnosti brez kakršnihkoli sankcij mednarodne skupnosti izvaja genocidno politiko. Grozljivo človeško statistiko in nepopisno trpljenje Palestincev spremljata neverjetno sprenevedanje in hinavščina političnih elit, zlasti v ZDA in EU. Igra dvojnih meril glede vojne v Ukrajini in Gazi je postala politično neznosna in ogroža njihovo politično legitimnost. Zato v Washingtonu in Bruslju postopoma spreminjajo stališče do Izraela in palestinskega eksodusa. Ne zaradi človečnosti, temveč lastne politične ogroženosti. V množici političnih špekulacij o možnih rešitvah se postopoma izrisuje stara ideja o Ben-Gurionovem prekopu, strateški alternativi staremu Sueškemu prekopu. Tehnološke fantazme so vedno rešitev krize smisla zahodnega sveta.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Ekonomija
Reforma ekonomskega upravljanja EU postaja zadnje ključno dejanje bruseljskih oblasti pred junijskimi volitvami 2024. Nadomestila naj bi zavožena fiskalna pravila in neučinkovito koordinacijo fiskalnih politik držav. Zagotovila naj bi uravnotežene in vzdržne javne finance članic, spodbujanje trajnostne in vključujoče rasti, pa reforme in nov razvoj. Politično zadovoljstvo komisije, sveta in parlamenta glede začasnega dogovora o reformi je skladno z volilnim optimizmom evrokratov. Ekonomsko so nove usmeritve sicer jasnejše in bolj prilagodljive, večajo avtonomijo držav, toda v ničemer ne izboljšujejo učinkovitosti EU. Njena fiskalna (ne) sposobnost ostaja v starih okvirih, brez enotne proticiklične politike. Podobno kot nima politične moči in pristojnosti za usmerjanje makroekonomskih politik držav članic. Novi fiskalni okvir jim zagotavlja zgolj večji manevrski prostor za prilagajanje, ohranja pa posvetovalni dialog med članicami in komisijo. Torej imamo zgolj nova cesarjeva oblačila na vedno bolj zbeganem evropskem dvoru. In to je še toliko bolj tvegano okolje za brezglavost slovenskih javnih financ.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Ekonomija
Vsakoletni mednarodni praznik žena je vedno zmes profanosti vsakdanjega življenja in večnih prevratniških idej političnega feminizma. Na eni strani stojijo oguljene fraze, čestitke in enkratno moško potrošniško zavzetje cvetličarn in čokoladnic. Na drugi se zlasti med ženskami krepi nelagodje, ker feministični boj po dobrem stoletju še vedno ni odpravil družbenih razlik med spoloma. Očitno je feminizem še vedno razpet med starim reprodukcijskim eksistencializmom in esencializmom odprave številnih diskriminacijskih praks. Večja politična participacija žensk še vedno ne pomeni ustrezne ekonomske vključenosti, enakopravnost ne prinaša večje enakosti. Troje najbolj izpostavljenih primerov, pravica do splava, enakopravnost zaposlovanja in primerljivost plač, ostaja odprta agenda 21. stoletja celo v EU, nekakšnem Olimpu ženske afirmacije. Še več, prav tu konservativna politična agenda vse bolj preveva tudi generacijo Z in jo v identitetnem antagonizmu spolov vrača v stare okvire moškega paternalizma. Feministični politični aktivizem ostaja očitno vpet v vedno nove družbene antagonizme. Emancipacijska moč ženskega vprašanja na oltarju zgodovine zato ni samoumevna, navkljub tradicionalnemu dnevu žrtvovanju za 8. marec.
-
Zdravniški stavki na začetku leta 2024 po sedmih tednih ni videti konca, po dolžini in globini je presegla vse svoje predhodnice. Brezkompromisne zahteve zdravniškega ceha po višjih plačah in boljših delovnih razmerah so trčile v notorično nespretnost in nesposobnost vlade glede plačne in zdravstvene reforme. Vlada je obljubljala nekaj, česar ni (z)mogla uresničiti, Fides pa zahteva privilegije, ki jih ne more dobiti. V tem teatru absurdov sta obe strani brezkompromisno prepričani o svojem prav. Zmaga Fidesa je poraz vlade, oboje ne prinaša nobenih sistemskih rešitev, pomeni pa zanesljivo pot do predčasnih volitev. Zato ta stavka veliko bolj ustreza Janševi opoziciji kot Golobovi koaliciji. V ozadju teh in onih plačnih zahtev tičijo vedno večja sistemska nefunkcionalnost javnega sektorja, nemoč državne regulacije in vzpon pritlehne privatizacije. Zdravstvo je zgolj vrh ledene gore naših sistemskih anomalij, najbolj izpostavljena stran organizacijske in vodstvene krize slovenske države. Toda stavka ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi, pa tudi finančno vzdržnostjo države, tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.
