Ruta je orožje, daj si jo na glavo!

Oklici

"Janez Janša je popeljal Toneta Ropa pred sodišče, kjer bosta dahnila eden usodni da, drugi pa usodni ne."

Preklici

"Janez Janša, gledališki režiser, in medijska umetnika, Janez Janša in Janez Janša, izjavljamo, da nismo plačniki dolgov, ki jih je napravil Janez Janša, predsednik slovenske vlade."

Reklame

A nekoč jo vpraša: "Ej,
kje dobila si, povej,
tiste čeveljce okusne?"
Ona se mu nasmehlja,
mu poljub na čelo da,
reče: "Pri podjetju Usnje."
Frane Milčinski - Ježek

"Turek škili čez mejo - packa, da ga ni sram!" Tako je bojda pisalo v nekem političnem uvodniku, ki so ga brali naši staro- in mladoslovenci v časih, ko je bilo naše glavno mesto Dunaj, na katerega duri so res nekoč potrkali ljuti Turki, pustili v taboru nekaj vreč kave in potem šli nazaj po isti poti. Tisto kavo pa so potem Dunajčani spražili, nastale so kavarne in iz njih so se razvili srednjeevropski intelektualci, ki imajo po izpovedi nekega našega žurnalista podolgovate obraze in neumite, štrenaste lase. Pogledam v ogledalo in res vidim takega intelektualca in imam potem kot naslednik turške pozabljivosti pred Dunajem pravico, da kaj povem o dokončni rešitvi turškega vprašanja na naših tleh.

Kajti bili so oni dan spet Turki pri nas, tako je vsaj rekel minister Mate in tako so vsi ponavljali za njim. Niso bili prvič. Zanje smo imeli nekoč že pripravljeno Vojno krajino in Uskoke, pa se je vse nekam sfižilo. In že ob zori samostojnega slovenstva smo jih ustavili, ko so prijezdili na svojih kamionih na Medvedjek in nihče od njih ni prodrl, pa tudi ni pomagalo. Spet je prišel Brdavs na mejo pri Obrežju in da je Turek, se je vedelo po tem, ker je po deseturnem čakanju rekel: "Bes džaur!" potem pa ni vse tiho bilo, ker so njegovi otroci rekli v neznanem jeziku "verdammte schwein", naši Martini Krpani, oblečeni v domovinske uniforme, pa so rekli lepo kultivirano, kot se za Evropejce spodobi: "Vizum, prosim!", potem so jim pritisnili eno ali dve okrog potnega lista in je bilo narejeno.

V kolikor so bili tisti, ki so jih ustavljali na Obrežju, res Slovenci. Opravičujemo se, ker bomo obudili nekaj znanih resnic, ampak če kdaj, je zdaj prvi čas za to. Znana je recimo teorija, po kateri najdemo originalne Slovence edino še na višinah nad tisoč metrov, recimo na Pohorju. Tja Turki s svojimi konjiči niso rinili, ker so hitreje napredovali po dolinah. In če verjamemo starim zapisom, so na svojem pohodu može pobili, žene posilili, otroke pa odgnali v sužnost. Tisto, kar se je razvilo, so bili potem gensko obdelani Slovenci, ki zdaj ustavljajo svoje daljne sorodnike na meji. Bo kar držalo, samo še Turki bi bili zmožni tolikšnega barbarstva, da bi pustili družine, ki si želijo domov, da se mučijo na malem ognju na nekem mejnem prehodu. No, minister Mate je sicer obsedno stanje opisal kot splet okoliščin. Okoliščine kot spletične sedijo na meji in pletejo. Ena levi vozni pas, ena desni, Turki, stoj!

Bog in Alah vesta, da se da tudi drugače. Ali pa slovensko božanstvo Milčinski starejši, ki nam je dal slovensko biblijo, zgodbe o Butalcih, v katerih je skrita vsa zapletena slovenska narava in zaobsega vse možne situacije, ki utegnejo doleteti to skrivnostno ljudstvo v prepišni dolini. In kakor biblijo kar naprej citiramo, tako je tudi z Butalci. Torej, že spet ... Tam lepo piše, kaj narediti, če Turek pride in robi živino in mladino - in bili so Butalci ponosni na svoje junce in teleta. Na vhodu v Butale so postavili napis: "Turkom vstop prepovedan!", potem pa so sklenili, da nič milosti, in so napisali "strogo prepovedan", potem pa jim je pogum dal krila in so rekli "najstrožje prepovedan", pa je bilo narejeno. Mi smo vljudnejši, spustili smo jih skozi, morali pa so obljubiti, da se ne bodo zadrževali pri nas, ampak bodo šli naravnost v Avstrijo in Nemčijo in naprej po Evropi, da bodo pustili Miklovo Zalo pri miru in da ne bodo preklinjali, če jih bo brodnik na Savi zabrisal v vodo.

