Prihodnost bo rožnata ali pa je ne bo

O politični realnosti in različnih drugih podnaravnih pojavih

Začnimo s preprostim opažanjem. Kakor vemo, je predsednik državnega zbora postal nekdo, ki se je javno izrekel proti pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo, s tem pa de facto proti pravicam žensk, da si same in po svoje urejajo družinsko življenje. Poročene ženske seveda sprejemajo odločitve v soglasju z možem (kadar jih kdo kaj vpraša). To je oblika kolektivizacije, ne sicer na ravni kakšnega kolhoza, temveč na ravni zakonske zveze in družine. V temelju ostaja "problem", da nekatere ženske ostajajo samske, se pravi, zunaj nadzora.

Zdaj pa si oglejmo tole. Kolikor vemo, sta predsednik države in predsednik vlade samska moška, sam nasprotnik samskih žensk pa je izšel iz celibata. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je svet samskih moških in poročenih žensk nekoliko asimetričen. Zgled kaže seveda značilen obraz diskriminacije v praksi - v nasprotju s teorijo, po kateri diskriminacije ni.

Ali ni upravičeno reči, da je pri nas na zadnjih volitvah dejansko zmagala skrajna desnica? Ne sicer gibanje, temveč retorika, ki so si jo zmagovalci sposojali pri njej.

Desnica je močna tudi v evropskem parlamentu, vendar tam ni dobil podpore kandidat za komisarja, ki misli, da je homoseksualnost greh. Branil se je, da to ni politično stališče; politično stališče da bi bilo, če bi rekel, da je homoseksualnost zločin. Seveda ni prepričal nikogar, ker v politiki ni mogoče razlikovati med političnimi in moralnimi stališči, temveč so vsa stališča politična. Pri nas je brez večjih problemov postal minister nekdo, ki je izjavil, da je homoseksualnost motnja, čeprav je to (politično) stališče še dosti bolj dostopno za kritiko, saj ni "zgolj" moralno, se pravi, vsaj načeloma stvar osebne izbire, temveč je zavito v strokovni žargon. Strokovno stališče pa ni več stvar izbire; če bi bilo, bi bili vsi strokovnjaki ali strokovnjakinje za vse. Drži prav narobe: po nestrokovnem stališču spoznamo nestrokovnjaka.

Podpredsednik državnega zbora je že pred tem postal nekdo, ki po izjavah sodeč očitno sovraži temnopolte in istospolno usmerjene ljudi. No, temu "stališču" lahko priznamo vsaj to, da se ne skriva za kvazi strokovnimi ali moralnimi argumenti, temveč je odkrito politično. In očitno uspešno, čeprav najbrž izvira iz osebnih problemov, saj vemo, da je vzrok pristno sovražnega odnosa nezavedna identifikacija z osovraženim objektom. Tu se na nekoliko perverzen način uresniči znani revolucionarni slogan "osebno je politično": osebni problemi se oblikujejo v politični program, ki nabira glasove s tem, da taki problemi v vsakdanjem življenju niso redki. Redki pa niso tudi zaradi političnih programov, ki vzpostavljajo za nastanek in obnavljanje tovrstnih problemov ugodne razmere.

Vendar je sovražni odnos redko omejen na en sam objekt. Navadno je posplošen v sovražno držo proti več družbenim skupinam, tako da ni vedno jasno, kaj je pravi objekt identifikacije. Zato niti najmanj ne preseneča, da je ista oseba tudi tretjo skupino ljudi ozmerjala z izmečki. Presenetljivo pa je tole. V neki "aktualno-informativni" televizijski oddaji je voditeljica zastavila retorično vprašanje, kako je mogoče, da tak človek sedi v predsedstvu državnega zbora, civilna družba pa nič.

Civilna družba? Sta to Zbor za republiko in Forum 21, ali pa je imela v mislih nevladne organizacije, zlasti tiste, ki se izrecno ukvarjajo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami? Od prvih dveh nimamo razloga pričakovati proteste, slednje pa so - z izjemo ombudsmana - res nenavadno tiho.

Pač pa poziv obide tri instance, na katere bi v okviru sistema najprej pomislili, vsekakor prej kakor na državljanski upor, ki navadno nastopi šele, ko sistem, ki varuje pravice in svoboščine, odpove.

Prva je vlada. Ne bi morali poziva nasloviti najprej nanjo? Kaj ni prav naloga vlade, da brani dostojanstvo, da ne rečem tehtnost javne besede, ne glede na to, kako krvoločni so kakšni deli "civilne družbe"? In če te naloge ne zmore, kaj potem jamči, da ji bo šlo v drugih zadevah bolje?

Druga je opozicija. Ni v njenem interesu zagnati preplah, kadar koli vladajoča garnitura počne kaj spornega? Prejšnja opozicija je to počela kar dosledno in odločno. Sedanja zmore le, kar zmoremo tudi sami - zastavljati retorična vprašanja.

In nazadnje lahko vrnemo poziv samim medijem, vsaj tisti peščici izbranih med njimi, od katerih pričakujemo, da bodo pozorno spremljali, kaj počneta državni aparat in državna oblast, analizirali dogajanje in objavljali svoja dognanja. Javnost nima boljših virov, kakor so mediji, da oblikuje kritično stališče. Žal veliko medijev (očitna izjema je Mladina) te svoje naloge sploh ne razume in je morda niti ne želi opraviti. Namesto da bi ugotovili, da je nekaj nesprejemljivo, "soočijo mnenja". Kritična javnost je tu spet potisnjena na obrobje, kajti v tovrstnih "soočenjih" imajo poučena in utemeljena mnenja manj vpliva kakor populistična, a glasna. "Civilna družba", ki navsezadnje vključuje tudi cerkev in gasilska društva, je tako zgolj izhodišče za medijski spektakel.

Strupena retorika je opravila svoje. Taka je pač narava strupa; celo če je jed okusna, je zanič. A če to, kar velja za kemične substance, velja tudi za ideologije, potem je vse odvisno od doziranja. V manjših količinah lahko kakšen strup deluje celo stimulativno in halucinogeno, npr. strihnin, kakšen drug, npr. ciankalij, pa je že v najmanjši količini smrtonosen. Učinkuje retorika skrajne desnice v politični govorici kakor strihnin ali kakor ciankalij? Vsekakor zaenkrat še ni videti stimulativna.