-
Münchenska varnostna konferenca 2024 velja za nekakšno nadaljevanje Davosa, mesec dni kasneje, z manj glamurja in širine, toda s podobnimi nameni in cilji. Velja za največji svetovni forum o varnostni politiki, miroljubnih diplomatskih iniciativah, namenjen spodbujanju zaupanja v mirne rešitve sporov in vojn. Njen osrednji in večni moto je graditev miru z dialogom in sodelovanjem. Bila je spočeta sredi hladne vojne, najprej kot poskus dokazovanja nemške kooperativnosti z zavezniki, zlasti do ZDA in vojaške zveze Nato. Še danes velja za transatlantsko družinsko srečanje, posvečeno predvsem interesom »Zahoda«, njegovi obrambi hegemonije v okviru svetovne ureditve. Širitev udeležencev in tem je zadnjih trideset let podpirala želeno ekonomsko globalizacijo in miroljubno koeksistenco. Toda razpadanje svetovnega reda in Pax Americana stopnjujeta nevarnosti geopolitičnih konfliktov in vojn, zlasti med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Varnostna tveganja se stopnjujejo, politični kaos narašča. Letošnje srečanje je izzvenelo bolj kot priprava na tretjo svetovno vojno, slabih sto let za spočetjem druge. Nobeden od obeh središčnih konfliktov zahodne alianse, v Ukrajini in Izraelu, ni danes rešljiv znotraj njenih interesov. In zato za nobenega od njiju nismo dobili v sobanah hotela Bayerischer Hof zadovoljive mirovne popotnice. Žalostno, toda pričakovano.
-
Sloviti intervju Vladimirja Putina s Truckerjem Carlsonom na začetku februarja 2024 je bila v Moskvi skrbno načrtovana akcija. Sovpada z obletnico ruskega vojaškega vdora v Ukrajino pred dvema letoma in predsedniškimi volitvami v Rusiji. Prihaja v času nesporne vojaške in politične krize v Ukrajini in resnih zapletov v ZDA in tudi EU glede nadaljnje pomoči Ukrajini. Namenjen je bolj ruski kot svetovni javnosti, geopolitični kompas usmerja bolj proti EU kot ZDA. EU je pred povsem novo dilemo na področju varnosti in lastnih obrambnih sil, morebitnih zapletov z Natom in verjetno zmago Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA. Med ruskimi, evropskimi in ameriškimi volitvami je nekaj pomembnih mejnikov. Putin politično potrebuje nadaljevanje vojne, Bidnu bi bolj koristila zamrznitev vojne. EU bo v vsakem primeru plačala najvišjo ceno in dobila najmanj. Zato spreminja svojo strategijo. Namesto miru kot izhodiščnega političnega lepila svoje dosedanje integracije sedaj ponuja vojno. Varnost in priprave na morebitni veliki vojaški spopad z Rusijo naj bi na novo povezale države v EU. Doživljamo usodo Evrope in sveta pred dobrimi stotimi leti.
-
Zdravniška stavka sredi februarja 2024 traja že mesec dni in vse bolj spominja na Šijanove maratonce, ki tečejo častni krog, kultni film iz leta 1982. Filmski prizor se ponavlja že enajstič, morda dvanajstič, le kdo bi štel in komur mar. Zgodba o zdravniških plačah je mešanica izvirne zgodbe tridesetletnih protislovij slovenskega zdravstva, depresivnega razpoloženja zaposlenih, črnega humorja zdravstvenih dobičkarjev. Stavka je vedno politično dejanje, raje oplazi leve kot desne vlade in tudi tokrat je tako. Delno je odraz stiske, pa tudi prevzetnosti zdravnikov, hkrati postopoma razkriva blasfemičnost sedanjega zdravstvenega sistema. V resnici ponuja izvrsten dokaz tihe privatizacije zdravstva znotraj javnega zdravstvenega sistema, sistemski kaos ustreza vsem z vrha zdravstvene hierarhije. Zato nihče ne ve, kaj naj bi prinesle višje plače zdravnikov, kakšne bi bile njihove sistemske koristi in posledice. Še največ obeta umik soglasij za nadurno delo, ne kot stavkovni pritisk, temveč kot dokončno razkritje organizacijske anomalije javnega zdravstva. Pravica do stavke je sveta reč, sicer bolj modrih ovratnikov kot belih. Toda trk pravic, ko gre za zdravje in socialno varnost ljudi, zahteva politično in moralno odgovornost. In tu so, žal, pogrnili vsi, politične oblasti in zdravniški ceh.