Če pa pogledamo od blizu, sploh ni šlo za velike zgodovinske stvari. Tam so bili zgolj ljudje in ljudem je posvečen današnji tekst. Tistim, ki so čakali, in onim, ki so jih čakajoči grdo gledali. Nič osebnega ni bilo med njimi. Lahko bi nosili našitke, kot so bili tisti na platnenih torbicah ameriške proizvodnje, kjer je med navodili za pranje pisalo v francoščini tole: "Oproščamo se, ker imamo idiota za predsednika - mi ga nismo volili." V našem primeru bi lahko pisalo: "Oprostite za Schengen, mi si ga nismo izmislili!"

Ni lepšega, ko človek postane človek, pa čeprav je Slovenec ali celo Turek. Ali celo Turkinja. Vendar samo v primeru, če nima rute na glavi. Takrat, ko ima ruto, je verski eksponat in ogroža ločenost vere od države in zato ji vzamejo ruto. Nekoč so za take reči vzeli celo glavo. Izkaže se, da je ruta orožje. Muslimani prihajajo! Versko neopredeljeni smo sicer ravnodušni - kristjani so med nami že dva tisoč let in smo z večjimi ali manjšimi žrtvami vendarle preživeli.

Prepoved nošenja rut je bila ena večjih evropskih bizarnosti in čudno je, da se niso normalno misleči Evropejci temu odločno uprli - ali pa je splošno stanje že res tako skrb zbujajoče. Najbolj razumno se je odzvala prva dama Turčije, ki se je posvetovala z odličnimi evropskimi modisti, kako najbolje predstaviti ruto, da ne bi strašila Butalcev tod in ondod. Potreben je samo še en korak - kraljem svetovne mode bi se moralo posvetiti, da je to odlična niša in bi lansirali ruto na 1001 način. In kaj bi se zgodilo, če bi se moda tako razpasla, da bi vsaka ženska, ki da kaj nase, zlasti pa še na glavo, sprejela ruto kot modno zapoved, ki je poleg vsega še praktična in primerna za vse vremenske priložnosti, ki se nam obetajo? To bi bil hud udarec za vsakoverne, kajti tako ruta ne bi bila samo ločena od religije, bila bi ločena od politike. Bila bi ločena od moških, če je že treba vse povedati. Gospe in hanume - vzemite jim orožje iz rok in si ga dajte na glavo!

(Varovalka. Da bi se vedelo, kaj je moda in kaj religija, bi tiste prave Turkinje nosile še dodatne našitke s turškim polmesecem, in da se ne bi bilo treba navajati na nove barve, bi bili našitki rumene barve. Nekaj je treba dati tudi na evropsko tradicijo v označevanju pravih in nepravih.)

In v teh modnih prizadevanjih ne bi bile same. Vsaj še naš obrambni minister bi bil z njimi. No, on se stvari sicer ni lotil pri glavi, on je močnejši pri nogah. Na Šuštarski nedelji je povedal, da je častilec čevljev Peko in da je to dobra promocija za Slovenijo, ko je na službeni poti v tujini in mu rečejo ministrski kolegi: "Kako lepe čevlje imaš!" Kakšna idila med bojnimi ministri, kako človeško, kako ganljivo - namesto o patriotih čebljajo o čevljih! Kakšne imaš raje, z vezalkami ali brez gornje konfiguracije? Čeprav nekateri natolcujejo, da to pride od tega, ker jim je nerodno, da bi ga pogledali v oči, in potem pogledajo v tla in se pogovarjajo o čevljih.

P. S. Kakor si naše tri odstopljene ministre ogledajo od zadaj in rečejo: "Kje pa ste dobili tako lep čevelj?"