-
Slovenska vlada se je po številnih napovedih in odlašanjih končno odločila za izdajo državnih obveznic za individualne domače vlagatelje. Vlada naj bi z njimi pridobila nekaj dodatnih finančnih virov, varčevalci boljše donose, država pa spodbudnejši trg kapitala. Izdaja obveznic prihaja v obdobju politične krize, padca zaupanja v Golobovo vlado. Obseg izdaje ni velik, a je kljub temu tvegan. Finančni minister je zamudil najboljšo priložnost jeseni 2023, razvojni sklad za poplavno sanacijo bi bil za vlado politični in finančni zadetek. Toda negotove razmere so tudi na tujih kapitalskih trgih, tudi EU še vedno ni uspelo doseči zgledne finančne unije, tudi njenih obveznic. Slovenija je pri tem zaostala za Hrvaško, Srbija pa jo prehiteva glede prodornosti svojih naložb. Balkansko finančno ogledalo razkriva dolgoživo blasfemičnost slovenske države in njenih elit. Finance zahtevajo prožnost in pragmatizem. Iluzije, tako denarne kot politične, so tod dopustne, toda nevarne.
-
Komentar / Za antifašistično alianso
V supervolilnem letu v EU in tudi drugod po svetu je vzpon skrajno desnih populističnih strank eno najbolj tveganih in nevarnih globalnih družbenih procesov. Očitno se zmagovita zahodna formula združevanja liberalne demokracije in svobodnega trga, socialne države in globalnega kapitalizma končuje. Od preloma 21. stoletja se krepijo avtoritarni režimi, neoliberalni kapitalizem pa se zapleta v serije globalnih kriz. Evropa danes postaja vedno bolj podobna razmeram v tridesetih letih 20. stoletja. Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma. Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila zgrajena na antifašizmu, danes pa se ta ločnica izgublja.
-
Svetovni gospodarski forum (WEF) v Davosu je tretji teden novega leta 2024 ponovno zbral standardno druščino političnih voditeljev in poslovnežev, strokovnjakov in različnih vplivnežev. Davoška srečanja so duh Čarobne gore Thomasa Manna preoblikovala v drugačen sanatorij zablojenih duš. WEF je profesor Klaus Schwab zasnoval kot strokovno konferenco menedžerjev (1971), danes velja za najbolj kompleksni civilni projekt spodbujanja družbenih sprememb. In v tem tiči usodna zanka. WEF je nesporen glasnik političnih in poslovnih elit, orodje globalnega korporativnega kapitala. Kot promotor neoliberalnega kapitalizma je bil hkrati tudi analitični spremljevalec njegovega ustvarjalnega uničevanja. V pol stoletja se je sfižilo vse, kar tvori jedro davoških prizadevanj. Svet je danes namesto povezovanja vse bolj razcepljen, globalizacija je na razpotju, prevladuje hipokrizija vplivnih in močnih. Lani je bila vodilna tema »sodelovanje v razdrobljenem svetu«, letos je novo vodilo »ponovna vzpostavitev zaupanja«. Med največje nevarnosti in tveganja WEF letos uvršča dvomljive informacije. Toda prav WEF je očitno njihov soustvarjalec. Tudi zato svet razpada in ni več (z)upanja v njegovo skorajšnjo rešitev.
-
Obletnice evra se vrstijo druga za drugo, polne političnega navdušenja, pa tudi ekonomske skepse. Leta 2023 smo imeli petindvajsetletnico delovanja ECB, leto kasneje praznujemo enako obletnico njegove uvedbe kot knjižnega denarja. Čez tri leta, 1. januarja 2027, nas čaka slavje ob rojstvu gotovinskega evra. Nesporno pomeni vse troje edinstven politično-ekonomski eksperiment EU. Evro je danes osrednje orodje njene politične legitimnosti, ekonomsko pa je vseskozi problematičen projekt. Spočet je bil v kaotičnih političnih in ekonomskih razmerah po prelomnem letu 1989. Enoten trg in skupen denar sta bila logična celota monetarne in ekonomske unije (EMU) in hkrati hotena politična rešitev. Toda polno lahko zaživita šele v povezavi s fiskalno in politično unijo. Tega pa EU do danes še ni zagotovila. Zato je evro ekonomsko brez ustreznih političnih predpostavk in hkrati politični projekt brez ekonomskih temeljev. Obstal je na pol poti med denarnim funkcionalizmom in politično suverenostjo. Enigma denarja izhaja iz njegove družbene in ne menjalne vsebine. Pomeni dolg, zadolženost pa določa pripadnost določeni skupnosti. Evro živi, ker sta denar in suverenost dve plati iste medalje.
-
Komentar / Lahkotnost in domišljavost
Leto 2024 z numerološkega vidika zahodne astrologije ne prinaša spodbudnih novic, zbirna številka 8 ni prida. Kitajski horoskop na drugi strani oznanja leto lesenega zmaja, svet nenavadne ustvarjalnosti in čas odkritosrčnosti. Pred nami je kaotična mešanica zahodnega pesimizma zaradi sesuvanja hegemonije razvitega sveta in kitajskega realističnega optimizma razvijajočih se držav. Negotovost postaja zastrašujoča in vedno bolj nevarna. Razpad starega reda je evidenten, novega očitno ne moremo dobiti brez globalnega spopada velikih sil. Retorika nove hladne vojne in oboroževanja prerašča v vse večje in bolj prepletene spopade. Leto 2024 bo zato leto odločilnih političnih izbir, na voliščih bo več kot polovica svetovnega prebivalstva. Toda liberalni demokraciji in ekonomski globalizaciji kaže slabo, desni populizem in ekonomski nacionalizem sta prevladujoča svetovna usmeritev. Zato hitro kopni tudi ekonomski interes za miroljubno politično sožitje. Robustnost ekonomsko soodvisnega sveta pomeni nekakšno lepilo za naraščajočo politično diferenciacijo in ekonomsko fragmentacijo sveta. Sredi leta 2024 nas bodo povezale olimpijske igre v Parizu, jeseni čaka človeštvo ponoven naskok Lune. Za politične mesečnike tega sveta je bolje biti na Luni kot za njo.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Ekonomija
Slovenija je z Golobovo vlado leta 2023 namesto političnega upanja dobila ekonomsko streznitev. Politična normalizacija očitno ni dovolj za želeni ekonomski zasuk države. Tako je leto 2023 namesto reformskih zametkov prineslo kaotično prestrukturiranje ministrstev in njihovih vodstev. To je bilo bolj leto političnih porazov kot ekonomskih zmagoslavij. Poplavna katastrofa sredi poletja je delovala katarzično, toda bolj kot alibi in ne kot očiščenje nakopičenih vladnih napak. Zato bo leto 2024 bolj v znamenju političnih tveganj kot ekonomskih. Ekonomske napovedi so zmerne, ravno dovolj spodbudne, da niso politično usodne. Za Golobovo vlado bo to zadnje in odločilno leto za mogoči razvojni zasuk države, ki lahko prinese nov mandat. Leta 2023 je namreč zapravila skoraj ves politični kapital. Slovenija se mora leta 2024 izogniti novi politični krizi, če želi ekonomsko prebroditi vedno bolj tvegan položaj slovenskega gospodarstva. To je primarna odgovornost Golobove vlade in koalicije leta 2024. Vse drugo bo že kako.
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Ekonomija
Letošnje trojne volitve v Srbiji, parlamentarne na državni ravni, regionalne v Vojvodini in lokalne v 65 občinah, so številni označili za volitve desetletja. Leta 2012 se je na oblast povzpela Vučićeva Srbska napredna stranka (SNS). Desetletno vladavino je sredi decembra leta 2023 kronala s popolnim političnim zmagoslavjem. Volitve so bile formalno svobodne, toda skrajno manipulativne in nepravične. Srbija je že desetletja v permanentni politični in ekonomski krizi. Družba je notranje razkrojena, obremenjena s patologijo svoje preteklosti in brezizhodne prihodnosti. Vučić je avtokratska politična figura, volitve so dale potrebno legitimnost njegovi mafijski ekonomiki države. Srbija je nesporno najvplivnejša in hkrati najbolj problematična država Zahodnega Balkana. Že dobrih sto petdeset let kroji usodo te regije, pomeni dramatičen prostor geopolitičnih preigravanj velikih sil. Dvajseto stoletje je bilo zanjo tragično in izgubljeno, 21. je lahko njena priložnost. Toda kakšna in za koga?
